Delo na ladji

Jaz ne. Nic vec. V bistvu nikoli nisem niti zelela biti assistant gift shop manager. V to vlogo so me skusali potistini, ker sem nekoc, pred davnimi casi (pred enim letom, ce smo bolj natancni) imela zeljo delati za Starboard Cruise Services v Miamiju. Ze od nekdaj sem zelela ziveti v ZDA, zame je to bila drzava (ali kontinent, ali karkoli ZDA ze so), kjer se cedita med in mleko, in delo na ladji je bila popolna priloznost, da se dokopljem do tega. Takrat sem bila se samska, brez posebnih predstav o prihodnosti, videla sem le Ameriko in stanovanje nekje ob morju. Miami je bil popolna izbira.

Kaj se je torej zgodilo, da sem si premislila? Zgodili so se moji novi nacrti za prihodnost. Zasebno zivljenje mi je precej pomembnejse od kariere. Delo na ladji ni zame. Dve, tri, najvec stiri pogodbe so dovolj, potem pa nazaj na trdna tla. Nikoli nisem imela namena ustvariti si neko posebno kariero na ladji, delo na ladji je zame predstavljalo zabavo, potovanje, spoznavanje novih ljudi in malce denarja. Ne zelim izgubljati zivcev zaradi malenkosti (ker so nekateri sodelavci tako brezskrbni), se manj pa zelim studirati in premlevati vso papirologijo, kako postati pomocnik managerja. Bila sem srecna, ko sem bila navadna trgovka, z nekaj dodatnimi zadolzitvami v skladiscu. Ko so mi omenili, da me zelijo za ass managerja, pa se je vse obrnilo na glavo.

Ne zelim nicesar. Ne zelim ustvarjati kariere na ladji, ne zelim Miamija, ne zelim nic. Zelim samo delati kot navaden shoppi, zelim biti srecna in brezskrbna kot pred nekaj meseci in zelim misliti na svojo prihodnost. Na poroko po naslednji pogodbi, sprehajanje z mozem po Mumbaiu v Indiji, uzivanje v umazanem ozracju velemesta,... 🙂

Aja... Verjetno me zdaj ne bodo poslali niti na Silhouette, niti na Reflection. Em... Nic zato. Baje da na teh velikih ladjah sploh ni tako zabavno, kot je slisati.