Delo na ladji

Archive for december, 2011

Zadnji zapis letos. Včeraj smo bili v Montevideu, danes pa v Punta del Este, oboje se nahaja v Urugvaju. Montevideo je na prvi pogled (pa tudi na drugi) bolj kot ne revno mesto, če pozabimo na tisto promenado, kjer se nahajajo trgovinice, stojnice in restavracije. V Urugvaju imajo tudi eno čudno navado pred Novim letom. Iz vseh pisarn skozi okna stolpnic mečejo papir (bilo kakšen) in mimoidoče polivajo z vodo. Sprva sem mislila, da protestirajo in si sploh nisem upala čez cesto. Potem sem le vprašala nekega domačina, kaj se dogaja, in mi je pojasnil vso zadevo. In ja, med sprehajanjem od ene trgovinice do druge so me pošteno namočili. Na srečo je zunaj bilo okoli 30°C, tako da je skoraj nekako prijalo. Evo še nekaj fotk (ne pozabite, na tleh niso navadne smeti, ampak je to tako zaradi pričakovanja Novega leta).

Punta del Este pa je eden lepših obalnih krajev, kar sem jih videla na svojih križarjenjih. Poletje (ja, konec decembra), prečudovita plaža, očarljivi Latino Američani,... Jap, to je zame (ne pa Aljaska, ki jo bom mimogrede spet videla maja). Torej, fotkanje ob roki, ki gleda iz peska (znamenitost kraja), nabiranje barve na peščeni plaži,,... To je moj načrt za zadnji dan leta. Danes trgovine odpremo šele ob 20h (jap, odpremo trgovine in ostanemo odprti skoraj do naslednjega leta), tako da je časa v Punta del Este več kot dovolj.

Še veste o tisti utrujenosti od vceraj, za katero sem mislila, da je nisem cutila? Ocitno so bili zadnji dnevi napornejši, kot sem si predstavljala, kajti danes sem spala do štirih popoldne brez prestanka. Potrebovala sem ta day off. Še pa še še paše še pa še! 🙂

Jutri pa port day, ce bo vse po sreci (ce bo vreme na naši strani). Saludades de Puerto Madryn, Argentina.

Na ladji imamo običaj, da pred Božičem organiziramo 'secret Santa'. V trgovini smo to organizirali takole: vsakdo je nekaj dni pred Božičem na listek napisal svoje ime in tri želje, kaj si želi dobiti od Božička. Dogovorili smo se za znesek v višini $30. Na ladji smo precej omejeni, zato smo pisali traparije, recimo pivo, vodke, viski, največ pa parfumi. Kasneje je vsakdo izvlekel en listek in se odločil, katero od treh želja bo izpolnil svojemu sodelavcu. Po službi smo se zbrali v kabini naše managerke (njena kabina je seveda precej večja od naših), razdelili darila in skupaj praznovali (beri: zapili) Božič. Managerka je čez dan dobila informacije, kaj vsakdo od nas najraje pije, tako da nas je ta pijača v njeni kabini tudi pričakala. Jaz sem rekla Baileys Caramel, in kupila mi je celo steklenico, ki sem jo kasneje lahko celo odnesla s sabo v kabino (kar je ostalo, seveda). In to litrsko, ne 0,75l, kot imamo pri nas v Sloveniji.

Plus še eno presenečenje. Imela je 19 papirnatih kozarcev, kolikor je nas vseh skupaj. Na vsak kozarec je napisala ime enega shoppija in jih malce zmešala ter jih zložila enega v drugega. Potem smo morali vsi skupaj izbrati eno številko, kozarec pod to zaporedno številko (oziroma njegov novi lastnik) pa dobi še eno darilo. Prost sea day. Neprecenljiva nagrada. Izbrali smo številko 5 in peti kozarec po vrsti je imel moje ime. MOJE ime. Iiiiiii. Day off!!! Cel sea day off.

In zabava se je začela. Čeprav smo naslednji dan bili cel dan na morju, kar je pomenilo, da smo tudi cel dan delali, smo po razdelitvi daril vsi šli v crew bar in feštali do jutra. Potem pa delat. Moje oči še nikoli niso bile tako rdeče. Šele v takih trenutkih človek spozna, koliko je njegovo telo pripravljeno sprejeti. Moje me je kar malce presenetilo. Cel dan sem normalno stala na nogah, nisem čutila nobene posebne utrujenosti, čeprav sem spala le dve uri, v krvi pa verjetno še vedno imela kakšen promil alkohola.

Vesel Božič vsem, ki ga praznujemo!

