cb press review Personal Path to Pregnancy Goldfish Secrets Revealed Penny Stock Egghead Idol Lash Review Raspberry Ketone Max Secret Survey Review 3way2win Review Slim Without Gym eCash Opinions Sold Out After Crisis Boost Your Bust Review 24/7 Fat Loss Review Article Marketing Robot Review Aeon Guide Review top cb review best product review Clickbank Product Reviews Best CB Review User Reviews of Digital Products Ishbv.com | Product Reviews Easy Tips Penis Advantage Review Truth About Abs Review The Diet Solution Program Fat Loss 4 Idiots Review The Lazy Day Trader Review Million Dollar Pips Review Ejaculation By Command Penile Secrets Review ChopperTattoo Review Miami Ink Tattoo Designs The Lost Arthritis Cure Penny Stock Egghead Review Penny Stock Profit Review Magic Of Making Up Satellite Direct TV The Truth About Six Pack Abs Btv Solo Review DotComSecrets X Workout Finishers Net Space Profits 3.0 Bigger Butt Secrets

Archive for september, 2013

Komentarji o delu na ladji na STA forumu

Prepricana sem, da vsi, ki vas zanima delo na ladji in prebirate moj blog, prebirate tudi komentarje na STA forumu. Tudi jaz sem v preteklosti vsak dan odprla ta forum in preverjala, ali so objavljeni kaksni novi komentarji. Ma kaj vsak dan, vsako uro sem cekirala nove objave. Vse sem prebrala, od prve do zadnje strani, in to ne samo enkrat. Veliko negativnih komentarjev sem zasledila, ampak nic ni vplivalo na mojo odlocitev. Grem na ladjo in basta. Sama bom na lastni kozi ddozivela prednosti in slabosti, sama bom videla, ali je delo na ladji zame, ali lahko zdrzim med ljudmi razlicnega kova, ali sem sposobna ziveti v "kabini 4x4m", kot je nekdo komentiral, jesti tisto isto cudno hrano vsak bozji dan, delati "300 ur mesecno" za usivo placo,... Sama bom videla in sele nato posteno komentirala.

Danes sem se zopet nekako znasla na tem forumu in prebrala komentarje nekje od marca letos naprej. Pa evo se moj komentar na vse komentarje tam. Iz prve roke. Bolj iz prve roke ze ne more biti.

Delo na ladji je kot vsako drugo, imas prednosti in slabosti. Imas placo, ki je, kakrsna pac je, imas brezplacno streho nad glavo, hrano in pijaco. Imas ljudi okoli sebe z razlicnih koncev sveta, naneslo je tako, da je vecina Filipincev in Indijcev. Narod pac ve, da se jim izplaca, oni doma z ladijsko placo gradijo skoraj da ne recem gradove, svojim druzinam omogocajo posteno zivljenje, ki ga sami niso mogli ziveti. Zal so od druzine loceni po 9 mesecev, a tako pac mora biti.

Preden sem dobila prvo ladjo, pojma nisem imela, kaj pomeni delati na Royal Caribbean, Celebrity, NCL, Carnival, Costa ali katerikoli ladijski druzbi. Kako bi pa vedela? Po branju teh komentarjev na STA forumu, ce sem se pa ze odlocila, da sama poizkusim, pa kar bo, pa bo? Cakala sem se pol leta po glavnem intervjuju, posteno sem se izmozgala, kar nekaj sivih las sem si izpulila iz glave. Na vso moc sem tezila Heleni, jo klicarila vsak teden in posiljala maile, kaj se dogaja. A vse se zgodi z razlogom, pravijo. In se ocitno res.

Bom komentirala nekaj komentarjev s STA foruma.

