Delo na ladji

Archive for september, 2011

Uuuu, danes mi je manager dal podatke o letu domov. O moj bog, šele zdaj sem občutila, da gre zares. Res grem domov. Moje delo na ladji se konča 13.10., zgodaj zjutraj imamo imigracijski postopek, potem pa nas odpeljejo na letališče. Nekateri letijo iz Miamija, meni pa so našli let iz Fort Lauderdale-a. Torej, letim 13.10. ob 17:45 iz Fort Lauderdala proti Atlanti, let traja dve uri, tam čakam eno uro na naslednji let proti Parizu. Ta let traja skoraj 9 ur, tam čakam uro in 20 minut in letim proti Ljubljani. Slovenija, moja vas domača, vidimo se 14.10. okoli pol treh popoldne. Aaaaaaa, komaj čakam!!!!

Res mi je delo na ladji všeč, pogrešala bom sodelavce in ostale člane posadke, večino njih ne bom videla nikoli več v življenju, ampak tako kot pravijo - povsod je lepo, a doma je najlepše. Mama, prihajam domoooov!!!!

Moje prvo in zadnje križarjenje v tej pogodbi, kjer imamo eno nočitev v enem pristanišču. Nam se je to zgodilo v San Franciscu. Izjemno zanimiv kraj za shopping, ogromen shopping center, kjer en dan nikakor ni dovolj, da se le sprehodiš mimo vseh trgovin, kaj šele, da zaviješ v vsako od njih in preveriš njihovo ponudbo. Imajo vse, popolnoma vse. Od navadne trgovine, do parfumerije, Victoria's Secret, ki je baje nimamo nikjer v Evropi, en kup trgovin z dizajnerskimi proizvodi, poceni in drage trgovine, ma kar ti srce poželi.

In seveda Ross, trgovina, ki jo posadka v Ameriki enostavno obožuje. Ross je veriga trgovin, ki nudi oblačila, obutev in razne dodatke po izjemo ugodni ceni, imajo Guess torbe, Calvin Klein oblačila, Skechers obutev, vse precej cenejše kot pri nas ali v drugih trgovinah po Ameriki. V San Franciscu najdete Ross v treh nadstopjih. Resnično ogromna ponudba vsega. Jaz sem si tokrat kupila večerno obleko za $30. Dolga, črna, z nekaj gubami spredaj in zadaj,... Ma enostavno prečudovita obleka za formalne večere na ladji... Sama sebi sem 'hot' v tej obleki in komaj čakam, da jo oblečem. Verjetno jo bom oblekla na zadnji formalni večer, da se me sodelavci zapomnijo po tej obleki, ko bom šla na dopust. 😀

Obleka za $30

Shopping se je končal okoli devetih zvečer, nazaj na ladjo, malce počitka, nato pa seveda get ready for party in San Francisco. Temperature so bile kra visoke za noč (verjetno okoli 20 stopinj), tako da smo ven šli v kratkih rokavih. Našli smo nek disco, ki obratuje sredi tedna (bila je namreč sreda), Infusion se mi zdi, vstopili smo lahko z ID kartico, ki jo dobiš na ladji, kajti potnih listov seveda nimamo (tega ti vzamejo prvi dan, ko se tvoje delo na ladji začne, v zameno dobiš le nek papirček s tvojimi podatki, ki pa mimogrede stane 300 ali 400 dolarjev, če ga izgubiš - brez tega listka pa ne moreš z ladje v ameriških pristaniščih). Polno ljudi, glasba enaka kot v crew baru na ladji, le da tu nikogar ne poznaš. Okoli treh zjutraj smo prišli nazaj na ladjo, ker smo naslednji dan  (danes)imeli 'life boat drill'. Potem pa spet ven, narediti nekaj luštnih fotk in nazaj na ladjo. By-bye San Francisco, see you never again. Probably.

O nemirnem morju sem že pisala. Ampak to je bilo, preden sem občutila, da je morje lahko precej bolj nemirno, kot sem mislila. Dooživela (in preživela) sem vihar vseh viharjev. Poznate ta film? George Clooney? No, ni bilo tako hudo, ampak precej blizu. Valovi do 11. palube, stvari so letele s polic, vrata in predali so se odpirali in zapirali, spali seveda nismo nič, pred nami pa dan na morju, kar pomeni delo na ladji od 8:45 do 23h.

Končali smo s križarjenjem po Aljaski (končno, po 4 mesecih zime) in mislila (upala) sem, da bo zdaj morje mirnejše, ozračje toplejše in vse to. Pred mano je le še 18-dnevno križarjenje preko Panamskega prekopa. Izpluli smo iz Seattla v Washingtonu, jaz sem bila še posebno vznemirjena, ker je to moje zadnje križarjenje v tej pogodbi, moje delo na ladji se namreč konča 13.10., ko prispemo v Fort Lauderdale na Floridi.

