Brisbane (Australia)
Zal moram preskociti pristanisce v Cairnsu, zaradi incidenta na Baliju nam namrec niso dovolili, da zapustimo ladjo (razlog je bil baje, ker smo zopet tender in ne zelijo dodatnih zamud in negodovanja peticnih gostov). V Cairnsu so mnogi gosti sli na Great Barrier Reef, cudovite koralne grebene, baje najvecje in najlepse na svetu.
No, Brisbane pa je kraj, ki ima neskoncno dolgo shopping ulico, verjetno niti polovice nisem videla, pa sem morala nazaj na avtobus in proti ladji (vsaj pol ure voznje). No, glede na to, da smo se vedno v Avstraliji, tudi tu nisem zapravljala.
Darwin (Australia)
Prvo avstralsko pristanisce, prvi korak na zadnjem kontinentu, ki ga se nisem obiskala. O, kako lepo, zeleno, cisto. Drago! Ajajaj, Avstralija! V Darwinu se lahko sprehodis od pristanisca do centra mesta, sprehod bi verjetno trajal okoli pol ure, drugace pa vozi tudi brezplacen avtobusek (vsaj za posadko je bilo brezplacno). Dolga shopping ulica, smolo smo le imeli, ker so sprejemali le avstralske dolarje. In ker je to bilo ravno prvo pristanisce na avstralskih tleh, menjalnic pa nimajo kaj dosti,... No ja, nic ne bomo zapravljali danes.
Bali (Indonesia)
Kako dolgo sem sanjarila o Baliju. Saj veste, ko slisite Bali, si zamisljate precudovite plaze s palmami in belim peskom, koktejle, male Indonezijce, ki te hladijo s palmovimi listi, tiste azijske kolibe s posebnimi strehami, zelene rizeve povrsine... Em... Razocarana. Iz dna srca vam lahko prisezem, da je nas Portoroz lepsi. No, saj ne, da sem jaz kaj veliko videla od Balija, sem pa sla na Kuta Beach, na plazo, ki so mi jo Indonezijci z ladje priporocili, pa... Hm...
Naj se spomnim, da smo tu bili tender in smo posadka na pomolu cakali do zadnjega tender boata, da nas odpeljejo nazaj na ladjo, potem so se pa vsi gostje in velikani na ladji pritozevali, kako neodgovorni smo. Organizacija na tej ladji je bila nikakva.
Ce bi na ladji ostala samo en cruise dlje, bi na Baliju imela prenocitev. Morda so se moji sodelavci imeli tokrat kaj bolje, ceprav berem prispevke na FB, da je dezevalo, tako da je plaza in soncanje odpadlo, nekaj jih je slo na masazo, jedli so zunaj,... No, ja.
Singapur
Zal smo v Singapuru morali imeti odprte trgovine na ladji. Sploh me ne vprasajte, zakaj in kako je to mozno, saj smo duty free trgovine, ki morajo v pristaniscih biti zaprte. Se vedno sem besna na vodstvo na nasi ladji, ki zeli gostom kot del "modern luxury" nuditi nadnaravne usluge. Zato tu nisem kaj dosti videla, poleg tega je se na moc dezevalo.
Port Kelang (Malaysia)
Malezija. Port Kelang je le pristanisce, okoli ni nicesar. Z Akshayem sva sla na crew tour v Kuala Lumpur. Ce ne bi sla na ta izlet, tudi sama ne bi sla ven, ker je gospa Human Resources vpila na posadko pred ladjo, naj se ne rinejo pred gosti in da ne smejo nikamor. Hvala lepa za tako obnasanje, gospa HR.
Cochin (India)
Indija je drzava, ki svoje bodoce snahe ni pustila na svobodo. Hmmmm. Ja, pac nimam pomorske knjizice pa tudi Indijka nisem (se), tako da mi je bil prepovedan izhod. Kot se polovici druge posadke, tako da nisem bila sama. Se zgodi. Kaj pa vem, morda niso hoteli, da zapravimo prevec denarja zunaj. Hihi. Je pa ven sel Akshay, normalno, Indijci v Indiji niso prepovedani.
Muscat (Oman)
Muslimanska drzava. Rekli so nam, da moramo zenske pokriti lase, ramena in kolena. Normalno, oblekla sem dolge hlace in majico z rokavcki, ceprav je bilo peklensko vroce, samo rute za na glavo nisem imela. Prides pa z ladje, pa vse normalno, kot da hodim po Ljubljani. No... Skoraj. Interneta nismo nasli, imajo pa kao nek bazar z raznorazno robo. Dokaj poceni, ampak nic zanimivega za nase kraje.
Dubai (UAE)
Eh, v Dubaju (Zdruzeni Arabski Emirati) pa nisem kaj dosti videla. Oziroma nisem sla na ogled njihovih znamenitosti. Pristanisce je od centra oddaljeno kaksnih 20 min voznje, jedli smo v indijski restavraciji in sli v enega najvecjih shopping centrov, kar sem jih kdaj videla. Na voljo smo imeli 3-4 ure, vendar bi potrebovala kar kaksen dan ali dva, da samo obhodim vse hodnike, kaj sele, da bi se ustavila v kaksni od trgovin.
Safaga (Egypt)
Raj ob Rdecem morju. V pristaniscu sicer nic kaj veliko za videti, smo pa z druzbo najeli taksi, ki nas je odpeljal do zasebnega hotela v lasti Nemcev. Placali smo vstopnino $10, najeli opremo za snorklanje in se naselili v prijetnih kolibah na plazi. Hoteli smo najeti potapljasko opremo, pa so nas vprasali, iz katerega potapljaskega kluba prihajamo. Ha? Kako naj bi pa mi vedeli, da moramo imeti tecaj za potapljanje? Kaj pa zacetni tecaj, ga imate? Ja, se je pa potrebno narociti, pa placati precej vec kot za najem plavutk in maske. Em, oprema za snorklanje bo dovolj, hvala lepa.
Nic Egipcanov okoli, nic tecnih otrocajev, samo vljudni Evropejci in mi. Topla cista voda, precudovite ribice in koralni grebeni, ogromen hamburger + overnight v tem pristaniscu. Kaj vec si lahko se zelis kot del posadke?
Alexandria (Egypt)
Pred davnimi leti sem s prijateljico sla na krizarjenje po reki Nil s pocitnicami v Hurghadi. Se vedno je vroce, umazano, kamor se obrnes, tecni otroci na vsakem koraku stopicljajo za tabo in sprasujejo, ce te lahko fotografirajo (seveda v zameno za kovanec, dva ali pet), prodajalci ti ponujajo nekaj zastonj (zastonj, ja - to mi se vedno ni jasno, kako deluje, ker jaz bi kar vzela pa sla naprej). Oh, Egipt. Nic te nisem pogresala. No, piramid v Gizi pa se nisem videla.
Athens (Greece)
Atene, akropola. Tu sem bila pred 7 leti, ko smo sli na absolventski izlet na Kreto. Meni rusevine niso bile kaj posebnega, medtem ko si je moj Indijec ze od nekdaj zelel videti akropolo v Atenah, kolosej v Rimu in piramide v Egiptu. Ta pogodba mu je izpolnila vse tri zelje.
Iz pristanisca smo najeli taksi, ki nas je za 20 evrov po osebi popeljal do vseh vecjih znamenitosti v Atenah. Bilo je bolj ko ne oblacno, na koncu se je tako ulilo, da sem cisto premocena pricapljala nazaj na ladjo. Deznik? Kaj je to?
Santorini (Greece)
Otok, kjer je verjetno pocitnikovalo kar precej nasih sorojakov. Pa so verjetno bili na drugem koncu otoka, ker kjer sem bila jaz, ni bilo ene plaze. Nobene. Ladja je spet bila zasidrana sredi morja - tender. Z zicnico smo se odpeljali do vrha hriba (cena 2 evra v eno9 smer), voznja je bila precej adrenalinska, kar malce strah me je bilo, pa se slabo po vrhu, komaj sem cakala, da vdihnem svez zrak. Vrsta za nazaj je bila pa toliksna, da smo sli kar pes v dolino.
Aja, svez zrak? Hm... Na hribu so imeli toliko oslickov, ki so prenasali ljudi gor in dol, da si moral ze iskati vogalcek s cistimi vonjavami. Jedli smo, normalno, njihovo tipicno solato (sem ze pozabila, kako se rece, nekaj s kumarami in jogurtom), pa gyros na krozniku. Sprehod med vrsto trgovinic in lahkih nog po vrocini v dolino, mimo oslickov (no ja, prej oni mimo nas, revcki).
Ephesus (Turkey)
Ephesus oziroma Kusadasi. V Ephesus nisem sla, baje je bilo dosti voznje, tam si pa imel za videti goro starodavnih rusevin. Z druzbo smo raje sli malce po pristaniscu, kjer imajo grand bazaar z raznoraznimi ponaredki vrhunskih blagovnih znamk. Povsod pise "genuine fake". Heh, genuine fake. Kao Tag Heuer in Rolex ure, torbice Gucci, Louis Vuitton, D&G, trenirke Adidas (s tremi crtami, da ne bo pomote) in Nike (s kljukico obrnjeno v pravo smer), pa se marsikaj drugega se najde. Mislim, da nisem kupila nic. Hudo vsec mi je bila crna Adidas trenirka z zlatimi crtami, tako sem iskala ze dve leti, ampak cena 60 evrov za ponaredek mi ni bila ravno pri srcu, tako da adijo. Smo pa jedli kebab. Mmmm.
Mykonos (Greece)
Otok Mykonos mi je bil pa vsec. Umirjeno, cisto, kristalna voda, majhne belo modre stavbe, ki so del grske arhitekture. Celebrity Solstice je dokiral precej dalec od centra mesteca, tja nas je odpeljal brezplacen avtobus. Mislim, da je to bilo tudi prvo pristanisce, kjer bi se dejansko lahko malce posoncila in namocila v morju.
Valletta (Malta)
Valletta je kraj, kjer je nasa ladja registrirana. Saj ne, da to kaj pomeni, samo tako, dodatna informacija. Ko smo bili prvic v Valletti, je ravno njihov predsednik umrl ali kaj se je ze zgodilo, tako da je bila vecina trgovin v pristaniscu zaprtih, in so nam oblasti dobrosrcno dovolile, da odpremo trgovine na ladji. Za goste, ki res zelijo nakupovati, ko se vrnejo s potepanja po Valletti. Grrr.
Kotor (Montenegro)
V Crni Gori smo se ustavili v pristaniscu Kotor. Zopet tender. V Kotoru sem z druzino dopustovala pred 13 leti, nekaj mi je se ostalo v spominu. Staro obzidje, ce sem bolj natancna. To je to. Heh. Tokrat smo tu z managerjem sli na poslovilno kosilo. Prsut s sirom. Cevapi v lepinji. Rakija. Mmmm, koncno nekaj prave hrane.
Provence (France)
Provence, Toulon, Villefranche. Baje je za naso ladijsko druzbo to vse isto. Heh. Spet smo bili tender. Ladjica nas je pripeljala do Villefranche. Kaj dosti za videti na prvi pogled ni, restavracije ob obali, to je se. Z druzbo smo se napotili na zeleznisko postajo in se za 5 evrov odpeljali v cca. 20 km oddaljen Monaco. Montecarlo. Ufff! Luksuz na vsakem vogalu, ni kaj.
Florence (Italy)
Florence so v bistvu bile Livorno. Tako sem se sprasevala, kaj je bilo v Florencah, zakaj nimam nobene fotografije od tam. Pa sem ugotovila, da je to isto pristanisce, kjer sem se srecala s kolegico in od koder smo sli na ogled znamenitega posevnega stolpa v Pisi.
Shuttle bus iz pristanisca do centra smo morali placati 2 evra, tam je bilo nekaj trgovinic, pomembna zame je bila Billa, kjer sem si kupila Nutello. Hihi. McDonald's, na drugi strani ceste pa manjsi lokal z brezplacno internetno povezavo. Zelo pomembna zadeva za posadko, ja. Izlet do Pise smo si rezervirali sami pri turisticnem centru, s popustom za posadko smo placali mislim da 10 evrov. Voznja od Livorna do Pise je trajala eno uro, ce ne se vec.
Rome (Italy)
Rim, vecno mesto. Ladja seveda ni pristala v Rimu, ker Rim sploh ni na obali. Pristanisce se imenuje Civitavecchia, niti ni tako blizu Rimu ali Vatikanu. Z avtobusom je priblizno uro voznje stran. V okolici pristanisca ni kaj dosti za videti, ampak posadki so v glavnem pomembni bari z brezplacnim wi-fi, katerega smo brez tezav nasli ob obali. O ja, pa papeza sem videla. Aja, bivsega papeza, ta je baje v moji odsotnosti dal odpoved.
Naples (Italy)
Neapelj. Vroce, vedno vroce. Od pristanisca do mesta je bilo priblizno 10 minut hoje. Ob cesti ogromno preprodajalcev s ponaredki torbic vrhunskih blagovnih znamk in soncnih ocal (RayBan-ke si dobil za 15 evrov - haha). Ko so zagledali policijski avto, so samo zlozili rjuho ali mizo in sli s hitro hojo po ulici navzdol. Heh...
Ne zamudite originalne pizze, celo pizza margerita je nepricakovano okusna. V H&M sem si kupila kar nekaj cunjic, cene so precej podobne nasim.
Split (Croatia)
"I mos govorit kontra mene i kontra cilog svita, ma necu da cujen nista, nista kontra Splita!"
Se en biser Jadrana, Split. V tem pristaniscu smo bili zasidrani - tender, ker je ladja pac prevelika, da bi jo parkirali ob pomol. Oziroma so pomoli v Splitu premajhni. Ups... Tudi v Splitu je veliko zgodovinskih stavb, trznica, vrsta lokalov in restavracij tik ob obali. In drseca tla, na katerih sem padla in si posteno opraskala koleno. Se vedno imam brazgotino. Hjoj. Toliko sveta preplula, pokleknila pa na domacih tleh. Pa tudi...
Venice (Italy)
Benetke. Tako blizu, a tako dalec. Se nikoli prej nisem bila tam, pa zivim 300km stran, medtem ko ljudje s celega sveta letijo po vec tisoc kilometrov, da bi videli to cudo. Oh, Benetke. Tu smo imeli prenocitev. Do glavnega trga nas je peljala ladjica, Solstice je namrec prevelik, da bi se zasidral blizje glavnim atrakcijam. Ladjica je bila za posadko brezplacna, gosti so morali placati mislim da $20 za en dan. Heh... Pa se nekaj: v tem pristaniscu sem se res pocutila, kot da sem pomembnejs od gostov. Pristaniski delavci, ki so prodajali karte, so naju z Akshayem vprasali, ce sva posadka, nama rekli, da je za nas brezplacno in naju z nasmehom pospremili do colnicka. Kaj takega na ladji se nisem dozivela. Da sva midva, posadka, preskocila vrsto gostov, ki so cakal na karte in tako prijazno bila pospremljena do colnicka. Oh, ja...
Voznja z gondolo? Morda kdaj drugic. Aja, pa kasneje mi je oci sporocil, da je nekaj dni za njihovim obiskom poplavilo Benetke 70%. Oh joj. Se dobro, da mesto stoji na kolih.
Dubrovnik (Croatia)
Se vedno se spominjam svojih zelja, ko sem se prvic prijavljala za delo na ladji. Posljite me na katero koli ladjo, samo ne na Mediteran. Ker kao tu zivim, vse poznam, vse sem ze videla. Dalec od tega. Si morete misliti, da tudi v Dubrovniku se nisem bila? Pa taka Balkanka.
P.S.: Po vseh preplutih morjih moram priznati, da je Jadran res lep. Veliko zgodovine, veliko za videti in poslikati, pa se jezik poznam. Oprosti, moj Jadrane, prej nisem vedela, kaj svetovne zvezde vidijo v tebi. Zdaj vem. Se v primerjavi z Balijem si precudovit, cist, disis normalno, ni pomembno, ce si na zasebni plazi luksuznega hotela ali v kolibi dalec od civilizacije,... 🙂
3. pogodba v sliki – Barcelona (Spain)
Eden od bralcev mi je sporocil, da bi z veseljem rad videl vec fotografij na mojem blogu, in ker jaz z veseljem nosim fotoaparat vse naokoli, z veseljem objavim tudi fotke. Saj vem, slika pove vec kot tisoc besed. Evo moje tretje delo na ladji v sliki. Zacela bom z Barcelono, kjer sem se vkrcala na ladjo, potem pa vsako naslednje pristanisce, ki ga se nisem obdelala (ce imam vsaj eno fotko, seveda).
