Archive for februar, 2013
Cenejsi zdravniski pregled za delo na ladji
Skoraj dve leti sta minili, odkar sem prvic delala zdravniski pregled za delo na ladji. Sla sem v Zagreb v ordinacijo dr. Batarele, opravila vse potrebno, placala 150 evrov in se z izvidi se isti dan odpeljala domov. Zal ti izvidi veljajo le dve leti in zdaj grem ponovno na pregled. Slisala sem, da imamo zdravnika tudi v Sloveniji, v Kopru, pa sem se malce pozanimala, kje in koliko.
Danes sem poklicala v Koper in vprasala, kaj vse potrebujem za zdravniski pregled za delo na ladji. Vprasal me je, na katero ladijsko druzbo grem, ker razlicne ladijske druzbe zahtevajo razlicne preglede. NCL + Celebrity zelijo, sem rekla, pa tudi obrazce imam ze pri sebi. K svoji zdravnici moram iti po nek kurativni zdravstveni karton, po potrdila o cepljenju proti rdeckam in ospicam prav tako. Pridi tesca v torek, sredo ali petek ob 7:30. Kri bodo dali testirati v Koper in Ljubljano, ali kam ze, izvide dobim v roku enega tedna. V Kopru bo zdravniski pregled za delo na ladji stal, jah, nad 250 evrov. ??? Hm...
Pa poklicem se v Zagreb. Povem isto zgodbo, kaj potrebujem, on mi pove isto kot pred dvemi leti. Pri ginekologinji naredi papa test, pridi en dan ob 8:30, izvide dobis v roku nekaj ur, placas 150 evrov ali 1100 hrvaskih kun in adijo.
Glede na to, da mi moje podjetje povrne le $150, mislim, da je vsem jasno, kam grem na zdravniski pregled za delo na ladji.
Perth, Australia
Oh, koncno moje zadnje pristanisce. Sonja gre via Slovenia. Yeiiiii. Od ladje so nas odpeljali na letalisce, tako da Pertha kaj dosti nisem videla. Sofer je bil tako prijazen, da nas je namesto po hitri cesti peljal skozi mesto, vendar kaj smo videli. Hiske, trgovinice, ulice in zelenice. Fotografirala nisem, ker sem fotoaparat spakirala v kovcek, tako da niti nic nimam za pokazati. Mesto, slikano z letalisca, in letaliski stolp, ja.
Esperance, Australia
Pristanisce, ki bo nasi ladji zopet prineslo goro pritozb. Zakaj? Ker smo spet tender in so gostje ze zjutraj cakali eno uro, da pridejo ven, popoldne pa dve uri, da pridejo nazaj na ladjo. Poleg tega je bilo morje tako nemirno, da je vsem bilo slabo, nas tender colnicek so tako cudno parkirali, pol metra stran od pomola, da je ena tetka v prazno stopila in skoraj padla v morje,... Ayayay.
Res, ampak res cisto po resnici, pojma nimam, zakaj smo se ustavili v tem pristaniscu. Toliko dela, da prides na kopno, okoli pa nicesar. Resnicno nicesar. Mala puscava, ena kratka ulica z banko, posto in nekaj manjsimi trgovinicami in obvezno McDonald's. O, so pa imeli muzej s starimi kmeckimi pripomocki. Ko sem stala v vrsti za na ladjo, je gospod pred mano komentiral, da zdaj ve, da je res ze star, saj so naprave, ki jih je on uporabljal, zdaj v muzeju. Hahaha...
Adelaide, Australia
Spet pristanisce, kjer dalec naokoli ni nicesar pametnega za ogled. Moras sesti na avtobus (za posadko brezplacen) in se voziti v 45 minut oddaljen Adelaide, kjer te odlozijo v centru shoppingiranja. Mislim, kamor se obrnes, trgovine. Sve i svasta, resnicno. Ni da ni. Sicer se vedno avstralske cene, normalno, ampak baje da je tu eden najvecjih shopping obmocij v Avstraliji. Kot da si prisel v malo mesto, sprehajas se med ulicami in okoli same trgovine. Lepo, ampak ko si z eno nogo skoraj ze doma, te nakupovanje niti ne zanima vec toliko. Nicesar ne potrebujes, ze tako ali tako nimas vec prostora v kovckih, samo gledas, kaj lahko se stran vrzes, da bo lazja prtljaga. In tako smo z druzbo hodili naokoli, kaj pojedli in spili in via ladja.
