Archive for junij, 2012
Javljanje iz Indije
Malce sem se ze navadila na okolico. Pa da vam opisem svoje vtise.
Obnasanje v javnosti: lahko se drziva za roke. To je to. Nikogar nisem videla, da bi pocel kaj drugega. Sprehodila sva se ob obali, kjer je znano obmocje za pare, vendar so vsi le sedeli tam in se lepo gledali, malokdo je bil objet. Cesto lahko preckas kjerkoli in kadarkoli. Imajo semaforje, vendar tam nihce ne ustavi prometa, razen krave. Krava je tu sveta zival, zato. Zato tudi govedine ne boste jedli v Indiji. Voznja je divja, vsi neprestanoma trobijo, cetudi so prvi v vrsti. Motoristi vozijo slalom, rikse se prav tako vrinejo v vsako luknjo med avtomobili (rikshaw: tipicno majhno prevozno sredstvo za dva, s tremi kolesi, namesto taksija in izjemno poceni).
V Mumbai-u neke plaze ni, voda je izjemno umazana, zato se danes z dragim odpravljava 'na morje', v Goo. Goa je znano indijsko turisticno mesto, vendar ne v tem letnem casu. Pricakujem, da tam ne bo neke hude guzve. Ali pac?
Obleka: lanene kapri hlace in najtanjse majice, kar se da dobiti. Pa se se kuham. Ponoci moram nositi pizamo, ker ze tako krsim vse mozne indijske zakone s tem, da spim pod isto streho s tipom. Pa ne le pod isto streho, celo v isti sobi in, kaj hujsega, na isti postelji. Ni vecjega greha. Ampak moja tasca je tako napredna, ve, da ni povsod tako, kot v Indiji, ve, da sva tudi prej na ladji kabino delila, tako da zdaj nima smisla slediti neki tradiciji. Srecna sem lahko, da imam tako bodoco druzino. Tasca me je ze oblekla v sari. Sari je tradicionalno indijsko zensko oblacilo. Obleces kar se da kratko bluzico, spodaj neko tanko dolgo krilo (ne kar eno krilo, ampak se posebej kupi in barvno kombinira s sarijem, ki ga potem ogrnes okoli sebe). To krilo v pasu dobro zategnes, ker moras potem zacetek sarija (kar je v bistvu le izjemno dolg kos lahkega blaga) zatlaciti v pas in pripeti z varnostno sponko, potem ga nekako ovijas okoli sebe, pa nad ramo, pa pod ramo, pa nekaj nagubas, pa... Pojma nimam. Mi je kar nekajkrat pokazala, ampak... Ne bo slo. Drugo, enostavnejse oblacilo od sarija, je panjabi [pandzabi]. Spodaj imas oblecene dolge tanke (ali oprijete ali pa zelo siroke) hlace, ki so v zgornjem delu nekako cudno krojene, zelo siroke, baje zaradi udobnosti. Zgoraj pa obleces do kolen ali celo daljsi top, z rokavi ali brez, kakor ti pase. Jaz imam za oprijete hlace premocne noge, tiste siroke so m ibile pa tako smesne, da tudi poskusila nisem. Torej panjabi ni zame (razen ce ga gremo narediti po meri). Zato pa imam kurto in nekaj zelo podobno nasim legicam. Kurta je daljsi top (do kolen ali malce krajsi), njihove legice se imenujejo chudidar, so pa hudooooo dolge, ampak le s tem namenom, da jih spodaj lahko nagubas. Evo mene v kurti in indijskih legicah. Ali sem ze kaj podobna Indijkam? Samo se bindi mi manjka na celu (tista pika med obrvmi, ki jo barvno kombiniras z oblacilom).
Incredible India
Indija... Kako naj vam opisem to drzavo? Drugacna je. Popolnoma drugacna. Marsikdo bi me vprasal, ali sem pri zdravi pameti. No... Se sama ne vem.
