cb press review Personal Path to Pregnancy Goldfish Secrets Revealed Penny Stock Egghead Idol Lash Review Raspberry Ketone Max Secret Survey Review 3way2win Review Slim Without Gym eCash Opinions Sold Out After Crisis Boost Your Bust Review 24/7 Fat Loss Review Article Marketing Robot Review Aeon Guide Review top cb review best product review Clickbank Product Reviews Best CB Review User Reviews of Digital Products Ishbv.com | Product Reviews Easy Tips Penis Advantage Review Truth About Abs Review The Diet Solution Program Fat Loss 4 Idiots Review The Lazy Day Trader Review Million Dollar Pips Review Ejaculation By Command Penile Secrets Review ChopperTattoo Review Miami Ink Tattoo Designs The Lost Arthritis Cure Penny Stock Egghead Review Penny Stock Profit Review Magic Of Making Up Satellite Direct TV The Truth About Six Pack Abs Btv Solo Review DotComSecrets X Workout Finishers Net Space Profits 3.0 Bigger Butt Secrets

Archive for oktober, 2011

Dolgčas or something like

Kaj naj rečem? Doma sem že več kot en teden in po resnici povedano, si skoraj že želim nazaj. Delo na ladji te prisili v drugačno življenje, drugačne navade, v druženje z drugačnimi ljudi... Doma se spet počutim kot med štirimi stenami, vsi so tako omejeni, kar se tiče drugih narodnosti... Komaj čakam, da se vrnem med ljudi, ki so kot jaz, ki me razumejo, ki sprejemajo vse in vsakogar ali vsaj ne govorijo nič slabega o drugih... V Sloveniji je očitno Slovenec edini, ki je kaj vreden. Na ladji pa Slovenec ne pomeni nič več in nič manj kot ostalih 63 narodov, koliko nas je na naši ladji. Kakšna Slovenija, kakšna Evropska Unija? Tam smo vsi en svet.

Home, sweet home

Pa sem doma. Na srečo z obema kovčkoma, danes so mi na dom dostavili še drugega, tako kot so obljubili na letališču.

Splošni občutki? Ne vem... Ko sem se na ladji poslavljala od prijateljev in sodelavcev, ni bilo tako hudo. Tudi na letališču ni bilo posebne žalosti, vse dokler nisem skozi okno zagledala naše ladje. Tako blizu je bila, a spet tako daleč. Obesila sem se na FB in upala, da bo kdo od naših na internetu, da se še enkrat poslovim, čeprav sem vedela, da je to skoraj nemogoče, ker so dobili novo dostavo in niso imeli časa za surfanje po internetu.

V bistvu je vse bilo bolj ali manj v redu do trenutka, ko smo vzleteli. Skozi tisto malo okence sem videla našo ladjo, v grlu se mi je naredil velik cmok, ogromen cmok, solze so mi zalile oči in močno sem si zaželela nazaj na ladjo. Tako močno sem si želela nazaj, da je kar bolelo. Zaprla sem oči, da se malce pomirim, a ko sem jih ponovno odprla, ni bilo nič drugače. Še vedno sem videla obalo Floride, obsijano s soncem, medtem ko sem jaz sedela na avionu na poti v mrzle kraje. Jecljanje in smrkanje do Atlante. Tam pa je bilo bolje. Počutila sem se bliže domu, odštevala sem ure do pristanka v Ljubljani in ponovnega snidenja z mami in sestro, hkrati pa štela, koliko je ura na Celebrity Infinity. Ali sodelavci že delajo? Ali so dobili veliko dostavo? So uspeli iti kaj na zrak ali se spočiti do začetka prvega dne novega križarjenja?

Alpe iz zraka

Zdaj sem v Sloveniji. Moj avto, moj dragi golfić. A sploh še znam voziti? Pustila sem sestri, da vozi, ker si nekako nisem upala sesti za volan. Kdaj drugič, še bo čas.

