Delo na ladji

Po 21 letih plutja po oceanih se spodobi, da se ladjo malce tudi obnovi. Saj veste, propelerji, cevi, tepihi,... Carnival Sensation je v dry-dock sla 12. februarja, ko smo v Port Canaveralu izkrcali 2356 gostov in 120 clanov posadke, vkrcali pa priblizno 800 pogodbenikov in 400 clanov posadke in se podali na plovbo proti Freeportu na Bahamih. Zdaj nas je vse skupaj okoli 2000 dus, katerih poslanstvo je do 26. februarja obrniti ladjo na glavo in postaviti nazaj na noge, da bo lahko plula se vsaj nekaj let.

Gift shop oddelek je zaprt, zdaj pripravljamo trgovine na prenovo. V pisarni so sklenili, da potrebujemo stilsko preobrazbo in nekaj nove robe. V Port Canaveralu smo prejeli 8 palet, robo hitro vkrcali na ladjo, vse odnesli v trgovine, nadaljevali z inventuro, ki traja ze 5 dni, sli spat ob enih zjutraj, naslednji dan nadaljevali in dokoncali inventuro, zdaj pa cakamo nadaljna navodila. Nasi glavni sefi zelijo, da vsak dan nekaj delamo, da nas ne bi placevali za nic, tako da bomo malce brisali prah, prestavljali stojala sem in tja, zamenjali plasticne obesalnike z novimi lesenimi, sestavili nove mize,...

Ampak danes smo prosti. Zjutraj smo imeli le varnostne vaje - popolno izkrcanje iz ladje v primeru nesrece. Sli smo ven na pomol, a namesto da bi se lepo postavili v vrsto in cakali nadaljna navodila, smo vsi s telefoni v rokah kot Kitajci hodili okoli ladje in slikali vsak koticek. Pac ne vidis vsak dan dno ladje - verjetno nikoli. Evo pogled. Spominja me na pogled pred 3.5 leti, ko sem priletela sem in se vkrcala na Celebrity Infinity.

A vas zanima stanje na ladji? Ze v decembru so ladjo zaceli pripravljati na ta dry-dock. Moja kabina je na drugi palubi, dve palubi pod mano so vrtali in brusili in tolkli s kladivi, zaceli so ob osmih zjutraj na dan vkrcanja, eno uro. Potem vsak dan po eno uro. Potem se je stopnjevalo, dve uri, tri ure, pet ur, od sedmih zjutraj, cel dan. Ni bilo dneva, ko bi morala nastaviti budilko, spanec je nekaj, cesar mi drasticno primanjkuje. Vsak odmor sem mislila le na posteljo, nazaj na delo pa sla vsa razburjena. Vsako jutro, ko se zbudim, bi se najraje zjokala, v sebi vpijem, naj mi dajo mir, da se vsaj enkrat posteno naspim in napolnim baterije. Ah te pobozne zelje. Ce se prav spomnim, so na Celebrity Infinity delali se mesec po dry-docku.

Voda in klima. Haha... Z mozem sva si nabavila ventilator, ker so nas vsi strasili, da ne bo klime in bo vroce za znoret, da posadka kar na odprti palubi spi, ker je tako nevzdrzno. No, do zdaj se nisva potrebovala ventilatorja, je kar prijetno v kabini. A voda? Po hodnikih so izobesili obvestila, kdaj bo voda dostopna. Za tusiranje in to. Po obvestilu sodec bi moralo biti kar ok, a kaj, ce se ne drzijo urnika, ki so ga sami naredili. Vodo odprejo uro ali dve kasneje kot bi morali, zaprejo pa pol ure ali uro prej. Moras sedeti v kabini z odprto pipo in cakati, kdaj bo kaj priteklo, da se vsaj stusiras. Za pranje zob sva ze nabavila galone vode, to ni problem. Stranisce? Katastrofa. Presekali so neko cev ali kaj, kaj jaz vem, in zdaj nobena kabina na prvi in drugi kabini nima stranisca, kjer lahko potegnes vodo. Dobronamerni ladijski usluzbenci so nam odstopili stiri kabine za zenske in stiri za moske, kjer se lahko zdaj vsi hitro stusiramo in gremo na stranisce, seveda pa le ob tistem casu, ko je dostopna voda. Ce se seveda spomnijo odpreti vodovod. In te kabine so bile vec ali manj... Zaklenjene. Heh.

Nocem niti opisati stranisc po ladji, tistih javnih. Jao katastrofa, ma ni sans da nogo pomolim v tista stranisca. Vse je zablokirano, ker pac ljudje niso mogli potegniti vode po uporabi. Smrad po urinu in blatu... Ni za opisat, no. To so zdaj popravili in pospravili, koncno sva lahko tudi midva potegnila vodo v svoji kabini. O pranju perila niti ne razmisljava. Pametna odlocite je bila to storiti, preden smo prispeli v Freeport. Upava, da bo zdrzalo dva tedna, drugace bova verjetno prala na roke. Hehe...

Psihicno stanje? Imam obcutek, da bo domov prisla le ena velika zivcna razvalina. Vse se prezivi, pretrpi, biti moramo razumevajoci in sprejeti raznorazne odlocitve, konec koncev smo vsi tu prostovoljno. Menda. Jaz sem potrpezljiva, ni problem to in ono, a ko mi ukradejo spanec... Ko me zjutraj zbudi glasen ropot in vsa prestrasena odprem oci, ker niti ne dojamem takoj, kaj se dogaja... Cel dan gre k vragu in tako dan za dnem, teden za tednom, zdaj ze mesece stejem... Ne morem vec. Odstevam dneve, ko bom spakirala kovcke in se vrnila domov v mirno zeleno Slovenijo. Z mozem sva podaljsala pogodbo, zakljucila bova konec aprila. Bo za zdrzat, verjamem vase. Ta 3- in 4-dnevna krizarjenja res hitro minevajo, ce ne bi podaljsala, bi cez en mesec bila ze doma.

Kaj vse smo preziveli v 4 letih, ni vrag, da me bo zdaj kaj polomilo. Se dva meseca in pol, potem pa domov. Domov, na sadje okoli hise, pitno vodo iz pipe, soncno svetlobo v sobi,... Arrrr, komaj cakam.

Comments are closed.