Delo na ladji

Prvi dan. Nisem še na cilju, od Bahamov me ločita še 2 uri čakanja na letališču v Miamiju (kjer je mimo grede 27°C) in ena ura leta. Opis poti do sedaj? Hjao. Rezervirali so mi letalsko karto, pri kateri nimam kaj dosti časa, da na naslednjem letališču ujamem naslednji avion. Tokrat naj bi iz Ljubljane letela ob 7:15, v Parizu pristala ob 9:15 in ob 10:50 odletela proti Miamiju. Ravno prav. Ampak ker se pri Air France rado kaj zalomi (pa upam, da je to edino, kar se je tokrat zalomilo pri meni), smo iz Ljubljane poleteli z enourno zamudo, tako da smo v Parizu pristali, ko se je vkrcavanje na avion za Miami že začelo. Panika, normalno. Potem pa še pregled potnih listov, čakanje na avtobusek, da te pripelje na tvoj terminal, tam pa iskanje pravih vrat, ki se kot običajno nahajajo na čisto drugi strani terminala. Seveda še vedno optimistična, da me bo morda avion počakal, hitim do pravih vrat, med tekom pa me spremljajo zvočna in pisna opozorila na vseh ekranih za 'last call' z mojim priimkom. Vedno sem se spraševala, kako hudiča lahko nekdo pride tako pozno na letališče, da ga morajo klicati. Zdaj vem - drugi avion je kriv. V mislih sem že tipkala emergency number, da ne bom mogla priti na ladjo danes, ker je imel avion zamudo. No, pa ni bilo potrebno, ker je pred vrati za avion proti Miamiju stala še množica ljudi, ura pa je bila že 10:45. Uf, kakšno olajšanje. Po tem pa smo čakali še eno uro v avionu, pilot pa se je celo opravičil za zamudo, ker čakamo potnike z drugih letov, ki imajo zamudo. Čakamo potnike z drugih letov? O, kako lepo! Še dobro, da imam v Miamiju 6 ur časa, da ujamem let za Bahame. Med potjo pa... Jao, jao... Saj razumem, da tudi družine z majhnimi otroci rade potujejo, ampak da se mi 9 ur, kolikor je trajal let do Miamija, na ušesa derejo štirje malčki z vseh koncev... Hjao, še vedno jih slišim v mislih. Prtljage mi v Miamiju ni bilo potrebno prevzeti, ker le-ta potuje direktno na Bahame, sem pa na letališču morala izpolniti obrazec I-94, ker imam delovno vizo. Torej, preden pridete na Immigration okence, najprej zaprosite za ta obrazec in ga izpolnite, šele potem se postavite v vrsto, drugače vas pošjejo nazaj. Sem se pa morala ponovno čekirati za let na Bahame. Self-service terminal - groza! Nihče ni znal karte natisniti sam. Po opravljeni papirologiji sem se napotila na skytrain (vlakec) do svojega terminala (vse je odlično označeno), ki je seveda spet čisto na drugi strani letališča, ko izstopim z vlakca, pa presenečenje. Zagledam sodelavko iz prejšnje pogodbe. Hrvatico, ki sem jo omenila v predzadnjem postu. Hrvatico, ki je nihče ne mara, so poslali na drugo ladjo. Hrvatico, za katero sem mislila, da mi bo spet nagajala, tako kot je vsem, gre na drugo ladjo. In jaz jo srečam na letališču, velikem za pol Slovenije, ob istem času, ko je čakala na isti vlakec, le da jo odpelje v drugo smer. Neverjetno. Seveda sem jo vprašala, kam gre, ker naj bi po mojih informacijah ostala do ne vem kdaj na Celebrity Infinity. Poslali so jo na Celebrity Millennium. Transfer. Arrrrr!!!! Ne morem verjeti. Hitro sva se poslovili, ker se z njo nimam kaj pogovarjati, in takoj ko sem se obrnila, se mi je narisal nasmeh na usta. Ogromen nasmeh, skoraj brezmejen. Na glas sem se smejala. Če ne bi imela ušes, bi se moj nasmeh raztegnil okrog cele glave. In smejala sem se še celo pot do vrat za avion, ki leti v Freeport na Grand Bahamas. In še vedno se smejim in ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. V glavi sem že imela, da me bodo dali v isto kabino z njo, ker je trenutno edina punca v timu (če izvzamemo novo managerko, ki ima seveda svojo kabino, in Valentino, ki je v kabini s svojim fantom). Torej... V glavnem, komu koristi, da lažem? Izredno srečna sem, da je ne bo na Celebrity Infinity. Za adijo sem jo pa še morala videti. Kot da bi me tisti tam zgoraj hotel čim prej razveseliti. Ali pa vliti vsaj malce upanja, da bo tudi moje drugo delo na ladji prijetno. Oh!

Comments are closed.