Delo na ladji

Archive for julij, 2011

In vreme je zdržalo. No... Skoraj. Malce je rosilo, včasih celo malce deževalo, ampak to moje 'turške' družbe ni odvrnilo od paintball-a v Skagwayu. Zbralo se nas je 10 članov posadke - šest Turkov in ena Turkinja, en Čeh, en Srb in jaz, Slovenka. Heh...

Paintball v Skagwayu

Plačati je bilo treba 25 dolarjev po osebi, prišli so po nas pred ladjo in nas tudi dostavili nazaj. Tam smo dobili kombinezone in puške z metki. Igra je bila razdeljena na več delov, v gozdu smo bili približno dve uri. To druženje mi je malce popestrilo teden, ker mi je res bilo že dolgčas. Poleg tega pa sem spoznala večino kolegov mojega bodočega 'moža'. 😀

Danes  smo v Juneau, z delom smo začeli ob 7:45 zjutraj, končali pa ob 14h in smo prosti do jutri do 18h. Zunaj dežuje, mrzlo je, le okoli 12 stopinj, zato bediram v svoji mali kabini št. 1311. Prespala sem celo popoldne, zdaj je ura deset zvečer, party pa se začne šele po polnoči... What to do? What to doooo??? Hjaooooo!!!

Baje pa grem jutri z bodočim možem (haha) na paintball v Skagwayu. Upam, da bo vreme zdržalo, drugače bom pustila korenine v tej kabini.

Občutek imam, da mi na prsih leži skala, ki mi ne pusti dihati. Ne vem, ali je to posledica utrujenosti, vsega dela, povezanega z inventuro, ali pogrešam domače in prijatelje, ali je to morda strah, da se čez manj kot tri mesece delo na ladji zame konča, in bom pustila vse za sabo, sodelavce, nove prijatelje in znance, simpatije,... Strah me je, kako se bom znašla doma, kajti delo na ladji človeka spremeni. Navadiš se živeti 'med štirimi stenami', se družiti z istimi ljudmi dan in noč, se zabavati ponoči in uživati v pristaniščih, način in tempo življenja sta čisto drugačna,...

Poskušam se prepričati, da je delo na ladji pravilna odločitev zame. Vem, da se bom vrnila na ladjo, da bom oddelala še kar nekaj pogodb. Edino, kar bom zelo težko sprejela, je dejstvo, da tukaj ne moreš najti pravega prijateljstva ali ljubezni. Še huje pa je, da veš, da te to isto čaka tudi v naslednji pogodbi. Nova poznanstva, novi prijatelji in sodelavci, morda spet nova ljubezen...

Da ne bo pomote, delo na ladji mi je še vedno všeč, vse mi je všeč, le to... Moj problem je, da se čisto prehitro navežem na ljudi okoli sebe. In če sem se pred odhodom na ladjo še tako pripravljala na ship life, mi ravno ta ship life trenutno zelo težko pade. Zato pa sedaj ležim v svoji postelji, pijem en Smirnoff Ice za drugim, pišem en post za drugim in se smilim sama sebi, namesto da bi se uredila in šla na zabavo, ker je ura polnoč, jutri je port day in z delom začnemo šele ob šestih zvečer. Morda pa delo na ladji le ni zame. Kdo ve...

Deck sale? Na Karibih, ok. Ampak na Aljaski? Brrr! Brrrrrrrrrrrrr!!! Ko se je zame začelo delo na ladji, sem kot novinka morala delati tudi na deck sale na palubi 10. Ne vem sicer, zakaj vsi sodelavci to sovražijo, ker tam vsak nekaj dogaja, ljudje hodijo mimo, vidiš pokrajino in dnevno svetlobo, vsake toliko časa vdihneš svež zrak in občutiš, da si na Aljaski. In veš, ali je dan ali noč, kajti na deck 5, kjer so trgovine, ni enega okna, da vidiš, kaj dogaja zunaj. Prav klavstrofobična postajam na ladji. Jaz obožujem deck sale, čeprav je na Aljaski tako mrzlo, da večkrat ne čutim prstov in se sprašujem, kako sploh še lahko pišem račune (ročno, seveda, ker zgoraj nimamo računalnikov).

Ko imamo deck sale, dan prej priravimo mize z izdelki, ki jih prodajamo na deck sale, običajno jakne, kape, rokavice, vse možno, kar bi lahko gostje kupili v takem vremenu. Nismo na odprtem, smo pa med dvemi vrati in ko se oboja vrata odprejo, nam prepih razmeče vse majice in stojala s cenami, vrečke in račune. Vse, in potem nam gostje pomagajo pobirati stvari po tleh.

