Delo na ladji

Archive for april, 2015

Vceraj zjutraj sem vse spakirala. Le nekaj drobnarij sem pustila zunaj, kar bi vrgla stran zadnji dan. Dneve, ma kaj dneve, ure sem odstevala do odhoda. Ampak usoda je zelela drugace.

Cisto nepricakovano je vceraj umrl managerjev tast. Z zeno, naso beauty specialistko, sta takoj odletela domov. Uredila sem jima hitro letalsko karto, vse papirje za nujni odhod, prevoz od pristanisca do letalisca,... Poklicala sem v pisarno in jim javila slabo novico. Sozalje, a prvo vprasanje je bilo, kdaj grem domov. Rekla sem cez dva dni. Am... A je mozno, da bi podaljsala nekaj dni, morda dva tedna, dokler ne najdejo zamenjave? Da prevzamem polozaj managerja in vodim tim? Am... Wau... Pred mano naj bi bili zadnji dnevi na ladji, ne vracam se vec, dusevno se ze pripravljam na zadnje ure dela na ladji, oni pa mi ponudijo polozaj managerja? Saj sem si zelela priti najvisje kar lahko, a to je prislo tako nepricakovano, da sem se kar tresla. Jokala, pa ne zato, ker ne grem domov, ampak ker se je vse tako hitro obrnilo na glavo, da sem zacela dvomiti, ali se lahko sprijaznim s se dodatnimi desetimi dnevi dela, ko sem v mislih ze skoraj doma.

Ja, lahko podaljsam, doma se nic takega ne dogaja, da bi morala biti tam. Dva tedna, ok, ni problema. Oh, kako so mi bili hvalezni. Verjamejo vame, manager jim je vedno govoril, da mi vse zaupa. Pa tudi res sem vse naloge opravljala sama, manager je hodil le na glavne sestanke, ki so bili za managerje. Vse ostalo je bilo na meni, tako da me ni skrbelo, kako bomo poslovali, dokler ne pride novi manager. In tako sem ostala sama. Moz gre domov, jaz se s prtljago namesto na letalisce selim eno palubo visje, v managerjevo kabino, in iz kosa za smeti vlecem nazaj bluze, ker pac ostajam se nekaj dni, morda dva tedna.

Srecno na novem polozaju, Sonja, Gift Shop Manager.

S tezkim srcem in cmokom v grlu govorim o tem, a cas je. Delo na ladji se zame zakljuci ta mesec.

Tocno pred stirimi leti sem zacela svojo pomorsko pot. Se vedno se spomnim 10. aprila 2011, ko sem se vkrcala na mojo prvo ladjo, Celebrity Infinity v San Diegu, Kalifornija. Let iz Rima v New York se je predcasno koncal v Londonu, ker je avion imel neke tezave, zamudila sem avion v New Yorku za San Diego, na ladjo sem prisla le nekaj ur, preden je izplula. Hitro se je bilo treba pripraviti za delo in se isti dan zaceti streci gostom. "Kje je najbliznje stranisce, kje je teater, kje je restavracija?" in milijon drugih vprasanj gostov. Ti mene sprasujes? Niti ne vem, kje je moja kabina. Noci prepite v baru, dnevi na plazah, prva ljubezen in strto srce,... Ah, kje je ze to. Po stirih letih, petih kontinentih in ne vem vec koliko obiskanih drzav sva z mozem prisla do zakljucka, da je to to. Delo na ladji se za naju koncuje tu, na Carnival Sensation. Kot vsako stvar je tudi to tezko zakljuciti, ne gleda na to, koliko slabega in dobrega ti je to prineslo.

In kaj zdaj? V Mumbaiu sva septembra 2014 odprla butik, Ne ker je nas, a butik je cudovit in oba verjameva v uspeh. Za zdaj nama ne prinasa toliko denarja kot delo na ladji, a nekje je treba zaceti. Ce doma ni dela, se prej ali slej spet odlocis za delo na ladji, in to niso vec najine sanje. Nama bo uspelo drzati se zacrtane poti in zaceti novo zivljenje na kopnem. Ustvariti nekaj najinega, da bova vedela, za kaj in za koga delava.

Torej, se 20 dni in delo na ladji se zame konca. Za vedno. Nikoli ne bom pozabila teh stirih let, vseh dogodivscin, vseh uspehov in prijateljev,...

Srecno nama in vsem vam, ki se odlocate za delo na ladji. Morda vam ne bo vsec in boste dali odpoved v prvem mesecu. Morda pa ostanete na ladji vec let, zaradi uzitka, zaradi denarja, zaradi strahu, da doma ni nic takega, kar bi vas zadovoljilo... Kakrsen koli bo razlog - srecno.