POZOR: Skupina “Delo na ladji” na FB
Dragi moji, nekateri od vas ste na FB moji 'prijatelji' in ste prejeli moje sporocilo, da vas brisem s seznama prijateljev na zasebnem profilu. Upam, da ne zamerite in razumete, zakaj je tako, z leti se vas je namrec kar nabralo, pa se v bistvu sploh ne poznamo.
Vendar nicesar ne zamujate, na FB sem ustvarila skupino Delo na ladji (Sonja Krese), kateri se lahko pridruzi kdorkoli. Vprasajte vse, kar vas zanima ali komentirajte nove prispevke z bloga Delo na ladji, dobrodosli so tudi nasveti, priporocila, karkoli.
No... Hvala za razumevanje in lp. 🙂
Hobart, Tasmania
Tasmanija se mi je zamerila do konca pa se naprej. O moj bog, koliko sem pretrpela, preden smo dosegli kopno v Hobartu. Plovba od Nove Zelandije do Tasmanije mi je veckrat izpraznila zelodec do dna. Kaj takega se nisem dozivela, odkar opravljam delo na ladji. Grrrrr. Pila sem Ginger Ale, jedla zelena jabolka in kosmice, imela zapestnice proti slabosti in zrla tablete, pa nic... Morska bolezen je bila trdovratnejsa. Ko sem samo pomislila, da gremo na Tasmanijo se enkrat, mi je ze bilo slabo. Ajajaj.
Hobart drugace kot mesto je bilo prijetno, do centra je vozil avtobus, lahko si pa tudi sel pes ob obali, morda je bilo 20 minut hoje. Krajsa ulica s trgovinicami in restavracijami ter Fruit market. Mmmm, sadje. Tam sem si dvakrat kupila kilsko vrecko susenega mesanega sadja (temu pri nas recemo studentska hrana). Kupila sem tudi dve res majhni steklenicki s tasmanijskim medom, za moja dva strica cebelarja, pa so mi ju pri odhodu z ladje odvzeli avstralski cariniki. Ker baje ni dovoljeno izvazati zivalskih produktov, pa se cesa. Ampak hjoj, tako majhni sta bili pa tako srckani pa res tako prisrcen spominek. Barabe lopovske, nekdo se bo sladkal z mojim medom.
So pa ob nasem drugem obisku tega pristanisca imeli nek festival lesenih plovil, na vsakem vogalu parka so bile stojnice z raznorazno hrano, nasla sem, ne boste verjeli, tudi 'lamb cevapcici'. Jedla sem sicer sushi, ampak cevapcicev pa ne bom pozabila. Pa se z mehkim c-jem so napisali. Wauuu. Balkan do Tasmanije!
Wellington, New Zealand
Wellington je prestolnica Nove Zelandije. Imenuje se tudi mesto vetrov. Zakaj? Ja, resnicno je tam izjemno vetrovno. Lahko da je sonce in toplo, ampak kakorkoli sem se obrnila, so mi solze tekle niz lica, niti gledati nisem vec mogla, ko sem hodila do mesta. Ajajaj. Drugace tam kaj dosti ni za videti. Imajo muzej z najvecjo ujeto sipo na svetu, mislim da meri okoli 4m (shajze, ja), nekaj trgovinic, plaze nisem videla, morda nisem bila na pravi strani obale,... Osebno mi je bil Auckland bolj vsec, morda zaradi moje duse, ki je bolj nagnjena k shoppingiranju na vsakem vogalu.
Melbourne, Australia
Melbourne, ogromno mesto na jugu Avstralije, ki se lahko pohvali tudi z najvisjim stolpom na juzni polobli, ki je dostopna turistom. Ce ne bi imela tam sorodnikov, tega stolpa skoraj gotovo ne bi videla, verjetno tudi vedela ne bi zanj. Ocetova sestricna, ki zivi v Melbournu, je z druzino prisla po naju z Akshayem, naju odpeljala na kosilo, na ta najvisji stolp (Eureka Tower), na razgledno ploscad Eureka Skydeck, ki se nahaja na 88. nadstropju (dvigalo od 88. nadstropja do pritlicja potrebuje piclih 40 sekund - sem snemala), do modrih teniskih povrsin, kjer je ravno v teh dneh potekalo svetovno prvenstvo, nato pa se malce po Melbournu. Kot vedno, ko se imas lepo, je tudi ta dan hitro minil, prehitro, in cas je bil, da se Celebrity Solstice premakne do naslednjega pristanisca.
