Home, sweet home

oktober 15th, 2011

Pa sem doma. Na srečo z obema kovčkoma, danes so mi na dom dostavili še drugega, tako kot so obljubili na letališču.

Splošni občutki? Ne vem... Ko sem se na ladji poslavljala od prijateljev in sodelavcev, ni bilo tako hudo. Tudi na letališču ni bilo posebne žalosti, vse dokler nisem skozi okno zagledala naše ladje. Tako blizu je bila, a spet tako daleč. Obesila sem se na FB in upala, da bo kdo od naših na internetu, da se še enkrat poslovim, čeprav sem vedela, da je to skoraj nemogoče, ker so dobili novo dostavo in niso imeli časa za surfanje po internetu.

V bistvu je vse bilo bolj ali manj v redu do trenutka, ko smo vzleteli. Skozi tisto malo okence sem videla našo ladjo, v grlu se mi je naredil velik cmok, ogromen cmok, solze so mi zalile oči in močno sem si zaželela nazaj na ladjo. Tako močno sem si želela nazaj, da je kar bolelo. Zaprla sem oči, da se malce pomirim, a ko sem jih ponovno odprla, ni bilo nič drugače. Še vedno sem videla obalo Floride, obsijano s soncem, medtem ko sem jaz sedela na avionu na poti v mrzle kraje. Jecljanje in smrkanje do Atlante. Tam pa je bilo bolje. Počutila sem se bliže domu, odštevala sem ure do pristanka v Ljubljani in ponovnega snidenja z mami in sestro, hkrati pa štela, koliko je ura na Celebrity Infinity. Ali sodelavci že delajo? Ali so dobili veliko dostavo? So uspeli iti kaj na zrak ali se spočiti do začetka prvega dne novega križarjenja?

Alpe iz zraka

Zdaj sem v Sloveniji. Moj avto, moj dragi golfić. A sploh še znam voziti? Pustila sem sestri, da vozi, ker si nekako nisem upala sesti za volan. Kdaj drugič, še bo čas.

Doma pa... Čudno, kako veliko je stranišče in kako tiho je, ko potegneš vodo. Ko na ladji potegneš vodo in ko tista zadeva izsesa vse iz školjke, se ti zdi, da boš oglušel. Kopalnica je doma tako velika, da se ogledalo niti ne more zarositi med tuširanjem. In kako dobro je grozdje, ki ga utrgaš s trte pred hišo? Mmmm. Da ne govorim o udobni in veliki postelji, na kateri se ne zbudiš do naslednjega dopoldneva, pa še to le zaradi sonca, ki te obsveti. Dnevna svetloba v kabini na ladji? Heh... Sanjaj. Ja, je možno, če si manager ali kaj podobnega, navadni shoppiji imamo kabine brez oken. In da o domači vodi iz pipe sploh ne govorim, ki nima ne barve, ne vonja, ne okusa. Neprecenljivo! Šele zdaj vem, kaj vse mi je v bistvu manjkalo na ladji.

Ampak grem nazaj. Delo na ladji se zame še ni končalo. Nimam še dovolj. Najmanj še enkrat. Potem bomo pa videli.

Comments are closed.