Robertino: Zal spadam v tisto manjsino zaposlenih, ki delo opravljamo zase in se za 2-3 sodelavce zraven in sem enako placana kot oni. Ampak jaz taka pac sem, sem vedno bila in vedno bom. Ne morem se necesa lotiti na pol, prepustiti delo ostalim in upati, da bo narejeno. Raje vse naredim sama in vem, da bo narejeno, in bo narejeno tako kot jaz mislim, da je prav. Moja in zgolj moja krivda je, da vse jemljem prevec osebno, kot da gre za moje podjetje, in se ne morem polenariti in delati, kot delajo drugi. Samo pomisli: zakaj bi se nekdo pretegoval od dela, ce je pa enako placan za nedelo kot tisti, ki dela se za 2-3 zraven? Ni logike, ne? In dokler zemljo tlacijo taki ljudje kot sem jaz, se oni ne bodo spremenili. To tako je in to tako bo. Glede place se zal ne morem strinjati s tabo. Placa je zelo odvisna od tega, katero ladjo trofis. Jaz sem na zadnji, NCL Breakaway, vsak mesec prejemala povprecno $2000, s tem, da nikoli nismo dosegli cilja, ker je le-ta bil nenormalno visok (sodec po ocenah iz Miamija bi morali vsak teden oziroma v stirih dneh, kolikor so trgovine bile odprte na teden, na krizarjenju New York-Bermude prodati za pol milijona dolarjev robe, kar enostavno ni slo, saj smo bili 3 dni na teden popolnoma zaprti). Pa smo pluli iz New Yorka, poslusaj, iz New Yorka, iz Manhattna, kjer naj bi ljudje bili zapravljivi. Pa enostavno ni slo. Pa je placa bila se vedno kar lepa, vsaj za moje pojme. Za razliko od Celebrity Summit, ki je delala isto turo, le da je izplula iz New Jerseya, nekaj kilometrov stran, s popolnoma drugacno populacijo, pa ravno tako niso nikoli dosegli cilja, njihova placa je pa bila po mojih informacijah povprecno $1200 mesecno. Kje je hakeljc? V zvezdi, pod katero si rojen. Se pa popolnoma strinjam s tabo glede Starboarda, ki zadnje case resnicno najema le tiste, ki "hvatajo krivine", kot sam pravis. Se strinjam, resnicno se obcuti pomanjkanje dobrih, zanesljivih delavcev. In je popolnoma res, da gre podjetje v k.... Skoraj vsi na novo najeti sodelavci delo na ladji jemljejo kot neke vrste Spring Break, festa od jutra do sutra. Zjutraj ali popoldne, sploh ni vazno, na delo pridejo z rdecimi ucki in na videz nikakvi, da ne govorim o vonju po alkoholu, ampak nikome nista, ker je pretezko iz teama odpustiti tri, dva ali celo enega samega sodelavca, saj je skoraj nemogoce se isti teden dobiti drugega cloveka in team potem trpi pomanjkanje, je problem pri kritju odmorov, pa take. Ma kaksen problem? Ce jaz kdaj pridem na visji polozaj, pa vam tole obljubljam tu in zdaj, posiljam vse sumljive od prvega do zadnjega na test alkoholiziranosti. Bomo ze zmogli, bom sama krila odmore, ce bo treba, samo da ne gledam tistih zadetkov na delovnem mestu. Ampak ne, nasi tega ne delajo, ne vem, zakaj. Jaz kot manager jih ne bi gledala v svojem teamu. Ne bi. Ampak ok. V glavnem, je res. Starboardu primanjkuje dobrih, zanesljivih in postenih delavcev.

Poznavalec in Stari znanec: Oh, ta provizija podjetju Invermore Shipping oziroma RIV. Ljudje, placajte in odpisite teh €350. Nikoli vec jih ne boste videli, nihce vam jih ne bo povrnil in skoda, da sploh komu kaj govorite o tem nezakonitem poslovanju. Jaz sama sem osebno, iz oci v oci, o tem govorila s skoraj najvisje pozicionirano osebo iz glavne pisarne v Miamiju. Imela sem racun s sabo, pokazala sem listino in celo kam sem nakazala (v Italijo, jasno). Ja, bodo preverili, so ze slisali o tem. Od tega sta minili dve leti. Se je kaj spremenilo? Ja, se je. Jaz sem placala €300, vi zdaj placujete €350. Jaz sem placala Invermore Shipping, vi placujete RIV. Helena je pa ostala Helena. To je to. Dejstvo je, da brez placane provizije ne dobite pogodbe. Ce si zelite opravljati delo na ladji, placajte, pojdite na ladjo, ki vam je dodeljena, opravljajte svoje delo (in ostanite posteni in marljivi kot ste), se zabavajte, sprejmite to priloznost kot edinstveno izkusnjo v zivljenju in zivite, kot vam pase. Ce vam je vsec, se vrnite, ce vam ni, si najdite delo na kopnem. Enostavno kot pasulj, bi rekli nekateri. Oh joj, kaksna skoda toliko grdih besed. Toliko tega sta napisala, pa vse je brez pomena. Kaj mislita, da Heleno skrbi, kaj se pise in govori o njej? Skoda jo je nagovarjat in ogovarjat. Zakaj bi njo vajine besede zabolele in bi se zamislila nad svojimi dejanji? Ona je nasla luknjo v zakonu, izkorisca, kar se izkoriscati da, zivi na visoki nogi in ni ji hudega. Ocitno ji nihce nic ne more. Kaj zdaj? Ce hoces opravljati delo na ladji, ji bos placal provizijo, da si bo natankala tisto kovinsko mrcino, ki jo vozi, ona ti bo poslala pogodbo in ti bos sel na ladjo. Ce ne bos placal ti, bo placal nekdo drug. Tako je.