V prostoru, kjer imamo postavljene mize, včasih svojo ponudbo predstavljajo tudi fotografi, ponudniki ekskurzij in zaposleni v specialni restavraciji. Na enem od teh deck sale sem se tudi zagledala v tipa, ki je goste vabil v restavracijo. Turek. Pozicija: chef de rank. Pojma nimam, kaj to pomeni, vem, da kuha, flambira in podobno. Črn, simpatičen, zanimiv,... Lepi pogledi, lepe besede, vabila na večerjo v njegovo restavracijo,... Začetek ljubezenske zgodbe? Em... Maybe.

Na Celebrity Infinity imamo dostavo vsak drugi Seattle (Seattle je naš začetni port - dan vkrcavanja in izkrcavanja gostov). Naša dostava običajno obsega med 14 in 20 palet nove robe, ki jo moramo stlačiti v skladišče, ki je že tako ali tako polno. Po dostavi je v skladišču seveda vse na kupu, škatla na škatli, ne moreš najti ničesar, zato manager zadolži nekoga iz teama, da naredi red.

Ker sva se s sodelavko Alino v preteklosti izkazali za izjemno hitri in organizirani osebi, sva bili zadolženi za pospravljanje skladišča. V Ketchikanu, kjer trgovine odpremo šele ob štirih popoldne, sva z Alino od desetih zjutraj pa do pol šestih popoldne premetavali kartone, tlačili majice na majice, torbice na torbice, knjige na knjige, zapolnili vsak prazni kotiček v skladišču in ga pripravili za naslednjo dostavo čez dva tedna. Za 'trdo fizično delo' sva bili nagrajeni s prostim večerom. Ta dan nisva delali, medtem ko so ostali začeli delati ob pol štirih in so delali do pol polnoči. Tako jaz kot Alina radi delava v skladišču, ker tam nama nihče ne mori, ne pere možganov, ni nama treba govoriti neumnosti in se ves čas smehljati, zato nama je bilo prav kul. Želim si čim več takih zadolžitev, ker mi precej popestri delo na ladji. Zadnje tedne mi delo na ladji postaja dolgočasno, ker je vsak teden enak, na Aljaski pa bom še dva meseca. Upam, da se stvari spremenijo.

Dva tedna priprav na inventuro, urejanje skladišča in vseh stvari v njem po obliki, barvi, velikosti, iskanje vseh 'izgubljenih' delov, ločevanje uničenih izdelkov,... Od sortiranja 14812xxx kosov ruskih babušk po kodi se mi je že mešalo. In upoštevajte, da ima vsaka od teh babušk v sebi še vsaj štiri 'otroke' in če nimajo vseh otrok, smo jih seveda morali ločiti od ostalih.

Matryoshke, babushke, nesting dolls or whatever

Ker sem jaz 'Inch of Gold Queen', sem pred inventuro morala prešteti vse, kar imam v rezervi za izdelavo nakita, vsak centimere vsake verige, vse sponke, vse obeske, seveda ločeno zlate in srebrne, ker ima vsak košček drugačno kodo, in seveda vse zapisati na papir. Priprave so mi vzele okoli pet ur. Na D-dan pa sem morala izmeriti še vse verige, ki jih imam na mizi za stranke, pa sponke in obeske. Dodatnih pet ur dela. Potem pa še vse to vnesti v skener. Ampak še vedno obožujem IOG in delo na ladji.

Hvala bogu smo na dan inventure delali le do šestih popoldne, potem smo imeli dve uri pavze in prišli nazaj prešteti vse, kar prodajamo. Vse skupaj je trajalo do pol treh zjutraj, naslednje jutro pa smo imeli dostavo - 17 palet nove robe. Si mislite, da bi imeli križarjenje, na katerem bi zadnji dan delali do enajstih zvečer, potem pa še intentura, naslednji dan ob osmih zjutraj pa še nove palete?!? Ker to se dejansko dogaja, nekateri imajo tako smolo. Skoraj se ti delo na ladji zameri zaradi inventure, ki tako rekoč traja dva tedna.

No, to je zdaj za nami. Inventura je vsakih pol leta, to pomeni, da me to pogodbo ne bodo več videli šteti vsega, kar imamo. Naslednjo pogodbo pa jovo na novo. Joy, oh, joy.

Inch of Gold (IOG) je podjetje, ki izdeluje 18-karatne pozlačene in posrebrene verige z doživljenjsko garancijo, iz katerih potem shoppi-ji na križarkah izdelujemo nakit po meri – verižice, zapestnice in 'zapestnice' za gležnje, nekatere stranke pa si zaželijo tudi verižico za okoli pasu. Za eno gostjo sem celo izdelala prstene, kar je skoraj nemogoče. Ampak je. Povprečna dolžina zapestnice je 7'', verižice med 16'' in 21'', zapestnice za gleženj pa 9'', seveda pa je vse odvisno od želje in 'obilnosti' stranke.

