Delo na ladji

Tasmanija se mi je zamerila do konca pa se naprej. O moj bog, koliko sem pretrpela, preden smo dosegli kopno v Hobartu. Plovba od Nove Zelandije do Tasmanije mi je veckrat izpraznila zelodec do dna. Kaj takega se nisem dozivela, odkar opravljam delo na ladji. Grrrrr. Pila sem Ginger Ale, jedla zelena jabolka in kosmice, imela zapestnice proti slabosti in zrla tablete, pa nic... Morska bolezen je bila trdovratnejsa. Ko sem samo pomislila, da gremo na Tasmanijo se enkrat, mi je ze bilo slabo. Ajajaj.

Hobart drugace kot mesto je bilo prijetno, do centra je vozil avtobus, lahko si pa tudi sel pes ob obali, morda je bilo 20 minut hoje. Krajsa ulica s trgovinicami in restavracijami ter Fruit market. Mmmm, sadje. Tam sem si dvakrat kupila kilsko vrecko susenega mesanega sadja (temu pri nas recemo studentska hrana). Kupila sem tudi dve res majhni steklenicki s tasmanijskim medom, za moja dva strica cebelarja, pa so mi ju pri odhodu z ladje odvzeli avstralski cariniki. Ker baje ni dovoljeno izvazati zivalskih produktov, pa se cesa. Ampak hjoj, tako majhni sta bili pa tako srckani pa res tako prisrcen spominek. Barabe lopovske, nekdo se bo sladkal z mojim medom.

So pa ob nasem drugem obisku tega pristanisca imeli nek festival lesenih plovil, na vsakem vogalu parka so bile stojnice z raznorazno hrano, nasla sem, ne boste verjeli, tudi 'lamb cevapcici'. Jedla sem sicer sushi, ampak cevapcicev pa ne bom pozabila. Pa se z mehkim c-jem so napisali. Wauuu. Balkan do Tasmanije!

Comments are closed.