Doma pa... Čudno, kako veliko je stranišče in kako tiho je, ko potegneš vodo. Ko na ladji potegneš vodo in ko tista zadeva izsesa vse iz školjke, se ti zdi, da boš oglušel. Kopalnica je doma tako velika, da se ogledalo niti ne more zarositi med tuširanjem. In kako dobro je grozdje, ki ga utrgaš s trte pred hišo? Mmmm. Da ne govorim o udobni in veliki postelji, na kateri se ne zbudiš do naslednjega dopoldneva, pa še to le zaradi sonca, ki te obsveti. Dnevna svetloba v kabini na ladji? Heh... Sanjaj. Ja, je možno, če si manager ali kaj podobnega, navadni shoppiji imamo kabine brez oken. In da o domači vodi iz pipe sploh ne govorim, ki nima ne barve, ne vonja, ne okusa. Neprecenljivo! Šele zdaj vem, kaj vse mi je v bistvu manjkalo na ladji.

Ampak grem nazaj. Delo na ladji se zame še ni končalo. Nimam še dovolj. Najmanj še enkrat. Potem bomo pa videli.

Ni ni prtljage!

Delta Airlines... Je potrebno povedati še kaj drugega? Na letališču v Atlanti sem komaj ujela avion za Pariz, ker smo imeli malce zamude, vkrcavanje pa se je začelo, še preden smo mi sploh prispeli, v Parizu pa nisem imela časa niti za stranišče, ker sem tekla direktno na naslednji terminal. In kaj potem? Priletim v Slovenijo, stopim iz aviona, čakam prtljago, vidim pa samo en kovček svetlo modre barve z rožami. Manjši kovček. Kje je pa veliki? Z vsemi spominki???

Tako sem prvič v življenju morala obiskati oddelek za izgubljeno in najdeno. Dala sem jim opis in naslov, kam naj ga pošljejo (čeprav ima kovček tudi etiketo z mojim slovenskim naslovom). Kovček so izsledili v Parizu, pride pa z naslednjim letom iz Pariza. Baje mi ga pošljejo po pošti in jutri naj bi že bil v Trebnjem. Bomo videli. In ja, mimogrede, sploh nisem bila edina. Iz Pariza nas je priletelo okoli 100, od tega pa kar trije nismo dobili vse prtljage. A je to normalno?

Tolažim se s tem, da v njem ni nič kaj posebno vrednega, vse je bilo v moji carry-on torbi (kar priporočam tudi vsem vam). Sem pa srečna, da se je to zgodilo na poti domov in ne na poti na ladjo, kajti ne predstavljam si, kako bi se na ladji sprijaznila s stvarmi iz enega kovčka.

Delo na ladji končano

Pa je prišel dan, ko se je moje delo na ladji končalo. Moja prva pogodba je trajala šest mesecev in dva dni. S sodelavcem, s katerim skupaj odhajava, sva včeraj oddala svojo check-in prtljago v crew wellfare, da jo pregledajo in označijo kot prtljago posadke. Danes zjutraj ob pol desetih smo imeli imigracijski postopek, oddali I-95 (tisti dragi papirček, s katerim smo lahko šli z ladje v ameriških pristaniščih), dve uri čakali v avtobusu, da nas odpeljejo na letališče, potem pa na letališču čakali nekaj ur na avion. Na srečo imajo v Fort Lauderdale-u brezplačni wi-fi, tako da sem se kratkočasila z blogom, Facebook-om in maili. In še zadnja fotka Celebrity Infinity iz letališča v Fort Lauderdale-u:

Celebrity Infinity iz letališča v Fort Lauderdale-u

Letela sem z Delta Airlines. Pri check-inu so mi rekli, da imam en kovček pretežak in če želim, lahko kaj vzamem ven. To sem tudi naredila, seveda, drugače bi plačala $90 za odvečno težo. Potem pa so mi rekli, da imam samo eno prtljago brezplačno, za drugo pa moram plačati $75. Wtf!!! Na ladjo sem prišla z dvemi brezplačnimi kovčki, nazaj naj grem pa z enim? Ne, pritožila sem se, kajti z našo delovno vizo imamo lahko dve brezplačni prtljagi. Po pol ure pregovarjanja in dokazovanja, da mi na papirjih piše, da imam lahko dva kosa prtljage, so mi le odobrili tudi drugi kos brezplačno.