Mumbai (ali Bombay za vse ostale, ki ne zivijo tu)... Na indijska tla sem stopila okoli pol pete ure zjutraj. Trenutno je tu dezevno obdobje, neke hude vrocine naj ne bi bilo, ampak jaz sem postala kar malce omoticna, ko je vame udaril soparni indijski zrak. Verjetno je ze ob tej uri bilo okoli 30 stopinj. Fant me je ze cakal na letaliscu. Grozen obcutek, ko se nahajas v okolju, kjer po dolgem casu niti svojega fanta ne smes poljubiti v javnosti. No, midva sva bila locena le dva tedna, ampak meni se je zdelo kot cela vecnost. Saj veste, sveza ljubezen...
Med voznjo do doma so moje oci bile sirom odprte, opazovala sem okolico, v kateri bom prebivala naslednje tri tedne. Bila sem popolnoma vznesena nad vsem, kar sem videla. Vse mi je bilo zanimivo, vse novo, po drugi strani pa vse nekako podobno drzavam, ki sem jih videla v Juzni Ameriki. Promet tu je gost ze v ranih jutranjih urah, brezdomci so se utaborili kar na plocnikih, take in drugacne neprijetne oziroma meni neznane vonjave se sirijo po celem mestu, da o potepuskih psih sploh ne govorim. Revscino je opaziti na vsakem koraku. Zalostno, ampak tukaj enostavno moras zapreti oci. In nima smisla imeti slabo vest, ker tako ali tako ne mores nicesar spremeniti. In ce imas tako svetlo kozo kot jaz (ki je za slovenske razmere sicer temna), si tu seveda atrakcija, vsi te gledajo, vendar ni nobenega nadlegovanja. Pac si jim zanimiv. Ce bi bila blondinka, se jih verjetno ne bi mogla znebiti vse do vstopa na avion za nazaj.
Ko sva prisla do vrat stanovanja, me mama (aay) ni pustila naprej. Lepo sem pocakala pri vratih, da je opravila vse svoje vraze, potem pa sem lahko vstopila. Kaj je naredila? Ne vem, kaj je imela, neko sveto vodo verjetno, malo pospricala po meni, polila po cevljih in odsla do okna v skupnem hodniku. Baje je tako z mene snela vse zle in pozeljive poglede, ki so me obdajali do zdaj. Tus in postelja, to je vse, kar sem videla ob petih zjutraj, po celodnevnem potovanju. Ob sedmih zjutraj pa je aay ze trkala na vrata. Zajtrk. What?!? Heh... Ok, takoj prvi dan je pa res ne smem uzaliti, ker pojma nimam, kako hitro ali pocasi se tu ljudje uzalijo. Pripravila je nekaj sladkega, verjetno riz, z rozinami in indijskimi orescki. Akshay jo je ze zdavnaj opozoril, da zame hrana ne sme biti niti malce zacinjena, tako da aay pripravlja prirejene obroke in resnicno ne stradam. Clani druzine celo sami spoznavajo, da je hrana brez teh zacimb prav tako dobra. Aja, imajo pa doma dve sluskinji, eno za kuhanje kosila in vecerje, drugo za pospravljanje. Tako da ko se celo sama ponudim za pomoc v gospodinjstvu, mi branijo, ker potem sluskinji nimata kaj poceti, onidve pa potrebujeta ta denar (okoli $10 mesecno) za prezivetje. Ok, prerekala se pa tudi ne bom, ne. Se pa pocutim malce cudno, ko niti kroznika z mize (oziroma bolje receno s tal) za sabo ne pospravim. No ja, verjetno se ni tezko navaditi na tako zivljenje. Aha, moja druzina je vegeterijanska. Torej samo zelenjava in sadje na sto in en nacin. Imajo pa Mc'Donalds, Pizza Hut, Domino's, vse mozne tuje restavracije, kjer dobis popolnoma obicajno hrano, tako da res tu ne mores stradati.
Grem v Indijo
Kaj početi med počitnicami? Pojdimo na počitnice, ne? In NE, delo na ladji zame niso bile 6-mesečne počitnice.
