cb press review Personal Path to Pregnancy Goldfish Secrets Revealed Penny Stock Egghead Idol Lash Review Raspberry Ketone Max Secret Survey Review 3way2win Review Slim Without Gym eCash Opinions Sold Out After Crisis Boost Your Bust Review 24/7 Fat Loss Review Article Marketing Robot Review Aeon Guide Review top cb review best product review Clickbank Product Reviews Best CB Review User Reviews of Digital Products Ishbv.com | Product Reviews Easy Tips Penis Advantage Review Truth About Abs Review The Diet Solution Program Fat Loss 4 Idiots Review The Lazy Day Trader Review Million Dollar Pips Review Ejaculation By Command Penile Secrets Review ChopperTattoo Review Miami Ink Tattoo Designs The Lost Arthritis Cure Penny Stock Egghead Review Penny Stock Profit Review Magic Of Making Up Satellite Direct TV The Truth About Six Pack Abs Btv Solo Review DotComSecrets X Workout Finishers Net Space Profits 3.0 Bigger Butt Secrets

Archive for november, 2011

Groza in obup

Moj Turk mi je sporočil, da je dobil mail iz pisarne. Imajo prosto mesto zanj. Na Celebrity SI. Solstice. Ladja, kjer Starboard Cruise Services nima trgovin, le-te so v lasti podjetja Harding Brothers. Kako naj zaprosim za transfer, če nimamo trgovin tam??? Groza me je bilo ob misli, da gre na ladjo, kjer ni niti najmanjše možnosti, da se mu prej ali slej pridružim. Na najslabšo ladjo bi šla za njega, ampak na to pa ne morem, če ni gor naših trgovin! Jok in stok, groza in obup, jecljanje in smiljenje sami sebi... Nisem več vedela, kako naj se počutim. Ne bom ga videla vsaj pol leta!!!

Nisem se mogla več pogovarjati. Komaj sem požirala slino, ki se mi je nabrala v ustih, cmok v grlu je bil prevelik, da bi sploh lahko kaj rekla. Prosil me je, naj se pomirim, saj bo drugače zavrnil ponudbo. Nočem, da ostane doma, ker vem, da si želi čim prej na ladjo, saj doma nima kaj početi, samo zapravlja denar in čaka na ponudbo. Zdaj jo ima. Hočem, da gre, ker kdo ve, kdaj se bo odprlo mesto zanj. Hočem, da gre. Res. Ampak mi je tako težko. Tako težko! Ko sem ga nekoliko kasneje spet poklicala, pa mi je sporočil, da ladja ni Solstice, ampak Silhouette. Vaaaaa, Silhouette. Zasveti iskrica upanja, da zaprosim za transfer. Vprašam Marka, district managerja pri Starboard Cruise Services, ki je ravno na naši ladji in... Iskrica ugasne. Ne zažari še bolj, ampak ugasne. Popolnoma. Žal me ne morejo poslati na Silhouette, ker je seznam shoppijev za Južno Ameriko bil potrjen že prejšnji ponedeljek in od takrat ne delajo nobenih sprememb več. Kdor je na seznamu, je na seznamu. Neeee!!!

Kako ne morejo? Zakaj ne morejo? Zakaj ne pošljejo nekoga od tam na Celebrity Infinity, mene pa tja? Kako ne morejo, ko pa delajo transferje, kakor se jim zazdi??? Pa ne, no!!! Vseeno se zahvalim, obrnem stran in komaj zadržujem solze v očeh. Še cel božji dan moram delati, skrivati svoje občutke in solze, ki jih nikakor ne morem ustaviti. Skrijem se v kot svoje trgovine, pred sabo zmečem sto majic in se delam, da jih zlagam, v resnici pa mislim samo na to, kako dolgo ne bom videla svojega fanta. Predolgo. Ob prvi priložnosti tečem v kabino, se še bolj zjokam, pokličem fanta, se še bolj zjokam, jecljam in stokam... Nič ne pomaga. Nobena beseda, noben 'baby' ali 'askim' ali karkoli ljubkovalnega. 'Askim' je turška beseda, po naše pomeni 'moja ljubezen'. Tako se kličeva s fantom. Askim. Črka i je v bistvu brez pikice in se vse skupaj prebere [aškm].

