Delo na ladji

O nemirnem morju sem že pisala. Ampak to je bilo, preden sem občutila, da je morje lahko precej bolj nemirno, kot sem mislila. Dooživela (in preživela) sem vihar vseh viharjev. Poznate ta film? George Clooney? No, ni bilo tako hudo, ampak precej blizu. Valovi do 11. palube, stvari so letele s polic, vrata in predali so se odpirali in zapirali, spali seveda nismo nič, pred nami pa dan na morju, kar pomeni delo na ladji od 8:45 do 23h.

Končali smo s križarjenjem po Aljaski (končno, po 4 mesecih zime) in mislila (upala) sem, da bo zdaj morje mirnejše, ozračje toplejše in vse to. Pred mano je le še 18-dnevno križarjenje preko Panamskega prekopa. Izpluli smo iz Seattla v Washingtonu, jaz sem bila še posebno vznemirjena, ker je to moje zadnje križarjenje v tej pogodbi, moje delo na ladji se namreč konča 13.10., ko prispemo v Fort Lauderdale na Floridi.

Včeraj pred koncem dela smo vsi čutili nekoliko močnejše pozibavanje ladje, vendar smo mislili, da se bo do jutra stanje umirilo. Aha! Dream on, baby. Danes zjutraj nas je zbudil klic pomočnika managerja, da moramo priti na delovno mesto eno uro prej, ker so nekatere trgovine v razsulu. Žal mi je, da nisem s sabo vzela fotoaparata, ker vam z nobeno besedo ne znam opisati stanja v Liquor shopu (trgovina z alkoholno pijačo) in Custom Jewelry (CJ). Liquor shop je bil poplavljen, alkoholne hlape smo vonjali na metre daleč, na tleh polno stekla in koktejli različnih alkoholnih pijač. Izgubili smo okoli 30 steklenic različnih vodk, Bailey's, neke konjake in viskije,... Vonja pa se nismo mogli znebiti vse do večera. Večina ostalih trgovin je bila v redu, razen Custom Jewelry, kamor so premestili mene, ko je sodelavka Alejandra odšla domov. Grozno! Ves nakit po tleh, globusi razbiti, stojalo z uhani iz jantarja se je prebrnilo in uhani so bili po celi trovini,... Resnično vam ne znam opisati občutkov, ko sem stopila v svojo trgovino. In ko vidiš radovedne goste, ki hodijo okoli trgovin in preverjajo, kaj vse je šlo po gobe... Grrrrr!!!

Cel dan je bil tak. Izjemno visoki valovi, gostje niso smeli na 10. palubo (odprta paluba z bazeni), ker je bilo prenevarno hoditi po spolzkih tleh, ljudje smo naokoli hodili kot v območju breztežnosti, ker nas je dobesedno nosilo iz ene strani ladje na drugo. Če si hotel na drug konec ladje, si potreboval veliko moči v nogah, da si ostal na začrtani poti. In konec koncev, Emporium je bil kot mesto duhov. Cel dan nikjer nikogar, prodajali smo le tablete in zapestnice proti morski bolezni. Sem pa tja se je kakšen gost sprehodil mimo trgovin le iz radovednosti, kaj se dogaja, ostali so ostajali v svojih kabinah. Obupen dan za trgovine, obupen dan na sploh.

Stanje v skladišču? Imamo dve skladišči. Eden čisto na dnu ladje (Tween Deck), kjer je večina obačil in bižuterije, drugo pa čisto spredaj na 2. palubi, kjer je večinoma alkohol in tobak. Na Tween Decku je stanje bilo v redu, le en paket novo-prispelega alkohola se je prebrnil in seveda vseh 12 steklenic konjaka se je razlilo po tleh. Do skladišča na 2. palubi pa dva dni sploh nismo mogli priti, ker so stvari v enem skladišču pred našim zaprle dostop do vrat z notranje strani. Presenetljivo tam ni bilo nobene škode, ker je Sonja, locker manager, nekaj dni pred tem vse lepo posortirala. 🙂

In kako sem jaz preživela ta dan? No... Očitno obstajata dve vrsti nemirnega morja, kajti tokrat mi sploh ni bilo slabo. Bila sem bleda kot stena, nosilo me je naokoli kot mesečnika, poskušala sem ne misliti na nič, ampak ko se komaj držiš za pult, je resnično težko ne misliti na nemirno morje. Vendar sem preživela. Vsi smo preživeli. Nekaj gostov je imelo naslednji dan povito zapestje ali gleženj, vsi smo imeli o čem govoriti, vendar smo vsi preživeli.

Izjemno zanimiv dan da morju. Hvala za tako izkušnjo, ampak prosim, nikoli več!

Comments are closed.