Melbourne mi je bil vsec, res. Sicer je tudi to velemesto polno stolpnic in raznoraznih trgovskih in poslovnih poslopij, vendar sem se tam pocutila kar nekako domace. Morda zaradi sorodnikov, ki so naju sprejeli s sirokim nasmehom (in BMW x6), morda zaradi klime, ki mi je tako pri srcu, ali pa cesa drugega. Kakorkoli ze, rekla bi, da bi se tm kar dalo ziveti.
Auckland, New Zealand
Najvecje mesto Nove Zelandije, nekoc tudi prestolnica, Auckland. Ogromno stolpnic, jadrnic, trgovinic s takimi in drugacnimi spominki, povsod po Novi Zelandiji prodajajo tudi neke kreme za obraz iz placente. WTF?!? Whatever.
Ogromni popusti pred novim letom, pa se vedno precej drago za evropske zepe z amerisko placo. Si zelite nov iPhone5 ali mini iPad? Pozabite na Novo Zelandijo ali Avstralijo. Ni ravno prava polovica sveta, kjer bi si privoscili novo tehnologijo. Vsaj ne z naso placo. Hihi...
Tauranga, New Zealand
Ohoho, Tauranga, to je pa ze druga zgodba. Vroc otok, kilometre dolga pescena plaza z zelenimi otocki v blizini in daljini, nesteto skoljk na pesku tik ob vodi, nic kaj dosti drena,... Koncno nekaj, kar sem cakala celo pogodbo. Da si naberem malce barve med slovensko zimo. Ne znam vam z besedami pojasniti, kako umirjeno sem se tu pocutila. Delo na ladji mi je koncno nahranilo tudi duso. Po tako naporni pogodbi sem komaj cakala, da sedem na topel pesek in gledam v sirno modrino, slisim valovanje morja in krike galebov.Kar zjokala bi se, od srece.
Nikogar nisem videla v top-lessu, tako da imam zdaj bele sledi od kopalk, cesar se drugace na veliko izogibam. Ampak ok, nisem v Evropi, ne vem, kaj je dovoljeno na Novi Zelandiji, tako da se nisem ravno cela nastavljala soncu. Zdaj je, kar je. Naj se omenim, da je na tej strani sveta sonce baje precej nevarneje, menda je nekaj povezano z ozonsko luknjo, kar mene seveda ne zanima, jaz lezim na soncu uro, dve tri, pa seveda ob poldne, ko je sonce se mocnejse, tako da me je en-dva-tri ozgalo. Lahko si mislite, kako prijetno je bilo delo na ladji v naslednjih dveh, treh dneh. Yeiiiii.
Akaroa (New Zealand)
Zopet tender. Prvic sploh ven nisem sla v tem pristaniscu, drugic sem sla ravno toliko, da lahko recem, da sem bila tu. Majhna vasica bi se temu lahko reklo, brez nekih posebnih storitev, lahko greste plavat z delfini, ce vam ni problem skociti v vodo, ki ima najvec 10 stopinj. Ena ulica, nekaj ne ravno zanimivih trgovinic, nekaj restavracij, malce plaze, to je pa tudi vse.
Dunedin (New Zealand)
V Dunedinu imajo tovarno cokolade Cadbury, ene boljsih cokolad, ki sem jih kdaj jedla. Za tiste, ki me se ne poznate, cokolada je moj zrak. Vse mi vzemite, samo cokolade ne (pa sladoleda). Si predstavljate, kako so se mi oci zasvetile, ko sem slisala, da je tu cokolade? Gremo!!!! Jaaaaa. In smo sli, seveda.
Zraven imajo tudi prodajalno cokolade po izjemno ugodnih cenah v primerjavi s cenami v novozelandskih in avstralskih trgovinah. Samo za primerjavo, Cadbury cokolada 200g je v trgovini med 5-7 avstralskih ali novozelandskih dolarjev, v tej trgovinici pa si dobil 4 take cokolade za NZ$10. Arrrr.
Center mesta je priblizno 20 minut voznje stran z avtobusom, ki redno vozi od pristanisca do centra, vendar smo ga posadka morali placati $5, za goste mislim da je bilo $15. Samo enkrat (po cokolade) in nikoli vec.
Dusky, Milford, Doubtful Sound
Novozelandski fjordi. Kako lepo, ko na sea day vidis nekaj kopnega. Pa ne nekaj kopnega, ogromno kopnega, lepega kopnega, zelenja in nesteto slapov, zivali in ljudi v manjsih colnickih, ki obcudujejo naravo. Enkrat je bilo mrzlo in pihalo kot pri norcih, naslednjic je bilo lepo in toplo, tretjic spet oblacno in dezevno, ampak vedno neprecenljivo. Kaksno neurje smo imeli prvic, sem nalozila na fb skupini Delo na ladji (Sonja Krese).