Zdaj pa čakam na prvi avion proti domu. Ob 17:45 letim proti Atlanti, nato v Pariz in iz Pariza v Ljubljano. Upam, da ujamem vse lete, kajti med leti imam samo eno uro časa, letališči v Atlanti in Parizu pa nista ravno majhni.

Vračam se na Celebrity Infinity

Pred tedni sem pisala o tem, da želim naslednjo pogodbo spet oddelati na Celebrity Infinity, ker ladja potuje v Južno Ameriko, kjer še nisem bila. In zdaj je manager končno dobil pisno potrditev iz pisarne v Miamiju, da se takoj po dry-docku vračam na isto ladjo. Celebrity Infinity bo v prenovitveni fazi od 12.11. do 02.12.(dry dock) na Bahamih, 03.12. pa skupaj z mano potuje preko Panamskega prekopa v Južno Ameriko. Iiiii. To pomeni, da lahko odpakiram svoje kovčke in na ladji pustim kar nekaj stvari, recimo uniformo, obleke in čevlje za formalne večere, bundo iz Aljaske, pa še kaj se bo našlo, kar doma ne bom potrebovala. Glavno, da moji kovčki ne bodo pretežki, ker ne nameravam doplačevati za pretežko prtljago. Uf!

Celebrity Infinity, see you soon!

Cartagena, Kolumbija – zadnje pristanišče

Moje delo na ladji se bliža koncu, pred mano sta le še dva dneva na morju, potem pa Florida in zbogom, Celebrity Infinity. Včeraj sem se na farewell party-ju pofotografirala skoraj z vsemi. Vsakih pet minut sem se spomnila, da je to moja zadnja zabava v tej pogodbi, da nekatere kolege ne bom nikoli več videla, kar mi sploh ne da miru, in da se konec koncev resnično vračam domov. Čuden občutek.

Danes smo bili v Cartageni v Kolumbiji, zadnjem pristanišču tega križarjenja. Spakirala sem kovčke, nekatere stvari sem morala vreči, ker enostavno nimam prostora za njih in zdaj srčno upam, da bosta oba kovčka prispela do Ljubljane, kajti nihče ne sme ostati brez spominkov iz Aljaske in Paname.

Cartagena - Kolumbija

Cartagena - Kolumbija

In občutki, ker se moje delo na ladji končuje? Ne vem... Strah. Občutek imam, kot da doma nikogar več ne poznam. Kot da je zdaj moj dom ladja, moja družina moji sodelavci, moja najboljša prijateljica moja cimra Alina,... Verjetno sem le pod stresom, ker te delo na ladji res spremeni, tukaj imaš drugačne priorotete, drugačna pričakovanja in zahteve, prav tako pa se moraš soočiti z dejstvom, da izgubljaš prijatelje, ki si jih spoznal in z njimi delil uspehe in neuspehe, ljubezenske zgodbe, debatiral o govoricah in preverjal, ali le-te držijo,... In moja ljubezenska zgodba z mojim Turkom?

Ja, to je ship life, na to sem se pripravljala mesece, preden se je moje delo na ladji sploh začelo, a mi nekako ni uspelo slediti načrtom. Žal sem le človek in imam čustva in vem, da bom jokala, ko bom zadnji dan imela poslovilni govor pred vsemi sodelavci, da o zadnjem poljubu s fantom sploh ne govorim. Hjaoooo!!!

Prva odpoved v teamu

Pred tremi tedni se nam je pridružila Neetasha iz Južne Afrike, luštna punca, manekenka, ki pa že od vsega začetka ponavlja, da je delo na ladji ne zanima pretirano in da je tu le zato, da vidi svet, da se druži z ljudmi, da njen bivši fant prejme pošteno lekcijo in da po koncu pogodbe ostane nekaj tednov v Ameriki in najde neko agencijo, za katero bi delala kot model. Delo na ladji je bilo zadnje v njenih mislih, zato se je vseskozi pritoževala nad težkimi škatlami, ko smo prejeli dostavo, nad težkimi mizami, ki jih je bilo potrebno odnesti iz trgovine in postaviti pred trgovino, kar pomeni niti 20 korakov,... Pa sploh niso tako težke, kot ona da misliti drugim ljudem.

