Delo na ladji

Archive for april, 2011

V nedeljo, 24.04., se je začelo moje drugo, najdaljše, križarjenje. 16 dni iz Fort Lauderdala preko Panamskega prekopa do Seattla. Od tega imamo 10 sea days, kar pomeni 10 dni dela od 9h zjutraj do 23h zvečer. Ko je sea day, imamo okoli poldne pol ure odmora za kosilo in med 16h in 22h dve uri odmora za večerjo, počitek, fitnes ali karkoli. Dnevi mi minevajo izredno hitro, po resnici povedano sploh nimam časa misliti na dom. Ampak glede na to, da vsi govorijo, da po mesecu in pol ali dveh mesecih vsakogar doleti kriza, ko hočeš enostavno spakirati kovčke in takoj odleteti domov, tudi jaz s strahom čakam na to obdobje.

Kostarika - Puntarenas

Včeraj sem dobila prvo plačo. Ker sem jim rekla, naj mi kar takoj in naenkrat vzamejo vseh 500$ kao tiste varščine, je bila plača bolj tako-tako, bo pa zato vsaka naslednja lepa. In če seštejem to plačo z naslednjo, ki bo verjetno še višja, ker je tudi križarjenje 2 dni daljše, bo mesečni izkupiček kar lep. Po tem križarjenju pa se mi začnejo 7-dnevna križarjenja po Aljaski. Joy, oh joy. 😀

Zdaj pa grem, ker se mi ppostanek v Kolumbiji počasi izteka. Pred mano je 9 ur dela, jutri sea day, potem Panamski prekop, kar je isto kot sea day, potem spet sea day, šele potem je port day v Kostariki, tako da... Gremo počivat. Evo še dve fotki moje ladje.

Celebrity Infinity v Kostariki

Celebrity Infinity

Heeeeej. 🙂 Na hitro eno javljanje. Grozen začetek sem imela. Med letom do New Yorka smo imeli neke težave z motorjem, zato smo morali prisilno pristati v Londonu, kjer smo izgubili 2 uri. In ker smo izgubili dve uri, sem v New Yorku zamudila avion za San Diego. Naslednji let sem imela šele zjutraj ob 9h, na ladji bi se morala pojaviti do 12h, jaz pa sem v San Diegu pristala nekaj čez poldne. Takoj sem pisala Heleni, da mi ne bo uspelo priti do poldne na ladjo, sporočila sem tudi na emergency number, pa še Helena jim je sporočila, tako da na srečo nisem imela nobenih težav. Pa tudi če bi ladjo zamudila, baje ne bi bilo tako hudo, ker bi me vkrcali nekje drugje. No, prtljago pa imam vso - oba kovčka. 😀

Zdaj pa še nekaj besed o delu. Delo na ladji je meni isto kot v Sloveniji v neki trgovini. Imela sem 'smolo', da je sodelavka morala na hitro domov, zato sem že tretji dan ostala sama v trgovini z logo izdelki.

Ponavadi teden ali dva malo krožiš po trgovinah, šele potem te postavijo za določen pult. Ampak sem se kar hitro navadila, na začetku sem še potrebovala kakšno pomoč glede stornacij in to, zdaj je vse ok. Manager Jacques je iz Južne Afrike, assistant manager Desislava pa je iz Bolgarije in čez 3 tedne odhaja domov. Em... Kaj še, kaj še? O plači ne smem razglabljati, lahko pa povem, kako delamo. Ko je sea day, delamo od 9h-23h, vmes imamo pol ure pavze za kosilo in kasneje dve uri pavze za večerjo in počitek ali whatever. Do tega daljšega počitka smo oblečeni v črne hlače in njihovo majico, potem pa se moramo preobleči v uniformo (katero seveda nima nihče - imamo svoje hlače, bluzo in obvezno jakno!!!). Obutev: nekaj izjemno udobnega!!! Jaz imam balerinke in ene črne lahke superge. Ko je formal night, pa se moramo po drugi pavzi obleči in obuti elegantno. Takrat noge trpijo in komaj čakam, da pridem do svoje kabine, da se sezujem. Gostje naše ladje so starejši,večinoma prijazni in vljudni ljudje, tako da za zdaj še nisem imela z nikomer nobenih posebnih težav.

Party, party, party. Točno tako je, kot se piše po forumih. Domov bom prišla kronik. Jao jao... Imamo Indian party, Balkan party, Rock party, Latino party, svašta party. Vsak večer po službi, to nanese okoli enih zjutraj, šibamo v eno od kabin, kjer nas 4-5 oseb spije liter vodke z brusničnim sokom in sodo, ali kar direktno v disko za posadko, tam pa delaš, kar pač delaš.