IOG ima posebno ponudbo – če stranka kupi 21'' ene verige, dobi zastonj zapestico iz iste verige ali verige enake vrednosti, prvo uro, ko odpremo Inch of Gold, pa celo dve zapestnici. Cena za en inch se giba med $1 za najtanjše verige do $5 za močnejše verige z avstrijskimi kristali (baje so to Swarovski kristali). Sponke pa so med $4 in $6, odvisno, kakšno verigo izberejo.

Ker zelo rada oblikujem in sem baje spretna, natančna in strpna, me je manager zadolžil za Inch of Gold in okronali so me za Inch of Gold Queen. S tem mi je delo na ladji postalo še bolj všeč. Evo še en moj unikaten izdelek. 🙂

Inch of Gold

Dodajam k enemu od prejšnjih postov: G.I. pomeni gastroenteritis. Če morda koga zanima, kaj to pomeni, stric Google ve vse. Meni je dovolj, da vem, kaj vse zahteva delo na ladji, da ostanemo zdravi. Dobro, to je zdaj za nami. Upam, da bodo v prihodnje naši dragi gosti, Američani, Indijci in Kitajci, imeli malce več občutka za higieno in bo delo na ladji potekalo brez nepotrebnih dodatnih zadolžitev.

Raje odletite domov. Ne, še bolje – preden se sploh odločite za delo na ladji, si doma pozdravite vse zobe in naredite vse potrebno, da v Ameriki ne boste imeli nobenih težav. Jaz sem doma zdravila en zob, moj zobozdravnik mi je vstavil zdravilo, ki naj bi v zobu ostal en mesec. Ker sem v tem času dobila delo na ladji, seveda niti pomislila nisem na zobozdravnika. Pač sem imela dosti ostalega dela. Saj veste, zdravniški pregled, viza, shopping, pakiranje, poslavljanje ipd... No, to me zdaj stane veliko denarja. Veliko. In mimogrede, turistično zavarovanje za svet, ki sem ga sklenila pri Vzajemni za devet mesecev, mi krije celih 100$ za zdravljenje enega zoba. Pa še to le za zdravljenje v javnih ustanovah. Pa ti zdaj najdi javno ustanovo v Seattlu, ki je poln privatnikov.

No... Ta isti zob, ki sem ga zdravila doma, mi je začel delati probleme. En dan je le bolelo. Mislila sem, bo že minilo. Mhm... Naslednji dan sem se zbudila z malce otečenim obrazom, bolelo pa ni več. Ta dan smo z delom pričeli že zjutraj, zato sem assistant managerja prosila za papir, s katerim grem lahko k zdravniku na ladji. Šla sem, dobila sem tri različna zdravila proti oteklini in bolečinam. Ta dan sem še delala, ker sem zdravniku rekla, da me ne boli in da ne vidim razloga, zakaj ne bi delala. Me je pa naročil za pregled pri zobozdravniku v Seattlu čez štiri dni. Naslednji dan pa... Jao... Vidno otečena, kot da bi me kdo udaril, vendar še vendo brez bolečine. Ta dan nisem delala, ker nismo želeli, da bi se gostje spraševali, kaj je z mano. Naslednji dan sem šla nazaj k zdravniku, zaradi še hujše otekline mi je predpisal dodatna zdravila. Spet nisem delala. Do tu je bilo vse zastonj. Prišel je petek, Seattle, pred ladjo so me že čakali ljudje, ki so me odpeljali do zobozdravnika.

Diagnoza: root canal infection (ne vem, kako se reče po slovensko). Torej, očistiti bo treba root canal, vendar bo treba priti večkrat, ker se ne da vse urediti v enem dnevu. Cena: 900$. Devetsko zelencev!!! WTF!?! No ja... Plačaj in get over it! Za prvo silo so mi očistili root canal in dali začasno zdravilo (isto, kot mi je naredil moj zobozdravnik v Sloveniji zastonj). Cena: 204$. Če hočem zdraviti do konca, pa moram plačati še 700$.

Omg... Ceneje me pride, da si kupim povratno letalsko karto domov, zob zdravim doma zastonj, in odletim nazaj v Seattle. Pa še domače in prijatelje vidim vmes.

V glavnem... Bomo videli, koliko časa bo učinkovalo to zdravilo. Če bo zdržalo tri mesece, to je do konca moje pogodbe, doma takoj letim k zobozdravniku, drugače pa... Ali plačam f***ing 700$, ali pa predčasno letim domov – kao medical emergency. In ne, Starboard ne plača stroškov zobozdravnika. Em... Whatever! Upam na najboljše.