Wauuu, sneg!
Evo, kako malo je potrebno, da je Sonja srecna. Na sanke pa v dolino. Jeiiii!!! Nisem si mislila, da bom tako vesela snega, ker drugace nisem ravno zimski tip cloveka. Zame je poletje in plaze. Ampak na vsake toliko casa pa tudi sneg zapase. Kot recimo zdaj, ravno pravi cas.
Home, sweet home
Po 17.280.000 sekundah (= 288.000 minut = 4800 ur = 28 tednov = 200 dni) sem koncno spet stopila na slovenska tla. Oh, ljuba Slovenija. Letos te se nisem videla. Prvi vtisi? Brr! Brrrrr!!! Je kar sok za telo in mozgane, ko se na avion vsedes pri 40 stopinjah, potovanje pa zakljucis na -0 stopinjah. Ampak koncno sem doma. Po taki pogodbi, toliko zivciranja in dodatnega dela po nepotrebnem, ter po dveh dneh letenja in postopanja po letaliscih sem koncno spet doma. In tako vesela. Wauuuu, pa tako lepo po snegu disi!!! Na letaliscu v Perthu smo z Akshayem in se nekaj ostale posadke cakali vec kot 12 ur na svoje lete. Malo smo jedli, imeli so stojnice z zastonj internetom, popoldne smo prespali na udobnih oblazinjenih klopeh in ura poslovitve je prisla. Hjoj, yanu, babu, chiku piku, by-bye, see u very soon, love u! Akshay je letel pol ure pred mano s sosednjega terminala, tako da nisem bila dosti sama. Na letalu sem sedela v zadnji vrsti kupeja, kjer sta bila samo dva sedeza v vrsti, pa nikogar zraven mene, tako da sem vecino leta udobno prespala, v Dohi sem se sprehajala med duty free trgovinicami na letaliscu, v Zurichu pa sem umrla od dolgcasa. Pa tako drago je vse skupaj. V Burger Kingu sem si narocila en hamburgercek, pomfri in coca-colo. $16. Sestnajst dolarjev. WTF! Klinc in Svica, draga je ko zafran. In zdaj sem doma. Oh, kako velika je hisa. Kako tiha je skoljka, ko potegnes vodo. In kako lahka so vrata, ko jih odpres. Na ladji moras vloziti precej kilojoulov moci (ali kako se ze rece v fiziki), da odpres vrata kabine. Pa pitna voda iz pipe povsod po hisi. In joj, kako komaj cakam, da vidim dnevno svetlobo v svoji sobi jutri zjutraj, ko se zbudim. Oooo.
“Zelis podaljsati za dva tedna?”
Excuse me??? Hahaha, smesnica stoletja. Vcasih se zgodi, da nase podjetje se nima zamenjave za posadko, ki odhaja domov. Ali imajo tezave z vizo, ali tisti, ki bi moral priti namesto nas, odpove, ali ne zeli na to ladjo, ali kakorkoli ze, in v tem primeru skupina trpi pomanjkanje trgovcev. In tako nam stirim, ki 15.02. odhajamo domov in ze imamo letalske karte v rokah, managerka sporoci, da je prejela mail iz pisarne, ce zelimo podaljsati se za en cruise, do 4. marca. Jok, brate, odpade!!! Delo na ladji Celebrity Solstice je zame koncano. Jaz grem domov, briga mene, koliko jih bo v teamu. Ah, ni sans, mi smo ze vsi spakirali kovcke, ze odstevamo ure do odhoda. Nihce od nas ni podaljsal, normalno. Pa ceprav v resnici se nismo spakirali. Hehe. Pa tudi ce bi samo pomislila, da bi podaljsala, Akshay in jaz ne bi mogla ostati, ker greva konec marca ze na naslednjo pogodbo. Forget, my friend! Domov, domov!!!
Letalska vozovnica rezervirana
Oh, koncno. Moje tretje delo na ladji se zakljucuje in dva tedna pred odhodom domov imam v rokah podatke o letalski vozovnici. Letim 15.02. iz Pertha ob 22:45 do Dohe s Qatar Airways, let traja skoraj 11 ur. Potem v Dohi cakam pet ur na let za Zurich, po se sedmih urah cakanja pa se vkrcam na zadnji avion za Ljubljano. Na Brniku pristanem 16.02. ob 21:55. Dolga bo, veliko cakanja. Ampak nic hudega, domov grem. Domov grem! Mama, prihajam domov!!! Jeiiiii.
Moj naslednji dom – NCL Breakaway
Yes, yes, yes!!! Iz Miamija so mi poslali mail, da imajo odlicno novico zame, kar se tice naslednje pogodbe. Decembra lani je prisel ven razpis za delo na ladji Breakaway ladijske druzbe Norwegian Cruise Line (NCL). Izbrali so posadko in zdaj nas vabijo, naj sprejmemo ali zavrnemo ponudbo. D-d-d-d, normalno da sprejmem. Ven iz Celebrity Cruises! Jeiii!!! Se 18 dni na tej ladji, domov za nekaj tednov, konec marca (datum se ni tocno znan) pa na postavljanje trgovin na ladji Breakaway. Tudi to se ne vem, kam letim. Mail s podrobnostmi pride kmalu.
NCL Breakaway bo najnovejsa krizarka na svetu, prvic bo izplula 28. aprila iz Rotterdama v South Hampton v Angliji, samo toliko da pripluje v zacetnisko pristanisce. Prvo pravo krizarjenje bo 7-dnevno preko-oceansko krizarjenje do New Yorka. Kot Titanik pred 101 letom - upam, da konec ne bo enak. In nato celo pogodbo vsak teden enaka pot: New York - sea day - sea day - Bermuda - Bermuda - Bermuda - sea day - New York. Torej stiri dni trdega dela in tri dni cistega polezavanja na plazah od jutra do sutra. Kolikor sem slisala, se na tej poti precej proda in precej zasluzi, ker so cene v New Yorku in na Bermudah precej visje od cen na ladji. Se pa za ta denar tudi dela in imamo trgovci potem tri dni zasluzenega dopusta vsak teden. Nisem se cisto dobro pregledala podrobnosti ladje NCL Breakaway, vem, da sprejme okoli 4000 gostov in 1500 posadke, trgovine se menda razprostirajo na treh palubah, torej bo moj team tam se vecji od zdajsnjega (zdaj nas je vse skupaj 28), na odprti palubi imajo tobogane, ki jih baje lahko uporabljamo tudi mi (sporocim, ko vidim na lastne oci). V primerjavi s Celebrity Cruises je ladijska druzba NCL namenjena mlajsim potnikom, torej nic vec dedkov in babic s skuterji, je bolj za free-style ljudi, zato menda tudi nimajo formalnih vecerij, ko se vsi opravijo v vecerne toalete. Za to mi je kar malce zal, ker ne vem, kam bom zdaj s svojimi oblekami. Hm... Zbogom, Celebrity Cruises in "modern luxury". Zbogom STAR treningi, na katerih so nas ucili postaviti skoraj umeten nasmeh na obraz in nas prisilili sprejeti vse mozne necloveske ukrepe, da bi njihovi gosti doziveli kar se da najboljse usluge na ladjah, ki so po njihovem ocenjene z x zvezdic. Zbogom, onboard marketing manager, ki ima delo na ladji samo zaradi nas, koncesionarjev, in je placana glede na to, kako mi prodajamo svoje izdelke, pa kljub temu vsepovsod isce samo napake: kako si oblecen, koliko uhanov imas v usesih (seveda imas samo enega na levem in enega na desnem usesu in nikjer drugje), kaksne cevlje nosis (ali tvoje balerinke izgledajo prevec kot balerinke, ali so tvoje crne superge prevec podobne supergam), ali imas predolge lase, da ne bi nosila spetih las, ali je tvoje krilo za cm prekratko,... Zbogom in upam, da se nikoli vec ne vidimo v isti vlogi - ti moj dom in jaz tvoj sluga. Pfff!!!Delo na ladji – sobar
Zelite opravljati delo na ladji kot cistilec? Prijavite se lahko na istem naslovu kot za elektricarja (opisano v prejsnjem prispevku). Izkunje? Da. Stroski niso kriti, vsako letalsko karto si morate placati sami. Zamislite si, da ste nekje na Aljaski ali jugu Amerike ali celo tu, na Novi Zelandiji? Koliko bi morali odtrgati od place, da pridete domov? $2000. Ufff... Placa? Cca. $600 mesecno + kar si naberete od ciscenja kabin druge posadke. Vecina cistilcev ima namrec poleg rednega dela tudi dodatno delo, najdejo si posadko, da jim cistijo kabine in povprecno dobijo dolar na dan po osebi. Se pravi 10-dnevni cruise dobi $20 po kabini, torej na mesec $60 dolarjev po kabini. Ce ima dvajset kabin (ki jih cisti 1x tedensko), si tako k osnovni placi $600 doda se $1200 od cistecnja kabin. Priblizno. Ogromno fizicnega dela, delajo vsak dan, na embarkation day zberejo vso prtljago gostov in nosijo gor in dol, sem in tja,... To delo je bolj ali manj za fizicno in psihicno dobro pripravljene kandidate, ki niso prisli ogledovat svet, ampak resnicno delat. Slovencev na tem oddelku se nisem srecala, vecinoma so Filipinci, Indonezijci, Indijci, Jamajcani, z nasega podrocja predvsem Makedonci. Sem pa tja dobite prosto dopoldne ali popoldne, vcasih je to na port day, vcasih na sea day, kakor pac nanese. Napredujete lahko kaj hitro, v prvi pogodbi, ce se izkazete. In tako iz Celebrity Cleaner postanete Housekeeping Supervisor. Nadzirate delo drugih. In delate se vec kot prej, za $3000 mesecno. In hodite po ladji kot zombiji, ker vsak dan zacnete ob petih ali sestih, zakljucite pa ob polnoci. Vredno tega denarja? Presodite sami.
Delo na ladji – elektricar
Ok, cas je, da poleg dela v trgovini raziscem se kaksno drugo delo. V svoji trgovini sem ravno imela elektricarja, ki je prisel zamenjat zarnice, pa sem ga malce zaslisovala glede njegovega dela. Torej je tale prispevek za vse vas, ki vas zanima delo na ladji kot elektricar. Mel, elektricar, je Indonezijec, vendar je postopek za vse enak. Najprej si izberite ladijsko druzbo, za katero zelite delati, ker tu ni enostavnega prestopanja z ene ladijske druzbe na drugo, kot se to dogaja v trgovinah. Mi smo namrec koncesionarji, na ladji najamemo prostor, elektricarji pa delajo neposredno za ladijsko druzbo, v mojem primeru za Celebrity Cruises. Glede na to, da je Celebrity Cruises sestrska druzba z Royal Caribbean Cruise Lines in Azamara, se lahko selite med temi tremi druzbami. Imate dovoljenje za opravljanje tega dela? Baje ga dobite po zakljucenem solanju (pojma nimam). Imate vsaj dve leti izkusenj na tem podrocju? Ce imate zakljuceno solo in izkusnje, lahko po prvi pogodbi prosite za napredovanje, seveda se morate prej izkazati. Ce nimate izkusenj, niti ne poskusajte. Lahko pridete tudi brez dovoljenja za opravljanje tega dela, vendar boste na napredovanje malce pocakali. Placa: prva pogodba $2000. Opa, to je pa kar lepa placa v primerjavi z nami trgovci. Placa je nespremenljiva, torej ni pomembno, kje ladja pluje in koliko gosti zapravljajo v trgovinah. Jei, se ena prednost. Pogodba je obicajno dolga osem mesecev, vse stroske vam krije podjetje (vse letalske karte, zdravniske preglede v celoti, celo popravilo zob, ce niso videti prav lepi, ker pac morate izgledati dostojno na nasi ladijski druzbi,...). Ce zelite opravljati delo na ladji kot elektricar, mislim, da se lahko prijavite tudi preko nase agencije v Kopru in vas potem oni napotijo na pravi naslov. Slovencev na tem polozaju se nisem srecala, vecinoma so Indonezijci in Filipinci, tudi precej Bolgarov in Romunov se najde. Nimate prostih dni in vedno ste "on duty", na voljo, kadar koli vas poklicejo. Dan in noc, od petka do svetka. Se kaj? Katero ladijsko druzbo vam priporocam? Hhhh... Ne me tega vprasati. Pred to pogodbo bi vam z veseljem priporocila Celebrity Cruises, zdaj pa... No comment!
OceanPay Card – placilo na debitno kartico
Nekaterim je vsec. Meni ne. Do zdaj smo po vsakem krizarjenju placo dobivali na roke. Vse zelence sem dejansko dobila na roke, prestela in podpisala papir. Zdaj nase podjetje zeli postati "cash-less". In tako kot mnogi drugi smo tudi mi dobili OceanPay Card, Visa debitno kartico, na katero nam bo nase podjetje nakazovalo placo dvaktar na mesec, okoli 5-ega in 20-ega v mesecu. Z debitno kartico bomo lahko placevali povsod, kjer sprejemajo Visa kartico in dvigovali denar z bankomata. Za vsak dvig nam bodo zaracunali 3% od dvignjenega zneska (najvec $2501 na dan, ali $500, ce je to omejitev bankomata), za vsako placilo s kartico bodo seveda preracunavali v doloceno valuto, vsak mesec nam bodo trgali $5 za vodenje racuna, vsak prenos denarja na drug racun spet vzame dolocen procent, bog ne daj, da ti bankomat pozre kartico, ker moras klicati servis, za klic ti seveda spet trgajo, placati moras tudi za novo kartico. Imas pa e-racun (kot je pri nas recimo NLB Klik), torej lahko prenasas denar preko interneta na drug racun, preverjas stanje,...), in v tujini ti bankomat da njihovo valuto, se pravi, da ti ni potrebno iskati menjalnice in menjati ameriskih dolarjev. Ni mi vsec. Sama se vedno bolj zaupam v denar, ki ga imam pri sebi, v "nogavicah". Hehe. Ves, da je tu in nihce ti ne vzema procentov in sluzi na tvoj racun. Ampak nismo imeli izbire, hoces-noces si dobil kartico in od zdaj naprej dobivas placo na posebni racun. Jeiiii. NOT!!!!
Srecno v letu 2013
Med prvimi bom, ki bomo vstopili v leto 2013. Jeiiii. Danes smo na Novi Zelandiji, jutri tudi. Delamo do enajstih, baje se je managerka morala posteno potegovati za zaprtje trgovin ob 23h in ne ob polnoci, kot je zelela OMM (onboard marketing manager). Vsaj nekaj. Ceprav tudi ce bi bili odprti do polnoci, ne bi vec bila presenecena. Na tej ladji res lahko pricakujes vse. Ce smo na Bozic bili odprti do polnoci... Za duhove... Hja...
Dragi bralci bloga Delo na ladji, zelim vam srecno leto 2013 in vse, cesar si sami zelite. Hvala vam za sporocila podpore, za navdusenje nad blogom in lepimi zeljami. Se beremo naslednje leto. Lp iz Akaroe, Nova Zelandija.Vesel Bozic
I wish You a merry Christmas, I wish You a merry Christmas, I wish You a merry Christmas and a happy New Year. 🙂
Danes smo na morju. Nic posebnega se ne dogaja. Ampak vceraj... Vceraj so nam v jedilnici za posadko (crew mess) pripravili bozicno vecerjo. Vse okraseno z baloni in jelkami, raznolika hrana in puran, gora raznih slascic, zastonj brezalkoholna pijaca, bozicne pesmi,... Cez dan me je navdajal tak grozen obcutek praznine. Da, imam tu fanta in kolege in vse, ampak... Ni to to. Ampak ko sem sla na to vecerjo, so se obcutki v trenutku spremenili. Bila sem vesela, da so se vsaj malce (cisto malce) potrudili za svojo posadko. Nekaj vsaj malce drugacnega v jedilnici, nekaj, kar si dejansko lahko jedel in je imelo nek okus. Pa vsi z nasmehom na ustih, vsi ti voscijo srecen Bozic, ceprav nikoli z njimi nisi spregovoril ene besede. Sicer smo morali trgovine imeti odprte do polnoci, kar je bilo res neprijazno do nas. Po zaprtju trgovin smo imeli obdarovanje v teamu, vsakdo je kupil darilo v vrednosti $30, en clan teama se je oblekel v Bozicka, darila smo dali v njegovo veliko rdeco vreco in skupaj praznovali v crew baru. Naslednji dan, torej danes, pa sea day. Jeiii. Merry Christmas to you, too!Milford Sounds, Nova Zelandija
Precudovita pokrajina. Spominja me na Aljasko, le da tu ni snega. Ampak mrzlo pa tako, vetrovno, stole nosi naokoli po odprti palubi, dezuje in na sploh je izredno neprijetno vreme. Tako je bilo prejsnjic, ko smo bili tu, pred tednom dni. Trgovine so bile zaprte do sestih popoldne, pac ker nismo vec v mednarodnih vodah.