Askim, seni seviyorum!!! Optum!

Delo na ladji v dry-docku

Krepko so me nalagali oziroma krepko sem se zmotila, ko sem mislila, da je delo na ladji v dry-docku kot počitnice, kjer morda uro ali dve na dan brišemo prah v trgovinah, preostali čas pa poležavamo na peščeni plaži, pod palmo in s koktejlom v roki. Niti približno ni tako. Moj prvi dan se je delo na ladji za shoppije pričelo ob 10h. V vseh trgovinah je najprej bilo potrebno urediti vse izložbe, namestiti ves nakit, obesiti vsa oblačila, seveda urejena po barvi in velikosti, in podobno.

Moje delo na ladji se bo tokrat začelo v trgovini Ready to Wear (RTW), kjer imam v enem kotu blago po 10 dolarjev, v drugem pa drage usnjene čevlje, in krzno - plašče, jakne, pokrivala in šale iz pravih pravcatih ubogih živali, ki so morale skozi ne vem kakšno trpljenje, da imam jaz zdaj v trgovini težke, nagravžne cunje za 1000 dolarjev in več. Pa toliko dela sem imela s to kožo, vsak kos posebej sem morala evidentirati in zalogo lepo zložiti v omare, vsak dan po koncu delovnega dne pa bom morala prešteti vse, kar imam. Vsak dan se bom morala dotikati mrtvih živali in vonjati tisti ogaben vonj po koži. Ali smem sploh omeniti komu, da mi to nikakor ne diši? Nisem neka huda zagovornica pravic živali, ampak ko se spomnim kakšnega posnetka z YouTube-a, na kakšen način pridejo do prečudovitih košatih mehkih izdelkov... No comment!

V glavnem, delamo vsak dan najmanj 10 ur, skakljamo iz ene trgovine v drugo, sesamo, brišemo prah, drgnemo po policah, da bi odstranili sledi selotejpa, skrbimo za zalogo v trgovinah, barvno urejamo in usklajujejo izložbe ipd. Na obisku smo imeli tudi 'visual team', Billa, Veronico in Valerio, ki so hodili od ene trgovine do druge, razmetali vse, kar smo prejšnje dni postavili, nametali nekaj svojega, predlagali, kako naj bi trgovina izgledala,... Pri Starboard Cruise Services so prišli do novega spoznanja. Ne gre več za to, da moramo pokriti vsaki centimeter police, ki ga podjetje plačuje kot najemnino, ampak gre zdaj bolj za 'manj je več', torej vsakega izdelka po nekaj velikosti in ne vse majice ali hlače, ki jih imamo. Končno! Se spomnim prejšnjega managerja, kako je težil, da damo ven ves jantar in žad, ki ga imamo, pokrijemo vsak centimeter... No, visual team je odšel, ostal pa je district manager Mark, ki še vedno živčno nadzoruje in preverja, kaj vse je še potrebno urediti, da bodo trgovine nared, ko ladja izpluje z Bahamov.

Ven sem šla dvakrat. Enkrat s sodelavcem, ki mi je pokazal bar, kjer je free wi-fi, drugič pa s kolegi, ko so me peljali v kitajsko restavracijo, drago kot žafran, kamor niti mrtva več ne stopim. Sem pa od tam vsaj videla plažo, sicer ponoči, ampak lahko rečem, da sem jo videla. Drugače okoli ladje ni ničesar. Bar s tem internetom, tankerji, en kup nizkega grmičevja, taksi do mesta pa stane 30 dolarjev. V eno smer. Časa ni, po trdem delu v trgovinah pa tudi ne volje. Po službi vidim le tuš in posteljo. No, topla voda je, klima je in ni, kakor kdaj, telefonska povezava na ladji je precej omejena, v 100-tih poskusih ti morda uspe 1x dobiti signal, medtem ko SiMobil recimo sploh ne pozna tega otoka. Ni signala, ni važno, ali sem v kabini (kjer ga tako ali tako nikoli ni), ali sem zunaj pred ladjo, ali v mestu. Nikjer.