Liam: Se strinjam s tabo, res imam izjemno sreco, da dobivam ladijske druzbe in ladje, ki jih pac dobivam. V stirih pogodbah sem videla res veliko sveta. Aljaska, Panamski prekop, Juzna Amerika, Mediteran, Sueski prekop, Indijski ocean, Avstralija in Nova Zelandija, Bermude in se sto drzav vmes. Pa kje si to normalen clovek z normalno prisluzeno placo lahko privosci, ajde, kje? Je pa tudi res, kaj lahko se zgodi, da te posljejo recimo na Costo, ki vecinoma pluje po Mediteranu (le eno sem videla zasidrano v Buenos Airesu), ladijske druzbe pa ne mores zamenjati kar tako. Ampak tudi delo na ladji ladijske druzbe Costa je zanimivo, saj postanes del posebne druzine, dozivis veliko lepega, osebe in dogodki ti ostanejo v spominu za vedno. Kako bos vedel, kje so tvoje meje, ce jih ne preveris? Ce ti ni vsec, se pa pac ne vrnes vec. Si svoboden clovek in nihce te ne more prisiliti, da ostanes tam, ce ti ni do tega.

Se enkrat povem: meni ni zal, da sem se odlocila za delo na ladji. Kljub vsem negativnim komentarjem na STA forumu sem sklenila, da bom poskusila sama. In sem. To je bilo pred dvema letoma in pol. Do zdaj sem sla ze stirikrat. Trenutno sem na pocitnicah, baje grem decembra nazaj. Srecnica jaz sem spet dobila ladjo, ki pluje v konce, kjer se nisem bila, na Karibe (ce mi ne dodelijo druge ladje, kar se tudi zna zgoditi). Ampak kaj hocem povedati? Delo na ladji ni za vsakogar, nikakor ne. Ampak dokler ne poskusis sam, ne bos vedel, kje so tvoje meje, kaj je zate se sprejemljivo in kaj ni.

Vidim, da je marsikomu problem placa. Sama na ladji res nisem kaj dosti zapravljala, recimo povprecno $200-300 mesecno, sploh po prvi pogodbi sem domov prinesla bore malo denarja. Kam je sel, ne vem. Ampak na splosno nisem zapravljiva oseba. Po stirih pogodbah (april 2011-september 2013) imam na racunu skoraj $30.000. Ali se da toliko privarcevati doma? Ne vem. Jaz nisem mogla. Ni slo i gotovo. Dokler nisem sla na ladjo, sem imela na racunu skoraj vedno le nekaj stotakov, tako, za pijacko, pa morda za kaksne super poceni last minute pocitnice. Dejstvo je, da imamo doma take in drugacne stroske, denar enostavno kopni. Jaz sem zivela doma pri starsih, hrano in streho nad glavo sem imela brezplacno, vozila sem se z avtom, ki mi ga je oce kupil (no, tankala in registrirala sem ga sama), pa enostavno nisem mogla privarcevati. Zakaj, mi se vedno ni jasno. Ampak zdaj denar imam. Po dveh letih in pol. Res je, nimam druzine, nimam stanovanja ali kreditov, nikogar mi ni potrebno prezivljati. Zato pa imam. Sem dokazala sebi in ostalim, tudi vam, da lahko imam. Da lahko privarcujem. In tudi vi lahko. Vse se da, kar se hoce. Ce bi delala doma, na kopnem, tega denarja prav gotovo ne bi imela. Ne bi. Zato mi ne govorit, kaksne usive place so zdaj na ladjah in podobno. Jaz sem s svojo zadovoljna. Nadvse zadovoljna.

Za svojo lastno evidenco sem si tri tedne vsak dan pisala, koliko sem delala, do minute natancno. Evo se vam, da vidite, kako "tezko" mi je bilo najdaljsi teden v moji evidenci. (Ce ni zraven napisano delivery ali drill, pomeni, da je to delo v trgovini.)