Danes pa... Cudovito vreme, celo malce soncno, ceprav tu baje nikoli ne vidis sonca, vsi gosti so zunaj in se fotografirajo, obcudujejo naravo in/ali se sproscajo na lezalnikih... Trgovine pa odprte, od jutra do polnoci. Kako je to mozno? Enkrat smo zaprti, naslednjic pa kar odprti? Kako je to mozno? Ja, baje da smo lahko srecni in ne vem komu hvalezni, da so trgovine prejsnjic bile zaprte. Od danes naprej smo namrec odprti, ne glede na to, da smo v novozelandskih vodah. Whatever! Duty Free je sel po gobe. Odprti v Dubaju, odprti v Singapurju, odprti na Novi Zelandiji,... Eh...
Dostava v Sydneyu – poraz
A sem ze rekla, da se ne zelim vec pritozevati, ker se mi zdi, da zadnje case po blogu pisem samo se o slabih stvareh, ki se dogajajo, ko opravljas delo na ladji? No, ja... Saj to ni pritozevanje, samo opisujem stvari, kakrsne v resnici so, brez olepsevanja in prirejanja. Ne vem, kaj je narobe s Celebrity Solstice ali pristaniscem v Sydneyu, ampak dostava nove robe v tem portu je enostavno porazna. Na zadnji dan krizarjenja nam je managerka rekla, da se bo do desete ure zutraj vedelo, ali imamo dostavo prvi ali drugi dan v Sydneyu. Tukaj imamo namrec overnight. Ok, ce ne poklice do desetih, smo prosti. Ni klica do desetih, ni klica do enajstih, niti do dvanajstih, enih, tudi do dveh ne. Super, ni dostave, skobacajmo se iz postelje in gremo ven. Ampak za vsak slucaj poklicem pomocnika managerja, kaj dogaja. O, ja, palete so ze tu, se dvajset minut, pa bomo zaceli. Pffff!!!! Jok, brate, odpade!!! Se ena ura, pa se vedno nic. Sedis v kabini in cakas na klic, kot da v Sydneyu res nimas kaj drugega za poceti. Ko pridejo palete, vidis, da jih je namesto 23 prislo 28, v glavnem je vsa roba za v skladisce, v skladiscu ze zdaj skoraj ni prostora, ampak po narocilu managerke se mora vsa roba za v skladisce stlaciti v skladisce. Kako, ni pomembno, pac stlacite, kakor veste in znate. Pri 24-i paleti sva s pomocnico managerke ze majali z glavo, medtem ko so ostali se kar vozili robo dol do skladisca. Vam povem, ko smo koncali s skladiscem, skoraj nisi mogel odpreti vrat. O varnosti v skladiscu sploh ne bom pisala. Ni dostopa do zasilnega izhoda, ki mora vedno biti dostopen, ni zakonsko dolocene razdalje med stropom in najvisje zlozenimi skatlami (cca. 20cm) zaradi prsilcev vode v primeru pozara,... No ja, to ni vec moja skrb, nisem vec zadolzena za red v skladiscu.
Nova Zelandija prezivela konec sveta
Kaj so ze govorili, da bo 12/21/12 konec sveta ali nekaj podobnega? Ce bi bilo to res, bi jaz med prvimi zapustila ta svet, glede na to, da se nasa barcica nahaja ravno na Novi Zelandiji. Mami mi je rekla, da so celo v novicah govorili o tem, da je Nova Zelandija prezivela konec sveta in je vsa prestrasena cakala na nadaljevanje novic, ker ni imela pojma, o cem so govorili v napovedniku. Si lahko mislite, da imate otroka na Novi Zelandiji, po televiziji pa na kratko povejo, da je Nova Zelandija prezivela konec sveta? Uboga mami, oprosti. Ampak se sem tu, tako kot tudi vi na drugem koncu sveta.
Mislim, da se nic drasticnega ni zgodilo na 12/21/12. Ali pac? Sporocite mi, ker pojma nimam, kaj se dogaja po svetu. Se da imamo Slovenci novega predsednika, ne bi vedela, ce mi slovenski gost na ladji ne bi povedal. Pfff. Toliko o moji splosni razgledanosti zadnje case. Heh.
Vse najboljse zame :)
U, kaj je to ze tretja voscilnica zame na blogu Delo na ladji? Sem pa res ze stara. Ja, kaj moremo. Vse najboljse zame, draga Sonja, zelim si cim vec zelencev, ki mi jih bo prineslo delo na ladji, zelim si delo na ladji katerekoli ladijske druzbe razen Celebrity Cruises, zelim si mirno morje in prijazne sproscene goste in zelim si vso sreco sveta, ki jo bom delila z vami. 😛 In mir na zemlji. Hehe. Festa nocoj v crew baru. Vljudno vabljeni! 🙂
Odgovor na pritozbo o managerki 3. del – klic iz Miamija
Kot sem omenila v prejsnjem prispevku, v pritozbo sem zal morala vplesti tudi pomocnika managerja, ker je poleg mojega fanta le on vedel, kaj sem storila - poslala pritozbo v glavno pisarno. In ker sem v Miami morala poklicati sredi delovnega vecera, sem mu pac povedala za klic. Ne morem kar izginiti za skoraj eno uro, kolikor je trajal pogovor, kajne?
No, dopoldne mi je fant povedal, da je Sylvia ze imela pogovor z managerko, bolj ali manj zaradi obiska, ki ga dobimo cez nekaj dni, je pa sprasevala tudi, kaksno je stanje v teamu, ali je vse v redu, ali morda ve za koga, ki bi se pritozeval nad cim in podobno. In managerka ni neumna, takoj je vedela, da se je nekdo pritozil, ne ve pa se, nad kom ali cim. Sylvia se je zelela pogovoriti tudi s pomocnikom managerja in ravno v casu, ko jaz tole pisem, se on pogovarja z njo. V prisotnosti managerke, ker ona pac misli, da je nekaj splosnega, morda nekaj v zvezi z obiskom ali kaksnim napredovanjem ipd. Hjoj.
Iz te moke ne bo kruha, se meni zdi. Managerka je spretna z jezikom, tocno ve, kako pojasniti situacije, v katerih se je znasla, medtem ko sem jaz ena mala Slovencica, ki misli, da je dovolj pogumna za borbo proti nepravici. Oh joj, kar zivcna sem, ko pomislim, kaksen bi lahko bil rezultat teh pogovorov. Zivcna, zivcna, zivcnaaa!!!
Odgovor na pritozbo o managerki 2. del – Klic v Miami
Stephanie, HR specialistka v Miamiju mi je odgovorila na mail, da bi se vseeno zelela slisati z mano, da podrobneje opisem nekatere dogodke, zato sva se dogovorili za uro in dan. Poklicala sem jo ob enih zjutraj, v Miamiju je bilo deset zjutraj prejsnji dan. Zal je ravno imela sestanek, tako da sem jo poklicala cez sedem ur, ob osmih zjutraj, v Miamiju je bilo pet popoldne. Stephanie me je malce vprasala glede odmorov na dan, ko imamo dostavo, potem pa je omenila, da bi pogovoru zelela prisostvovati tudi glavna HR managerka, in ce lahko zopet poklicem kasneje. Torej sem poklicala kasneje, ob desetih zvecer po mojem casu, v Miamiju je bilo sedem zjutraj.
In izprasevanje se je zacelo. Zakaj mislim, da je v teamu vse drugace, odkar je prisla nova managerka, ali lahko dam specificne primere, kako se managerka obnasa, ko nam kaj sporoci oziroma ali nam na primeren nacin prenese novice, kdo nam prenasa sporocila, ce ne ona, kaj je bilo z mojim zdravstvenim primerom, ali je se kdo bil vpleten v te specificne primere, kaj mi da misliti, da ima managerkin fant dolocene privilegije v teamu, kaj se je zgodilo z mojim treningom za pomocnika managerja, vse sorte. Zal sem v zgodbo morala vplesti tudi pomocnika managerja, ker on pac ve, da sem poslala pismo in imam ta telefonski pogovor. No, na koncu nasega pogovora pa se, kaj jaz zelim, da se zdaj zgodi. Po resnici povedano, nasa managerka podjetju prinasa veliko denarja, in podjetje se take osebe seveda ne bo znebilo. Torej bi logicna resitev bila, da naju s fantom naslednjic posljejo na drugo ladijsko druzbo, da ne bi spet delala z njo.
Rekla sem, da imamo v teamu veliko clanov, ki so na Celebrity Solstice prisli z drugih ladijskih druzb, na primer Carnival, Royal Caribbean, Holland America, in vsi po koncani pogodbi zelijo nazaj na maticno ladijsko druzbo, ker je poleg neznosnega dela v tem teamu Celebrity Cruises enostavno nezazeljeno delovno mesto za posadko kot smo mi, za trgovce z veliko prostega casa v pristaniscih, kjer so nam izhodi na kopno prepovedani. In kaj mi je Sylia odgovorila? Da bo prosnja vseh teh sodelavcev zavrnjena, ker je Celebrity Cruises podjetje, ki najhitreje raste in Starboard potrebuje ljudi tu, torej nikogar ne bodo posiljali drugam. Ker pa je ravno prisel ven razpis za prosta mesta na najnovejsi ladji Norwegian Cruise Lines, Breakaway, ki bo prvic izplula konec aprila, naj se cim prej prijavim na razpis in kopijo prijavnice posljem tudi Stephanie, ki bo prosnjo posredovala komisiji, ki izbira clane na najnovejsi ladji na morju.
Torej, kot sem si mislila, nic kaj dosti se ne bo spremenilo v teamu, morda bom samo jaz dozivljala hude case, ce oziroma ko managerka izve, da sem se pritozila nad njo in njenim nacinom dela. Se dva meseca, pa grem. Toliko bom menda pa potrpela. Stephanie mi je na koncu se rekla, da me bo obvescala o poteku zadeve, po mailu ali morda spet preko telefona. Bomo videli.
Peticija proti Celebrity Cruises
Peticija ali kakorkoli se ze rece temu, niti ne vem. V glavnem, kaj je spet bilo. Svasta, res. Ne vem vec, ali je posadka na Celebrity Solstice posadka s pravicami vsakega svobodnega cloveka, ali smo ujetniki, ki ne smejo stopiti na zemljo.
Po tistem incidentu v Maleziji in se vecjem incidentu v Indoneziji (za kar je kriva zgolj in samo HR managerka) so vsej posadki prepovedali izhod v avstralskem pristaniscu Cairns (kjer smo zal zasidrani precej dalec od obale, baje 40 minut voznje s tender boat-om). Ne vem, ce se spomnite, ko so pred leti po vsem svetu iskali eno osebo, da bi za placilo mislim da $80.000 delala pol leta na koralnem grebenu Great Barrier Reef, uzivala v precudoviti palaci s slugo in vsake toliko casa napisala prispevek na blog, kaj dogaja tam doli v raju. Mislim, da se je natecaj imenoval The best job on the world, ali nekaj podobnega. Pac reklama za Great Barrier Reef, da se privabi cim vec dopustnikov. Tudi Slovenci so se prijavili, posneti si moral 1-minutni prispevek, ki te je opisal kot kar se da zabavno in avanturisticno osebo. Mislim, da je na natecaju zmagal Britanec. Kakorkoli ze, tocno ti koralni grebeni z izjemnim podvodnim zivljenje so zdaj tu, dostopni iz Cairnsa. Raj za potapljace.
Ampak ne! Obvestili so nas, da v Cairnsu, po treh dneh na morju, nihce od posadke ne sme na tender boat. Ne zjutraj, ne popoldne, ne zvecer, ne nikoli. Gospa HR je poslala ta dopis vsem oddelkom na ladji, je pa tudi pripisala, da bodo cel dan organizirane neke aktivnosti za posadko, ki se jih lahko udelezimo. Na ladji, seveda. Kosarka, 50% popusta v spa, kaksen party,... WTF!?! Kosarka v zameno za svobodo? Razvajanje v spa, ki je kljub polovicnemu popustu se vedno pregresno drago v zameno za svobodo?!? WTF???!!!???
Ne vem, katere besede bi uporabila, da bi vam kar se da slikovito opisala, koliko posadki pomeni izhod v pristaniscu, sploh po toliko dneh na morju. In ko ti dajo obcutek, da si tukaj vreden manj kot zapornik... Res ne vem vec, ali sem jaz prevec obcutljiva zadnje case, ali je dejansko nekaj narobe s Celebrity Cruises ali zgolj Celebrity Solstice. Nekaj tukaj ni prav.
V glavnem, takoj ko so nas obvestili o tej prepovedi izhoda na prosto, je nekdo, ne vem kdo, spisal peticijo, in zdaj se po celotni ladji, po vseh oddelkih zbirajo podpisi, da se kaj takega v prihodnje ne bo vec ponovilo. Nikoli.
Resnicno, jaz ne vem, ali je to sploh legalno, obravnavati nas takole. Kaksno pravico imajo drzati nas zaprte na ladji? Resnicno? Ne vem...
Se vecji incident na Baliju, Indonezija
Ker smo posadka baje neodgojene divje zivali, zaradi tistega incidenta v Maleziji, nam je HR managerka (Human Resourses) skoraj prepovedala izhod na Baliju. Kaj? Mislim... Kaj?!? O Baliju sanjam, odkar vem za tropske kraje. Ze samo ime mi priklice slike precudovitih kilometrskih plaz in palm, dveh lezalnikov na plazi in soncni deznik v razlicnih barvah. Saj veste, Bali. In da ne bi smela tu ven? Sploh, ker smo tudi tu samo enkrat (drugic ladja pride sem, ko bom jaz ze doma)???!!!
Ok, gremo od zacetka. Po hodniku za posadko (na Celebrity ladjah se ta imenuje I-95, baje po neki glavni cestni povezavi v Ameriki) so polepili obvestilo gospe HR managerke glede izhoda v Baliju. Zaradi incidenta v Maleziji, seveda. Ker smo v Baliju zasidrani, nas mora do obale pripeljati tender boat. In posadka te lahko zacne uporabljati sele, ko so vsi gostje, ki zelijo ven, zunaj. Najprej torej gostje, ki so kupili izlete, potem po zvocniku sporocijo, da so tender boats na voljo tudi ostalim. V obvestilu za posadko je pisalo, da gremo lahko sele po tem obvestilu v bar za nekadilce, kjer bodo delili "vstopnico" s stevilko in ko bo poklicana ta stevilka, gre clan posadke lahko na tender boat. Se nikoli nisem dozivela kaj takega. Ampak ok, pac ne zelijo, da se vrinemo pred gosti. Ok. V obvestilu je potem tudi pisalo, kako priti nazaj na ladjo. Iz Balija naj bi izpluli ob 19h, zadnji tender boat za posadko naj bi odpeljal ob 18:15, za goste pa ob 18:30. Ok, vedno in povsod je tako.
V glavnem, v obvestilu je pisalo, da bo na pomolu ena vrsta za goste in ena vrsta za posadko, in ko bo kaksno prosto mesto na tender boat-u, bodo gor pustili tudi posadko. Logicno, kajne? Sli smo torej ven, na Kuta Beach, baje ena lepsih plazna Baliju. Ne vem, morda je nas taksist spustil ven na napacnem mestu, ker tam nisem videla nic posebnega, tako da se je moja podoba o Baliju razblinila. Edino, kar lahko potrdim je, da se tu resnicno lahko oblecete od glave do pete in obujete za le nekaj dolarjev. Preprosto, seveda. Se vedno mi je zal, da nisem kupila Reebok za $30. Grrrr! Kakorkoli ze, bilo je res vroce, nic kaj dosti za videti, nekaj fotk, malce shoppinga in nazaj v pristanisce. Tam smo bili pred 16h, torej vec kot dve uri pred odhodom zadnjega tender boat-a. Najprej smo pred stavbo cakali v vrsti skupaj z gosti, recimo okoli 30 minut in ko smo se koncno premaknili nekaj metrov, na drugo stran stavbe, smo se locili od gostov. Se se spomnite ene vrste za goste in druge za posadko? No, videli smo, da na pomolu caka verjetno okoli tristo (300!) clanov posadke, vec kot polovica nasega teama je bila tam, tudi managerji.