Po resnici povedano, na ladji je še toliko dela, da se mi niti sanja ne, kako bomo čez 3 dni pripravljeni na 2000 gostov, ki komaj čakajo, da vidijo 'novo' ladjo. In če še bolj po resnici povem, sploh ni nič tako novega. Na vrhnjo palubo so dodali 42 novih kabin, nek nov ice-bar imamo, baje tudi neko novo restavracijo, bolj ali manj pa je vse ostalo isto. Sem mislila, da bodo po celi ladji zamenjali tepihe. Hh... Sem samo mislila, ja. No, nekje so jih zamenjali, ampak se zdaj kar pogrezam, ko stopim gor. Niti pomisliti nočem, kako bodo gostje hodile po tem v visokih petah.

Aja, mimo grede, ladja je dejansko na suhem. Potegnili so jo ven iz vode, dejansko vidiš propelerje in zarjavelo pločevino. Slikca je  morda malce slabše kvalitete, ker je narejena z mobilnim telefonom.

Dry dock Freeport Bahamas

I’m in Miami, b***h!

Prvi dan. Nisem še na cilju, od Bahamov me ločita še 2 uri čakanja na letališču v Miamiju (kjer je mimo grede 27°C) in ena ura leta. Opis poti do sedaj? Hjao. Rezervirali so mi letalsko karto, pri kateri nimam kaj dosti časa, da na naslednjem letališču ujamem naslednji avion. Tokrat naj bi iz Ljubljane letela ob 7:15, v Parizu pristala ob 9:15 in ob 10:50 odletela proti Miamiju. Ravno prav. Ampak ker se pri Air France rado kaj zalomi (pa upam, da je to edino, kar se je tokrat zalomilo pri meni), smo iz Ljubljane poleteli z enourno zamudo, tako da smo v Parizu pristali, ko se je vkrcavanje na avion za Miami že začelo. Panika, normalno. Potem pa še pregled potnih listov, čakanje na avtobusek, da te pripelje na tvoj terminal, tam pa iskanje pravih vrat, ki se kot običajno nahajajo na čisto drugi strani terminala. Seveda še vedno optimistična, da me bo morda avion počakal, hitim do pravih vrat, med tekom pa me spremljajo zvočna in pisna opozorila na vseh ekranih za 'last call' z mojim priimkom. Vedno sem se spraševala, kako hudiča lahko nekdo pride tako pozno na letališče, da ga morajo klicati. Zdaj vem - drugi avion je kriv. V mislih sem že tipkala emergency number, da ne bom mogla priti na ladjo danes, ker je imel avion zamudo. No, pa ni bilo potrebno, ker je pred vrati za avion proti Miamiju stala še množica ljudi, ura pa je bila že 10:45. Uf, kakšno olajšanje. Po tem pa smo čakali še eno uro v avionu, pilot pa se je celo opravičil za zamudo, ker čakamo potnike z drugih letov, ki imajo zamudo. Čakamo potnike z drugih letov? O, kako lepo! Še dobro, da imam v Miamiju 6 ur časa, da ujamem let za Bahame. Med potjo pa... Jao, jao... Saj razumem, da tudi družine z majhnimi otroci rade potujejo, ampak da se mi 9 ur, kolikor je trajal let do Miamija, na ušesa derejo štirje malčki z vseh koncev... Hjao, še vedno jih slišim v mislih. Prtljage mi v Miamiju ni bilo potrebno prevzeti, ker le-ta potuje direktno na Bahame, sem pa na letališču morala izpolniti obrazec I-94, ker imam delovno vizo. Torej, preden pridete na Immigration okence, najprej zaprosite za ta obrazec in ga izpolnite, šele potem se postavite v vrsto, drugače vas pošjejo nazaj. Sem