Takoj smo vedeli, da punca ne bo zdržala do konca pogodbe. Meni je Neetasha bila všeč, je zabavna punca, party bejba, res luštna, visoka, na pol Indijka, kar jo naredi le še lepšo, a ko nekdo misli, da delo na ladji v trgovini pomeni bolj zabavo kot delo, nekako ne moreš imeti najboljšega mišljenja o tej osebi. Ok, tudi jaz sem svoji agenciji rekla, da me delo na ladji zanima, ker želim potovati in spoznati ljudi, šele nato je zaslužek, a jasno mi je, da grem na ladjo prvotno delat, šele nato se zabavat.

Neetasha je bila danes v tisti polovici teama, ki je morala prenesti vse stvari iz 10. palube na 5. palubo, kjer so trgovine. Po dveh mizah je začela jokati in vpiti, da ima vsega dovolj, da ne potrebuje tega in da daje odpoved. Po pogovoru z managerjem je napisala odpovedno pismo in to je to. Punca gre v Fort Lauderdale-u domov, skupaj z mano. Plačati si mora karto, odpoveduje se proviziji, ki jo bomo zaslužili, torej bo prejela le del osnovne plače, poleg tega pa ne more ostati v Ameriki in najti agencijo, kakor si je zamislila.

Žal mi je za njo, ker mi je bila všeč, bila je dobra družba, delala je skupaj z mano, jaz sem jo uvedla v posel in ji razložila vse, kar mora vedeti za delo na ladji, jo spoznala s prijatelji,... Nekaterim delo na ladji pač ne leži. Kolikor sem jaz navdušena nad delom na ladji, toliko ga ona sovraži in želi čim prej domov. Sto ljudi, sto čudi, pravijo.

Panamski prekop

Danes plujemo preko Panamskega prekopa in imamo deck-sale. To pomeni, da je v Emporiumu odprta le trgovina z nakitom in urami ter Liquor shop, vsi ostali smo na 10. palubi, zunaj, pred okni, poleg bazenov, z 20 mizami polnih majic in ostalih stvari iz Paname.

Handcrafted in Panama Rainforest

Zgodaj zjutraj, ob 5h, smo prejeli dostavo direktno iz Paname, dostavili so nam 10 škatel raznih proizvodov, vse to smo morali prešteti in postaviti na mize, vse majice iz skladišča smo morali posortirati na mize po velikosti in barvi, ob 8h smo lahko začeli prodajati. In kot sem že pisala, imamo najboljšega managerja na svetu, ki nam na dan plutja preko Panamskega prekopa da kar 5 ur odmora (ker smo morali vstati tako zgodaj in ker moramo delati v neizmerni vročini). Polovica teama je imelo odmor od 9h-12h in od 16h-18h, druga polovica pa od 12h-15h ter od 18h-20h. Jaz sem bila v drugi polovici, ker sem ob 10h imela sign-off meeting, za katerega nisem hotela žrtvovati svojega odmora. Odmor je namenjen počitku, sign-off meeting pa je trajal skoraj dve uri, tako da...

Panamski prekop - Pedro Miguel zapornice iz l. 1913

Prva polovica teama je ob 14h morala vse stvari od zgoraj prenesti na deck 5 v trgovine oziroma pred trgovine, kjer nadaljujemo s prodajo panamskih proizvodov. Nekatere mize so bile težke in jih je morda res malce težje prenesti do dvigala ter od dvigala do trgovine, in morda je res vse skupaj le okoli 50m hoje, a v pogodbi, ki smo jo podpisali za delo na ladji, smo sprejeli pogoj, da smo sposobni dvigniti 20kg. Jah, nič, veselo na delo, trenirajmo mišice, da ne zakrnejo. 🙂

Panamski prekop

Morje, morjeeeee

O, kako lepo je občutiti vroče sonce, se sprehoditi po plaži in poslušati zvoke valov. Nepopisno lepo, glasba za mojo dušo, to je tisto, kar sem si želela gledati celo pogodbo, vendar mi je pot prekrižala mrzla Aljaska. Ampak ok, zdaj smo tu, na poti preko Panamskega prekopa, v vročih krajih, kjer se lahko po mili volji nastavljam soncu in se nato doma važim z rjavo barvo sredi zime. 🙂