Sydney (Australia)
Oh, Sydney. Nase domace pristanisce. Tu smo vsakokrat imeli dve prenocitvi. Rajsko za trgovce, ni kaj. Od nekdaj sem si zelela imeti fotografijo pred operno hiso v Sydneyu. Ko smo prvic prispeli v Sydney, sem s fotoaparatom v roki hodila do odprte palube in se sprasevala, kje je operna hisa, kako dalec je, ali jo bom ujela z zoomom. Pridem na odprto palubo in operna hisa stoji pred mano, morda 50 m stran. Oh, kako lepo.
Dokirani smo v centru, objeti z visokimi stolpnicami, vmes neskoncno dolge ulice trgovin in restavracij, brezplacni internet na pomolu, najboljsi sladoled z brezplacnim cokoladnim ali karamelnim prelivom, kolikor si ga hotel,... Moj Sydney. Vsec mi je bil. Se vedno zasoljen v primerjavi z ameriskimi cenami, ampak ok, saj sluzimo na ladji, nekaj si pa lahko privoscimo, ne? Ce samo pomislim, da sem za kepico sladoleda placala 1000 nekdanjih tolarjev. Ajajaj.
Brisbane (Australia)
Zal moram preskociti pristanisce v Cairnsu, zaradi incidenta na Baliju nam namrec niso dovolili, da zapustimo ladjo (razlog je bil baje, ker smo zopet tender in ne zelijo dodatnih zamud in negodovanja peticnih gostov). V Cairnsu so mnogi gosti sli na Great Barrier Reef, cudovite koralne grebene, baje najvecje in najlepse na svetu.
No, Brisbane pa je kraj, ki ima neskoncno dolgo shopping ulico, verjetno niti polovice nisem videla, pa sem morala nazaj na avtobus in proti ladji (vsaj pol ure voznje). No, glede na to, da smo se vedno v Avstraliji, tudi tu nisem zapravljala.
Darwin (Australia)
Prvo avstralsko pristanisce, prvi korak na zadnjem kontinentu, ki ga se nisem obiskala. O, kako lepo, zeleno, cisto. Drago! Ajajaj, Avstralija! V Darwinu se lahko sprehodis od pristanisca do centra mesta, sprehod bi verjetno trajal okoli pol ure, drugace pa vozi tudi brezplacen avtobusek (vsaj za posadko je bilo brezplacno). Dolga shopping ulica, smolo smo le imeli, ker so sprejemali le avstralske dolarje. In ker je to bilo ravno prvo pristanisce na avstralskih tleh, menjalnic pa nimajo kaj dosti,... No ja, nic ne bomo zapravljali danes.
Bali (Indonesia)
Kako dolgo sem sanjarila o Baliju. Saj veste, ko slisite Bali, si zamisljate precudovite plaze s palmami in belim peskom, koktejle, male Indonezijce, ki te hladijo s palmovimi listi, tiste azijske kolibe s posebnimi strehami, zelene rizeve povrsine... Em... Razocarana. Iz dna srca vam lahko prisezem, da je nas Portoroz lepsi. No, saj ne, da sem jaz kaj veliko videla od Balija, sem pa sla na Kuta Beach, na plazo, ki so mi jo Indonezijci z ladje priporocili, pa... Hm...
Naj se spomnim, da smo tu bili tender in smo posadka na pomolu cakali do zadnjega tender boata, da nas odpeljejo nazaj na ladjo, potem so se pa vsi gostje in velikani na ladji pritozevali, kako neodgovorni smo. Organizacija na tej ladji je bila nikakva.
Ce bi na ladji ostala samo en cruise dlje, bi na Baliju imela prenocitev. Morda so se moji sodelavci imeli tokrat kaj bolje, ceprav berem prispevke na FB, da je dezevalo, tako da je plaza in soncanje odpadlo, nekaj jih je slo na masazo, jedli so zunaj,... No, ja.
Singapur
Zal smo v Singapuru morali imeti odprte trgovine na ladji. Sploh me ne vprasajte, zakaj in kako je to mozno, saj smo duty free trgovine, ki morajo v pristaniscih biti zaprte. Se vedno sem besna na vodstvo na nasi ladji, ki zeli gostom kot del "modern luxury" nuditi nadnaravne usluge. Zato tu nisem kaj dosti videla, poleg tega je se na moc dezevalo.