se pa morala ponovno čekirati za let na Bahame. Self-service terminal - groza! Nihče ni znal karte natisniti sam. Po opravljeni papirologiji sem se napotila na skytrain (vlakec) do svojega terminala (vse je odlično označeno), ki je seveda spet čisto na drugi strani letališča, ko izstopim z vlakca, pa presenečenje. Zagledam sodelavko iz prejšnje pogodbe. Hrvatico, ki sem jo omenila v predzadnjem postu. Hrvatico, ki je nihče ne mara, so poslali na drugo ladjo. Hrvatico, za katero sem mislila, da mi bo spet nagajala, tako kot je vsem, gre na drugo ladjo. In jaz jo srečam na letališču, velikem za pol Slovenije, ob istem času, ko je čakala na isti vlakec, le da jo odpelje v drugo smer. Neverjetno. Seveda sem jo vprašala, kam gre, ker naj bi po mojih informacijah ostala do ne vem kdaj na Celebrity Infinity. Poslali so jo na Celebrity Millennium. Transfer. Arrrrr!!!! Ne morem verjeti. Hitro sva se poslovili, ker se z njo nimam kaj pogovarjati, in takoj ko sem se obrnila, se mi je narisal nasmeh na usta. Ogromen nasmeh, skoraj brezmejen. Na glas sem se smejala. Če ne bi imela ušes, bi se moj nasmeh raztegnil okrog cele glave. In smejala sem se še celo pot do vrat za avion, ki leti v Freeport na Grand Bahamas. In še vedno se smejim in ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. V glavi sem že imela, da me bodo dali v isto kabino z njo, ker je trenutno edina punca v timu (če izvzamemo novo managerko, ki ima seveda svojo kabino, in Valentino, ki je v kabini s svojim fantom). Torej... V glavnem, komu koristi, da lažem? Izredno srečna sem, da je ne bo na Celebrity Infinity. Za adijo sem jo pa še morala videti. Kot da bi me tisti tam zgoraj hotel čim prej razveseliti. Ali pa vliti vsaj malce upanja, da bo tudi moje drugo delo na ladji prijetno. Oh!

Ljubljana zadnjič letos

Še zadnjič letos vozim svoj avto. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati, ob štirih. Spala sem eno uro, ker sem se do treh zjutraj na skypu poslavljala od svojega Turka. V tisti urici, ko sem malce zadremala, pa sem še imela nočno moro in sem se ob pol štirih zbudila vsa prestrašena, da sem nekaj pomembnega pozabila doma. Za pol ure zaspim nazaj, in ravno ko se vključi budilka, kliče tudi moj fant, da se še zadnjič poslovi. Torej, nekaj pred peto z mami in očijem sedem v avto, peljem proti Brniku, opazujem temno in zmrznjeno okolico ter posipano cesto proti poledici. Ja, posipajo. Zunaj je -1°C. Jaz pa na poti na Bahame. Obdajajo me mešani obcutki, saj zopet napuščam domače in prijatelje, tudi ljubezen, po drugi strani pa grem na Bahame. Fant me prepričuje, da bo bolje, ko pridem na ladjo. Da ne bom imela časa toliko misliti nanj in na dom. Ampak nič me ne potolaži. Moji najdražji ostajajo doma, jaz pa grem na ladjo, kjer zopet nimam nikogar. Kot da grem prvič. Oziroma še slabše, kajti zdaj vem, da je gor najmanj ena oseba, s katero se ne ujemam ravno najbolje. Nihče se ne ujema z njo, tako da ni samo moj problem. Pa menda bomo tudi to preživeli.

Bi začela pakirati?