Včeraj pred koncem dela smo vsi čutili nekoliko močnejše pozibavanje ladje, vendar smo mislili, da se bo do jutra stanje umirilo. Aha! Dream on, baby. Danes zjutraj nas je zbudil klic pomočnika managerja, da moramo priti na delovno mesto eno uro prej, ker so nekatere trgovine v razsulu. Žal mi je, da nisem s sabo vzela fotoaparata, ker vam z nobeno besedo ne znam opisati stanja v Liquor shopu (trgovina z alkoholno pijačo) in Custom Jewelry (CJ). Liquor shop je bil poplavljen, alkoholne hlape smo vonjali na metre daleč, na tleh polno stekla in koktejli različnih alkoholnih pijač. Izgubili smo okoli 30 steklenic različnih vodk, Bailey's, neke konjake in viskije,... Vonja pa se nismo mogli znebiti vse do večera. Večina ostalih trgovin je bila v redu, razen Custom Jewelry, kamor so premestili mene, ko je sodelavka Alejandra odšla domov. Grozno! Ves nakit po tleh, globusi razbiti, stojalo z uhani iz jantarja se je prebrnilo in uhani so bili po celi trovini,... Resnično vam ne znam opisati občutkov, ko sem stopila v svojo trgovino. In ko vidiš radovedne goste, ki hodijo okoli trgovin in preverjajo, kaj vse je šlo po gobe... Grrrrr!!!

Cel dan je bil tak. Izjemno visoki valovi, gostje niso smeli na 10. palubo (odprta paluba z bazeni), ker je bilo prenevarno hoditi po spolzkih tleh, ljudje smo naokoli hodili kot v območju breztežnosti, ker nas je dobesedno nosilo iz ene strani ladje na drugo. Če si hotel na drug konec ladje, si potreboval veliko moči v nogah, da si ostal na začrtani poti. In konec koncev, Emporium je bil kot mesto duhov. Cel dan nikjer nikogar, prodajali smo le tablete in zapestnice proti morski bolezni. Sem pa tja se je kakšen gost sprehodil mimo trgovin le iz radovednosti, kaj se dogaja, ostali so ostajali v svojih kabinah. Obupen dan za trgovine, obupen dan na sploh.

Stanje v skladišču? Imamo dve skladišči. Eden čisto na dnu ladje (Tween Deck), kjer je večina obačil in bižuterije, drugo pa čisto spredaj na 2. palubi, kjer je večinoma alkohol in tobak. Na Tween Decku je stanje bilo v redu, le en paket novo-prispelega alkohola se je prebrnil in seveda vseh 12 steklenic konjaka se je razlilo po tleh. Do skladišča na 2. palubi pa dva dni sploh nismo mogli priti, ker so stvari v enem skladišču pred našim zaprle dostop do vrat z notranje strani. Presenetljivo tam ni bilo nobene škode, ker je Sonja, locker manager, nekaj dni pred tem vse lepo posortirala. 🙂

In kako sem jaz preživela ta dan? No... Očitno obstajata dve vrsti nemirnega morja, kajti tokrat mi sploh ni bilo slabo. Bila sem bleda kot stena, nosilo me je naokoli kot mesečnika, poskušala sem ne misliti na nič, ampak ko se komaj držiš za pult, je resnično težko ne misliti na nemirno morje. Vendar sem preživela. Vsi smo preživeli. Nekaj gostov je imelo naslednji dan povito zapestje ali gleženj, vsi smo imeli o čem govoriti, vendar smo vsi preživeli.

Izjemno zanimiv dan da morju. Hvala za tako izkušnjo, ampak prosim, nikoli več!

Ko se je moje delo na ladji začelo, sem imela občutek, da sem del popolnega teama. Vsi prijazni, ustrežljivi, normalni... Z vsako novo menjavo v teamu pa so razlike med nama postajale vse večje in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo nekje počilo. Delo na ladji v takem teamu prav resnično ni zabavno.

V trgovini z nakitom in urami so štiri osebe, ki se med sabo komaj prenašajo, opravljajo eden drugega, tožarijo managerju, kaj so oziroma česa niso naredili ostali trije, itd. Ma ni denarja, da me spravijo tja. Poleg tega pa so enako plačani kot vsi ostali. Zakaj torej delati tam in iskati neprijatelje, če od tega ni nobene koristi?