Gosti so bili razburjeni, ce so koga od posadke spustili pred njimi, ker so tudi oni cakali v vrsti vec kot uro. Normalno, placali so bogastvo za to krizarjenje in za ta izlet, in pricakujejo, da bo vse slo po nacrtih, nikjer nobenega cakanja ali stanja. Torej, cakamo in cakamo, pa se cakamo, eno uro, dve uri, tri ure, tri in pol. Nekateri clani posadke so tam bili celo uro pred nami, torej vec kot stiri ure kampiranja na pomolu v Baliju. Celebrity Solstice je za prevoz gostov s pomola na ladjo najel celo katamaran, ki je bil dokiran na pomolu, ker je v vrsti pac bilo prevec razjarjenih gostov, na pomolu pa cisto prevec posadke in bi trajalo celo vecnost, da s svojimi tender boat-i prepeljejo vse na ladjo. Zadnji tender boat z gosti je odpeljal okoli 18:30, zdaj pa se tristo clanov posadke. En tender boat sprejme max. 120 oseb, voznja v eno smer je trajala 25 minut. Zamislite si to. Ura je bila 19h, ko sem jaz prisla na vrsto, za mano je bilo se za en tender boat ljudi. Iz Balija smo izpluli uro prepozno, zaradi posadke, ki je bila prisiljena cakati na pomolu tri ali stiri ure.
Katastrofa, res! Tako slabe organizacije v zivljenju nisem videla. No, vsaj recem lahko, da sem bila na Baliju dlje kot gostje. Hehe. Na-na-na-na-naaa!!! 😛
Odgovor na pritozbo o managerki
Pred dnevi sem poslala pritozbo, o tem sem napisala tudi prispevek. In dobila sem odgovor iz Miamija. Kaksen? HR specialistka pri Starboard Cruise Services se mi je zahvalila za obvestilo in me prosila, naj jo poklicem v ponedeljek ali v torek po eni uri popoldne. Jaz sem mail prebrala v torek, torej ponedeljek je ze mimo, ce jo pa zelim poklicati v torek po eni uri popoldne v Miamiju, to pomeni, da se moram zbuditi sredi noci in jo poklicati. Odgovorila sem ji, da zaradi dni na morju nisem mogla odgovoriti prej, kar je res, in da v bistvu niti nimam kaj dodati. Napisala sem, kar se meni zdi, da ni prav v tem teamu in da ni vec na meni, kako se bo zgodba odvijala dalje. Ce zeli, da jo poklicem zgolj zato, da potrdim vse navedeno v pritozbi, pa jo bom poklicala. Sporocim, kako se bo zdeva odvijala v prihodnje.
Incident s posadko v Kuala Lumpur, Malezija
V Maleziji, po ne vem koliko dneh na morju, mislim da osmih (ker nam indijska vlada pac ni dovolila z ladje v Indiji, ce nismo Indijci ali nimamo Seaman's book), je seveda vsak clan posadke, ki je imel vsaj malo prostega casa, zelel ven, na trda tla, vdihniti svez zrak, obiskati Kuala Lumpur in pojesti nekaj, cemur se dejansko rece hrana, ne pa te pomije na ladji. Mimo grede, jaz ze lep cas gladovno stavkam, ker ta hrana res ni za nikamor. Zato tudi komaj cakam vsako pristanisce, da nekaj pametnega pojem, poleg zimske zaloge oresckov, ki jo imam v kabini. Hihi.
Iz pristanisca do mesta je vozil shuttle bus, kjer imajo gostje seveda prednost (vedno in povsod). Baje se je ena od spa punc vrivala med gosti, kar je padlo v oko HR managerki na Celebrity Solstice (Human Resourses), nakar se je baje le-ta pred gosti zdrla na vso posadko, ki so mirno cakali ob strani, kot da so zivali. Vpila je, da ne gredo nikamor, naj se takoj vrnejo na ladjo, da je to visek predrznosti, da bodo v prihodnje razmislili, ali nam bodo sploh dovolili uporabljati shuttle bus ali tender boat (colnicek, ki prepelje goste od ladje do pristanisca, ce je ladja zasidrana stran od obale).
WTF?!? Jaz sem v Maleziji sla na crew tour, izlet, ki ga v nekaterih pristaniscih pripravijo za posadko, placala $25 in videla vec ali manj vse znamenitosti v tem kraju, pa tudi male shoppingirala. Ce ne bi sla na crew tour, bi seveda hotela ven po svoje, navsezadnje smo v Maleziji samo enkrat. In ce bi dozivela to, kar je dozivela ostala posadka... Ne vem... Sodelavka je bila med njimi, punca je bila sokirana. Je rekla, da nikoli ni bila obravnavana na tak nacin. Kako je to HR vpila na njih, vsa zaripla. Pred gosti.
Mislim... Ne vem, kaj naj recem, no. Zdaj po ladji krozijo govorice, da nam bo v prihodnjih pristaniscih prepovedano iti ven. Ker smo nevzgojeni, neodgovorni, ne skrbimo za dobrobit gostov,...
Ampak Malezija je pa lepa, nimam kaj rect. Jedla sem jastoga. Hvala Bogu za ta crew tour.
Bom odpuscena?
Stvari so sle predalec. Toliko predalec, da je nekdo moral nekaj storiti glede tega. In kdo bi to bil? Jah, jaz, kdo pa drugi.
Verjetno se boste vsi strinjali z mano, da se zadnje case samo se pritozujem. Vsak prispevek govori le se o tem, kdo je kaj naredil narobe. Res je. In morda sem s tem nehote ustvarila mnenje, da me delo na ladji ne zanima vec in se samo se zmrdujem in prigovarjam vsemu, ker sem razvajena Slovencica, ki je vedno dobila vse, kar si je zelela. Celo naslov drzavne prvakinje v tajskem boksu. Haha.
No, ni cisto tako. V tej zgodbi nisem sama. Delam s 25 (petindvajset!) ljudmi z razlicnih koncev sveta, z razlicnimi delovnimi in zivljenjskimi izkusnjami, ki temu stresu skoraj niso vec kos. In kaj je lahko tako stresno, ce pa opravljamo delo na ladji, ki pluje do najlepsih koncev sveta?
Gre za naso managerko. She's from London, mates! Sploh ne vem, kje bi zacela. Od mojega zdravstvenega problema, do dela od jutra do sutra s smesnimi odmori, dela v pristaniscih po ne vem koliko dnevih na morju, ko si vsi zelimo le malce svezega zraka na trdnih tleh, obljubah, ki jih ne more izpolniti, dostavah, po katerih zeli imeti opravljeno delo v istem dnevu, ceprav to isto delo ponavadi zahteva dva ali tri dni dela organiziranih ljudi, ki vedo, kaj kam postaviti, obcutek, da smo v bistvu v njenem suzenjstvu, pa se kaj bi se naslo. In to so le stvari, za katere vem iz prve roke. Ker sem bila tam. Koliko in kaj se je zgodilo ostalim, pa nihce ne ve, ker niso glasni? Kdo bi vedel.
Kakorkoli ze, danes je dan D. Ze pred dnevi sem spisala lahko bi se temu reklo esej, pritozbo nad naso managerko. Mail je bil poslan nasi HR (human resourses) managerki Stephanie v Miami, ki se zavzema za dobrobit vseh zaposlenih na Celebrity Cruises v podjetju Starboard Cruise Services. Za ta mail vesta le moj fant in pomocnik managerja, ki je vec kot na moji strani, vendar me za zdaj podpira le iz ozadja.
Zal je povsod tako, da so vedno vsi glasni, ko je potrebno nekoga podpreti, se pa izgubijo kot miske. Nimam nobenih pricakovanj. Vsi vemo, da se ponavadi spremembe zacnejo pri najsibkejsem clenu, v tem primeru trgovcu oziroma meni. Ce se ne bo nic spremenilo v tem teamu, sem zaprosila za premestitev na drugo ladijsko druzbo, kjer mi gospa K.M. ne bo vec sekala poti. Ce mi seveda ne bo spila vseh zivcev se pred iztekom moje pogodbe in bom sama dala odpoved, ali pa se bo po tej pritozbi spravila name in mi dala ukor za vsako malo stvar, ki jo bom naredila in bom dobila odpoved.
Kaj se bo zgodilo, ne vem. Delo na ladji mi se vedno vsec, ce odmislim gospo K.M., ampak ce ta pritozba pomeni moj konec v tem podjetju, pa naj bo. Priznam, strah me je. Ampak mislim, da je prisel cas, da se tukaj nekaj spremeni. Ali grem na drugo ladjo, ali pa grem domov. Kaj drugega se ze ne more zgoditi.
Singapur – spet delamo
Mislim, da naslov vse pove. Spet so nas prisilili v odprtje trgovin, ceprav smo v pristaniscu. Sploh mi ni vec jasno, kaj se je zgodilo s pravilom, da morajo trgovine na ladji biti zaprte, ko je ladja v pristaniscu. Delo na ladji v trgovini naj bi bilo zabavno ravno zaradi tega - ker smo v pristaniscih prosti. Eh, nic vec. Ko so nam rekli, da bomo v Dubaju odprti, smo bili vsi razjarjeni, vendar je managerka prisegla, da se to ne bo zgodilo v Sigapurju, ker so baje tam pravila res stroga ipd itd. Bull s***. Spet delamo.
No comment!
Celebrity Cruises – s****e
Me je kdo razjezil? Razjaril? O ja, pa se kako. Besna sem kot ris. In celotni team skupaj z mano. Vedno sem vedela, da je potrebno malce pocakati, preden svojo jezo streses na prvo osebo, ki jo srecas. Prespi zadevo, ohladi se, naslednje jutro bos morda na stvar gledal drugace. Ampak ne, to nisem jaz. Jaz reagiram takoj, vcasih nepremisljeno, priznam. Ampak ne tokrat, ker vem, da jutri moje mnenje ne bo nic drugace. Tako rada bi uporabila najgrse besede, ki jih pozna slovar balkanskega jezila, pa... Saj veste, se ne spodobi na spletu. Celo ta prispevek sem hotela napisati kasneje, da ne napisem kaj narobe, ampak ne, nocem. Hocem povedati, kar cutim zdaj in kakor cutim zdaj, v tem trenutku. Kaj je spet bilo? Krizarjenje od Barcelone do Dubaja traja 16 dni, zadnjih 6 dni smo na morju. Umor in samomor za shoppije. Seveda vsi komaj cakamo Dubaj, sprostitev, shopping, cista uzivancija. Celo prenocitev imamo tam. Po sestih dneh dela od jutra do sutra si menda zasluzimo malce pocitka. Ampak ne. Celebrity Cruises oziroma vsi, ki so tukaj zadolzeni za dobro pocutje in zabavo gostov in vsi, ki jih skrbi pomanjkanje dveh dodatnih dolarjev v zepu, so si omislili, da bodo trgovine na ladji v Dubaju odprte. ODPRTE!!! V Dubaju, v kraju, kjer ljudje na veliko kupujejo zunaj, ker na ladji pac ni posebne izbire, poleg tega je Dubaj prav tako duty free, tako da kdo za vraga je blesav, da bo kupoval na ladji? Torej, po sestih dneh na morju imamo embarkation day, prispe nam 18 palet nove robe, kar moramo po novem po zeljah managerke takoj znesti v trgovine in postaviti na police. To se ponavadi konca okoli pol dveh, dajo nam ravno dovolj casa, da ujamemo hrano v jedilnici, tokrat pa bomo morali ob stirih popoldne odpreti trgovine, ceprav smo v Dubaju preko noci. Overnight. In se seveda smehljati in izraziti dobrodoslico vsem duhovom na ladji, ker pac ne bo nikogar tam. Se enkrat, le kdo je tako blesav, da bi zapravljal cas na ladji, kjer bo tako ali tako naslednjih 12 dni? Poleg tega polovica sedanjih gostov ostaja se naprej na ladji, podaljsali bodo pocitnice do Singapurja ali celo Sydneya. Aja, in se btw, po Dubaju imamo se tri dni na morju, potem pa Indija, kjer tako ali tako zaradi glupih pravil ne smemo ven. Potem pa spet tri dni na morju. WTF! Dragi moji, tako sem besna na Celebrity Cruises, da res ne vem vec, kako bom dokoncala to pogodbo na tej ladijski druzbi. Da priporocim Celebrity Cruises za delovno mesto prijatelju ali znancu ali zgolj mimoidocemu? Niti sovrazniku ne. Nikoli in nikdar. Cim dlje stran, resnicno in iz dna srca. Cim dlje stran! Noben denar ne odtehta stresa, ki ga posadka dozivlja na tej ladji. In mimo grede, denar je povsem enak ali celo boljsi tudi na Carnival ladjah. S precej manj dela in skoraj nobenih pravil. Torej... Culo na rame in pot pod noge.
Pomoc za Haiti
Starboard Cruise Services veckrat ponudi pomoc tistim, ki so pomoci potrebni. Spomnim se, da smo pred letom dni zbirali denar za pomocnika managerja iz Indije, katerega 4-letna hcerka je potrebovala operacijo v tujini, drago okoli $30.000. Akcija je krozila med zaposlenimi shoppiji pri Celebrity Cruises, kdor je hotel, je odstopil kaksen dolar od place, kolikor je pac hotel. Tokrat nudimo pomoc za izgradnjo novih sol na Haitiju, kjer je orkan pred leti naredil ogromno skode. Na vsaki ladji so managerji nasli nek nacin, kako zbrati denar med zaposlenimi. Na Celebrity Solstice prodajamo testerje parfumov in krem za nego telesa (nove, zapakirane, seveda). Na drazbo z izklicno ceno $5 damo recimo Armani - Aqua di Gio 100ml za zenske, ki ga komaj kje najdem, ce pa ga (nekje v Florencah), pa stane 92e. In ker je moj najdrazji parfum, iz mene zanj izvlecejo $10. Iiiiii. Loccitaine krema za roke, ki je v redni prodaji na ladji $30, je bila prodana za $8. Moski parfum Davidoff - Champion, ki je v redni ceni $56, je bil prodan za $25. Na voljo so tudi Chanel, Davidoff, Versace, Polo, skoraj kar ti srce pozeli. Bomo videli, koliko bomo na koncu zbrali.
