Delo na ladji

Deck sale? Na Karibih, ok. Ampak na Aljaski? Brrr! Brrrrrrrrrrrrr!!! Ko se je zame začelo delo na ladji, sem kot novinka morala delati tudi na deck sale na palubi 10. Ne vem sicer, zakaj vsi sodelavci to sovražijo, ker tam vsak nekaj dogaja, ljudje hodijo mimo, vidiš pokrajino in dnevno svetlobo, vsake toliko časa vdihneš svež zrak in občutiš, da si na Aljaski. In veš, ali je dan ali noč, kajti na deck 5, kjer so trgovine, ni enega okna, da vidiš, kaj dogaja zunaj. Prav klavstrofobična postajam na ladji. Jaz obožujem deck sale, čeprav je na Aljaski tako mrzlo, da večkrat ne čutim prstov in se sprašujem, kako sploh še lahko pišem račune (ročno, seveda, ker zgoraj nimamo računalnikov).

Ko imamo deck sale, dan prej priravimo mize z izdelki, ki jih prodajamo na deck sale, običajno jakne, kape, rokavice, vse možno, kar bi lahko gostje kupili v takem vremenu. Nismo na odprtem, smo pa med dvemi vrati in ko se oboja vrata odprejo, nam prepih razmeče vse majice in stojala s cenami, vrečke in račune. Vse, in potem nam gostje pomagajo pobirati stvari po tleh.

V prostoru, kjer imamo postavljene mize, včasih svojo ponudbo predstavljajo tudi fotografi, ponudniki ekskurzij in zaposleni v specialni restavraciji. Na enem od teh deck sale sem se tudi zagledala v tipa, ki je goste vabil v restavracijo. Turek. Pozicija: chef de rank. Pojma nimam, kaj to pomeni, vem, da kuha, flambira in podobno. Črn, simpatičen, zanimiv,... Lepi pogledi, lepe besede, vabila na večerjo v njegovo restavracijo,... Začetek ljubezenske zgodbe? Em... Maybe.

Comments are closed.