Jaz grem v Indijo, to je moja dokončna odločitev. Za vstop v Indijo je potrebno imeti indijsko vizo. Obvezno na spletni strani www.indianembassy.si izpolnite obrazec za naročilo vize in sprintajte, s sabo morate na veleposlaništvo v Ljubljano osebno prinesti še potrdilo o zavarovanju v tujini v obdobju bivanja v Indiji in dve fotografiji za osebni dokument, nujno z belim ozadjem (ne s svetlo modrim ali sivim, temveč belim). In potni list, normalno. Jaz sem papirje v Ljubljano odnesla v ponedeljek, plačala 50€, viza je bila narejena v petek, takoj sem rezervirala letalsko karto iz Ljubljane za Mumbai in... Jutri, 25.06., Sonja leti za 3 tedne v Indijo. Wiiiii!!!!
Naslednja ladja: Celebrity Silhouette?
Preden sem končala delo na ladji Celebrity Infinity, mi je managerka rekla, da bom naslednjo pogodbo delala na ladji iz 'solstice' razreda, najboljšega razreda v floti, na eni največjih ladij, Celebrity Silhouette. Celebrity Silhouette je nova ladja, prvič je zaplula lani poleti, trenutno pluje po Mediteranu (tudi v našem Kopru se ustavi), decembra pa bo šla preko oceana na Karibske otoke.
Delo na ladji Celebrity Silhouette bi za mojo kariero pomenil velik korak, če bi seveda želela graditi kariero na ladji. Na 'solstice' ladjah je namreč veliko več položajev v trgovini, ki jih lahko zasedaš, če si le dovolj priden in poln zagona. Morda se še spomnite, da sem že pred pol leta želela na Celebrity Silhouette, najprej zaradi bivšega fanta (zdaj to seveda ni več razlog - prej izgovor, zakaj ne bi šla na to ladjo), potem pa še za pomoč pri usposabljanju za položaj operations managerja.
Managerka mi ni dala podrobnih informacij, kot datum je navedla začetek le avgusta, okoli 8., pogodbe pa za zdaj še nisem prejela. Sem pa preverila pri bivših sodelavcih, ki so zdaj na Celebrity Silhouette in izvedela, da je res. Sem na spisku prihajajočih na Celebrity Silhouette. Na spisku pa ni mojega fanta. Ne še. No, ampak pa tudi ta spisek ni še čisto uraden, ker je še prezgodaj, še dva meseca. Kako potem? Bom tokrat plula po Mediteranu, skoraj okoli svojega doma? 🙂 Bilo bi lepo, ne. Mami pa oči bi me prišla obiskat, odvečno prtljago bi s sabo odpeljala, fant bi videl moj dom,... Ah...
Počakajmo, da iz glavne pisarne dobim pogodbo, na kateri bo navedeno ime ladje in tudi datum, kdaj in kje se pridružim novim sodelavcem, potem bom pa malce podrobneje opisala mojih naslednjih 6 mesecev na ladji. Večkrat se je namreč že zgodilo, da so komu povedali, kam gre naslednjo pogodbo, tudi pogodbo so že poslali in vse, potem pa te pošljejo nekam drugam.
Slovenke na ladjah
S pisanjem tega bloga sem prišla v stik z veliko prijetnimi ljudmi, ki si želijo delati na ladji ali delo na ladji že opravljajo, ne le v trgovini, kot jaz, ampak tudi na drugih oddelkih. V tem prispevku ne bom omenjala imen oseb, niti imen ladij, na katerih so te punce delale (ali še vedno delajo), niti v katerem oddelku so delale (ali še vedno delajo). Zaradi skrivnosti, občutljivosti teme, kršenja človekovih pravic ali kaj podobnega, saj veste.
Ena od Slovenk, ki opravlja delo na ladji, se je kar poročila. Spoznala je luštnega tipa z istega oddelka, nekaj mesecev prve pogodbe sta bila skupaj, naslednjo pogodbo ju podjetje ni poslalo na isto ladjo, zato sta se mladeniča med počitnicami kar lepo poročila. Na začetku druge pogodbe sta sicer šla vsak na svojo ladjo, potem pa so enega od njiju premestili na ladjo drugega, saj zakonski par pač naj ne bi ločili, kajne? Evo, to je eden od tistih 5% parov na ladji, katerim se ljubezenska zgodba nadaljuje tudi na kopnem. Svaka vam čast! 🙂 Srečno, P in R.
