Morda je cas, da grem
Ne vem. Morda sem le prevec obcutljiva, ker so za mano naporni meseci brez potrebnega spanja. Morda je pogodba za delo na ladji z razlogom dolga sest mesecev, saj bi zdaj bila ze doma, ce ne bi podaljsala. Morda pa je po stirih letih dela na ladji res ze cas, da se poslovim od tega laznega zivljenja in se posvetim necemu, kar mi bo koristilo v pravem zivljenju, na kopnem.
Zadnje case imamo veliko obiskov iz glavne pisarne. In ko imamo obiske, moramo res poskrbeti, da je vse videti kot iz pravljice, da so sefi navduseni in si ustvarijo lazno sliko o nas in trgovinah in delu na ladji. Po celem dnevu dela na morju smo do treh zjutraj pospravljali in cistili in likali in... In ker nam je po zakonu dovoljeno delati najvec 14 ur dnevno, smo prekoracili to mejo, ljudje so seveda postali nejevoljni, sploh ker smo naslednji dan imeli dostavo in smo se morali predstaviti tem ljudem iz pisarne in smo vedeli, da bo vse skupaj trajalo do treh popoldne, ko se bodo oni morali izkrcati, mi pa na varnostne vaje z gosti in nazaj na delo, saj se je zacel nov dan z novimi 2500 gosti na krovu. Tocno to se je tudi zgodilo, nekdo iz teama se je pritozil, manager je pod nadzorom in pod se vecjim stresom kot prej, kar se odraza na njegovi volji oziroma nejevolji. Dobro v vsem tem je le dejstvo, da smo ena redkinh Carnival ladij, ki dosegamo cilj in vsaj placa in dodatne nagrade poplacajo vse tisto, kar me dela nemirno. Veliko sanjam in govorim v snu, hrana mi gre na zivce, take spring break ti para zivce z 2000 srednjesolci na krovu vsak teden,...
V glavnem... Pocasi bo cas, da grem. Vcasih se mi zdi, da je konec aprila se tako dalec, da ne bo za zdrzat. Ampak bo. Stisnili bomo pesti in naredili korak za korakom, spakirali kovcke, pustili slabo za sabo, zaprli polno denarnico in se odpravili novim izzivom naproti.
Celoten prispevek najdete tu.