No Fear Trebnje zapira svoja vrata
Tale clanek pisem zgolj zato, da si olajsam duso in tesnobo v srcu, in verjetno ne bo razumljiv tistim, ki se niste nikoli v zivljenju z vsem srcem in duso ukvarjali s sportom (ali katerokoli drugo dejavnostjo).
Klub borilnih vescin No Fear Trebnje mi je odprl vrata v borilne vescine, predvsem tajskega boksa, meni takrat popolnoma tujega, a precudovitega sporta, kjer sem se takoj nasla in pot nadaljevala do najvisje stopnicke v drzavi. Treningi so bili neizprosni, posteno sem se namucila pridobiti potrebno kondicijo, da sem lahko drzala tempo z vrhunskimi borci iz kluba, nemalokrat sem krvavela, se krivila od bolecih udarcev, domov hodila modra in otecena, ampak to je bil tajski boks. Moj sport, moja dusa.
Prva tekma na domacih tleh (foto: Primoz Bregar)
K1 fight v Trebnjem (foto: Primoz Bregar)
K1 fight v MB (foto: Milos Vujinovic)
Muay Thai na Ptuju (foto: mislim da Zdravc)
Trening doma (foto: Ana)
Sami tezki fajterji (foto: Nina)
Do tega trenutka sem ponosna clanica kluba No Fear Trebnje, ceprav se ze dve leti ne ukvarjam s tajskim boksom. Enkrat tajski bokser, vedno tajski bokser. Ko sem slisala, da je Klub borilnih vescin No Fear Trebnje vceraj zaprl svoja vrata, me je stisnilo pri srcu, solze so se mi vlile, kot da je umrl del mene.
Ce niste nikoli bili predani nekemu sportu z vsem srcem, duso in telesom, me ne boste razumeli. Vsakokrat, ko sem sla na ladjo, sem se sprasevala, do kje bi lahko prilezla, ce bi ostala doma in nadaljevala s treniranjem. Imela sem potencial. Ampak izbrala sem delo na ladji pred tajskim boksom in marsikdaj mi je zal.
No Fear, always in my blood!
Celoten prispevek najdete tu.