Posadka na ladji: arrrrr... jaz sem baje edina Slovenka, je pa en kup Makedoncev in Srbov, tudi Hrvatje so, drugi itaq Filipinci, Indijci, itd. Fantje so pa... Arrrr. Precej jih je 2x za pogledat, pa tudi gejev nisem opazila kaj pretirano veliko. So, ampak ne polovica posadke. 😀

Sodelavci: cimra Davia iz Jamajke, Julia in Janos iz Romunije, Ruby in Gabriel iz Peruja, Adrian in Christian iz Mehike,  Alejandra iz Čilea, Rajesh in Raj iz Indije, Orlovka oziroma Ora iz Zagreba, Tony iz nevemkje in Zoran iz Makedonije. Ta zadnji še najbolj skrbi, da bo naša plača visoka, ker prodaja v zlatarni. 🙂 Upam, da nisem koga pozabila.

Šport: crew gym je zakon. Imamo moderne naprave, dve tekaški stezi, kolo, še nekaj podobno kolesu, ampak brez sedeža, en kup uteži in tistih multifunkcijskih naprav... Med razgledom ladje pa sem našla še boksarsko vrečo. Omg, I was soooo happy. Po mojem so se mi oči kar iskrile. Zdaj pa moram še nabaviti rokavice, da treniram in se vrnem v formi in ready za naslednji fajt. 😀 V guest gym še nisem šla, ampak tudi ni potrebe po tem, ker imam vse tu, pa še prazno je v glavnem, tako da...

Ladja Celebrity Infinity: baje je ena izmed dveh najboljših ladij v celi Celebrity Cruises floti, ker prinaša največ zaslužka. Bomo videli.

Še kaj? Aha, prvi port day sem bila določena za port manning. V vsakem pristanišču mora na ladji ostati določeno število ljudi, in mene je to doletelo ravno prvi dan. Ni ti treba nič delati, lahko spiš, fitnesiraš, whatever, samo z ladje ne moreš. Ponavadi te to doleti največ 1x na en cruise. Jaz sem zdaj torej rešena za en čas.

No, to bi bilo to. Naslednje javljanje ne vem, kdaj bo. Ko smo v pristanišču, se mi ne da vlačiti stvari s sabo, ampak se bom v bodoče verjetno raje razgledovala po mestih ali se sončila na plaži, tako da bo to javljanje tako, kot sem predvidela čisto na začetku - recimo 2x na mesec.Upam, da vam bo blog še vedno zanimiv, morda napišem še kaj koristnega.

Lep pozdrav iz Kostarike.

Še 48 ur... Še 48 ur in če bo šlo vse po načrtih, bom že nekje nad Evropo, na poti proti San Diegu, kjer se v nedeljo začne moje delo na ladji Celebrity Infinity. Poslovilne pijačke in druženja s prijatelji so za mano, vse je pripravljeno za pot in delo na ladji, le kovčka sta še povsem prazna. Nikakor se ne morem lotiti pakiranja, ker vem, da bom cunje in ostale potrebščine živčno premetavala po sobi sem in tja, zbirala, kaj potrebujem za delo na ladji in se ves čas spraševala, ali bosta oba kovčka prišla na cilj.

In občutki? Hm, čudno, ampak ni posebnih občutkov. Kot da sem v transu in se ne zavedam, da me le še nekaj ur ločuje od novega življenja. Kot da so poslovilne pijačke predstavljale popolnoma običajno druženje, ki se bo nadaljevalo tudi prihodnji teden in še naprej... Verjetno bo še vse prišlo za mano. Ko pridem na letališče. Ko oddam prtljago. Ko me bodo moji pustili samo na letališču in se odpravili proti domu - brez mene. Ko bom stopila skozi rentgen in na avion. Ko bom 9+6 ur potovala in se spraševala, kaj me čaka. Ja, takrat mi bo verjetno pa že povsem jasno, kaj se dogaja. Kar malce me je strah teh občutkov.

Mimo grede, kot kaže, smo vsi udeleženci septembrskega intervjuja v Budipešti, ki smo še vedno zainteresirani za delo na ladji, dobili svojo ladjo. Danes mi je še zadnja punca, s katero sem bila v kontaktih, sporočila, da je dobila datum. Super!!! Punce, srečno.

Ker bo moje delo na ladji večinoma potekalo na področju Aljaske, sem se hotela malce (ampak res čisto malce) poučiti tudi o tem delu Severne Amerike. Tam še nikoli nisem bila, niti pomislila nisem, da bi šla v te 'brdovce' ali se kakorkoli zanimala za to področje, zato sem na YouTube malce pobrskala, če bi našla kakšno poučno predstavitev. Morda mi bo delo na ladji lažje, če bom vedela, kaj vse me čaka v pristaniščih. Poleg tega pa tudi ne bo tako mrzlo, kot je slišati. Med majem in septembrom, ko bom tam, so povprečne temperature med 13 in 18°C. Ni ravno za kopalke, bunda pa tudi ne bo več potrebna. Evo še skoraj pol-urni filmček v angleščini iz YouTube, če slučajno še koga zanima.