Kakšni so občutki zdaj, ko imam ladjo?
Mislila sem, da mi ne bo težko. Vseskozi sem imela občutek, da me na Slovenijo ne veže kaj dosti stvari. Vendar se stvari ne odvijajo tako, kot sem si predstavljala. Ko mi je Helena Vehovec preko sms-a sporočila, da me čaka mail za delo na ladji, sem seveda bila neizmerno srečna. Še vedno sem, da ne bo pomote, in na ladjo definitivno grem! Ni stvari niti osebe, ki bi me odvrnila od tega (I think). Na ta mail sem čakala vsak dan skoraj pol leta. Trenutki neizmernega veselja, vpitje po hiši, branje Heleninega maila znova in znova, klicarjenje naokoli, pošiljanje sporočil, objava na Facebooku, chat in odgovarjanje na raznorazna vprašanja...
Potem pa... Solze... Spoznanje, da gre zares... Da se bo potrebno dejansko ločiti od družine in prijateljev, zapustiti klub, v katerem sem oblikovala svojo osebnost... Čez en mesec tak čas bom že v San Diegu, se živčno prekladala iz enega kota hotelske sobe v drugega in čakala na uro, ko bo čas, da me yellow cab odpelje v pristanišče k moji Celebrity Infinity ladji. O moj bog, mislim, da še nisem povsem dojela, kaj me čaka.
Nisem pričakovala takih čustev. Kar ne morem nehati jokati in se spraševati, ali bom zmogla. Sem prava fajterka, ali se znam boriti samo v ringu? Ko vidim solze v maminih očeh in popolno razočaranje v očetovih, še sama nisem več prepričana, ali so res potrebne take drastične spremembe v mojem življenju, da bi bila srečna. Ali mi je res tu tako zoprno, da me lahko osreči le delo na ladji nekje daleč stran? Ne vem, ali so taka čustva običajna in jih doživljajo vsi, ki gredo na ladjo, ali sem samo jaz preobčutljiva in sem si nepremišljeno zadala ta cilj.
Morda bo jutri, ko prespim vse skupaj, drugače. Morda se bom z veseljem sprehajala po mestu, urejala zavarovanje, nov potni list, registracijo za avto in komaj čakala, da mine ta en mesec, da oddelam zadnjo tekmo v tajskem boksu v svojem življenju in da se delo na ladji začne. Morda... Po vsej verjetnosti pa bom morala najprej v lekarno po pomirjevala, ker je to trenutno res too much... Misel na to, kaj puščam za sabo, boli. Preveč! 🙁