Delo na ladji

Na ladji ima posadka vsake tri mesece imigracijski postopek, kjer vlada (ali kdorkoli pac ze) preveri, ali smo se vedno vsi na ladji, ali se je morda kdo izgubil nekje v Ameriki (beri: pobegnil z ladje, ker je njegov cilj bil le vstopiti na ameriska tla). Ker je Celebrity Infinity bil od decembra v Juzni Ameriki, smo skozi ta imigracijski postopek sli danes, ko smo prispeli na Florido, v Fort Lauderdale. Na ladjo sta prisla dva uradnika in od petih zjutraj preverjala vse clane posadke. Razdejeni smo bili po oddelkih, kjer delamo. Trgovci smo na vrsto prisli ob sedmih. S sabo sem morala imeti listek I-95, brez katerega ne mores iti z ladje v ameriskih pristaniscih in ki stane $350, ce ga izgubis. Ta listek so mi zamenjali z novim, potem sem lahko sla nazaj v posteljo. OPOZORILO za vse, ki boste delo na ladji opravljali prvic!!! Po novih pravilih v prvi pogodbi ne dobis I-95. To pomeni, da ne smes z ladje v nobenem ameriskem pristaniscu. Zakaj, pojma nimam. Zdaj imam sodelavca, ki ze cel dan ne govori z nikomer, ker ne bo videl ne Fort Lauderdale-a, ne San Diega, ne Seattla, ne nobenega od aljaskih pristanisc. Tako mi je zal zanj. Glupa pravila.

Danes smo na ladjo dobili tudi obisk iz Miamija, kar je pomenilo, da smo vceraj v trgovinah zopet pucali in glancali, dokler se ni vse svetilo, kar smo zakljucili ob dveh zjutraj, tako da je bilo kar malce tezko vstati ob pol sedmih, se urediti za imigracijski postopek in potem bili pripravljen na palete. Imeli smo tudi USCG (United States Coast Guard), zaradi katerih smo imeli varnostni trening (emergency drill), preverili so vsa skladisca, vsa varnostna vrata, resilne colne, vse, vse, vse. In dokler niso preverili vsega, nismo smeli izpluti. Poleg vsega tega smo spet bili v obmocju OPP 2 (norovirus), spet smo vse sanitizirali, tako da je dan res bil dolg. Na sreco smo iz Fort Lauderdale-a izpluli okoli sedmih zvecer in ne ob pol petih, kot je bilo nacrtovano, kar je pomenilo, da smo delali manj. Ampak pred nami sta dva dneva na morju, tako da vsi ze pocasi umiramo. Ne morem docakati dneva v Kolumbiji, ki ga bom popolnoma prespala. Upam, da si bom malce napolnila baterije, ker sem res ze izcrpana. Juznoameriska sezona je bila naporna, prevec sea days, zdaj pa tako rekoc pet sea-days zaporedoma... Nisem navajena dela od jutra do sutra.