Čez 36 ur, po šestih tednih doma, se mi začenja drugo delo na ladji. Vračam se na Celebrity Infinity, na počitnice, kot bi rekli moji znanci, ki nekako ne dojemajo, da na ladji dejansko delam. Kar groza me je, kako hitro je minilo. Počitnice, namreč. Ni mi všeč.

V glavnem, lahko bi začela pakirati, ne? 36 ur pred poletom sta moja dva kovčka še vedno v kotu, kot sem ju postavila pred 6 tedni. Kar precej stvari sem pustila na ladji, zato moram sedaj spakirati manj, če želim domov prinesti tudi tisto, kar sem pustila gor. In spet imam ta problem, da bom potrebovala tako poletno kot zimsko opremo, saj je na jugu Amerike (Cape Horn) januarja in februarja povprečna temperatura 12-13°C, medtem ko je v Argentini v Buenos Airesu istočasno 27-28°C.

Občutki 36 ur pred odhodom? Kaj pa vem. Če vam po resnici povem, se mi nekako ne gre tako, kot se mi je šlo prvič. Zdaj mi je delo na ladji že znano, poznam nekaj ljudi gor, saj se vračam na isto ladjo, a gor ne bodo ljudje, s katerimi sem se najbolj razumela, mojih starih sodelavcev, ker se je skoraj cel team zamenjal, tam pa bo nova managerka, o kateri sem slišala samo slabe reči (ampak zgolj slišala, tako da soditi še ne morem). Gor pa je ostala tudi sodelavka, ki vsem meša štrene. Poleg vsega pa ne bo niti mojega Turka.

Biti sam en teden na Bahamih in z nikomer deliti trenutkov, ko si srečen, presenečen, žalosten ali razočaran...

Cepljenje proti rumeni mrzlici

Delo na ladji, ki pluje po Južni Ameriki, zahteva tudi cepljenje proti rumeni mrzlici. Mislila sem, da bom tega neprijetnega opravila deležna na ladji, ko se vrnem s počitnic, ker naj bi tam cepljenje proti rumeni mrzlici bilo zastonj, ampak mi je Daleia iz Miamija poslala mail, v katerem me je obvestila, da moram sama poskrbeti za cepljenje proti rumeni mrzlici, še preden se vrnem na ladjo, drugače me sploh ne bodo spustili gor.

Ker je stric Google moj najboljši prijatelj, mi je povedal, da se cepljenje proti rumeni mrzlici opravlja na območnih zavodih za zdravstveno varstvo, cepivo deluje 10 let, cepili pa naj bi se vsaj 10 dni prej, preden vstopimo na ogrožena območja. Najprej sem klicala svojo osebno zdravnico, ki mi je povedala, da oni tega ne delajo in se moram odpeljati v Novo mesto. Pokličem v Novo mesto in se dogovorim za termin, hkrati pa še izvem, da cepljenje proti rumeni mrzlici stane 32 evrov. Dobiš tudi rumeno mednarodno knjižico s podatki o cepljenjih.

Rumena knjižica - mednarodno potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici

Zdravnica v Novem mestu me je opozorila na stranske učinke. Skoraj pri vseh, ki se cepijo proti rumeni mrzlici, se po 5-6 dneh pojavijo stranski učinki, večinoma glavobol in slabost, pri nekaterih bruhanje, skoraj obvezno pa bolečine v mišicah. No, pa da vidimo, kako smo odporni. Pri meni bo to ravno v času, ko bom letela proti Ameriki na svoje delo na ladji. Tako bo let še bolj stresen. Že tako ali tako bo moja sobota imela 30 ur, ker so na Bahamih kar nekaj ur za nami. Dolg bo dan. Po možnosti z glavobolom in slabostjo.

