Dolgih 11 dni plovbe in deset dni na morju je za nami. Ce imas nehumanega managerja in posebne zahteve ladijske druzbe, ki jim moras slediti, te taka plovba lahko povsem izcrpa. Ampak ne nas, ne nasega teama na Norwegian Getaway. Delo na ladji se nikoli ni bilo tako enostavno (ali dolgocasno, po resnici povedano). Ladja je bila kot ladja duhov, deset dni nikjer nikogar. Halo, posadke je bilo 50% vec kot gostov).
Torej, glede na to, da smo za cezoceansko krizarjenje imeli le tisoc gostov, si je nas manager lahko privoscil manj shoppijev na delovnem mestu. Razdelil nas je v tri skupine, vsi smo dvakrat dobili vecer off od sestih zvecer naprej in naslednje jutro off do poldne, nato pa se en vecer, jutro ali popoldne off, odvisno od zreba.
Jaz sem bila v skupini C, prosta na sea day 3 zvecer, sea day 4 zjutraj, sea day 6 zvecer in sea day 7 zjutraj, nato pa se sea day 7 zvecer (zreb). Ko smo bili na delovnem mestu, pa smo imeli se vsaj dva 15-minutna odmora, tako da se res nismo imeli od cesa utruditi. No ja, vsaj od dela ne.
Cilja seveda nismo dosegli. Vsak dan bi morali narediti okoli $15.000 prometa, kar je bilo s 1000 gosti, ki so cez dan bili ne vem kje (v obmocju trgovin prav gotovo ne), nemogoce. Ampak... Nas manager nam je obljubil, da nasa placa ne bo temeljila na teh groznih cudnih krizarjenjih, ki jih bomo imeli vse do 8. februarja, ko prvic zacnemo z rednim krizarjenjem iz Miamija, temvec bo enaka tisti, ki smo jo dobili za postavitev trgovin v Nemciji. In ta placa, dragi moji, je bila najvisja v vseh treh letih, odkar opravljam delo na ladji. Delali smo najvec 40 ur na teden z vsemi treningi vred, moj OceanPay Card pa je v tocno enem mesecu (15.12.-15.01.) tezji za skoraj tri tisocake.
Arrrrr. Ce bi lahko izbirala, bi odprla vsako novo ladjo. Za tak obseg dela, brez tecnih gostov, neudobne uniforme in utrujenih nog zaradi celdnevnega stanja, bolecih licnic zaradi umetnega nasmeha in pretiravanega pozdravljanja,...
