Delo na ladji

Jaz ne. Nic vec. V bistvu nikoli nisem niti zelela biti assistant gift shop manager. V to vlogo so me skusali potistini, ker sem nekoc, pred davnimi casi (pred enim letom, ce smo bolj natancni) imela zeljo delati za Starboard Cruise Services v Miamiju. Ze od nekdaj sem zelela ziveti v ZDA, zame je to bila drzava (ali kontinent, ali karkoli ZDA ze so), kjer se cedita med in mleko, in delo na ladji je bila popolna priloznost, da se dokopljem do tega. Takrat sem bila se samska, brez posebnih predstav o prihodnosti, videla sem le Ameriko in stanovanje nekje ob morju. Miami je bil popolna izbira.

Kaj se je torej zgodilo, da sem si premislila? Zgodili so se moji novi nacrti za prihodnost. Zasebno zivljenje mi je precej pomembnejse od kariere. Delo na ladji ni zame. Dve, tri, najvec stiri pogodbe so dovolj, potem pa nazaj na trdna tla. Nikoli nisem imela namena ustvariti si neko posebno kariero na ladji, delo na ladji je zame predstavljalo zabavo, potovanje, spoznavanje novih ljudi in malce denarja. Ne zelim izgubljati zivcev zaradi malenkosti (ker so nekateri sodelavci tako brezskrbni), se manj pa zelim studirati in premlevati vso papirologijo, kako postati pomocnik managerja. Bila sem srecna, ko sem bila navadna trgovka, z nekaj dodatnimi zadolzitvami v skladiscu. Ko so mi omenili, da me zelijo za ass managerja, pa se je vse obrnilo na glavo.

Ne zelim nicesar. Ne zelim ustvarjati kariere na ladji, ne zelim Miamija, ne zelim nic. Zelim samo delati kot navaden shoppi, zelim biti srecna in brezskrbna kot pred nekaj meseci in zelim misliti na svojo prihodnost. Na poroko po naslednji pogodbi, sprehajanje z mozem po Mumbaiu v Indiji, uzivanje v umazanem ozracju velemesta,... 🙂

Aja... Verjetno me zdaj ne bodo poslali niti na Silhouette, niti na Reflection. Em... Nic zato. Baje da na teh velikih ladjah sploh ni tako zabavno, kot je slisati.

V prejsnjih clankih sem ze omenila, da se bom prijavila za delovno mesto na najnovejsi ladji pri ladijski druzbi Celebrity Cruises, Celebrity Reflection. Reflection pripada Solstice class ladjam, najvecjim ladjam v floti, izplula bo iz Nemcije proti Mediteranu, potem pa preko oceana na Karibe. Posadka bo mogla na ladjo priti mesec dni pred izplutjem, da vse opremi, kar pomeni nekako isto kot dry dock, ki sem ga ze dala skozi s Celebrity Infinity na Bahamih in sploh ni bilo tako zabavno, kot sem mislila.

Zakaj torej zelim biti na tej ladji? Starboard Cruise Services na Solstice class ladjah zaposluje razne managerje in specialiste, ki jih na ladjah nizjih razredov ni. Recimo visual merchandise specialist in operations manager, za katere se zanimam tudi sama. Moji nadrejeni so me spoznali za 'hipo' (high potential) in me priporocili njihovim nadrejenim v Miamiju, zato zdaj opravljam razne treninge in imam vec moznosti, da sprejmejo mojo prijavo.

Ne bom lagala, naporno je. Precej naporno. Za visual specialista in operations managerja se moras tako rekoc roditi s smislom za dekoriranje in prostorsko ureditev. In dokler dejansko nisi zaposlen kot specialist ali manager, si za sodelavce le navaden trgovec, ki se ima za nekaj vec. In razumeti moras, da niso vsi sodelavci enako organizirani, nekareti so zavistni, nekaterim je popolnoma vseeno, kako kaj izgleda in ce jim kaj svetujes ali namignes, kaj kam postaviti, ti takoj namenijo tisti pogled, ces, kdo pa si ti, da mi bos govorila, kako in kaj. Moras biti mocna osebnost, imeti popolno disciplino in biti potrpezljiv, predvsem pa moras verjeti vase in v svoj cilj.

Jaz najraje vse naloge opravim sama, ker sem le tako lahko prepricana, da bodo opravljene in bodo opravljene tako, kot jaz mislim, da je prav. Rekli so mi, da se moram nauciti delegirati. Ne ukazovati, kaj storiti in kako, ampak jih voditi in scasoma nauciti, kako nalogo opraviti samoiniciativno. Don't tell, but ask!