Druga zgodba je o luštni punci, ki je prvo pogodbo oddelala kot se šika, na začetku druge pogodbe pa je dala odpoved. Prva pogodba je bila popolna, sodelavci skulirani, fešte super, šefi znosni, vse ok. Potem pa prideš na drugo ladjo in delo na ladji opravljaš z novimi sodelavci in novim šefom, ki ni več tako prijeten, človeški, spoštljiv,... In tako se ti delo na ladji hitro zameri, sploh če si iz države, kjer plača bistveno ne odstopa od plače na ladji in se sprašuješ, zakaj bi moral prenašati take in drugačne nesramnosti, pa še to tako daleč od doma in pravih prijateljev. N., prav si naredila! Držim s tabo!!! Srečno pri nadaljnih načrtih!
Tretja zgodba je o penčarci, ki je kar lepo zanosila. Na ladji. S tipom, ki ga je spoznala tam. Tip prihaja iz ene od skoraj okoliških držav in na skupnih fotkah sta prav fleten par. 🙂 Punca bo svojo prvo pogodbo oddelala do konca, potem pa s svojo bodočo družinico nadaljevala prijetno življenje v naši mali državici pod Alpami. A je to še en par izmed tistih 5%, ki jim je sreča usojena tudi na trdnih tleh? Wiii, Slovenke bomo pobrale najboljše, drugi pa naj zabijajo čas z neresneži in se afnajo. S in A, srečno tudi vama. Hočem slikice na FB!!!
Četrta je pa M., ki naj bi šla delat na ladjo, ampak si je potem omislila nekaj še boljšega. Našla si je delo na zasebni jahti. Arrrr!!! Luksuzna jahta meri 70m, lastniki so neki grški bilijarderji, ona pa zasluži skoraj še 1x več denarja mesečno kot jaz (in ne, ne ponuja nobenih dodatnih uslug lastnikom in poslovnim partnerjem). V Kopru je naredila izpit iz Crowd management (STCW 95), spisala dober življenjepis, se malce pomudila na francoskih pomolih z luksuznimi jahtami, prejela popolno ponudbo in zdaj je, kjer je. Nekje v grških vodah (ne dobesedno, upam). M., what to say... U lucky b***h! 🙂
Meni nič ne manjka. Vidim skoraj cel svet (pa še plačana sem zraven), delam z različnimi ljudmi iz različnih koncev sveta, spoznavam goste z najvišjih slojev, tkejo se globoke in površinske prijateljske vezi, tudi bolečini in razočaranju se nisem mogla izogniti, ampak vse to je del življenja, na kopnem ali na morju. Zdaj sem srečna, sploh ker imam svojega Indijca, zaradi katerega so bili moji zadnji meseci na Celebrity Infinity dokaj srečni in znosni. Zdaj pa novim dogodivščinam naproti. Good luck to all of us, girls!!!
Križarjenje v sliki 2. del
Še malo fotk? Evo, evo... Tokrat počasi plujemo proti Aljaski. Letos tam ni bilo tako mrzlo, vsaj ne prve tri tedne, kolikor sem bila gor. Povprečno 15-18°C. Skoraj niti jakne ne bi rabila več obleči. Mimo grede, na Aljaski smo imeli (še vedno imajo) sončni vzhod okoli 3:30 zjutraj, sončni zahod pa okoli 22:30. Dan je tam gor res dolg.
Križarjenje v sliki 1. del
Včasih z besedo ne morem opisati, kako lepa je narava po svetu (ja, ljudje, ni samo Slovenija tako čudovita in neopisljivo lepa). Evo nekaj fotk z mojega križarjenja po Južni, Srednji in Severni Ameriki na potniški ladji Celebrity Infinity (ja, pa tudi jaz sem se morala naslikati, da ne boste samo zelenja in morja gledali :P).
Home, sweet home
Končno doma. Kakšen je bil let? Pa let je bil v redu, no, varno sem pristala na ameriških, nemških in slovenskih tleh. Ampak čemu toliko ur čakanja na letališčih, še zdaj mi ni jasno? Baje da če čakaš na let več kot 8 ur, ti mora podjetje plačati hotel. Meni ga ni. Recesija???
