Delo na ladji v dry-docku
Krepko so me nalagali oziroma krepko sem se zmotila, ko sem mislila, da je delo na ladji v dry-docku kot počitnice, kjer morda uro ali dve na dan brišemo prah v trgovinah, preostali čas pa poležavamo na peščeni plaži, pod palmo in s koktejlom v roki. Niti približno ni tako. Moj prvi dan se je delo na ladji za shoppije pričelo ob 10h. V vseh trgovinah je najprej bilo potrebno urediti vse izložbe, namestiti ves nakit, obesiti vsa oblačila, seveda urejena po barvi in velikosti, in podobno.
Moje delo na ladji se bo tokrat začelo v trgovini Ready to Wear (RTW), kjer imam v enem kotu blago po 10 dolarjev, v drugem pa drage usnjene čevlje, in krzno - plašče, jakne, pokrivala in šale iz pravih pravcatih ubogih živali, ki so morale skozi ne vem kakšno trpljenje, da imam jaz zdaj v trgovini težke, nagravžne cunje za 1000 dolarjev in več. Pa toliko dela sem imela s to kožo, vsak kos posebej sem morala evidentirati in zalogo lepo zložiti v omare, vsak dan po koncu delovnega dne pa bom morala prešteti vse, kar imam. Vsak dan se bom morala dotikati mrtvih živali in vonjati tisti ogaben vonj po koži. Ali smem sploh omeniti komu, da mi to nikakor ne diši? Nisem neka huda zagovornica pravic živali, ampak ko se spomnim kakšnega posnetka z YouTube-a, na kakšen način pridejo do prečudovitih košatih mehkih izdelkov... No comment!
V glavnem, delamo vsak dan najmanj 10 ur, skakljamo iz ene trgovine v drugo, sesamo, brišemo prah, drgnemo po policah, da bi odstranili sledi selotejpa, skrbimo za zalogo v trgovinah, barvno urejamo in usklajujejo izložbe ipd. Na obisku smo imeli tudi 'visual team', Billa, Veronico in Valerio, ki so hodili od ene trgovine do druge, razmetali vse, kar smo prejšnje dni postavili, nametali nekaj svojega, predlagali, kako naj bi trgovina izgledala,... Pri Starboard Cruise Services so prišli do novega spoznanja. Ne gre več za to, da moramo pokriti vsaki centimeter police, ki ga podjetje plačuje kot najemnino, ampak gre zdaj bolj za 'manj je več', torej vsakega izdelka po nekaj velikosti in ne vse majice ali hlače, ki jih imamo. Končno! Se spomnim prejšnjega managerja, kako je težil, da damo ven ves jantar in žad, ki ga imamo, pokrijemo vsak centimeter... No, visual team je odšel, ostal pa je district manager Mark, ki še vedno živčno nadzoruje in preverja, kaj vse je še potrebno urediti, da bodo trgovine nared, ko ladja izpluje z Bahamov.
Ven sem šla dvakrat. Enkrat s sodelavcem, ki mi je pokazal bar, kjer je free wi-fi, drugič pa s kolegi, ko so me peljali v kitajsko restavracijo, drago kot žafran, kamor niti mrtva več ne stopim. Sem pa od tam vsaj videla plažo, sicer ponoči, ampak lahko rečem, da sem jo videla. Drugače okoli ladje ni ničesar. Bar s tem internetom, tankerji, en kup nizkega grmičevja, taksi do mesta pa stane 30 dolarjev. V eno smer. Časa ni, po trdem delu v trgovinah pa tudi ne volje. Po službi vidim le tuš in posteljo. No, topla voda je, klima je in ni, kakor kdaj, telefonska povezava na ladji je precej omejena, v 100-tih poskusih ti morda uspe 1x dobiti signal, medtem ko SiMobil recimo sploh ne pozna tega otoka. Ni signala, ni važno, ali sem v kabini (kjer ga tako ali tako nikoli ni), ali sem zunaj pred ladjo, ali v mestu. Nikjer.
Po resnici povedano, na ladji je še toliko dela, da se mi niti sanja ne, kako bomo čez 3 dni pripravljeni na 2000 gostov, ki komaj čakajo, da vidijo 'novo' ladjo. In če še bolj po resnici povem, sploh ni nič tako novega. Na vrhnjo palubo so dodali 42 novih kabin, nek nov ice-bar imamo, baje tudi neko novo restavracijo, bolj ali manj pa je vse ostalo isto. Sem mislila, da bodo po celi ladji zamenjali tepihe. Hh... Sem samo mislila, ja. No, nekje so jih zamenjali, ampak se zdaj kar pogrezam, ko stopim gor. Niti pomisliti nočem, kako bodo gostje hodile po tem v visokih petah.
Aja, mimo grede, ladja je dejansko na suhem. Potegnili so jo ven iz vode, dejansko vidiš propelerje in zarjavelo pločevino. Slikca je morda malce slabše kvalitete, ker je narejena z mobilnim telefonom.
Dry dock Freeport Bahamas
Celoten prispevek najdete tu.