Port Kelang (Malaysia)
Malezija. Port Kelang je le pristanisce, okoli ni nicesar. Z Akshayem sva sla na crew tour v Kuala Lumpur. Ce ne bi sla na ta izlet, tudi sama ne bi sla ven, ker je gospa Human Resources vpila na posadko pred ladjo, naj se ne rinejo pred gosti in da ne smejo nikamor. Hvala lepa za tako obnasanje, gospa HR.
Cochin (India)
Indija je drzava, ki svoje bodoce snahe ni pustila na svobodo. Hmmmm. Ja, pac nimam pomorske knjizice pa tudi Indijka nisem (se), tako da mi je bil prepovedan izhod. Kot se polovici druge posadke, tako da nisem bila sama. Se zgodi. Kaj pa vem, morda niso hoteli, da zapravimo prevec denarja zunaj. Hihi. Je pa ven sel Akshay, normalno, Indijci v Indiji niso prepovedani.
Muscat (Oman)
Muslimanska drzava. Rekli so nam, da moramo zenske pokriti lase, ramena in kolena. Normalno, oblekla sem dolge hlace in majico z rokavcki, ceprav je bilo peklensko vroce, samo rute za na glavo nisem imela. Prides pa z ladje, pa vse normalno, kot da hodim po Ljubljani. No... Skoraj. Interneta nismo nasli, imajo pa kao nek bazar z raznorazno robo. Dokaj poceni, ampak nic zanimivega za nase kraje.
Dubai (UAE)
Eh, v Dubaju (Zdruzeni Arabski Emirati) pa nisem kaj dosti videla. Oziroma nisem sla na ogled njihovih znamenitosti. Pristanisce je od centra oddaljeno kaksnih 20 min voznje, jedli smo v indijski restavraciji in sli v enega najvecjih shopping centrov, kar sem jih kdaj videla. Na voljo smo imeli 3-4 ure, vendar bi potrebovala kar kaksen dan ali dva, da samo obhodim vse hodnike, kaj sele, da bi se ustavila v kaksni od trgovin.
Safaga (Egypt)
Raj ob Rdecem morju. V pristaniscu sicer nic kaj veliko za videti, smo pa z druzbo najeli taksi, ki nas je odpeljal do zasebnega hotela v lasti Nemcev. Placali smo vstopnino $10, najeli opremo za snorklanje in se naselili v prijetnih kolibah na plazi. Hoteli smo najeti potapljasko opremo, pa so nas vprasali, iz katerega potapljaskega kluba prihajamo. Ha? Kako naj bi pa mi vedeli, da moramo imeti tecaj za potapljanje? Kaj pa zacetni tecaj, ga imate? Ja, se je pa potrebno narociti, pa placati precej vec kot za najem plavutk in maske. Em, oprema za snorklanje bo dovolj, hvala lepa.
Nic Egipcanov okoli, nic tecnih otrocajev, samo vljudni Evropejci in mi. Topla cista voda, precudovite ribice in koralni grebeni, ogromen hamburger + overnight v tem pristaniscu. Kaj vec si lahko se zelis kot del posadke?
Alexandria (Egypt)
Pred davnimi leti sem s prijateljico sla na krizarjenje po reki Nil s pocitnicami v Hurghadi. Se vedno je vroce, umazano, kamor se obrnes, tecni otroci na vsakem koraku stopicljajo za tabo in sprasujejo, ce te lahko fotografirajo (seveda v zameno za kovanec, dva ali pet), prodajalci ti ponujajo nekaj zastonj (zastonj, ja - to mi se vedno ni jasno, kako deluje, ker jaz bi kar vzela pa sla naprej). Oh, Egipt. Nic te nisem pogresala. No, piramid v Gizi pa se nisem videla.
Athens (Greece)
Atene, akropola. Tu sem bila pred 7 leti, ko smo sli na absolventski izlet na Kreto. Meni rusevine niso bile kaj posebnega, medtem ko si je moj Indijec ze od nekdaj zelel videti akropolo v Atenah, kolosej v Rimu in piramide v Egiptu. Ta pogodba mu je izpolnila vse tri zelje.
Iz pristanisca smo najeli taksi, ki nas je za 20 evrov po osebi popeljal do vseh vecjih znamenitosti v Atenah. Bilo je bolj ko ne oblacno, na koncu se je tako ulilo, da sem cisto premocena pricapljala nazaj na ladjo. Deznik? Kaj je to?