                  30.06.2013 - New York 9:15-14:00 = 4:45 delivery 15:00-15:00 = 0:50 drill 17:00-23:25 = 6:25 Total = 12h

                   01.07.2013 - Sea day 1 8:45-12:30 = 3:45 13:30-17:40 = 4:10 19:40-23:30 = 3:50 Total = 11:45h

                  02.07.2013 - Sea day 2 8:45-11:00 = 2:15 12:00-18:40 = 6:40 20:40-00:50 = 4:10 Total = 13:05h

                  03.07.2013 - Bermuda 1 10:00-11:25 = 1:25 crew drill Total = 1:25h

                  04.07.2013 - Bermuda 2 /

                  05.07.2013 - Bermuda 3 17:30-00:00 = 6:30 Total = 6:30h

                  06.07.2013 - Sea day 3 8:30-11:00 = 2:30 12:00-19:15 = 7:15 21:15-01:00 = 3:45 Total = 13:30h

                  TOTAL WEEK = 58:15h

Via Slovenia

Prisel je dan D, koncno sem doma. Delo na ladji se je zame zakljucilo ze cetrtic. Cetrtic ze, ja. Kar ne morem verjeti, kako cas hitro leti. Delo na ladji NCL Breakaway sem zakljucila ob osmih zvecer zadnji dan krizarjenja. Spakirala sem ze prej, kaj hitro sem vse zmetala v kovcke, pol cunj sem stran zmetala, ker mi je vse preveliko (sem shujsala nazaj na svoje kile, jeiiii). Zadnji dan sem nakupila se en kup Guess torbic in denarnic, ker so ravno ta teden sle na cisto prevec hudo razprodajo. Pa sem si privoscila. Pa se parfum, pa losijon za telo, pa je slo vse skupaj $260... Nic hudega, tako lepo disim zdaj, da bi kar sama sebe objela pa se vohala. 😛

NCL shoppingNajvecjo Guess torbo sem uporabila za carry-on luggage, zraven sem imela se ruzak in vanj natlacila vse ostale torbice, da ne bi slucajno koga na carini zasrbela roka in bi kaj ven potegnil iz moje prtljage. Kar se tudi zna zgoditi, sem slisala. Za parfum in losijon sem pac morala tvegati, ker ne smes imeti tekocin v carry-on luggage. Pa sta tudi ta dva prispela na cilj, hvala bogu. Doma niti pomislila ne bi, da bi si kupila losijon za telo za $30. Kaj hudica pa je to za ena stvarca, da je tako drago. Ampak tako lepo disi, da ga moram imeti.

No, v glavnem, da se vrnem nazaj na odhod z ladje. Ob desetih zvecer dan pred odhodom sem imela se inspekcijo prtljage. Vse so pregledali, ce nisem slucajno kaksno brisaco ali wc-papir spakirala za domov. Ali pa neprijavljen alkohol in tobak, seveda. Zvecer, oziroma zjutraj, bilo je ze dve ura, ko so nasi zaprli trgovine, sem se sla se poslovit od sodelavcev. Pa ni bilo tako hudo, polovico jih bom tako ali tako videla na naslednji ladji, NCL Getaway.

Ob pol sedmih zjutraj na dan odhoda smo imeli se imigracijski postopek, vrniti smo morali tisti listek I-95, s katerim nam je dovoljen izhod v ZDA in stane $350 ali koliko ze, ce ga izgubis. Po imigraciji sem sla nazaj v posteljo, ladjo sem napustila sele ob pol dveh popoldne, ko so me skupaj z 20 drugimi odpeljali na letalisce JFK v New Yorku.

Letalo proti Amsterdamu je poletelo ob sestih popoldne, tam sem pristala po le sestih urah voznje, pocakala se tri ure in poletela proti Ljubljani. Na slovenska tla sem stopila od poldne. Oh, ta ljuba Slovenija. Welcome home!!!

BTW, happy birthday to my new Indian friend and future neighbour. See u somewhere around Mumbai, Desi boy.

indian

Orkan Gabrielle nam je presekal pot

Kako sem alergicna na slabe vremenske razmere, ki nam dobrodusno podarijo se en dan plutja po morju, ko bi morali biti ze v pristaniscu. Grrrr!!!! V drugi pogodbi, med plutjem po juzni Ameriki okoli Čilea in Argentine na ladji Celebrity Infinity se mi je ze zgodilo, da smo namesto vplutja v pristanisce morali ostati na morju, ker so pristanisce zaradi nemogocih vremenskih razmer zaprli za ves promet. Kdor je bil notri, je ostal notri, kdor je bil zunaj, je pac plul nekam brezveze s hitrostjo 1 vozelj na uro, da ne bi prehitro prispeli na naslednje pristanisce. Jaz sem te srece, da vedno ostanem zunaj.