Celebrity Cruises ne dovoli posadki na prosto
O moj bog. Vec dni kot mine na tej ladji, vec pritozb imam glede vsega. Ne le jaz, vsi, ki tu delamo. Bull shit! Celebrity Cruises naj bi bila ena najboljsih ladijskih druzb, najbolj cenjenih, za sofisticirane goste z veliko denarja in s posebnimi zeljami, ki jim moramo zadovoljiti na vsakem koraku. Sanitiziranje po ladji v prostem casu ok, ce res ne gre drugace, ceprav trgovci sploh ne delamo za ladijsko druzbo, ampak ima nase podjetje Starboard Cruise Services prostore v najemu. Ce koncas z delom ob enih zjutraj, po vsem pospravljanju in sestanku z nemogoco managerko, in si nazadnje vecerjal ob petih popoldne, si verjetno lacen, hrane pa nikjer, sploh ce smo v OPP level 2 (okuzbe z norovirusom), ko nam je prepovedano uporabljati prostore in restavracije za goste, ki pa so tako ali tako odprte le do enih. Dieta big time, mates! Nasa ladja bo plula preko Sueskega prekopa in zaliva Adem, kjer nas dejansko lahko napadejo somalijski pirati. Po ladji nam bodo pet dni hodile oborozene specialne sile, luci na ladji bodo ugasnjene od vecera do jutra, preprecili bodo dostop na odprto palubo in zaprli okna, gosti v kabinah z balkonom ne smejo na balkon, vse zavese obvezno zagrnjene... Ni smesno sploh, ne! Vsi zaposleni na ladji bodo baje dobili nek dodatek k placi zaradi ogrozanja zivljenja. Aja, vsi razen nas in spa, ker pac ne delamo za ladijsko druzbo. A sanitiziramo pa lahko, ali kaj? Ampak me prav zanima, kaksen bo njihov dodatek k placi. Da vidim, koliko ladijska druzba ceni zivljenja posadke. $2? $5? $10? Se bom pozanimala. Kaj pa so nam zdaj naredili oziroma prepovedali? To prvic slisim in se kar ne morem verjeti. Ladijska druzba Celebrity Cruises posadki dolocenih narodnosti ne dovoli izhoda v dolocenih pristaniscih, baje zaradi slabih izkusenj v preteklosti, ker je posadka ali pobegnila, ali naredila kaj prepovedanega ali karkoli nesprejemljivega. Tako recimo Indijci, Juznoafricani, Belorusi, Indonezijci, Filipinci in se kdo v Benetkah ne smejo biti zunaj po deseti uri zvecer, ceprav tam ladja prenoci. Zato z Akshayem nisem mogla domov. Whatever. Ampak ok. Na repozicijskem krizarjenju od Barcelone do Dubaja imamo tri pristanisca, dvakrat prenocitev v Egiptu (torej 4 dni) in en dan v Jordaniji. Za Egipt vsi potrebujemo posebno dovoljenje, ki nam ga izda ladja, za Jordanijo pa zahtevajo Seaman's book, ki jo ponavadi imajo le oficirji in ingenirji. Ali pa placaj ladji $25 in si kupi dan na prostem. WTF! Ampak poslusajte tole. Naslednje krizarjenje imamo prenocitev v Indiji. Nihce ne sme z ladje. Ladijska druzba celo Indijcem ne dovoli ven v Indiji. V njihovi lastni drzavi. Pa saj ne morem verjeti. Pa ce to ni poseganje v clovekove pravice, potem pa res ne vem. Pa da gre ladja v Slovenijo in mi ladijska druzbqa ne dovoli ven... Saj ne vem, kaj naj recem. Zahtevam premestitev na drugo ladijsko druzbo!!! Naslednjo pogodbo me ne bodo videli na Celebrity Cruises. Nikoli vec. Barabe. Mislim... Placaj, da gres ven? Kje pa smo? Uf, kako sem besna. %^#*(Q*&$)!$&
Umri jutri
Dobesedno tako si lahko predstavljam prosnjo moje managerke. Prosnjo, ki v bistvu sploh ni bila prosnja, ampak prej zapoved. V nasprotnem primeru bi cutila posledice njene jeze. V bistvu je moja napaka, ker vedno postavljam vse druge na prvo mesto, sele potem poskrbim zase, tudi ko gre za zdravje. Kaj se je zgodilo? Pred mesecem dni sem zacutila bolecino v velikem prstu na levi nogi, slo je za infekcijo. Baje posledica dolgocasnega stanja na nogah v neprimernih cevljih in skakanja gor in dol po skladiscu in naokoli, kar je pac naloga specialista logistike. Teden dni sem bila na antibiotikih, vendar infekcija ni popolnoma izginila. Od takrat smo vsak teden imeli neke obiske iz Miamija, pa drugi sodelavci so zbolevali eden za drugim, tako da team ni mogel normalno delovati. Probleme smo imeli z odmori, z nataknjeno managerko, ki hoce imeli vse popolno, ko prihajajo njeni nadrejeni, s promocijami, ki niso bile izpeljane tako, kot bi morale biti in na koncu s krizarjenjem, kjer nismo dosegli zastavljenega cilja. Enostavno nisem imela priloznosti zopet obiskati zdravnika. Zdaj so vsi obiski mimo (baje), zaceli smo z repozicijskim krizarjenjem iz Barcelone, v katerem imamo imamo 10 dni na morju, preden dosezemo Dubaj. Delovni cas trgovin naj bi bil med 10h in 23h (prej je bilo med 9h in 24h), vendar se vedno najde kaksen razlog, da podaljsamo do polnoci (baje formalna vecerja, pa crew sale, pa port day naslednji dan - to so vse razlogi, zakaj moramo delati se eno uro dlje od obljubljenega). Baje je le in zgolj njena ideja, da dvem shoppijem da prost en dan. Zrebali smo, kdo bo kdaj off. O mojem zdravstvenem problemu sem z managerko govorila ze pred mesecem dni, tako da je vedela, da bom enkrat morala biti zdravstveno odsotna. Dobra dusa, kot sem, bom v bistvu zrtvovala svoj day off, da grem k zdravniku, morda bi morala manjkati se naslednji dan, ce bi slucajno morali kaj rezati ali kaj podobnega. Rekla je ok, ni problema. Prvi dan je bil katastrofalen, manjkalo je ljudi za promocije, za sanitiziranje, za pokrivanje odmorov... Zagrozila nam je, da bo vsem ostalim skenslala day off. Drugi dan na morju bi moral biti moj. Ne, ni dovolila, ker je vedela, da bom morda manjkala tudi tretji dan, kar bi spet povzrocilo nedelovanje teama. Morala sem zamenjati day off s sodelavko, tako da bom imela day off pred port day-em, v primeru da bi morala pocivati, da ne bi slucajno manjkala se en delovni dan. Ce ne bi zamenjala, je spet zagrozila z odvzemom day off. Koji k***c?!? Konec dneva pa nam je se rekla, ce imamo prost dan, moramo sanitizirati po ladji od 12h do 15h. Ker si pac ne more privosciti, da poslje se dva delavca iz teama. In ce ima kdo kaksne probleme s tem, se mora pogovoriti z njo. Slucajno je sodelavec, ki je bil prost naslednji dan, bleknil, da nima prost dan, ker mora sanitizirati, in managerka je znorela. Ufff, skoraj smo videli dim iz uses. Haha! In kaj se je zgodilo? Prisel je drugi dan, dva sodelavca sta bila uradno off (ce odmislimo, da sta morala sanitizirati po ladji), ena sodelavka pa je zbolela, vrocina 40. Pa smo spet bili na istem. Trije so manjkali. Hahaha. Managerka je bila ogorcena. Ogorcena, rdeca v obraz! Haha. Meni pa nasmeh od usesa do usesa. Hahaha. Ampak bog ne daj, da si se ji priblizal to dopoldne, bila je nataknjena kot ris. Zadovoljna sem bila, da se ji vseeno ni izslo, ceprav me je prisilila, da grem k zdravniku dan kasneje. Kot da bi mi rekla, naj raje umrem jutri, ker imam danes se delo. Svasta, res. Za to jo lahko dejansko prijavim oddelku za cloveske vire na ladji, pa tudi nasemu podjetju v Miamiju. Glede na to, da ima gospa ze goro prijav za neclovesko ravnanje do zaposlenih, pa tudi zivcni zlom pred nekaj leti, ker so se ji delavci uprli, bi ji lahko naredila ogromno skode. In ji bom. Dovolj je bilo. Prosila bom tudi za premestitev na drugo ladjo in na drugo ladijsko druzbo. Da mi ne seka vec poti. Ce me posljejo domov, grem pa domov.
Oh, moja familija
Koncno je prisel tudi ta dan. In minil, prehitro, kako pak. Ampak tako lepo jih je bilo videti. Ogled ladje ni trajal dlje kot eno uro. Ko so prisli, sem jih najprej odpeljala v restavracijo na kosilo. Baje so nekaj pomalicali ze po poti, ampak saj veste, ko prides v novo restavracijo in je hrana vsepovsod okoli tebe, se vedno najde se malce prostora v zelodcu za nekaj novega.
Potem se malce obhoda po ladji, sladoled, kavica, koktejli, pivo in podobno. Zal sem jih morala za dve uri pustiti same, ker smo imeli obisk iz glavne pisarne, sam sef naega podjetja nas je prisel obiskat ravno na ta dan, tako da...
V glavnem, bilo je lepo. Spoznali so Akshaya. Iiii. Hihi...
Glede posiljanja stvari domov pa takole. Cunje sem spakirala v skatlo, izpolnila papir in ga odnesla v crew wellfare, pa mi je Gospa rekla, da je carinski pregled v Benetkah ob petih popoldne. Sem vprasala, ce se ne da nic prej, ker v tem casu res ne morem biti tam zaradi obiska iz Miamija. Pa je rekla, naj jo poklicem ob desetih zjutraj na dan, ko prispemo v Benetke. Jo poklicem, je rekla, da naj bom ob poldne na gangwayu (izhodu z ladje), da bodo cariniki tam. Pa nisem mogla biti tam, ker sem zunaj iskala svoje obiske. Poklicem jo deset minut kasneje, pa me nadere, zakaj nisem prisla ob poldne, da je zdaj prepozno in naj pridem nazaj ob petih. Nasi varnostniki bi me pustili ven z ladje, pa je ravno ona prisla tja in mi spet rekla, da ne morem zdaj. Ves kaj? Skatlo sem dala sestri, oni so vse cunje in vse, kar je pac bilo notri, spakirali v svoje torbice in ruzake, in stvar je bila resena. Ne pa da jaz hodim iz ene pisarne v drugo, se prerekam in gledam na uro, ali bom ob poldne na gangwayu. Pa sploh ker nisem imela nicesar za prijaviti. Samo cunje, je bela cesta.
Family visit
Po dveh pogodbah in pol bodo moji koncno videli, kje njihova Sonja dela. Oci, mami, starejsa sestra s partnerjem in dvema hcerkama, mlajsa sestra s fantom in teta s Hrvaske. Devet sorodnikov me pride 21. oktobra obiskat v Benetke. Ladja tja prispe v jutranjih urah, tako da trgovin na ladji sploh ne odpremo, izplujemo pa naslednji dan. Casa za druzenje bo vec kot dovolj. Komaj cakam, da jih vidim. Kaj bi dala, da bi bila ob njih, ko bodo prvic zagledali ladjo. Hihi. Zelite obisk na ladji? Manager mora vsaj 72 ur pred prihodom gostov izpolniti obrazec na internetu, kdo prihaja, datum rojstva, stevilko potnega lista in narodnost. Ta obrazec mora poslati staff captainu, ki je takoj pod kapitanom, da odobri (ali zavrne) njihov prihod. Ker sem s sabo prinesla nekaj cunj in stvari, ki jih po vsej verjetnosti ne bom potrebovala, bom to poslala domov, vendar moram vsaj dan pred tem izpolniti obrazec, kaj vse posiljam domov, paket (potovalka, torba, skatla oziroma v karkoli bom ze to vse spakirala) pa mora biti tudi varnostno pregledan. Se malo, se devet dni.
Nadaljujeva s treningom
Glavna managerka mi je rekla, da se mora pogovoriti z mano. Ko ona rece, da se mora pogovoriti z nekom, ponavadi dobis veliko banano (opozorilo), ker si nekaj naredil narobe in ona ne trpi nobenih napak. Vem, da me ima za eno boljsih zaposlenih v teamu, pa vendar pri njej nikoli ne ves, kaj dogaja. Torej, pogovor. Rekla je, da moramo z necim razcistiti. S treningom. Ona je bila moja managerka prejsnjo pogodbo, ko sem zacela s treningom in ve, da sem prekinila. Ve tudi, zakaj. In ker je slisala, da iz zanesljivih virov vem (vsaj tako sem jaz mislila), da Starboard ne zaposluje parov na management polozaju na isti ladji, mi je le rekla, da to ni res, da imam zivi dokaz v svojem teamu in da naj oba z istim zagonom nadaljujeva s treningom. Torej... Greva naprej, lahkih nog naokrog. Hihi... Morda bova naslednjo pogodbo oba pomocnika managerja. Morda.
Starboard naju zeli lociti? No go!
Ok... Kako hitro lahko v tebi ubijejo vsak zagon ali zeljo po napredovanju. Neverjetno. Baje da Starboard ne zaposluje parov na management polozaju. Kao dva pomocnika managerja na eni ladji je no go. What? Why? Ker baje kaj se bo zgodilo, ce se skregava, kako bi sodelovala skupaj, whatever whatever. In to mi pove moja pomocnica managerja, ki hodi z mojim managerjem. TOliko o tem, da Starboard ne zaposluje parov na management polozaju na isti ladji. Selekcija? Kaj pa vem. Preden mi je v roke potisnila razne obrazce in testna vprasanja in prepricevala, da vseeno nadaljujem s treningom za pomocnico managerja, mi je moja sefica postavila pomembno vprasanje, ki baje zanima glavne v pisarni. Ali sem v primeru, da oba z Akshayem napredujeva v pomocnika managerja, pripravljena naslednjo pogodbo delati na drugi ladji, brez njega? "Ne." Takoj, mirno in jasno. Kaj imam tukaj razmisljati? Torej se morava z Akshayem dogovoriti, kateri od naju si zeli napredovanja bolj: on ali jaz. Zvecer sem se pogovorila z njim, preprical me je, da s treningom nadaljujem jaz, ker sem tako ali tako bila prva in imam vec moznosti, da hitreje pridem do management pozicije (Operations manager). Groza me je, ko pomislim, da mora eden od naju stopiti nazaj, da lahko drugi stopi naprej. Ne, hocem, da stopava naprej skupaj, da se podpirava, pomagava pri nalogah,... Kaj zdaj? Spet korak nazaj?
Z Akshayem sva “HIPO”
Nova pogodba, nova ladja, nov management team in 25 sodelavcev z vseh koncev sveta in z razno raznimi izkusnjami in zivljenjskimi zgodbami, pa z Akshayem se vedno ostajava hipo. Hipo je poslovna (morda celo le Starboard-ova) kratica za high potential med zaposlenimi. Glede na to, da se Starboard bliskovito siri, podjetje zaposluje na polno, seveda potrebujemo tudi managerje in pomocnike managerjev. Zato zdajsnji managerji med svojimi zaposlenimi iscejo primerne kandidate, ki so v preteklosti pokazali primerno znanje in vescine, da jih poucijo o vodenju teama, jim dajo dodatne zadolzitve in preizkusajo na razne nacine.
Sama sem s treningom za pomocnika managerja pricela ze prejsnjo pogodbo in kmalu obupala, ker se mi ni zdelo vredno vsega dodatnega sr**ja. Vendar moram priznati, da je veliko odvisno tudi od managerja oziroma pomocnika managerja, s katerim delas. Moja zdajsnja managerka, Operations & Visual manager na Celebrity Solstice je prav prijetna hrvaska deklica, moja vrstnica, ki je v meni ponovno vzbudila zeljo po napredovanju.
Enako se je zgodilo z Akshayem. Floor manager na Solstice, Srb, meni, da je poleg mene vredno cas vloziti tudi v razvoj in napredovanje moje 'slabse' polovice. Tako sva postala (edina) hipo v teamu. Morda bo tokrat konec boljsi.
Menjava management teama
Manager nam je sporocil, da v treh dneh zapusca team. V treh dneh! Premescen je na Celebrity Eclipse, tam bo ostal tri tedne, potem pa prevzema ladjo Celebrity Millenium, ki se v kratkem prav tako odpravlja na daljni vzhod. Tri tedne za njim odhaja tudi njegova punca, Hrvatica Ivana, Visual Operations manager, moja direktna sefica, zakon punca, nimam ene besede proti njej. Obicajno ko je manager koncal svoj govor na meetingu in je njegova zadnja beseda 'out', vsi odvihramo iz trgovine na 14. palubo na pico, tokrat pa smo obstali brez besed, verjetno je vsakdo cakal, kdaj bo rekel, da je to le sala. Ampak ni bila. Manager je tudi omenil, kdo prihaja namesto njega. Kim. Z njo sem delala prejsnjo pogodbo v juzni Ameriki, poznam njen nacin dela, tako da se bo moje delo na ladji nadaljevalo brez tezav. Ne vem pa, kako bo za druge, sploh novince, ki so vsepovsod, le v svoji trgovini ne, ker ima Kim rada red. Red v vsakem pomenu besede. Red in pika. Ne zanima je, kaksno mnenje bo kdo imel o njej, glavno, da doseze svoje.
Nejcu v spomin
"Vem kako boli, ce se srce boji, da izgubilo bi vse, za kar zivi!" Nejc... Nazadnje sva se videla pred 10 leti in enim dnevom. Z motorjem si se pripeljal pred naso hiso, dogovarjala sva se za obisk v Portorozu, kamor cez 10 dni odhajam na studij,... Poklicala sem kolegico, da te pride spoznat, saj si takrat bil ena vecjih pop zvezd na slovenskih tleh in so vse najstnice norele za tabo. Rekla je, da se ne mudi, da ima casa na pretek. Takrat sem te zadnjic videla. Delo na ladji mi je ze drugic preprecilo, da bi ti prizgala svecko na grobu. Ampak nisem pozabila nate. Nikoli ne bom. Mini zabave na vlaku, pijacke pred in po pouku, pogovori na skarpi pred naso hiso, oh, in ja, ko sem mislila, da sem zaparkirana na parkingu pri solskem igriscu, pa si me resil,... Potujem po svetu, spoznavam na tisoce novih ljudi, znanci in prijatelji prihajajo in odhajajo, ampak ti, Nejc, ostajas z mano. Vedno in povsod. Pogresam te.
