Delo na ladji

Še zadnjič letos vozim svoj avto. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati, ob štirih. Spala sem eno uro, ker sem se do treh zjutraj na skypu poslavljala od svojega Turka. V tisti urici, ko sem malce zadremala, pa sem še imela nočno moro in sem se ob pol štirih zbudila vsa prestrašena, da sem nekaj pomembnega pozabila doma. Za pol ure zaspim nazaj, in ravno ko se vključi budilka, kliče tudi moj fant, da se še zadnjič poslovi. Torej, nekaj pred peto z mami in očijem sedem v avto, peljem proti Brniku, opazujem temno in zmrznjeno okolico ter posipano cesto proti poledici. Ja, posipajo. Zunaj je -1°C. Jaz pa na poti na Bahame. Obdajajo me mešani obcutki, saj zopet napuščam domače in prijatelje, tudi ljubezen, po drugi strani pa grem na Bahame. Fant me prepričuje, da bo bolje, ko pridem na ladjo. Da ne bom imela časa toliko misliti nanj in na dom. Ampak nič me ne potolaži. Moji najdražji ostajajo doma, jaz pa grem na ladjo, kjer zopet nimam nikogar. Kot da grem prvič. Oziroma še slabše, kajti zdaj vem, da je gor najmanj ena oseba, s katero se ne ujemam ravno najbolje. Nihče se ne ujema z njo, tako da ni samo moj problem. Pa menda bomo tudi to preživeli.

Comments are closed.