Tokrat naslednjega pristanisca ni bilo, nase edino pristanisce z NCL Breakaway je na Bermudih, Royal Naval Dockyard. In to je bilo zaprto, mi pa smo ostali zunaj. Zakaj? Ko smo v nedeljo izpluli iz New Yorka, je vreme bilo lepo, soncno, nebo skoraj brez oblakov. Dlje ko smo pluli, vec dezja nas je spremljalo po poti. Od New Yorka do Bermudov potrebujemo dva dni pocasnega plutja in drugi dan na morju se je preko zvocnikov v prostorih za posadko oglasil kapitan.

Pojma nisem imela, kaj se dogaja zunaj, ker oken pac nimamo, cele dneve sem prebila v skladiscu, pa tako ali tako je zunaj le malce bolj dezevalo in bilo vetrovno. Kapitan je zacel. "Na Bermudih jutri zjutraj pricakujejo orkan Gabrielle,..." Ne, ne, ne mi tega govorit, daj mi eno jutro, da lahko spim vsaj do desetih, pleaseeee! Ampak ne.

Dodal je: "Pristanisce bo zaprto do poldne, zasidrali naj bi se nekje okoli dveh popoldne, nadaljne informacije se sledijo."

Ok, pac bo zjutraj treba vstati prej, ob pol osmih, in se spet zapreti v skladisce, nadaljevati s pripravo skladisca na inventuro. Manager nas je obvestil, da bodo trgovine seveda odprte, nekje do poldne. Ok, kaj moremo. Poletne sezone je tu konec, zdaj se bo zacelo tako vreme, nikakvo. Aha, cez dve uri novo obvestilo kapitana: "Zal se je orkan Gabrielle okrepil, pristanisce bo zaprto najmanj do petih popoldne, zasidrali naj bi se okoli sedmih. Vendar po vremenskih slikah sodec se lahko zgodi, da..."

Ne!!!!!

"... da bomo na Bermude prispeli sele naslednje jutro. Nadaljne informacije se sledijo."

Neeeee!!! OMG!!! Orkan, Gabrielle! Whatever!!! Dajte mi malce prostega casa, no, pa ne moremo delati vsak dan cel dan, brez svezega zraka in dnevne svetlobe! Vsakokrat, ko sem sla v kabino, sem preverila gps sliko, kje se nahajamo, kako blizu smo, kako hitro oziroma pocasi plujemo. Orkana na ladji ni bilo cutiti, kajti pluli smo dalec stran od Bermudov, nikamor, kar tja nekam proti jugo-zahodu. Mami sem poslala sporocilo, da me naslednji dan ne bo na skype, ker smo zaradi orkana ostali na morju. No, verjetno me tako ali tako ne bi bilo, ker ce ne bi pluli, bi pa delali v skladiscu do vecera.

hurrican-gabrielle1

Tako sliko lahko spremljamo na tv v kabini vsak trenutek. Rdeca crta oznacuje pot, po kateri bi morali pluti, bela pa, kam smo dejansko pluli. Nikamor. Ko sem opazila, da se je puscica koncno obrnila dol in v smer proti Bermudom, sem si kar malce oddahnila. Ampak vseeno sem bila na trnih do naslednjega dne nekje do poldne, ko je kapitan koncno oznanil, da se je orkan Gabrielle le umaknil in bomo na Bermude prispeli okoli sedmih zvecer. Takrat smo tudi zaprli trgovine in delo na ladji se je za ta dan koncalo. Pot se je zakljucila takole, okoli in naokoli.

hurrican-gabrielle2

Zdaj pa samo v posteljo in spat, kajti naslednji dan smo skoraj cel dan delali v skladiscu, polovica teama je pomagala meni in Kate urediti vse, kar se nam je zdelo, da je se potrebno za pripravo na stetje naslednji teden.

