Morje, morjeeeee
O, kako lepo je občutiti vroče sonce, se sprehoditi po plaži in poslušati zvoke valov. Nepopisno lepo, glasba za mojo dušo, to je tisto, kar sem si želela gledati celo pogodbo, vendar mi je pot prekrižala mrzla Aljaska. Ampak ok, zdaj smo tu, na poti preko Panamskega prekopa, v vročih krajih, kjer se lahko po mili volji nastavljam soncu in se nato doma važim z rjavo barvo sredi zime. 🙂
Cabo san Lucas, naše prvo pristanišče po San Franciscu. Mehika, nič kaj dosti za videti, ampak prečudovita plaža in še bolj čudovit resort brez vstopnine, direktno na plaži, kjer uživamo na ležalnikih, obkroženi s palmami, španskimi ritmi in vse to. Oh, kako sem to pogrešala. In seveda ne duha ne sluha o kremi za sončanje, kajti bog ne daj, da se obranim kakšnega sončnega žarka.
Naslednji dan bi morali biti na morju in se nato ustaviti v Acapulcu, vendar smo spremenili načrte, ker se v Acapulcu baje dogajajo nevarne stvari. Zato smo se dan po Cabo san Lucasu ustavili v zameni nikoli prej slišanem Puerto Vallarta, kjer sem se prav tako odpravila v nek resort, tudi lep, zastonj, z izjemno hitro brezplačno internetno povezavo in s slapom sredi bazena. Kako romantično. In ker sem si v Cabo san Lucasu posončila le sprednji del, sem tu morala izkoristiti sonce za sončanje zadnjega dela. 🙂 Ampak mi nekako ni uspelo, ker sem bila vsa opečena od prejšnjega dne in nisem zdržala na soncu niti pol ure.
Po Puerto Vallarti smo imeli tri dni na morju, kar je za shoppije izjemno naporno, kajti trgovine so odprte vse tri dni od 9h do 23h. Vmes smo seveda imeli pavze, vsak dan pol ure za kosilo in 2 uri in pol za večerjo, a nekako se ne moreš pošteno odpočiti. Na srečo imamo najboljšega managerja, ki si ga lahko želiš za delo na ladji, in je vsak shoppi dobil en dan prosto (en dan, ko smo v pristanišču, ne na morju - žal). Jaz sem prosta v zadnjem pristanišču - Cartagena, Kolumbija. Ravno prav, da do konca spakiram.
Po treh dneh na morju nas je čakal dan v Puntarenasu v Kostariki. Arrrrrr!!!! Hilton resort, here I come. Tu je potrebno plačati vstopnino, pred 5 meseci je bilo $50, tokrat pa že $59. Ok, ni problema, kajti za ta denar lahko ješ in piješ cel dan, kar ti srce poželi in kolikor ti srce poželi. Od hamburgerjev, hot dogov, pice, raznih salat in rensično poštenega obroka v restavraciji, do vode, sokov, alkoholnih in brezalkoholnih koktejlov in seveda piva... Neomejena količina. Plaža je tu obupna, voda grozno umazana, pesek pa skoraj črne barve, tako da res nič privlačnega, je pa zato Hilton resort toliko boljši. In seveda izkoristim sonce za sončanje moje zadnje plati, ker mi to ni uspelo v prejšnjem pristanišču. Zdaj sem rjava spredaj in rdeča zadaj. Vem, nespametno, ampak kaj, ko sem morala nadoknaditi izgubljene mesece na Aljaski. 🙂