Splosni vtisi o Celebrity Solstice
Celebrity Solstice je ladja, ki je odprla nov razred pri ladijski druzbi Celebrity Cruises. Solstice class ladje naj bi bile najbolj sofisticirane (ne le v Celebrity, ampak baje v celotni 'krizarski' panogi), za najboljse goste z najlepsimi manirami in visokimi zahtevami glede vsega. Zato smo tudi posadka ves cas pod stresom in na vseh moznih treningih, kako gostom nuditi najboljse od najboljsega. Eden od treningov se imenuje S.T.A.R. Smile and great, Take ownership, Attention to details, Reach higher. Torej ves cas nasmeh na obrazu, pozdravi vsakogar vsakokrat, ko gre mimo, ce se gost pritozi nad cemer koli, se opravicuj na vse pretege in naredi vse mozno, da se bo gost pocutil bolje, ves cas bodi urejen, speti lasje, delovna majica oziroma bluza zatlacena v hlace, ki seveda ne smejo biti predolge, vsi enako zavezane rutke in kravate, moski redno obriti (zensk se niso zaceli pregledovati - hihi), ce vidis nekje smet, seveda poberi, ce te gost kaj vprasa, nikoli in nikakor ne smes reci, da to ni tvoje podrocje, ceprav resnicno pojma nimas, kaj odgovoriti... Vsaka ladja ima pozicijo 'hotel director' in 'onboard marketing manager'. Ti dve osebi ves cas hodita naokoli in skrbita, da se vsi obnasamo kot je potrebno. Ce se gospa hotel director odloci, da ne smemo imeti miz pred trgovino in prodajati na promenadi, ker se za solstice class ladje to pac ne spodobi, brez pripomb pospravimo mize, ne prodamo toliko, kot bi bilo treba, ne dosezemo cilja in placa je, kakrsna pac je. Glede uniforme: do 18h moramo biti obleceni v polo majico s kratkimi rokavi, ce te zebe, potrpi. Na Celebrity Infinity smo lahko imeli vsaj vodo pod pultom, tu se tega ne, oziroma jo res moramo skriti, da niti slucajno ne ujame pogleda kakega gosta ali bog ne daj, same hotel direktorice. Danes je en mesec, kar smo na precudoviti ladji Celebrity Solstice. Hrana je ves cas enaka. Ne pretiravam. Ves cas enaka. Zadnje dni zivim na navadnih sendvicih, v kratkem bom zacela z gladovno stavko. Torej, splosni vtisi? Morda ne znam z besedami opisati tako dobro kot dejansko cutim, ampak delo na ladji Celebrity Infinity je bilo majka. Sodelavci, ki so prej delali na Carnival ladjah, zelijo nazaj, enako je s Holland America. Tam je baje zivljenje preprosteje, ni posebnih zahtev in pravil, po ladji lahko hodis oblecen v svojih cunjah,... Celebrity ladje imajo dobre krizarske poti, to je pa tudi vse. Tukaj zivis kot v armiji, zdaj zdaj bomo morali salutirati vsakemu oficirju, ki pride mimo. Ko bi vsaj placa odtehtala vse to.
Fotke ladje Celebrity Solstice
Dragi moji, moja nova ladja je taka. Neverjetna. Luksuzna. Velicastna. To je Celebrity Solstice. Moj novi dom za naslednjih sest mesecev.
Kako se je zacelo moje delo na ladji Celebrity Solstice
Ladjo Celebrity Solstice smo prevzeli od Harding Brothers. Kaj to pomeni? Oh... Huje je, kot na Celebrity Infinity v dry docku na Bahamih. Po enodnevnem treningu v Barceloni, kjer smo se bolj ali manj le spoznavali med seboj, smo zgodaj zjutraj prisli na ladjo in prtljago pustili v eni od trgovin, ker so nase kabine se vedno bile zasedene s trgovci, ki so bili odpusceni zaradi nas. Dali so nam (preveliko) majico in delo na ladji se je ze zacelo. Niti svoje kabine se nismo videli. Trgovine so bile popolnoma prazne, nasa prva dostava je imela okoli 45 palet nove robe, ki smo jo znesli direktno v shopping obmocje, razporedili, kaj kam gre, potem pa hitro vse spraviti v red. Prve tri dni so vse trgovine bile zaprte. Akshay in jaz sva prvi dan bila zadolzena za promocijo trgovin in razlago gostom, kaj se dogaja, zakaj so trgovine zaprte ipd. Zato sva tudi prva dobila kabino, da sva se lahko stusirala, preoblekla v uniformo (tokrat imamo vijolicne rutke in kravate) in se postavila vsak na eno palubo. Gostje so se pritozevali, kaj bodo poceli dva dni na morju brez trgovin, vendar kaj moremo. Trgovine so bile prazne, ne moremo tako hitro vse spraviti gor, ne? Cetrti dan, v Dubrovniku, smo ob 20:15 odprli prvo trgovino na peti palubi - nakit, urarna in moska moda. Radovednih gostov je bilo ogromno, tudi prodaja ni bila tako slaba. Celo jaz, ki sem bila ta dan zopet zadolzena za promocijo trgovin, sem morala vstopiti v trgovino z urami in pomagati sodelavcem, ker pac niso imeli casa posvetiti se vsakemu gostu. In da se pohvalim, moja prodaja je bila najvisja v tej trgovini, prodala sem menda sedem ur in kar nekaj Ralph Lauren majic. Hihi. No, tako, odprli smo prvo trgovino. Dva dni kasneje, drugi dan v Benetkah, v bistvu vceraj, smo odprli se drugo trgovino na peti palubi, torej zensko modo, torbice, kozmetiko in parfumerijo. Vceraj sem zal imela drugo delo na cetrti palubi, kjer so trgovine se vedno zaprte, tako da niti priblizno ne vem, kako je bilo zgoraj. Baje je bila kar lepa prodaja, zenske gostje so koncno prisle na svoj racun. Jaz sem cel dan urejala trgovino z alkoholom in tobakom, polnila police, se sprehajala od trgovine do skladisca in nazaj, iskala blago, ki ga v trgovini se nimamo, pretovarjala robo sem in tja,... Naporno. Trgovine na cetrti palubi bomo odprli v dveh dneh. Danes, v Splitu, so nam dali prosto do sestih zvecer, potem pa spet s polno paro naprej, kajti dela v spodnjem delu trgovin je se ogromno.
Sonja Krese, Operations Specialist, Slovenia
Wiiii, kako sem ponosna na svojo tablico z imenom. Sploh, ker so mi prvi dan dali tablico z napisom Shop Staff, poleg tega so me pa se poamericanili. Kaj hujsega. Hihi...
V glavnem, prisluzila sem si novo tablico z imenom in zdaj sem specialist za logistiko. Kaj obsega moje delo na ladji? Pa nic posebnega, nic novega. Zadolzena sem za skladisce, torej nimam svoje trgovine, vendar bom bolj ali manj vseskozi delala med skladiscem in trgovinami. Gor pa dol po lojtrci. Ne, z dvigalom. Moje delo je narediti red v skladiscu. Nihce ne gre tja brez mene, nihce nic ne jemlje brez mene, ko pride nova dostava, je moja naloga odrediti, kaj gre kam. Aja, mimo grede, trgovine so veliko vecje, skladisca pa veliko manjsa kot na Celebrity Infinity, tako da pojma nimam, kako bomo to uredili. Managerji se kar za glavo drzijo in upajo, da bomo nekje na ladji morda dobili se eno skladisce. No... Tako je to. Sonja Krese, Operations Specialist, Slovenia. 🙂
Trgovine in delo na ladji Celebrity Solstice
Waw, kaksna ladja. Velika, ogromna. 17 palub. Prostori na ladji so precej bolje dodelani kot na Celebrity Infinity. Emporium area ali Boulevar, kot je poimenovano shopping obmocje na Celebrity Solstice, se razprostira na dveh palubah. Na cetrti palubi so trgovine z alkoholom in tobakom, nakitom (srebrn nakit, Swarowski,...) in modnimi urami (Guess, Fossil, Anne Klein, Nautica), soncnimi ocali (Ray Ban, D&G, Guess, Okley in neka "plastik fantastik" ocala), trgovina s spominki iz krajev, ki jih obiscemo in trgovina z ladijskimi spominki (logo). Vse trgovine imajo svoj vhod, razlika med trgovinami na Celebrity Infinity pa je ta, da so tukaj trgovine tudi med seboj povezane s prehodom, tako da niti ni potrebno iti ven iz ene trgovine in vstopiti v drugo.
Na peti palubi pa je trgovina Boutique C (LeVian Chocolate Diamonds), nakit (po vecini 14k zlato, raznorazni dragoceni kamni), urarna (Tag Heuer, Tissot, Longines, Movado, Bulova, Michael Kors, Marc Jacobs, Invicta, Citizen) in moska moda (Ralph Lauren in Nautica). Te trgovine so prav tako povezane s prehodom. Le nekaj metrov stran se zacne nov prostor, kjer imajo svoje mesto trgovine z zensko modo, torbicami (Guess, Fossil, Mad Bags, Bozano), kozmeriko in parfumerijo. V primerjavi s trgovinami na Celebrity Infinity imamo na Celebrity Solstice izjemno izbiro vsega, kar prodajamo. Kar groza me je, koliksen del place bom zapravila v nasih trgovinah.
Sonja ni vec sales associate
Nisem povsem prepricana, ali sem nad tem dejstvom popolnoma navdusena, ali me je groza tega, kaj zdaj sledi. Delo na ladji bo zame verjetno od zdaj naprej nekaj povsem drugega. Na Celebrity Solstice namrec ne bom sales associate, temvec operations. Ha?
Vceraj sem dobila mail iz glavne pisarne (tako kot vsi ostali trgovci, ki 3. avgusta zacnejo opravljati delo na ladji Celebrity Solstice). V mailu so nam poslali spisek celotne ekipe (Celebrity Solstice dream team), kdo bo s kom v hotelski sobi v Barceloni, kdo je na katerem polozaju, pa se marsikaj. Skupaj nas je 28, 14 zenskih in 14 moskih. Ob mojem imenu pise polozaj "operations". Kaj je to, pojma nimam. Tega polozaja namrec na millenium class ladjah ni.
Nisem spala celo noc. Dobesedno celo noc. Premlevala sem, kaksna bodo zdaj imeli pricakovanja od mene, kaksna bo moja naloga, ali bom vseeno delala tudi v trgovini in posledicno ali potrebujem vecerne obleke, ali bom v glavnem v skladiscu,... Polno vprasanj, odgovorov pa nikjer. Vem, se nekaj dni, in vse mi bo jasno, ampak tako sem zivcna. Ma kaj zivcna, kar strah me je. "Ali sem sposobna delati na tem polozaju," je vprasanje, ki mi ze ves cas divja po glavi. Moje roke so se vedno potne in mrzle, znova in znova odpiram in zapiram mail in priponke in pozorno preberem vsak stavek, ce mi slucajno ni kaj uslo.
Morda se spomnite, da sem se ze mesece nazaj prijavila za delo operations manager na novi ladji Reflection, vendar sem kasneje zavrnila trening za pomocnika managerja in nekako izgubila zagon za ustvarjanje neke posebne kariere na ladji, ker mi zdaj ni vec cilj priti do delovnega mesta v Miamiju. Ampak... Kdo ve, morda si pa se premislim.
Upam, molim in tiscim prste skupaj, da mi uspe cim hitreje prilagoditi se novi vlogi, da bom kos vsem zahtevam in da bom zadovoljila pricakovanja vseh nad mano. Se pomembneje: da bom zadovoljila svoja pricakovanja.
Bom. Jaz to zmorem! Ali pa si vbij v glavo:
Zadnji vikend pred odhodom
Pred mano je se zadnji vikend v Sloveniji v tem letu. Ne morem verjeti. Tako hitro vse mineva. Vseh 7 tednov je tako hitro minilo, da mi res nic vec ni jasno. Kje so moje pocitnice?
Priznam, se pred kratkim sem kar se da hitro hotela nazaj na ladjo. Ampak ko pomislim, da ze cez pet dni spet odhajam za najmanj sest mesecev... V casu, ko bom jaz spet opravljala delo na ladji, bodo skoraj vsi moji praznovali rojstni dan brez mene (pa tudi jaz svojega brez njih), tudi za Bozic in Novo leto bom dalec stran od druzine...
Bom pa ves ta cas plula po drugi polovici sveta in vsak teden odkrivala nove kraje z osebo, ki bo, Bog daj, ob meni ostala do konca zivljenja. In vem, da bo tudi teh sest mesecev hitro minilo, tako kot so ze dvakrat do sedaj. In potem spet nekaj tednov pocitnic, pa spet nazaj na ladjo, pa spet pocitnice, pa...
Do kdaj tako? Se sama ne vem.
Clanek o delu na ladji
Moj domaci kraj je majhen. Bolj ali manj se poznamo vsi, ce ne drugace, pa vsaj na videz. Vendar v vecini primerov pojma nimamo, kaj se s kom dogaja, kaj kdo dela, kje se kdo potepa,... Zato imamo pri nas lokalni casopis Cajtng, ki pise o vseh moznih dogodkih, prireditvah in obcanih, ki so vredni najmanjse omembe. Cajtng je o meni pisal ze veckrat, predvsem zaradi mojih dosezkov na sportnem podrocju.
Tokrat sem za Cajtng dala intervju glede dela na ladji. Priznati moramo, da o tem res ne razmislja vsak drugi (pa tudi vsak tretji ali cetrti ne), se manj pa je takih, ki se za delo na ladji dejansko tudi odlocijo. Zato sva z Goranom spisala krajsi prispevek, s katerim bova tiste, ki jih delo na ladji zanima, malce bolj seznanila s tem delom, morda pa tudi v kom zbudila (ali celo pogasila) zeljo po delu na ladji.
Clanek na spletni strani www.cajtng.com najdete na povezavi "Pogovor s Sonjo Krese,..."
Trening v Barceloni
Z Akshayem v Barcelono prispeva 1. avgusta, dva dni pred vkrcanjem na ladjo. Dve noci bova prebila v hotelu ob letaliscu (na racun nasega podjetja, seveda). Najino prvo krizarjenje na Celebrity Solstice bo tudi prvo krizarjenje za Starboard Cruise Services na tej ladji, saj trgovine tam gor za zdaj pripadajo podjetju Harding Brothers (enako velja tudi za ladji Eclipse in Equinox). O tem, da smo prevzeli vse trgovine na ladjah solstice razreda, sem ze pisala pred nekaj meseci (29. marec 2012).
Ocitno je potrebno dodatno usposabljanje za delo na prevzetih ladjah, saj imamo dan pred vkrcanjem celodnevni trening v enem od hotelov v Barceloni. O cem bodo govorili cel dan in kaj nam bodo poskusali vbiti v glavo (poleg tega, da moramo ves cas imeti nasmeh na obrazu), ne vem. Neke tople vode verjetno ne bomo odkrivali. Niti ne vem, ali bo Harding Brothers pobral vse svoje izdelke iz trgovin in skladisc, ali so jih nasi odkupili. Pojma nimam, kako je z vizualno postavitvijo v njihovih trgovinah, verjetno imajo nasi povsem drugacno predstavo o izlozbah.
V glavnem, 1. avgusta letim v Barcelono (na podatke o letu se cakam), 2. avgusta imamo cel dan trening, 3. avgusta pa zacnem delo na ladji Celebrity Solstice. Evropa, Azija in Avstralija, here we come!
Next ship – Celebrity Solstice
Moje delo na ladji Celebrity Silhouette je odpovedano. Haaa??? Ne, ne, nic bat, grem na ladjo, celo teden prej kot sem predvidevala. Skupaj z Akshayem naju 3. avgusta posiljajo na ladjo Celebrity Solstice, ki spada v 'solstice' razred ladij, najvisji razred v floti (skupaj z ladjami Eclipse, Equinox, Silhouette in najnovejso Reflection, ki niti izplula se ni iz nemske ladjedelnice). Celebrity Solstice sprejme okoli 2850 gostov in je vidno vecja od Celebrity Infinity, kjer sem delo na ladji opravljala prvic in drugic.