Santorini (Greece)
Otok, kjer je verjetno pocitnikovalo kar precej nasih sorojakov. Pa so verjetno bili na drugem koncu otoka, ker kjer sem bila jaz, ni bilo ene plaze. Nobene. Ladja je spet bila zasidrana sredi morja - tender. Z zicnico smo se odpeljali do vrha hriba (cena 2 evra v eno9 smer), voznja je bila precej adrenalinska, kar malce strah me je bilo, pa se slabo po vrhu, komaj sem cakala, da vdihnem svez zrak. Vrsta za nazaj je bila pa toliksna, da smo sli kar pes v dolino.
Aja, svez zrak? Hm... Na hribu so imeli toliko oslickov, ki so prenasali ljudi gor in dol, da si moral ze iskati vogalcek s cistimi vonjavami. Jedli smo, normalno, njihovo tipicno solato (sem ze pozabila, kako se rece, nekaj s kumarami in jogurtom), pa gyros na krozniku. Sprehod med vrsto trgovinic in lahkih nog po vrocini v dolino, mimo oslickov (no ja, prej oni mimo nas, revcki).
Ephesus (Turkey)
Ephesus oziroma Kusadasi. V Ephesus nisem sla, baje je bilo dosti voznje, tam si pa imel za videti goro starodavnih rusevin. Z druzbo smo raje sli malce po pristaniscu, kjer imajo grand bazaar z raznoraznimi ponaredki vrhunskih blagovnih znamk. Povsod pise "genuine fake". Heh, genuine fake. Kao Tag Heuer in Rolex ure, torbice Gucci, Louis Vuitton, D&G, trenirke Adidas (s tremi crtami, da ne bo pomote) in Nike (s kljukico obrnjeno v pravo smer), pa se marsikaj drugega se najde. Mislim, da nisem kupila nic. Hudo vsec mi je bila crna Adidas trenirka z zlatimi crtami, tako sem iskala ze dve leti, ampak cena 60 evrov za ponaredek mi ni bila ravno pri srcu, tako da adijo. Smo pa jedli kebab. Mmmm.
Mykonos (Greece)
Otok Mykonos mi je bil pa vsec. Umirjeno, cisto, kristalna voda, majhne belo modre stavbe, ki so del grske arhitekture. Celebrity Solstice je dokiral precej dalec od centra mesteca, tja nas je odpeljal brezplacen avtobus. Mislim, da je to bilo tudi prvo pristanisce, kjer bi se dejansko lahko malce posoncila in namocila v morju.
Valletta (Malta)
Valletta je kraj, kjer je nasa ladja registrirana. Saj ne, da to kaj pomeni, samo tako, dodatna informacija. Ko smo bili prvic v Valletti, je ravno njihov predsednik umrl ali kaj se je ze zgodilo, tako da je bila vecina trgovin v pristaniscu zaprtih, in so nam oblasti dobrosrcno dovolile, da odpremo trgovine na ladji. Za goste, ki res zelijo nakupovati, ko se vrnejo s potepanja po Valletti. Grrr.
Kotor (Montenegro)
V Crni Gori smo se ustavili v pristaniscu Kotor. Zopet tender. V Kotoru sem z druzino dopustovala pred 13 leti, nekaj mi je se ostalo v spominu. Staro obzidje, ce sem bolj natancna. To je to. Heh. Tokrat smo tu z managerjem sli na poslovilno kosilo. Prsut s sirom. Cevapi v lepinji. Rakija. Mmmm, koncno nekaj prave hrane.
Provence (France)
Provence, Toulon, Villefranche. Baje je za naso ladijsko druzbo to vse isto. Heh. Spet smo bili tender. Ladjica nas je pripeljala do Villefranche. Kaj dosti za videti na prvi pogled ni, restavracije ob obali, to je se. Z druzbo smo se napotili na zeleznisko postajo in se za 5 evrov odpeljali v cca. 20 km oddaljen Monaco. Montecarlo. Ufff! Luksuz na vsakem vogalu, ni kaj.
Florence (Italy)
Florence so v bistvu bile Livorno. Tako sem se sprasevala, kaj je bilo v Florencah, zakaj nimam nobene fotografije od tam. Pa sem ugotovila, da je to isto pristanisce, kjer sem se srecala s kolegico in od koder smo sli na ogled znamenitega posevnega stolpa v Pisi.