Ne, vplutje v pristanisce sem pa se morala videti. Se ne zgodi tako pogosto, da vidim, kako se zasidramo, ker obicajno ladja v pristanisce pripluje zgodaj zjutraj, ob sestih ali sedmih. Sem prelena, da bi vstala in si sla ogledat to zadevo. Pa vedno sem se sprasevala, kako povezejo tiste vrvi od ladje do pomola itd. Hitro telefon v roke in sibaj na odprto palubo.

hurrican-gabrielle5 hurrican-gabrielle3 hurrican-gabrielle4

Team building 2

Ta teden, zadnji prosti teden pred inventuro, so nasi managerji organizirali team building. Vsi smo prejeli neke vrste vprasalnik, mislim da je bilo okoli 25 vprasanj tipa: kateri sodelavec se najbolje oblaci, najslabse oblaci, je najbolj priljubljen, najbolj sexi, se najbolj pritozuje, je najbolj prijazen, kdo bo vecno delal na ladji, kdo bo najbolj verjetno pristal v zaporu,... Vse je slo bolj za salo kot zares, in pripravili so res prijeten vecer.

Na ladji so narocili nekaj malega hrane, rezervirali smo si crew bar na 1. palubi (ki je na Bermudih tako ali tako zaprt, ker odprejo tistega na 8. palubi). Hotel director Sean, ki je prejel nase narocilo za hrano, je bil nadvse navdusen nad idejo team buildinga in ker je zelo zadovoljen z vsem, kar mi, gift shop oddelek, delamo na ladji, nam je pripravil ogromno pogostijo. Dva velika pladnja neke indijske hrane, pa mehiske, pa neke hrenovkice, pa tri pladnje susija, ob katerih so mi zastale oci, pa pet ogromnih pic, pa se bolj ogromna torta (cheese cake),... Vsega je jasno bilo prevec, a vse je bilo videti tako lepo.

Team building cheese cake Team building sushi plates Team building food Team building sushi plate

Nominacije za naj naj so bile polne smeha, vsi smo prisli in vsi smo se zabavali. Moja malenkost je celo bila nominirana v kategoriji "most famous". Kar nekaj. Znana med kom? Ja, vsi Indijci me pa res poznajo, to jih je le nekih 300, pa se to le zaradi mojega bodocega indijskega moza (ali pa mojih svetlecih zelenih oci, ne vem). 😛

Brazilski dan v New Yorku

Wau, kaj takega pa se ne. Danes sem bila prosta, sem pac bila v tisti skupini, ki ta teden nima dostave. Pa sem sla na zrak, verjetno se zadnjic v New Yorku, ker cez dva tedna ze potujem domov. Jeiiii. No, v glavnem, sem sla ven, malo zapravljat, dragemu kupit igrico za PlayStation, pa se malce naokoli, da si zbistrim mozgane, preden zopet stopim v skladisce in vidim tisto gmoto nove robe.

Nisem vedela, da Brazilci sploh kaj praznujejo tu, v New Yorku. Pa sem kaj hitro spoznala, da je New York ocitno poln Brazilcev. Za njih so zaprli cel del 6. avenije in ne vem katere ceste. Tam, cisto pri Times Square. Koliko enih stojnic, kjer prodajajo razne navijaske drese (nogometne, bi rekla), pa hrane, da se ti zvrti od tistih vonjav (prijetnih), pa ljudi, ze oblecenih v navijaske drese in z zastavami in glasba, in vse sorte, res, kar ti srce pozeli. Wao, kako lepo je bilo, izgubila sem se med njimi. Razumela jih nisem kaj dosti, portugalscina mi ne gre ravno najbolje. Zal me hrana s ceste nekako ne preprica, bojim se je, ne vem zakaj. Pa mi vsi govorijo, da je to najbolje, kar se lahko dobi. Nisem si nic kupila za jest - le eno stvar - tole:

brazilian-day-ny3

"Spomnim se julijskih noci, bili smo sami, morje, jaz in ti,...

... Jagode in cokoladaaaa, naj spomine ti pricaraaaaa, kadar bos z drugim, ali z menooooj!!!!"

Hm... Let's forget and forgive and live on!

Evo se tri fotke s te brazilske parade. 🙂

brazilian-day-ny1 brazilian-day-ny2 brazilian-day-ny4

Delo na ladji tudi na FB

Celoten prispevek najdete tu.

Kontakt za delo na ladji
Gift Shop in Spa:
Helena Vehovec
041 739 011
helena@riv.si

Foto in Bar/Restavracija:
Sašo Vehovec
041 326 578
saso@riv.si

RIV d.o.o. - Consulting Agency
Šmarska cesta 7a
SI-6000 Koper
(ex Invermore Shipping)


Obiskovalci bloga Delo na ladji od 22.03.2013 dalje (ker sem nasla tale zanimiv sledilec... pa da bolj podrobno vidimo, kje smo - hihi):


Flag Counter

Blog - NajBlog.si


CopyRight © 2010