V glavnem, bilo je tako: v Seattlu so nas z ladje na letališče pripeljali okoli pol desetih zjutraj. Moj let je bil ob 23:33, svoje prtljage pa ne moreš oddati prej kot 4 ure pred letom. Z dvema kovčkoma, ruzakom in osebno torbico (moja 'osebna torbica' je bila v obliki velike torbe za na plažo, kamor sem stlačila vse možno) sem se namestila v en kot in se tam 10 ur presedala iz ene ritnice na drugo, na stranišče nisem upala, ker nisem nikomur zaupala svoje prtljage, torej si tudi nobene tekočine nisem upala piti in tako sem lačna in žejna komaj dočakala uro 19:30, ko sem lahko pohitela na mesto za dvig letalske karte in oddajo check-in prtljage.
Em... Večji kovček je bil pretežak za 3kg, zato sem nekaj cunj navlekla nase, nekaj stlačila v ruzak in torbico, drugače bi morala za pretežko prtljago plačati $100. In po novem drugi kos prtljage za nas, posadko, ni več brezplačen. Od kdaj to, ne vem, ker sem še pred 195 dnevi na Bahame lepo in mirno priletela z vso prtljago brezplačno. No, pa sem doplačala za drugi kovček $70. Domov pa sem sredi poletja prišla kot Eskim, v zimskih škornjih in s tremi zimskimi jaknami v rokah (ker pač ni bilo prostora v kovčkih).
Še malce dremanja do prvega poleta, tri in pol urni let do Chicaga, čakanje 9 ur na naslednji let, torej še malce presedanja in poležavanja (tokrat le z ruzakom in torbo, ker mi kovčkov ni bilo treba prevzeti vse do cilja), klatenje po letališču (lahko bi šla tudi ven, vendar ob šestih zjutraj tam ni nič zanimivega, pa tudi kaj preveč varno ni tam naokoli hoditi z vsem nakitom in prisluženimi zelenci v torbi). Let od Chicaga do Frankfurta je minil prijetno in hitro. Na sedežu pred sabo sem imela ekran, 100 različnih filmov, novih, starih, tujih, komedij, družinskih, risank, kar ti srce poželi, pa še igrice zraven. Pogledala sem si oba dela risanega filma Happy Feet (s pingvini), neko komično serijo Family Guy, za katero do te pogodbe sploh še slišala nisem, pa so me potem na ladji hitro poučili o tej neokusni risanki, potem pa še malce igrice Sudoku in tisto, kjer moraš tri enake barve spraviti v isto vrsto,...
V glavnem, na koncu je vse bilo ok, vsa prtljaga je prispela na cilj (ne tako kot prejšnjič, ko se je en kovček odločil počakati v Parizu), jaz sem doma, zdrava in srečna. Jutri pa k zobozdravniku spuliti predzadnji zob. Auuuu!
Inventura končana
Inventura je letos bila precej napornejša od lanske. V zadnjem tednu so nekateri že prešteli vse v glavnem skladišču in skladišču s pijačo, tako da tam nismo imeli posebnega dela (le robe nismo smeli potem več jemati ven). Vsaj nekaj.
Ampak trgovine... Trgovine... Sploh moja... Custom jewelry... Hjao! Punca, ki je tam delala pred mano (en teden nazaj), je pustila tak kaos za sabo, da je kar joj. Na desetine izdelkov brez kode, še več poškodovanih, v predalih in omaricah, kjer naj bi bile le prazne embalaže, sem našla kar nekaj kosov za prodajo, celo Swarovski figurice, ki naj jih ne bi imeli že od avgusta lani, njeno skladišče vse nekaj pomešano... Mah... Dela sem imela, da se je kar bliskalo.
Zdaj je, kar je. Z inventuro smo končali, jutri pa po dveh tednih končno prost dan v pristanišču. Za ostale, zame ne, ker imam 'luggage inspection' med 22h in 24h, potem kakšna poslovilna pijačka in samo spat, ker so dobesedno iz mene stisnili zadnjo kapljo energije. Ob petih zjutraj pa vstati in biti pripravljena za 2 dni presedanja po letališčih in letalih.