Shuttle bus iz pristanisca do centra smo morali placati 2 evra, tam je bilo nekaj trgovinic, pomembna zame je bila Billa, kjer sem si kupila Nutello. Hihi. McDonald's, na drugi strani ceste pa manjsi lokal z brezplacno internetno povezavo. Zelo pomembna zadeva za posadko, ja. Izlet do Pise smo si rezervirali sami pri turisticnem centru, s popustom za posadko smo placali mislim da 10 evrov. Voznja od Livorna do Pise je trajala eno uro, ce ne se vec.
Rome (Italy)
Rim, vecno mesto. Ladja seveda ni pristala v Rimu, ker Rim sploh ni na obali. Pristanisce se imenuje Civitavecchia, niti ni tako blizu Rimu ali Vatikanu. Z avtobusom je priblizno uro voznje stran. V okolici pristanisca ni kaj dosti za videti, ampak posadki so v glavnem pomembni bari z brezplacnim wi-fi, katerega smo brez tezav nasli ob obali. O ja, pa papeza sem videla. Aja, bivsega papeza, ta je baje v moji odsotnosti dal odpoved.
Naples (Italy)
Neapelj. Vroce, vedno vroce. Od pristanisca do mesta je bilo priblizno 10 minut hoje. Ob cesti ogromno preprodajalcev s ponaredki torbic vrhunskih blagovnih znamk in soncnih ocal (RayBan-ke si dobil za 15 evrov - haha). Ko so zagledali policijski avto, so samo zlozili rjuho ali mizo in sli s hitro hojo po ulici navzdol. Heh...
Ne zamudite originalne pizze, celo pizza margerita je nepricakovano okusna. V H&M sem si kupila kar nekaj cunjic, cene so precej podobne nasim.
Split (Croatia)
"I mos govorit kontra mene i kontra cilog svita, ma necu da cujen nista, nista kontra Splita!"
Se en biser Jadrana, Split. V tem pristaniscu smo bili zasidrani - tender, ker je ladja pac prevelika, da bi jo parkirali ob pomol. Oziroma so pomoli v Splitu premajhni. Ups... Tudi v Splitu je veliko zgodovinskih stavb, trznica, vrsta lokalov in restavracij tik ob obali. In drseca tla, na katerih sem padla in si posteno opraskala koleno. Se vedno imam brazgotino. Hjoj. Toliko sveta preplula, pokleknila pa na domacih tleh. Pa tudi...
Venice (Italy)
Benetke. Tako blizu, a tako dalec. Se nikoli prej nisem bila tam, pa zivim 300km stran, medtem ko ljudje s celega sveta letijo po vec tisoc kilometrov, da bi videli to cudo. Oh, Benetke. Tu smo imeli prenocitev. Do glavnega trga nas je peljala ladjica, Solstice je namrec prevelik, da bi se zasidral blizje glavnim atrakcijam. Ladjica je bila za posadko brezplacna, gosti so morali placati mislim da $20 za en dan. Heh... Pa se nekaj: v tem pristaniscu sem se res pocutila, kot da sem pomembnejs od gostov. Pristaniski delavci, ki so prodajali karte, so naju z Akshayem vprasali, ce sva posadka, nama rekli, da je za nas brezplacno in naju z nasmehom pospremili do colnicka. Kaj takega na ladji se nisem dozivela. Da sva midva, posadka, preskocila vrsto gostov, ki so cakal na karte in tako prijazno bila pospremljena do colnicka. Oh, ja...
Voznja z gondolo? Morda kdaj drugic. Aja, pa kasneje mi je oci sporocil, da je nekaj dni za njihovim obiskom poplavilo Benetke 70%. Oh joj. Se dobro, da mesto stoji na kolih.
Dubrovnik (Croatia)
Se vedno se spominjam svojih zelja, ko sem se prvic prijavljala za delo na ladji. Posljite me na katero koli ladjo, samo ne na Mediteran. Ker kao tu zivim, vse poznam, vse sem ze videla. Dalec od tega. Si morete misliti, da tudi v Dubrovniku se nisem bila? Pa taka Balkanka.
P.S.: Po vseh preplutih morjih moram priznati, da je Jadran res lep. Veliko zgodovine, veliko za videti in poslikati, pa se jezik poznam. Oprosti, moj Jadrane, prej nisem vedela, kaj svetovne zvezde vidijo v tebi. Zdaj vem. Se v primerjavi z Balijem si precudovit, cist, disis normalno, ni pomembno, ce si na zasebni plazi luksuznega hotela ali v kolibi dalec od civilizacije,... 🙂
3. pogodba v sliki – Barcelona (Spain)
Eden od bralcev mi je sporocil, da bi z veseljem rad videl vec fotografij na mojem blogu, in ker jaz z veseljem nosim fotoaparat vse naokoli, z veseljem objavim tudi fotke. Saj vem, slika pove vec kot tisoc besed. Evo moje tretje delo na ladji v sliki. Zacela bom z Barcelono, kjer sem se vkrcala na ladjo, potem pa vsako naslednje pristanisce, ki ga se nisem obdelala (ce imam vsaj eno fotko, seveda).