Drugi problem v teamu pa so govorice. Če ena oseba enkrat ne prespi v svoji postelji, zjutraj to ve cel team. Take govorice krožijo vseskozi o marsikomu. Tudi o meni, seveda, a zame že dolgo vedo, s kom sem in kje sem. Ko pa so take in podobne govorice začele krožiti o eni sodelavki in našem managerju, so se zadeve popolnoma obrnile. Vsi smo prejeli veliko graj, nekateri celo groženj, da naslednjič pakirajo kovčke,...

Na ladji govorice niso dovoljene. Ne le, da greste lahko takoj domov (če je vpletena oseba resnično ogorčena nad temi govoricami), celo pred sodišče vas lahko postavijo. Moj nasvet je, da karkoli slišite o komerkoli, zadržite zase ali povprašate direktno to osebo, kaj se dogaja, kajti drugače ste lahko v globokem d***u. Ne debatirajte o ničemer v prostoru, kjer so druge osebe, ali z osebo, ki ji ne zaupate 100%. Ko se ta oseba sooči z grožnjo o odpovedi, začne govoriti kot po tekočem traku. Sodelavka ima 'ukor pred izključitvijo', prav tako še drugi dve osebi iz teama, zato vam polagam na srce - zadeva lahko postane izjemno resna in neprijetna.

Team je zdaj razdeljen na več manjših skupinic, vsakdo se briga zase in skoraj nihče ne bi naredil ničesar koristnega za drugega sodelavca. Opozorilo: prav imajo - najprej poskrbite za svojo rit, ker nikogar drugega ne briga za vas.

In če koga prosite za pomoč, premislite dvakrat, če resnično potrebujete pomoč. Karkoli vam je naročeno, naredite sami. Jaz sem danes imela velik problem s sodelavko, ker sem jo vprašala, če mi pomaga pregledati vse ruske babuške, če je cela družinica na kupu, in teh babušk je več kot 100. Gre za to, da moramo babuške z manjkajočimi deli označiti kot poškodovano robo.

Sodelavka mi je pomagala pregledati en del in malce kasneje rekla, da je vse pregledano. Ampak ko sem v roke prijela eno babuško, ta v sebi ni imela vseh članov. Pogledam pet naslednjih, vse ok, pogledam sedmo, ta je čisto prazna, naslednja nima ujemajočega spodnjega in zgornjega dela,... Kakšna pomoč je to? In ko sem ji rekla, da dela ni opravila korektno, je takoj tekla k pomočniku managerja in mu rekla, da se obnašam bossy. Ta je prišel do mene, me nadrl, zakaj debatiram z njo, in rekel, če je kaj narobe, naj povem njemu in bo on uredil zadevo. Sploh mi ni dovolil, da pojasnim, kaj se je zgodilo. Sama od sebe sem šla direktno k managerju, ki je seveda že vedel, kaj se je zgodilo, mu pojasnila svojo stran zgodbe in edina oseba, ki je na koncu imela prav, sem bila jaz. Iz vse zgodbe sem se naučila le tega, da če se le da, nalogo v bodoče opravim sama!

Sonja Krese je postala Operational Manager. Haha! 🙂 No, to je čisto neuraden naziv, nikjer nič ne piše, tudi pri plači se nič ne pozna, le manager in assistant manager me kličeta tako in cel team ve, da je skladišče 'moje' in če kdo postavi majico velikosti S na polico z majicami velikosti L, imam pravico vse frustracije stresti na to osebo.

Očitno nisem zastonj študirala tehnologijo prometa oziroma logistiko. Odkar se je moje delo na ladji začelo, sem se odlično znašla v skladišču in ko prejmemo 20 palet nove robe, potrebujem le nekaj ur in skladišče je zopet videti, kot da ni bilo nove dostave.

Manager je v meni videl potencial, omenil me je tudi visokosedečim osebam v Miamiju in rekel, da me bodo morda poslali na kakšno večjo ladjo, da vidijo, če sem res kaj vredna ali ne. Heh... No, niso me poslali nikamor, bomo pa videli, kako se bodo stvari odvijale v prihodnje. Če bom naslednje delo na ladji oddelala na Celebrity Infinity, bo to zato, ker me je manager močno priporočil, ker menjamo destinacijo iz Aljaske na Panamo in Južno Ameriko in me bodo močno potrebovali v skladišču. Za Južno Ameriko pa ponavadi izberejo določene ljudi, ki so vredni tega, tako da... Pa tudi prihaja nov manager, nove zahteve in pričakovanja,...