Entertainment na Celebrity Infinity

Delo na ladji ni le delo v trgovini in baru, ampak si ladijske družbe za zabavanje svojih gostov omislijo tudi nekaj takega:

Jocka in Maria sta bila del entertainment teama na Celebrity Infinity. Vsakokrat sta navdušila vse goste in seveda tudi mene, zato mislim, da je prav, da to izredno predstavo delim tudi z vami. Mimo grede, pesem, ki se odvija v ozadju od 42-e sekunde naprej, Alegria, poje Jayson, tudi član entertainment team-a, za katerim je 'norela' polovica punc na ladji (z mano vred, normalno). 🙂

Počitnice v Istanbulu

V mojem okolju marsikdo misli, da je moje delo na ladji bilo kot dolgo počitnikovanje na morju. Vsi me sprašujejo, kdaj grem spet nazaj na počitnice. Ekskjuz mi???

No, na počitnicah sem zdaj, doma, ampak zaželela sem si pravih počitnic. Odletela sem na obisk k fantu v Istanbul. Iiiii... Srečanje po skoraj enem mesecu... Sooo nice! Zdelo se mi je, kot da ga nisem videla že pol leta. Po drugi strani pa spet, kot da sva bila narazen le dan ali dva, kot da mi je bil ves čas nekje blizu. Čudno.

In kakšen je Istanbul? Amazing! Polno ljudi na ulicah, ne glede na uro, tržnic toliko, da glava peče, vsaka druga vrata zlatarna (kot na Aljaski), vsaka vmesna vrata polna desertov, tipičnih za Turčijo (baklave, tulumbe, lokumi,...) in sveže stisnjenih sokov po sprejemljivi ceni (recimo okoli €2), na vsakem vogalu pečen kostanj in koruza, turški čaj je odličen, kave ne pijem, nisem pa niti opazila, da ljudje veliko kadijo, tako da pojma nimam, zakaj se pri nas reče, da 'kadi kot Turek'.

Mošeja na vsakih 200 m in ko začnejo ob šestih zjutraj klicati k molitvi in potem še 4x na dan... In če imaš hotel skoraj tik pod največjo in najbolj znano mošejo v Istanbulu, Blue Mosque...

Plava mošeja v Istanbulu

Mimo grede, v tem času je v Istanbulu bila tudi ladja Celebrity Equinox, ena največjih ladij v floti, tam so imeli overnight, so pa bili na svojem zadnjem križarjenju po Mediteranu (selijo se na Karibe). Oh, moj Celebrity.

Celebrity Equinox v Istanbulu

2. pogodba v rokah

Včeraj sem na dom prejela pošto iz Miamija, s pogodbo in podatki o letu, torej je zdaj tudi uradno. Moje delo na ladji se bo tudi v drugič začelo na Celebrity Infinity. Začnem 26.11., ko pozno popoldne priletim na Bahame, kjer je Celebrity Infinity v dry-docku, končam pa po mesecih plovbe po Južni Ameriki, Panami in Aljaski (ja, zopet Aljaski), 1. junija v Seattlu.

Seveda sem že do potankosti preštudirala pot moje ladje v tem času, mami sem na koledar za leto 2012 napisala, kje bom vsak dan vse do začetka junija, zdaj že vneto študiram, kaj vse spakirati v dva kovčka, pri čemer moram biti izredno previdna, saj sem ogromno stvari pustila na ladji, nočem pa pretežke prtljage na poti nazaj. In glede na to, da se poznam in vem, da bom spet vsakemu nekaj kupila... Em... Še bo pestro, ja.

Predčasna vrnitev na Celebrity Infinity

Odločitev je padla. Sicer se nihče z njo ne strinja, ampak jaz že od nekdaj delam po svoje in tokrat ni nič drugače. Daleii iz Starboard Cruise Services sem sporočila, da lahko z delom na ladji pričnem na predlagan datum, torej 26. novembra 2011. Bila je vesela, da sem ji tako hitro odgovorila, v naslednjem mailu pa mi je še napisala, da so dokumenti že poslani.