Danes naj bi bil port day v Ushuaia-i na skrajnem jugu Argentine. Temu kraju oziroma tej tocki na zemljevidu pravijo tudi 'konec sveta' oziroma 'fin del mundo'. Zasidrali naj bi se ob 10h, izpluli pa ob 19h in nato imeli dva sea days. Ceprav nekega posebnega valovanja morja ni bilo cutiti, nas je kapitan ladje dopoldne obvestil, da imamo nekaj težav zaradi mocnih sunkov vetra (do 100km/h), vendar bo dal vse od sebe, da goste varno spravi z ladje v pristan in kasneje seveda tudi nazaj na ladjo. Vsake pol ure so nas po zvocniku obvešcali, da se še vedno trudijo, vendar veter ne popušca. Po dveh urah pa so nas koncno obvestili, da se žal ne moremo zasidrati in da je varnost gostov in posadke na prvem mestu, poleg tega pa so pristanišce v Ushuaia-i zaprli za ves promet (nihce ne gre notri in nihce ne gre ven), pristaniške oblasti nam ne dovolijo vpluti v luko, tako da smo ostali na odprtem morju.

Tako danes za nas ni bil port day, ampak skoraj sea day. Namesto ob 19:30h smo trgovine odprli ob 13h in delali do polnoci. Poleg tega pa smo morali cel dan poslušati pritožbe gostov, ki niso imeli priložnosti kupiti božicna darila in morajo zdaj zapravljati na ladji, kjer ni ne vem kakšne izbire. Je pa to bil izjemno uspešen dan za shoppije, kar se tice koncnega dnevnega izkupicka, saj je ta bil kar 20x višji od pricakovanega, vendar nam trije dnevi na morju nikakor ne dišijo.

To je zdaj mimo. Zdaj pa hitro na božicno zabavo.

Managerka nam je vceraj povedala, da je naš kontejner s 13 paletami robe na poti iz Floride bil oropan. Baje da v Mehiki. Pokazala nam je tudi slike, kako to izgleda. Skoraj vse škatle so bile odprte, vrednejše stvari, kot so nakit in ure, so seveda pobrali. To je pomenilo, da je pred nami dolg dan, saj moramo preveriti vse odprte škatle in evidentirati vse, kar nam je ostalo.

Ko je prišel kontejner v pristanišce v Valparaisu (Cile), smo v prisotnosti zavarovalnih agentov, policije, nekaterih ljudi iz naše pisarne in ostalih iz kontejnerja znesli vse škatle in locili odprte od nepoškodovanih. Na žgocem soncu smo morali prešteti in zapisati vse blago, ki nam je ostalo, kar je trajalo še dodatni dve uri, zdaj pa cakamo, da škatle rentgensko pregledajo. Šele nato lahko vse, kar nam je ostalo, znesemo v skladišce.

Ladja iz Valparaisa izpluje šele ob 19h, torej imamo dovolj casa, da to uredimo. Potem pa na delo, jutri pa cel dan na morju. Crazy.

Pa je prišel tudi ta dan. Rojstni dan, ki ga prvič v življenju nisem praznovala doma s svojo družino in prijatelji. Sodelavci so mi pripravili zabavo s tortico in baloni, vsi so prišli, tudi tisti, ki nikoli ne vstopijo v crew bar (le moje cimre ni bilo, ker je ravno danes padla s postelje in se poškodovala... Hjoooj, Ali!!!!) 🙂

Vse najboljše za 28. rojstni dan. 😛

Ogromno mesto, od pristanišca oddaljeno le nekaj minut vožnje, ogromni shopping centri, dolge ulice in prometni zastoji ter divji vozniki taksijev, latino glasba na vsakem vogalu, temni clovecki nižje rasti, ki predstavljajo perujsko populacijo in so precej podobni indijancem,... Ne vem zakaj, ampak tukaj se pocutim kar nekako domace. Mislim, da bi lahko živela tukaj. No... Morda.

Poskusila sem tudi seviche. Seviche je tipicna perujska hrana, sestavljena iz surovih morskih sadežev, nic ni peceno ali kuhano, le marinirano v ogromnih kolicinah limoninega soka. Obožujem morsko hrano, ampak tole je bilo pa naravnost nagravžno! Nekako sem se prisilila pojesti skoraj vse in tako se lahko pohvalim, da sem poskusila seviche, ampak nikoli vec.

Mami, danes praznuješ rojstni dan. Prvi rojstni dan, da me ni ob tebi. Oprosti mi, da sem tako dalec! Želim ti vse najboljše iz dna srca! Rada te imam!!!

Da se na hitro javim. Danes smo v Kolumbiji, vroče, 35°C, prosti smo od jutra pa do 17h, ko izplujemo iz Cartagene in plujemo naprej proti Colonu v Panami. Delamo vsak dan do polnoči, ker nam prej ne uspe pripraviti vsega za naslednji dan. Prišlo je devet novih shoppijev, v bistvu vsi stari, večinoma Indijci, nova managerka jih je pripeljala iz svojih prejšnjih pogodb. Managerka je za zdaj ok, malce živčna,  ker vsi pričakujejo veliko od nje, ampak ok.