Odkar se je začelo moje delo na ladji, še nisem doživela tako nemirnega morja kot včeraj. Bili so dnevi na ladji, ko mi je bilo slabo od trenutka, ko sem vstala iz postelje, pa vse do poldneva, ampak včeraj... Že sredi noči sem čutila neprijetno pozibavanje ladje in vedela sem, da je pred mano težek dan. Ampak tako težek? K sebi nisem prišla vse do večera, naokoli sem hodila kot komiran zombi, bela kot stena, oblivala me je neznosna vročina, slabost, občutek letenja,... In ne, nisem bila zadeta. 🙂

Ne, delo na ladji me tudi po petih mesecih ni privadilo na morske valove. So mi pa gosti pomagali z nekaj nasveti. Prvi mi je nek Indijec že pred meseci svetoval, da spijem vodo, limonin sok in sol. Am? Nisem poskušala, ampak rada verjamem, da deluje. Drugi nasvet je prišel od  kolegov z ladje - zelena jabolka. Tretji nasvet - Ginger Ale (to je neka pijača, ki jo prodajajo v baru, kot Sprite, z dodatkom ingverja, ki baje pomirja želodec). Četrti nasvet - pojej nekaj suhega, kosmiče ali kaj podobnega, da se tekočine v želodcu ne pretakajo. In še en nasvet, nasvet mojega managerja - pojdi ven, glej nekaj časa v ravnino morja - horizont, da se tvoje oči in ušesa uskladijo in možgani dobijo informacijo, da je vse ok. Baje. Zadnji nasvet je tableta proti morski bolezni, ker po njej postaneš zaspan in nimaš volje delati cel dan. V naši trgovini na ladji pa prodajamo tudi neke zapestnice (za obe roki), ki baje pomagata. Imata nekaj, kar pritiska na žile, kao neka akupunktura. Aha, nasvet ene gostje je bil tudi akupunktura ušesa. What?!? No way! Ampak njen mož je to naredil, na ladji, in pravi, da je pomagalo.

Jaz za zdaj pijem Ginger Ale in jem zelena jabolka. Ponavadi pomaga, ampak včeraj... In sodelavci me opozarjajo, da je križarjenje v Južni Ameriki vsak teden tako. Oziroma še hujše. Stvari letijo s polic, v skladišču so morali vse polepiti s selotejpom, oblepiti vsa vrata,... A si resnično želim priti nazaj na Celebrity Infinity, ki decembra potuje v Južno Ameriko? Am? ...

Morda koga podrobno zanima, kakšna kabina za posadko? Opisala bom svojo kabino, obstajajo pa tudi čisto malce večje in čisto malce manjše kabine.

No, okoli in okoli je kovinska stena, na katero lahko napopaš magnete, tako da če imate doma zanimive magnetke, s katerimi želite pritrditi razne fotografije ipd, jih pustite doma, ker je tukaj magnetov kot vode. Jaz sem se odločila v vsakem pristanišču kupiti en magnetek, ki me bo spominjal na prvo delo na ladji. Stene seveda niso zvočno izolirane, tako da popolnoma jasno slišiš sodedo iz Romunije, ki se sredi noči krega po telefonu s svojim ljubosumnim grškim fantom. Slišiš tudi vsako smehljanje in seveda crkljanje in tiste zadeve, tako da če ste občutljivi, prinesite s sabo čepke za ušesa.

Kabina je široka toliko kot postelja in nič več, torej 2m. Od roba postelje do vrat imam 3m, kopalnica pa je oblike polovice STOP znaka, najdaljša stranica oziroma stena z vrati je dolga recimo 1,5 metra. Tuš je minimalen, morda 0.75 x 0.75m, takoj zraven je wc školjka, torej je točno tako, kot nam je Helena Vehovec opisala na razgovoru za delo na ladji - ko si na wc-ju, se lahko sproti še stuširaš. 🙂 Višina? Heh... Jaz sem majhna 1,63, pa niti na prste ne rabim stopit, da dosežem strop.

Celebrity Infinity - kabina 1311

Celebrity Infinity - kabina 1311

V kabini imamo mini tv, nad tv-jem sta dve polički z dvema sefoma (brez ključavnice), pod tv-jem je mini hladilnik, pod posteljo pa sta dva predala za obutev (ali karkoli), tvoja omara pa meri 0,3m x 2m, v tem so trije predali. Si lahko predstavljate, kam moramo spraviti dva kovčka opreme? Pa zdaj je še lahko, ker imamo poletno robo v kovčkih, zimsko pa v omari, ampak v Južni Ameriki bo drugače, ker imamo v enem tednu vse vremenske razmere. Kaj potem dati v omaro in kaj pustiti v kovčku?

Snađi se, je rekao Tito.