Vem, da ne bom samo poležavala na plaži na Bahamih, ampak bomo morali urejati trgovine in vse to, bom pa lahko rekla, da sem dala čez tudi dry dock. Vam pa bom lahko iz prve roke opisala, kaj vas čaka, če boste ta čas na ladji. Ja, kako sem jaz prijazna. Luv ya all!

Email iz glavne pisarne

Daleia iz Starboard Cruise Services mi je odgovorila izjemno hitro, v le nekaj urah. Prav prijetno presenečena sem. Odgovila mi je, da mi bodo še ta teden preko FedEx-a poslali dokumente za vrnitev na Celebrity Infinity. Potem pa še večje presenečenje. V istem mailu me je vprašala: "...please let me know if you are able to join ship earlier. Say November 26th..."

Bahami

Em... Se želim vrniti na ladjo en teden prej? Celebrity Infinity bo med 12.11. in 03.12. v dry dock-u. To pomeni, da ladja ne pluje, ampak tri tedne stoji v luki nekje na Bahamih, kjer jo popravljajo in prenavljajo, dodajajo nove kabine, menjajo obloge, klime ni, tako da so kabine izjemno neprijetne za bivanje itd, medtem ko zaposleni malce pospravljajo po ladji, v glavnem pa se sončijo na bahamskih plažah. Baje. Trgovci pa približno dve uri na dan delajo v območju trgovin, vse blago je potrebno znesti nazaj v trgovine, urediti izložbe, brisati prah v trgovinah,... Na Celebrity Infinity bomo verjetno dobili tudi novo dostavo, ker bomo zamenjali pot, tokrat plujemo v Južno Ameriko. Poleg tega bi pa skrajšala počitnice za en teden. Ampak tako ali tako mi je doma dolgčas že od prvega tedna, tako da... Si torej želim prej na ladjo?

Email glavni pisarni

Sodelavka Alina, moja zadnja cimra in najboljša prijateljica na Celebrity Infinity, ki je sicer še vedno na ladji, mi je rekla, da je na dom že dobila pogodbo za drugo delo na ladji. Vrača se na isto ladjo in na isti dan kot jaz, torej bo imela le tri tedne dopusta. Ufff. Sem pa zelo srečna. Ko se vrnem, bom imela na ladji osebo, ki jo poznam in imam rada.

Meni je manager že na ladji potrdil, da se 3. decembra vračam na Celebrity Infinity, ampak imela sem samo njegovo besedo, nič pa napisano na papirju ali vsaj email iz glavne pisarne. Zato sem se odločila, da pišem v Miami osebi, ki je odgovorna za razporejanje zaposlenih na ladje.

Napisala sem, kdo sem, da sem že pred meseci zaprosila za vrnitev na Celebrity Infinity in da mi je manager potrdil vrnitev, vendar nimam nobenega papirja in želim pogodbo. Zdaj pa nestrpno čakam, kaj bo gospa Daleia iz Starboard Cruise Services odgovorila.

Če vam po resnici povem, se še sama sprašujem, ali se bo moje delo na ladji res nadaljevalo na Celebrity Infinity, ali me bodo poslali kam drugam. Baje da ni nič nenavadnega, da te tudi po potrditvi pošljejo na drugo ladjo, tudi k drugi ladijski družbi, če je nuja.

Delo na ladji tudi na FB

Celoten prispevek najdete tu.

Kontakt za delo na ladji
Gift Shop in Spa:
Helena Vehovec
041 739 011
helena@riv.si

Foto in Bar/Restavracija:
Sašo Vehovec
041 326 578
saso@riv.si

RIV d.o.o. - Consulting Agency
Šmarska cesta 7a
SI-6000 Koper
(ex Invermore Shipping)


Obiskovalci bloga Delo na ladji od 22.03.2013 dalje (ker sem nasla tale zanimiv sledilec... pa da bolj podrobno vidimo, kje smo - hihi):


Flag Counter

Blog - NajBlog.si


CopyRight © 2010