V primeru, da bi delo na ladji opravljala na Celebrity Silhouette, bi plula po Mediteranu, konec leta pa preko oceana na Karibe. Karibi se slisijo prav lepo, vendar zame Karibov ne bo. Zalostna? Niti slucajno, saj ima Celebrity Solstice privlacnejso pot. Celebrity Solstice trenutno pluje po Mediteranu (z Akshayem se vkrcava v Barceloni), novembra pa plujemo prek Sueskega prekopa do ZAE (Zdruzeni Arabski Emirati), Omna, Indije, Malezije, Singapurja, Indonezije, Avstralije, Nove Zelandije in Tasmanije. Vsako krizarjenje imamo tudi vsaj eno prenocitev v nekaterih pristaniscih (Benetke, Alexandria, Safaga, Dubai, Cochin, Singapur, Sydney, Bali), tako da imam obcutek, da bo moje tretje delo na ladji se posebnejse od prvih dveh. Bomo videli.Goa – Indija
Danes sva se vrnila iz svetovno znanega indijskega turisticnega mesta, Goa. Indija ni ravno znana po cudovitih plazah, zaradi katerih se Evropejci radi odpravimo v eksoticne drzave in ce sem odkrita, pojma nimam, kaj Goa ponuja takega, da vsi zelijo tja. Ja, ima pesceno plazo in toplo vodo, vendar... Jaz, 'svetovna popotnica', sem videla dosti lepsih plaz, vkljucno z naso v Portorozu. Ampak ja, za indijske razmere je plaza se kar lepa.
Iz Mumbai-a sva z avtobusom potovala kar 14 ur (karta = cca $11). Da smo prisli le ven iz najinega mesta, smo potrebovali dve uri. Avtobuse imajo nadvse udobne in s sedezi, ki jih lahko nagnes skoraj v vodoraven polozaj (ce te ne skrbi udobnost potnika, ki sedi za tabo), se tudi skoraj dobro naspis. Potuje se le ponoci. V Goa-i sva najela apartma in skuter, s katerim sva se potem vozila naokoli. Tam sva ostala dva dni, stroski (brez hrane) so znesli okoli $40 za oba. To je cena izven sezone in posteno zbarantana.
Tam nisva imela kaj poceti. Dezevalo je kar pogosto (seveda, saj je v Indiji trenutno monsunsko obdobje), vendar sva vsak suhi trenutek izkoristila za voznjo naokoli in od plaze do plaze. Nasla sem tudi muay thai gym (pac nisem mogla iz svoje koze - thai boxer vedno ostane thai boxer, ce ne drugace, po dusi sigurno).
Javljanje iz Indije
Malce sem se ze navadila na okolico. Pa da vam opisem svoje vtise.
Obnasanje v javnosti: lahko se drziva za roke. To je to. Nikogar nisem videla, da bi pocel kaj drugega. Sprehodila sva se ob obali, kjer je znano obmocje za pare, vendar so vsi le sedeli tam in se lepo gledali, malokdo je bil objet. Cesto lahko preckas kjerkoli in kadarkoli. Imajo semaforje, vendar tam nihce ne ustavi prometa, razen krave. Krava je tu sveta zival, zato. Zato tudi govedine ne boste jedli v Indiji. Voznja je divja, vsi neprestanoma trobijo, cetudi so prvi v vrsti. Motoristi vozijo slalom, rikse se prav tako vrinejo v vsako luknjo med avtomobili (rikshaw: tipicno majhno prevozno sredstvo za dva, s tremi kolesi, namesto taksija in izjemno poceni).
V Mumbai-u neke plaze ni, voda je izjemno umazana, zato se danes z dragim odpravljava 'na morje', v Goo. Goa je znano indijsko turisticno mesto, vendar ne v tem letnem casu. Pricakujem, da tam ne bo neke hude guzve. Ali pac?
Obleka: lanene kapri hlace in najtanjse majice, kar se da dobiti. Pa se se kuham. Ponoci moram nositi pizamo, ker ze tako krsim vse mozne indijske zakone s tem, da spim pod isto streho s tipom. Pa ne le pod isto streho, celo v isti sobi in, kaj hujsega, na isti postelji. Ni vecjega greha. Ampak moja tasca je tako napredna, ve, da ni povsod tako, kot v Indiji, ve, da sva tudi prej na ladji kabino delila, tako da zdaj nima smisla slediti neki tradiciji. Srecna sem lahko, da imam tako bodoco druzino. Tasca me je ze oblekla v sari. Sari je tradicionalno indijsko zensko oblacilo. Obleces kar se da kratko bluzico, spodaj neko tanko dolgo krilo (ne kar eno krilo, ampak se posebej kupi in barvno kombinira s sarijem, ki ga potem ogrnes okoli sebe). To krilo v pasu dobro zategnes, ker moras potem zacetek sarija (kar je v bistvu le izjemno dolg kos lahkega blaga) zatlaciti v pas in pripeti z varnostno sponko, potem ga nekako ovijas okoli sebe, pa nad ramo, pa pod ramo, pa nekaj nagubas, pa... Pojma nimam. Mi je kar nekajkrat pokazala, ampak... Ne bo slo. Drugo, enostavnejse oblacilo od sarija, je panjabi [pandzabi]. Spodaj imas oblecene dolge tanke (ali oprijete ali pa zelo siroke) hlace, ki so v zgornjem delu nekako cudno krojene, zelo siroke, baje zaradi udobnosti. Zgoraj pa obleces do kolen ali celo daljsi top, z rokavi ali brez, kakor ti pase. Jaz imam za oprijete hlace premocne noge, tiste siroke so m ibile pa tako smesne, da tudi poskusila nisem. Torej panjabi ni zame (razen ce ga gremo narediti po meri). Zato pa imam kurto in nekaj zelo podobno nasim legicam. Kurta je daljsi top (do kolen ali malce krajsi), njihove legice se imenujejo chudidar, so pa hudooooo dolge, ampak le s tem namenom, da jih spodaj lahko nagubas. Evo mene v kurti in indijskih legicah. Ali sem ze kaj podobna Indijkam? Samo se bindi mi manjka na celu (tista pika med obrvmi, ki jo barvno kombiniras z oblacilom).
Incredible India
Indija... Kako naj vam opisem to drzavo? Drugacna je. Popolnoma drugacna. Marsikdo bi me vprasal, ali sem pri zdravi pameti. No... Se sama ne vem.
Mumbai (ali Bombay za vse ostale, ki ne zivijo tu)... Na indijska tla sem stopila okoli pol pete ure zjutraj. Trenutno je tu dezevno obdobje, neke hude vrocine naj ne bi bilo, ampak jaz sem postala kar malce omoticna, ko je vame udaril soparni indijski zrak. Verjetno je ze ob tej uri bilo okoli 30 stopinj. Fant me je ze cakal na letaliscu. Grozen obcutek, ko se nahajas v okolju, kjer po dolgem casu niti svojega fanta ne smes poljubiti v javnosti. No, midva sva bila locena le dva tedna, ampak meni se je zdelo kot cela vecnost. Saj veste, sveza ljubezen...
Med voznjo do doma so moje oci bile sirom odprte, opazovala sem okolico, v kateri bom prebivala naslednje tri tedne. Bila sem popolnoma vznesena nad vsem, kar sem videla. Vse mi je bilo zanimivo, vse novo, po drugi strani pa vse nekako podobno drzavam, ki sem jih videla v Juzni Ameriki. Promet tu je gost ze v ranih jutranjih urah, brezdomci so se utaborili kar na plocnikih, take in drugacne neprijetne oziroma meni neznane vonjave se sirijo po celem mestu, da o potepuskih psih sploh ne govorim. Revscino je opaziti na vsakem koraku. Zalostno, ampak tukaj enostavno moras zapreti oci. In nima smisla imeti slabo vest, ker tako ali tako ne mores nicesar spremeniti. In ce imas tako svetlo kozo kot jaz (ki je za slovenske razmere sicer temna), si tu seveda atrakcija, vsi te gledajo, vendar ni nobenega nadlegovanja. Pac si jim zanimiv. Ce bi bila blondinka, se jih verjetno ne bi mogla znebiti vse do vstopa na avion za nazaj.
Ko sva prisla do vrat stanovanja, me mama (aay) ni pustila naprej. Lepo sem pocakala pri vratih, da je opravila vse svoje vraze, potem pa sem lahko vstopila. Kaj je naredila? Ne vem, kaj je imela, neko sveto vodo verjetno, malo pospricala po meni, polila po cevljih in odsla do okna v skupnem hodniku. Baje je tako z mene snela vse zle in pozeljive poglede, ki so me obdajali do zdaj. Tus in postelja, to je vse, kar sem videla ob petih zjutraj, po celodnevnem potovanju. Ob sedmih zjutraj pa je aay ze trkala na vrata. Zajtrk. What?!? Heh... Ok, takoj prvi dan je pa res ne smem uzaliti, ker pojma nimam, kako hitro ali pocasi se tu ljudje uzalijo. Pripravila je nekaj sladkega, verjetno riz, z rozinami in indijskimi orescki. Akshay jo je ze zdavnaj opozoril, da zame hrana ne sme biti niti malce zacinjena, tako da aay pripravlja prirejene obroke in resnicno ne stradam. Clani druzine celo sami spoznavajo, da je hrana brez teh zacimb prav tako dobra. Aja, imajo pa doma dve sluskinji, eno za kuhanje kosila in vecerje, drugo za pospravljanje. Tako da ko se celo sama ponudim za pomoc v gospodinjstvu, mi branijo, ker potem sluskinji nimata kaj poceti, onidve pa potrebujeta ta denar (okoli $10 mesecno) za prezivetje. Ok, prerekala se pa tudi ne bom, ne. Se pa pocutim malce cudno, ko niti kroznika z mize (oziroma bolje receno s tal) za sabo ne pospravim. No ja, verjetno se ni tezko navaditi na tako zivljenje. Aha, moja druzina je vegeterijanska. Torej samo zelenjava in sadje na sto in en nacin. Imajo pa Mc'Donalds, Pizza Hut, Domino's, vse mozne tuje restavracije, kjer dobis popolnoma obicajno hrano, tako da res tu ne mores stradati.
Grem v Indijo
Kaj početi med počitnicami? Pojdimo na počitnice, ne? In NE, delo na ladji zame niso bile 6-mesečne počitnice.
Jaz grem v Indijo, to je moja dokončna odločitev. Za vstop v Indijo je potrebno imeti indijsko vizo. Obvezno na spletni strani www.indianembassy.si izpolnite obrazec za naročilo vize in sprintajte, s sabo morate na veleposlaništvo v Ljubljano osebno prinesti še potrdilo o zavarovanju v tujini v obdobju bivanja v Indiji in dve fotografiji za osebni dokument, nujno z belim ozadjem (ne s svetlo modrim ali sivim, temveč belim). In potni list, normalno. Jaz sem papirje v Ljubljano odnesla v ponedeljek, plačala 50€, viza je bila narejena v petek, takoj sem rezervirala letalsko karto iz Ljubljane za Mumbai in... Jutri, 25.06., Sonja leti za 3 tedne v Indijo. Wiiiii!!!!
Naslednja ladja: Celebrity Silhouette?
Preden sem končala delo na ladji Celebrity Infinity, mi je managerka rekla, da bom naslednjo pogodbo delala na ladji iz 'solstice' razreda, najboljšega razreda v floti, na eni največjih ladij, Celebrity Silhouette. Celebrity Silhouette je nova ladja, prvič je zaplula lani poleti, trenutno pluje po Mediteranu (tudi v našem Kopru se ustavi), decembra pa bo šla preko oceana na Karibske otoke.
Delo na ladji Celebrity Silhouette bi za mojo kariero pomenil velik korak, če bi seveda želela graditi kariero na ladji. Na 'solstice' ladjah je namreč veliko več položajev v trgovini, ki jih lahko zasedaš, če si le dovolj priden in poln zagona. Morda se še spomnite, da sem že pred pol leta želela na Celebrity Silhouette, najprej zaradi bivšega fanta (zdaj to seveda ni več razlog - prej izgovor, zakaj ne bi šla na to ladjo), potem pa še za pomoč pri usposabljanju za položaj operations managerja.
Managerka mi ni dala podrobnih informacij, kot datum je navedla začetek le avgusta, okoli 8., pogodbe pa za zdaj še nisem prejela. Sem pa preverila pri bivših sodelavcih, ki so zdaj na Celebrity Silhouette in izvedela, da je res. Sem na spisku prihajajočih na Celebrity Silhouette. Na spisku pa ni mojega fanta. Ne še. No, ampak pa tudi ta spisek ni še čisto uraden, ker je še prezgodaj, še dva meseca. Kako potem? Bom tokrat plula po Mediteranu, skoraj okoli svojega doma? 🙂 Bilo bi lepo, ne. Mami pa oči bi me prišla obiskat, odvečno prtljago bi s sabo odpeljala, fant bi videl moj dom,... Ah...
Počakajmo, da iz glavne pisarne dobim pogodbo, na kateri bo navedeno ime ladje in tudi datum, kdaj in kje se pridružim novim sodelavcem, potem bom pa malce podrobneje opisala mojih naslednjih 6 mesecev na ladji. Večkrat se je namreč že zgodilo, da so komu povedali, kam gre naslednjo pogodbo, tudi pogodbo so že poslali in vse, potem pa te pošljejo nekam drugam.
Slovenke na ladjah
S pisanjem tega bloga sem prišla v stik z veliko prijetnimi ljudmi, ki si želijo delati na ladji ali delo na ladji že opravljajo, ne le v trgovini, kot jaz, ampak tudi na drugih oddelkih. V tem prispevku ne bom omenjala imen oseb, niti imen ladij, na katerih so te punce delale (ali še vedno delajo), niti v katerem oddelku so delale (ali še vedno delajo). Zaradi skrivnosti, občutljivosti teme, kršenja človekovih pravic ali kaj podobnega, saj veste.
Ena od Slovenk, ki opravlja delo na ladji, se je kar poročila. Spoznala je luštnega tipa z istega oddelka, nekaj mesecev prve pogodbe sta bila skupaj, naslednjo pogodbo ju podjetje ni poslalo na isto ladjo, zato sta se mladeniča med počitnicami kar lepo poročila. Na začetku druge pogodbe sta sicer šla vsak na svojo ladjo, potem pa so enega od njiju premestili na ladjo drugega, saj zakonski par pač naj ne bi ločili, kajne? Evo, to je eden od tistih 5% parov na ladji, katerim se ljubezenska zgodba nadaljuje tudi na kopnem. Svaka vam čast! 🙂 Srečno, P in R.
Druga zgodba je o luštni punci, ki je prvo pogodbo oddelala kot se šika, na začetku druge pogodbe pa je dala odpoved. Prva pogodba je bila popolna, sodelavci skulirani, fešte super, šefi znosni, vse ok. Potem pa prideš na drugo ladjo in delo na ladji opravljaš z novimi sodelavci in novim šefom, ki ni več tako prijeten, človeški, spoštljiv,... In tako se ti delo na ladji hitro zameri, sploh če si iz države, kjer plača bistveno ne odstopa od plače na ladji in se sprašuješ, zakaj bi moral prenašati take in drugačne nesramnosti, pa še to tako daleč od doma in pravih prijateljev. N., prav si naredila! Držim s tabo!!! Srečno pri nadaljnih načrtih!
Tretja zgodba je o penčarci, ki je kar lepo zanosila. Na ladji. S tipom, ki ga je spoznala tam. Tip prihaja iz ene od skoraj okoliških držav in na skupnih fotkah sta prav fleten par. 🙂 Punca bo svojo prvo pogodbo oddelala do konca, potem pa s svojo bodočo družinico nadaljevala prijetno življenje v naši mali državici pod Alpami. A je to še en par izmed tistih 5%, ki jim je sreča usojena tudi na trdnih tleh? Wiii, Slovenke bomo pobrale najboljše, drugi pa naj zabijajo čas z neresneži in se afnajo. S in A, srečno tudi vama. Hočem slikice na FB!!!