Prvi dan smo palete prejeli šele ob štirih popoldne, ko bi v bistvu že morali izpluti iz Fort Lauderdala. Ker palete še niso bile naložene (tudi druge ne, ne le za trgovine), smo izpluli šele okoli enajstih zvečer, tako da prvi dan trgovin sploh nismo odprli. Gostje so bili razburjeni, saj tudi casino ni delal, ladja niti približno ni podobna novi, povsod naokoli so še delavci in orodje ipd, nobena ura na ladji ne kaže pravega časa,...

Mimo grede, na ladji imam tokrat med gosti več kot 50 Slovencev, neka skupina, ne vem, kakšna. Zdaj me vsak dan prihajajo obiskovati v mojo trgovino, saj sem edina Slovenka med posadko (še vedno, ja). Kako fino, počutim se skoraj kot doma... Prejšnjo pogodbo sta bila gor samo dva Slovenca. 🙂

No, toliko. Šibam nazaj na ladjo pogledat, če je kaj za pojest, drugače pa spat do pol petih, da si malce napolnim baterije. Crew bar me je izčrpal. Aja, mimo grede, moj fant je dobil potrjeno, da se 12. decembra pridruži Celebrity Silhouette, torej nič več vsakodnevnega javljanja... Em... 🙁

Danes je Celebrity Infinity zadnji dan na Bahamih. Dry-dock je po mojem mnenju pogrnil po celi črti. Celebrity Cruises je za obnovo naše ladje namenil 52 milijonov dolarjev. Baje največ, kar so do zdaj namenili za dry-dock. Kam so šli vsi ti zelenci, pojma nimam. Še enkrat povem, jaz nekih hudih sprememb na prvi pogled ne opazim. Niti na drugi pogled ne. Dela je na ladji še vedno več kot preveč, precej delavcev bo podaljšalo svoje delo na ladji in bodo kar z nami pluli baje vse do Kolumbije. Vsepovsod so še smeti, kontejnerji, plastika in les, vse je polepljeno in prekrito, nič ni niti približno nared za goste, ki pridejo jutri. Jutri! Le trgovine so pripravljene, prah je brisan vsak dan, vse je že na policah, čaka nas le še priprava skladišča na palete, ki jih prejmemo jutri. Baje jih bo okoli 25. 25 palet. In pet shoppijev. Uhhhh. Poleg tega imamo jutri zjutraj poseben 'emergency drill', na ladjo pride obalna straža ZDA (USA coast guard), ki bo preverila, ali je ladja in posadka popolnoma pripravljena na izplutje, pride tudi ogromno nove posadke (sign-on), devet novih shoppijev, med njimi tudi moja cimra Alina. Komaj čakam, da jo vidim! Potem še 'passenger drill' oziroma 'pax drill' z vsemi gosti, tik preden izplujemo, potem odpremo trgovine, naslednja dva dni na morju, šele nato prosti dan v Kolumbiji. Pa še to ne cel dan, le do petih popoldne, potem pa hitro naprej proti Panamskemu prekopu. In vse to z novo managerko, za katero še ne vemo, kako poteka delo z njo (oziroma predvsem odmori). Hjao. In vse to brez mojega fanta. Toliko vnaprej lahko predvidevam, ne morem pa si misliti, kako se bom počutila jutri, pojutrišnjem, čez tri dni, deset dni, en mesec, ko bom še vedno sama na ladji. Marsikdo na ladji mi govori, naj pozabim in grem naprej, da je to bila le ladijska ljubezen, tak je pač ship life. Neeee!!! To ni bila samo ladijska ljubezen in ne sprejemam ship life. Že mesece nazaj sem pisala o tem, kako hudo je, ko se team menjava, posadka gre domov, pride nekdo drug,... Ni lahko spoznati osebo, ki ti priraste k srcu in istočasno vedeti, da v kratkem ne bo več del tvojega življenja. Ne, ne sprejemam ship life. Askim, I miss you soooo much!!!

Kako in zakaj? Ne morem se pomiriti. Ne morem se sprijazniti z usodo. Zakaj je vse šlo po načrtih, zakaj je vse bilo v redu do prvega dne, ko sem se vrnila na ladjo? Kako srečna bi zdaj lahko bila, če bi mi fant sporočil, da se v začetku decembra vrača na Celebrity Infinity. Celebrity Infinity, ne Celebrity Silhouette.

Zdaj vseskozi mislim na to, kako bi se ga najraje 'nažrla do podna', da dam vse iz sebe in nato kar se da hitro pozabim, vendar se sploh ne upam vstopiti v crew bar, ker bi to bil moj brodolom. Nisem sploh še šla gor, odkar sem spet na ladji.  Vseskozi mi gre na jok. Povrh vsega pa na ladji cele dneve preverjajo ozvočenje in predvajajo romantično glasbo, ki jo hočem-nočem moram poslušati, ne glede na to, kje na ladji se nahajam. Sama sem v kabini, cimra Alina pride 3. decembra. Nimam nikogar, s komer bi se lahko pogovorila, le moj dnevnik za najboljšo prijateljico me nemo gleda s police. Moram ji pisati, ker me moje položaj ubija. F***ing ship life!