Cabo san Lucas, naše prvo pristanišče po San Franciscu. Mehika, nič kaj dosti za videti, ampak prečudovita plaža in še bolj čudovit resort brez vstopnine, direktno na plaži, kjer uživamo na ležalnikih, obkroženi s palmami, španskimi ritmi in vse to. Oh, kako sem to pogrešala. In seveda ne duha ne sluha o kremi za sončanje, kajti bog ne daj, da se obranim kakšnega sončnega žarka.

Cabo San Lucas

Naslednji dan bi morali biti na morju in se nato ustaviti v Acapulcu, vendar smo spremenili načrte, ker se v Acapulcu baje dogajajo nevarne stvari. Zato smo se dan po Cabo san Lucasu ustavili v zameni nikoli prej slišanem Puerto Vallarta, kjer sem se prav tako odpravila v nek resort, tudi lep, zastonj, z izjemno hitro brezplačno internetno povezavo in s slapom sredi bazena. Kako romantično. In ker sem si v Cabo san Lucasu posončila le sprednji del, sem tu morala izkoristiti sonce za sončanje zadnjega dela. 🙂 Ampak mi nekako ni uspelo, ker sem bila vsa opečena od prejšnjega dne in nisem zdržala na soncu niti pol ure.

Puerto Vallarta

Po Puerto Vallarti smo imeli tri dni na morju, kar je za shoppije izjemno naporno, kajti trgovine so odprte vse tri dni od 9h do 23h. Vmes smo seveda imeli pavze, vsak dan pol ure za kosilo in 2 uri in pol za večerjo, a nekako se ne moreš pošteno odpočiti. Na srečo imamo najboljšega managerja, ki si ga lahko želiš za delo na ladji, in je vsak shoppi dobil en dan prosto (en dan, ko smo v pristanišču, ne na morju - žal). Jaz sem prosta v zadnjem pristanišču - Cartagena, Kolumbija. Ravno prav, da do konca spakiram.

Po treh dneh na morju nas je čakal dan v Puntarenasu v Kostariki. Arrrrrr!!!! Hilton resort, here I come. Tu je potrebno plačati vstopnino, pred 5 meseci je bilo $50, tokrat pa že $59. Ok, ni problema, kajti za ta denar lahko ješ in piješ cel dan, kar ti srce poželi in kolikor ti srce poželi. Od hamburgerjev, hot dogov, pice, raznih salat in rensično poštenega obroka v restavraciji, do vode, sokov, alkoholnih in brezalkoholnih koktejlov in seveda piva... Neomejena količina. Plaža je tu obupna, voda grozno umazana, pesek pa skoraj črne barve, tako da res nič privlačnega, je pa zato Hilton resort toliko boljši. In seveda izkoristim sonce za sončanje moje zadnje plati, ker mi to ni uspelo v prejšnjem pristanišču. Zdaj sem rjava spredaj in rdeča zadaj. Vem, nespametno, ampak kaj, ko sem morala nadoknaditi izgubljene mesece na Aljaski. 🙂

Hilton resort - Puntarenas - Kostarika

Hilton resort - Puntarenas - Kostarika

Hilton resort - Puntarenas - Kostarika

Hilton resort - Puntarenas - Kostarika

Delo na ladji tudi na FB

Celoten prispevek najdete tu.

Kontakt za delo na ladji
Gift Shop in Spa:
Helena Vehovec
041 739 011
helena@riv.si

Foto in Bar/Restavracija:
Sašo Vehovec
041 326 578
saso@riv.si

RIV d.o.o. - Consulting Agency
Šmarska cesta 7a
SI-6000 Koper
(ex Invermore Shipping)


Obiskovalci bloga Delo na ladji od 22.03.2013 dalje (ker sem nasla tale zanimiv sledilec... pa da bolj podrobno vidimo, kje smo - hihi):


Flag Counter

Blog - NajBlog.si


CopyRight © 2010