Četrta je pa M., ki naj bi šla delat na ladjo, ampak si je potem omislila nekaj še boljšega. Našla si je delo na zasebni jahti. Arrrr!!! Luksuzna jahta meri 70m, lastniki so neki grški bilijarderji, ona pa zasluži skoraj še 1x več denarja mesečno kot jaz (in ne, ne ponuja nobenih dodatnih uslug lastnikom in poslovnim partnerjem). V Kopru je naredila izpit iz Crowd management (STCW 95), spisala dober življenjepis, se malce pomudila na francoskih pomolih z luksuznimi jahtami, prejela popolno ponudbo in zdaj je, kjer je. Nekje v grških vodah (ne dobesedno, upam). M., what to say... U lucky b***h! 🙂
Meni nič ne manjka. Vidim skoraj cel svet (pa še plačana sem zraven), delam z različnimi ljudmi iz različnih koncev sveta, spoznavam goste z najvišjih slojev, tkejo se globoke in površinske prijateljske vezi, tudi bolečini in razočaranju se nisem mogla izogniti, ampak vse to je del življenja, na kopnem ali na morju. Zdaj sem srečna, sploh ker imam svojega Indijca, zaradi katerega so bili moji zadnji meseci na Celebrity Infinity dokaj srečni in znosni. Zdaj pa novim dogodivščinam naproti. Good luck to all of us, girls!!!
Križarjenje v sliki 2. del
Še malo fotk? Evo, evo... Tokrat počasi plujemo proti Aljaski. Letos tam ni bilo tako mrzlo, vsaj ne prve tri tedne, kolikor sem bila gor. Povprečno 15-18°C. Skoraj niti jakne ne bi rabila več obleči. Mimo grede, na Aljaski smo imeli (še vedno imajo) sončni vzhod okoli 3:30 zjutraj, sončni zahod pa okoli 22:30. Dan je tam gor res dolg.
Križarjenje v sliki 1. del
Včasih z besedo ne morem opisati, kako lepa je narava po svetu (ja, ljudje, ni samo Slovenija tako čudovita in neopisljivo lepa). Evo nekaj fotk z mojega križarjenja po Južni, Srednji in Severni Ameriki na potniški ladji Celebrity Infinity (ja, pa tudi jaz sem se morala naslikati, da ne boste samo zelenja in morja gledali :P).
Home, sweet home
Končno doma. Kakšen je bil let? Pa let je bil v redu, no, varno sem pristala na ameriških, nemških in slovenskih tleh. Ampak čemu toliko ur čakanja na letališčih, še zdaj mi ni jasno? Baje da če čakaš na let več kot 8 ur, ti mora podjetje plačati hotel. Meni ga ni. Recesija???
V glavnem, bilo je tako: v Seattlu so nas z ladje na letališče pripeljali okoli pol desetih zjutraj. Moj let je bil ob 23:33, svoje prtljage pa ne moreš oddati prej kot 4 ure pred letom. Z dvema kovčkoma, ruzakom in osebno torbico (moja 'osebna torbica' je bila v obliki velike torbe za na plažo, kamor sem stlačila vse možno) sem se namestila v en kot in se tam 10 ur presedala iz ene ritnice na drugo, na stranišče nisem upala, ker nisem nikomur zaupala svoje prtljage, torej si tudi nobene tekočine nisem upala piti in tako sem lačna in žejna komaj dočakala uro 19:30, ko sem lahko pohitela na mesto za dvig letalske karte in oddajo check-in prtljage.
Em... Večji kovček je bil pretežak za 3kg, zato sem nekaj cunj navlekla nase, nekaj stlačila v ruzak in torbico, drugače bi morala za pretežko prtljago plačati $100. In po novem drugi kos prtljage za nas, posadko, ni več brezplačen. Od kdaj to, ne vem, ker sem še pred 195 dnevi na Bahame lepo in mirno priletela z vso prtljago brezplačno. No, pa sem doplačala za drugi kovček $70. Domov pa sem sredi poletja prišla kot Eskim, v zimskih škornjih in s tremi zimskimi jaknami v rokah (ker pač ni bilo prostora v kovčkih).
Še malce dremanja do prvega poleta, tri in pol urni let do Chicaga, čakanje 9 ur na naslednji let, torej še malce presedanja in poležavanja (tokrat le z ruzakom in torbo, ker mi kovčkov ni bilo treba prevzeti vse do cilja), klatenje po letališču (lahko bi šla tudi ven, vendar ob šestih zjutraj tam ni nič zanimivega, pa tudi kaj preveč varno ni tam naokoli hoditi z vsem nakitom in prisluženimi zelenci v torbi). Let od Chicaga do Frankfurta je minil prijetno in hitro. Na sedežu pred sabo sem imela ekran, 100 različnih filmov, novih, starih, tujih, komedij, družinskih, risank, kar ti srce poželi, pa še igrice zraven. Pogledala sem si oba dela risanega filma Happy Feet (s pingvini), neko komično serijo Family Guy, za katero do te pogodbe sploh še slišala nisem, pa so me potem na ladji hitro poučili o tej neokusni risanki, potem pa še malce igrice Sudoku in tisto, kjer moraš tri enake barve spraviti v isto vrsto,...
V glavnem, na koncu je vse bilo ok, vsa prtljaga je prispela na cilj (ne tako kot prejšnjič, ko se je en kovček odločil počakati v Parizu), jaz sem doma, zdrava in srečna. Jutri pa k zobozdravniku spuliti predzadnji zob. Auuuu!
Inventura končana
Inventura je letos bila precej napornejša od lanske. V zadnjem tednu so nekateri že prešteli vse v glavnem skladišču in skladišču s pijačo, tako da tam nismo imeli posebnega dela (le robe nismo smeli potem več jemati ven). Vsaj nekaj.
Ampak trgovine... Trgovine... Sploh moja... Custom jewelry... Hjao! Punca, ki je tam delala pred mano (en teden nazaj), je pustila tak kaos za sabo, da je kar joj. Na desetine izdelkov brez kode, še več poškodovanih, v predalih in omaricah, kjer naj bi bile le prazne embalaže, sem našla kar nekaj kosov za prodajo, celo Swarovski figurice, ki naj jih ne bi imeli že od avgusta lani, njeno skladišče vse nekaj pomešano... Mah... Dela sem imela, da se je kar bliskalo.
Zdaj je, kar je. Z inventuro smo končali, jutri pa po dveh tednih končno prost dan v pristanišču. Za ostale, zame ne, ker imam 'luggage inspection' med 22h in 24h, potem kakšna poslovilna pijačka in samo spat, ker so dobesedno iz mene stisnili zadnjo kapljo energije. Ob petih zjutraj pa vstati in biti pripravljena za 2 dni presedanja po letališčih in letalih.
Flight details
Končno sem dobila tudi podatke o letu za domov. Do zadnje minute sem upala, da me bodo morda pa le poslali domov pred inventuro, ampak ne. Letim 8. junija iz Seattla, prispem pa 10. junija zjutraj na Letališču Jožeta Pučnika na Brniku.
Kot da so iskali povezave, kjer bom čim dlje posedala po letališčih. Iz Seattla letim skoraj ob polnoči (ne pozabite, imigracijski postopek na ladji imam ob pol šestih zjutraj), v Chicagu čakam 9 ur na let za Frankfurt, potem pa končno nekaj normalnega, dve uri čakanja na let za Ljubljano.
V glavnem, v nedeljo, 10. junija, bom doma. See you somewhere around facebook. 🙂
Balkan meeting na Aljaski
Ob ponedeljkih smo v Juneau, prestolici Aljaske, z nami vred pa še tri druge potniške ladje. Na eni od njih je tudi punca, s katero sva pred letom in pol skupaj šli na intervju za delo na ladji v Budimpešto. Dalj časa sva se dogovarjali za srečanje, pa je končno prišel tudi ta dan.
Srečali sva se nekje sredi ceste, šli na najboljši sladoled (po mojem okusu) na Aljaski, malce po trgovinah, potem pa v bar 'Viking', kjer se večinoma zbira posadka z ladij. Tam me je punca spoznala še z nekaterimi balkanskimi fanti z druge ladje in malo pijančevanje se je začelo. Po dveh pivih sem bila že malce adijo, tako da sem se kar kmalu pobrala od tam. Naslednjič pa baje prinesejo rakijo, da bo prava balkanska fešta. Da mi je samo još čevapa u lepinji. 😀
Se tri tedne
Ne morem docakati dneva, da stopim na slovenska tla, pred moj dom in pred moje najdrazje. Ne spomnim se, da bi si prejsnjo pogodbo tako mocno zelela domov. In odkar vem, da grem domov teden dni kasneje... Hjoj! Ja, res je samo se 20 dni, ampak zadnji dnevi se mi tako vlecejo. Pred dnevi sem ze spakirala vso poletno opremo, ker na Aljaski pac ne potrebujem nic od bikink, sexi oblekic in ceveljckov, zdaj samo se cakam dan, da v drugi kovcek zmecem vse ostalo. Se tri tedne.
Ne vem, morda je problem v moji slovenski miselnosti. Zame delo na ladji ne pomeni isto, kot nekomu, ki prezivlja svoje starse, zeno in tri otroke nekje v neciviliziranem delu sveta. Jaz sem tu za zabavo in prva pogodba je bila odlicna v vseh pogledih. Vse je bilo novo, vse zanimivo, vse neponovljivo. Ali pa je problem v tem, da spet plujem po isti relaciji. Aljaska sama po sebi je cudovita, narava je nepopisno lepa, ampak vreme... Vreme je tako depresivno. Vedno oblacno, dezevno, mrzlo in se enkrat mrzlo. Ali pa delo na ladji ni vec tako vznemirljivo. Ma ne, samo na drugo ladjo me morajo poslati, ki pluje po drugem koncu sveta. Dovolj Amerike zame. Ali vsaj Amerike s pacifiske strani.
Sonja Krese, svetla zvezda meseca
Podaljsana pogodba
Kdo zeli biti assistant gift shop manager?
Prijava za delovno mesto na Celebrity Reflection
Starboard Cruise Services prevzel vse Solstice Class ladje
Ko je pred mesecem dni Mark bil na obisku, mi je mimogrede omenil tudi, da se Starboard Cruise Services pogaja za solstice class ladje. Pisala sem ze, da imamo za zdaj Silhouette in Reflection, danes pa je potrjeno, da smo dobili tudi ostale solstice class ladje, torej Solstice, Eclipse in Equinox. Prej so te ladje pripadale drugemu podjetju s trgovinami na ladji, Harding Brothers (za katere se lahko prijavimo tudi Slovenci, zakaj pa ne, vendar o njih slisim le slabe besede, ne vem, zakaj in kaj je narobe z njimi). V glavnem, zdaj imam se vec moznosti za delo na ladji kot operational manager. Prijavila se bom za Reflection, kjer se lahko treniram, potem pa me lahko posljejo na katerokoli od teh ladij. Sicer ne vem, kako dolgo se zelim opravljati delo na ladji, vendar se zelim razvijati in videti, kako hitro in kako visoko lahko pridem.
Pismo moje mame :)
Danes sem prejela pismo. Ja, ljudje, lahko mi pisete na ladjo. In potrjeno je, da pismo prispe na cilj. Mami sem pustila naslov, kamor mi lahko pise, ce se ji morda malce bolj zatozi po meni in zeli vsa custva zapisati na papir. In danes me je cakalo obvestilo, da me v 'Crew Wellfare' pisarni caka pismo. Vedela sem, da je od mamike, takoj sem sla dol po pismo in ga prebrala. Kako cudovito je bilo videti njeno pisavo na kuverti. Pisala mi je o vsakodnevnici, kaj pocnejo, kam grejo in s kom pijejo kavo, tako slikovito, da sem z mislimi kar odpotovala nazaj v moj kraj in v njihovo zivljenje. Cudovito. Komaj cakam, da grem domov. Do zdaj se nisem zavedala, kako pogresam svoje najblizje.
Imigracija ob prihodu v ZDA
Podaljsana pogodba
Em... Kaze, da mi bodo podaljsali pogodbo. Po vsej verjetnosti ne bom sla domov 1. junija, kot pravi pogodba, ampak vsaj teden kasneje. Razlog? Inventura, ki bo na ladji Celebrity Infinity potekala 8. junija. Vecini trgovcem se pogodba zakljuci 1. junija, ker so vsi prisli 3. decembra, takoj po dry-docku, z izjemo mene, ki sem prisla teden prej. In baje nocejo zamenjati celotnega tima in novince takoj zamoriti z inventuro, ki mimogrede sploh ni tako enostavna, ker se nanjo pripravljamo dva tedna prej, poleg tega bomo spet imeli milijavznt ruskih babusk, ki jih bo potrebno sortirati, tako da... Sploh mi ne disi ideja, da bom za inventuro se vedno na ladji. Zelim domov, vcasih ze odstevam dneve do poleta domov, potem pa mi pridejo na dan z dejstvom, da verjetno ostajam teden ali dva dlje, kot je nacrtovano.
Em... Nekako upam, da me bo Mark poslal na Celebrity Silhouette, da vidim, kako poteka delo operational managerja in kaksna je postavitev v trgovinah. Ce me bodo kasneje poslali na Celebrity Reflection, bi bilo idealno, da prej vidim, kaj me caka. Niti zamisljam si ne, koliksna je Solstice class ladja, Reflection ima se eno palubo vec kot Silhouette in vem, da se bom izgubila na njej... Ko bi vsaj prej videla, v kaj se spuscam. Upam, da me posljejo na Silhouette. Drzim pesti. Nocem inventure na Celebrity Infinity. Ampak po drugi strani pa spet... Kaj, ce imajo inventuro tudi na Silhouette? Na ladji, ki ima se enkrat vec trgovin kot Celebrity Infinity?
Prijava za delo na ladji Celebrity Reflection
Sredi septembra na trg prihaja nova velika krizarska ladja, Celebrity Reflection, ki bo del 'Solstice Class' ladij, najvecjih ladij pri Celebrity Cruises. Trenutno je se v Nemciji, kjer jo sestavljajo, prva posadka bo gor prisla sredi avgusta, ko bo zacela opremljati trgovine, restavracije, skladisca itd. Iz pisarne v Miamiju so vsem poslali povabilo, da se prijavimo za delo na ladji Reflection. Potrebujejo vse, od navadnih trgovcev, do takih in drugacnih specialistov in managerjev. Prijavila bi se za pozicijo operational managerja, vendar nimam nobenih izkusenj, pojma nimam, kaj vse je njihovo delo, tako da... Prijavila se bom, omenila, da imam opravljene vse treninge, da zelim postati operational manager itd. Managerka je ze omenila Marku, nasemu district managerju, da se bom prijavila in ta je baje izrazil navdusenje, tudi sam mi je ob njegovem prejsnjem obisku omenil, da bi me rad videl na Solstice class ladji, tako da skoraj ne dvomim, da bodo sprejeli mojo prijavo. Tako mi niti ne bo potrebno leteti dalec, le do Hamburga, kjer se ladja nahaja v dry-docku. Pocitnice bodo malce daljse, ker se moja pogodba konca 1. junija, ampak nic hudega. Poletje bom prezivela doma in v Indiji in v druzbi ljudi, ki jih imam najraje. Poletje... Komaj cakam. Se dva meseca. In ja, Mark ve, da me mora obravnavati skupaj s fantom. Torej na naslednjo ladjo, katerakoli ta ze bo, potujem z mojim Indijcem. Mimo grede... 'Ljubim te' po hindujsko? 🙂 Me tumse pyar karti hu! 😉
Crew sale
Akshay, nova ljubezen :)
Konec sezone ‘Juzna Amerika’
Priprave za operational manager
Obisk iz glavne pisarne
Odpuscen zaradi alkohola v krvi
Namesto port day-a… sea day
Jewelry & Fur Fashion Show
V enem od prejsnjih postov sem omenila, da v trgovini med drugim prodajam tudi krzno. Managerka si je omislila modno revijo z dragim nakitom iz nasih butikov in krznom. Med modeli so bila dekleta iz spa, casina, shore excursions in... jaz. Pf... Model... Whatever... In ne, nisem imela izbire. Torej, nosila sem rdece pokrivalo iz kasmirja in lisice, vredno 1.889 dolarjev in crne diamante, vredne nekaj manj kot 10.000 dolarjev, se za finale sprehodila s staff captain po stopnicah gor in dol, malce rotirala in sla nazaj v trgovino. Em... No, ja, ni slo tako hitro. Noge so se mi tresle, ker nisem navajena razkazovanja pred skoraj 1000 gosti in vsemi visokimi predstavniki posadke, verjetno sem bila vsa rdeca v obraz (ali morda cisto bleda, pojma nimam), nasmeh se mi je verjetno krivil,... Kakorkoli ze, evo ena fotka nas modelov. 😛