Home, sweet home
Po 17.280.000 sekundah (= 288.000 minut = 4800 ur = 28 tednov = 200 dni) sem koncno spet stopila na slovenska tla. Oh, ljuba Slovenija. Letos te se nisem videla. Prvi vtisi? Brr! Brrrrr!!! Je kar sok za telo in mozgane, ko se na avion vsedes pri 40 stopinjah, potovanje pa zakljucis na -0 stopinjah. Ampak koncno sem doma. Po taki pogodbi, toliko zivciranja in dodatnega dela po nepotrebnem, ter po dveh dneh letenja in postopanja po letaliscih sem koncno spet doma. In tako vesela. Wauuuu, pa tako lepo po snegu disi!!! Na letaliscu v Perthu smo z Akshayem in se nekaj ostale posadke cakali vec kot 12 ur na svoje lete. Malo smo jedli, imeli so stojnice z zastonj internetom, popoldne smo prespali na udobnih oblazinjenih klopeh in ura poslovitve je prisla. Hjoj, yanu, babu, chiku piku, by-bye, see u very soon, love u! Akshay je letel pol ure pred mano s sosednjega terminala, tako da nisem bila dosti sama. Na letalu sem sedela v zadnji vrsti kupeja, kjer sta bila samo dva sedeza v vrsti, pa nikogar zraven mene, tako da sem vecino leta udobno prespala, v Dohi sem se sprehajala med duty free trgovinicami na letaliscu, v Zurichu pa sem umrla od dolgcasa. Pa tako drago je vse skupaj. V Burger Kingu sem si narocila en hamburgercek, pomfri in coca-colo. $16. Sestnajst dolarjev. WTF! Klinc in Svica, draga je ko zafran. In zdaj sem doma. Oh, kako velika je hisa. Kako tiha je skoljka, ko potegnes vodo. In kako lahka so vrata, ko jih odpres. Na ladji moras vloziti precej kilojoulov moci (ali kako se ze rece v fiziki), da odpres vrata kabine. Pa pitna voda iz pipe povsod po hisi. In joj, kako komaj cakam, da vidim dnevno svetlobo v svoji sobi jutri zjutraj, ko se zbudim. Oooo.
“Zelis podaljsati za dva tedna?”
Excuse me??? Hahaha, smesnica stoletja. Vcasih se zgodi, da nase podjetje se nima zamenjave za posadko, ki odhaja domov. Ali imajo tezave z vizo, ali tisti, ki bi moral priti namesto nas, odpove, ali ne zeli na to ladjo, ali kakorkoli ze, in v tem primeru skupina trpi pomanjkanje trgovcev. In tako nam stirim, ki 15.02. odhajamo domov in ze imamo letalske karte v rokah, managerka sporoci, da je prejela mail iz pisarne, ce zelimo podaljsati se za en cruise, do 4. marca. Jok, brate, odpade!!! Delo na ladji Celebrity Solstice je zame koncano. Jaz grem domov, briga mene, koliko jih bo v teamu. Ah, ni sans, mi smo ze vsi spakirali kovcke, ze odstevamo ure do odhoda. Nihce od nas ni podaljsal, normalno. Pa ceprav v resnici se nismo spakirali. Hehe. Pa tudi ce bi samo pomislila, da bi podaljsala, Akshay in jaz ne bi mogla ostati, ker greva konec marca ze na naslednjo pogodbo. Forget, my friend! Domov, domov!!!
Letalska vozovnica rezervirana
Oh, koncno. Moje tretje delo na ladji se zakljucuje in dva tedna pred odhodom domov imam v rokah podatke o letalski vozovnici. Letim 15.02. iz Pertha ob 22:45 do Dohe s Qatar Airways, let traja skoraj 11 ur. Potem v Dohi cakam pet ur na let za Zurich, po se sedmih urah cakanja pa se vkrcam na zadnji avion za Ljubljano. Na Brniku pristanem 16.02. ob 21:55. Dolga bo, veliko cakanja. Ampak nic hudega, domov grem. Domov grem! Mama, prihajam domov!!! Jeiiiii.