Delo na ladji

To so moji zadnji štirje porti. V Cartageni sem tokrat bila samo na internetu v najbližjem baru, morda 100 m stran od križarke. V Panami se nismo ustavili, v Puntarenasu (Kostarika) sem z Novozelandcem Royem in ekipo artistov šla v Hilton resort, plačala 50 $, tam pa uživala v vsem, kar je bilo na razpolago. V ceno je namreč vključena neomejena količina raznorazne hrane in pijače (ja, tudi alkoholne, koktejli, pivo, vino, kar hočeš). Največ pa sem seveda nabirala barvo, ker so pred mano 4 meseci Aljaske.

Panamski prekop

Hilton Resort - Puntarenas - Kostarika

V Acapulcu sem s sodelavci šla najprej v shopping v Walmart (recimo, da je bil približno tako velik kot Interspar v ljubljanskem Cityparku), potem pa v majhen ljubek resort Vila Vera. Včeraj pa smo bili v Cabo San Lucasu (Mehika), prav tako v nekem resortu, ogromnem, res ogromnem resortu sredi puščave (ampak ob morju), kjer ni žive duše, razen nekaj članov posadke naše ladje. Ogromno bazenov. Lepo, res lepo. Sproščujoče. Ampak ne bi živela tam, zdolgočasila bi se v dveh dneh. Sem pa zato nabrala barvo za naslednje mesece, ko moje telo ne bo videlo sončnih žarkov. Še vedno sem rdeča. Precej rdeča.

Cabo San Lucas

Danes je bil sea day, jutri pa smo od jutra do 16h v San Diegu. San Diego – kraj za shopping. Ko sem prvič prispela v San Diego, nisem imela časa za nič, ker sem z letališča takoj šibala v pristanišče na ladjo, zato komaj čakam jutri, da spoznam moj embarkation port. Potem še 2 sea days, nato zadnji port – Seattle. Nato pa Aljaska. Joy, oh, joy. Not.

Comments are closed.