Delo na ladji

Čisto po naključju sem opazila, da sta Helena Vehovec in Sašo Vehovec spremenila ime svojega podjetja in email, kamor jima lahko pišete za delo na ladji. Nista več Invermore Shipping, morda jima slovenska davčna uprava končno diha za vrat, ker smo jim provizijo (katero mimogrede sploh ne bi smela zaračunavati) nakazovali na bančni račun v Italiji. Heh... BTW, ali to še vedno zahtevajo - provizijo???

V glavnem, na mail še vedno prejemam Helenina vabila na razgovore za delo na ladji za različne pozicije, pojma nimam, zakaj me že ne izbriše s svojega seznama. V glavnem, tukaj so njuni novi podatki, novo ime podjetja, novi maili,... Če slučajno koga zanima delo na ladji in se želi prijaviti preko slovenskega podjetja, je to edini naslov, kamor se lahko obrnete (desno zgoraj).

Kljub izjemno slabi ljubezenski izkušnji, ki sem jo doživela na ladji (kar je verjetno maščevanje za vse tiste, ki sem jih jaz prizadela v preteklosti), je delo na ladji zame posebna izkušnja, ki je nikoli ne bi zamenjala. In nisem še zaključila, na ladji bom, dokler ne najdem prave ljubezni in se preselim v njegovo državo (šala mala, af kors). Ali dokler ne bom prestara, da bi nosila škatle gor in dol po palubah in bom že sama sebi tečna. Heh...

Na Celebrity Infinty je ogromno Indijcev, ki danes praznujejo 62. Dan republike. Posebna večerja v jedilnici, vonj curry-ja po celi ladji, potem pa še posebna fešta v crew baru z brezplačno pijačo in seveda z indijsko glasbo. Ja, praznovali smo tudi kitajsko novo leto pred dvemi dnevi, vendar Kitajci niso bili tako prijazni, da bi nam pripravili svojo hrano (mimo grede, obožujem in strašno pogrešam kitajsko restavracijo). In mimogrede, indijska hrana mi nikakor ne sede, vse je pekoče, z nekako čudnim okusom. V edino normalno hrano, ki sem jo našla na jedilniku, sladoled, so dodali cvetove vrtnic. In ja, dejansko je sladoled imel okus po rožah. Kar nekaj. Ampak fešta je bila pa zakon. Indijska glasba precej spominja na balkansko, kar je popolnoma po mojem okusu. Kar malce se mi je odklopilo, plesala sem kot nora, čeprav drugače sploh ne plešem. Pa niti pijana nisem bila. Heh...

Življenje se spreminja. Psihično se postavljam nazaj na svoje noge, skoraj brez tarnanja vsak dan, zakaj se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, tudi delo na ladji je še vedno enako, južnoameriška sezona je res precej napornejša od aljaške, vendar se vse preživi. Delamo in živimo za port days. In glavno je, da je zdaj pred nami kar sedem port days, od tega kar dve nočitvi v Buenos Airesu, česar nikakor ne morem dočakati. Komaj čakam, da grem z ladje in mi ne bo treba dva dni pogledati na uro, da slučajno ne bi zamudila nazaj. Buenos Aires, here we come!!!

Kaj naj rečem? V leto 2012 sem vstopila s strtim srcem, bolečino v duši, izgubljenimi mislimi in mešanimi občutki. Moji načrti so bili premestiti se na ladjo zdaj že bivšega fanta, čim prej, sploh mi ni bilo pomembno, kako in kam, le da bi bilo čim prej. Ampak njegovi načrti so se spremenili, baje je dojel, da za naju ni prihodnosti in da je bolje, da ostanem na svoji ladji, ker bo nama kasneje še težje, če njega naslednjo pogodbo pošljejo na eno od ladij, kjer Starboard Cruise Services nima trgovin. Hh... Samo za info, če si par, enostavno izpolniš obrazec s prošnjo, da vaju pač pošljejo na isto ladjo, kar običajno tudi upoštevajo. V glavnem, slišala sem polno zgodb z njegove strani, zakaj tako in zakaj ne tako, polno tolažečih besed, ki me niti približno niso pomirile,.... Vsak drugi dan me je čakalo njegovo sporočilo, kako trpi, kako je izgubljen, kako ga boli, kako me še vedno ljubi, ampak... Whatever, whatever!!! Nisem odgovorila niti na enega.

Tako sem na lastni koži spoznala, kaj ship life resnično pomeni. Nisem bila nikakršna izjema. Delo na ladji ni za naivne ljudi. Moraš biti bee-yatch, izkoristiti vsakogar, ki ti pride prav, in predvsem skrbeti najprej in edino za svojo zadnjico.

Pozabiti moram na prejšnjo pogodbo, kajti tokrat je vse drugače. Drugi ljudje, drugačen način dela, izkušnje iz preteklosti... Vse to te spremeni. Postaneš previdnejši, vse ti je bolj jasno. In začneš sprejemati nov način življenja, kajti ne preostane ti nič drugega kot zliti se z ostalimi 95% posadke, ki na ladji uživa in ne načrtuje prihodnosti.

Verjetno ste vsi slišali o nesreči potniške luksuzne križarke Costa Concordia. Bil je petek, 13. Resnično je to izjemno tragičen dogodek, tako za potniške križarske ladje kot tudi celoten ladijski promet, ki se v 21. stojetju nikakor ne bi smel zgoditi. Na Celebrity Infinity, kot verjetno tudi na vseh ostalih ladjah, smo imeli poseben sestanek s Safety Officer, kaj odgovoriti gostom, če nas vprašajo karkoli o nesreči te ladje, kaj se je zgodilo, kako, zakaj, ali smo mi varni,... In resnično je bilo precej gostov, ki so kar naprej spraševali o varnosti na ladji, o reševanju, o nemirnem morju, ki je v Južni Ameriki precej pogosto, o vsem mogočem.

Kdo je kriv za nesrečo Costa Concordia, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je bil na mostu in kdaj je kapitan zapustil ladjo, to so vprašanja, ki se bodo kar naprej postavljala in iz ene resnične zgode se bo razvilo na tisoče novih neverjetnih zgodb. Nima smisla ugibati, prej ali slej bo vse prišlo na dan.

V glavnem, Celebrity Infinity še vedno pluje okoli Južne Amerike, vsi smo v redu, delo na ladji poteka normalno, celo morje ni tako nemirno, kot so me strašili prejšnjo pogodbo.

V Južni Ameriki imamo dva embarkation porta, Valparaiso v Čilu in Buenos Aires v Argentini. Valparaiso še nisem imela priložnosti občudovati, ker smo prvič imeli smolo z ukradenimi paletami, sem pa zato danes imela več kot dovolj časa raziskovati Buenos Aires, še toliko bolj, ker v Buenos Airesu sploh nimamo dostave nove robe (to imamo v Montevideu, pa še to se skupina razdeli na pol, ker v povprečju prejmemo le 3-4 palete, in en Montevideo za palete poskrbi devet shoppijev, naslednji Montevideo pa drugih devet).

Torej, BA, ogromno mesto, ogromno ulic in parkov, ogromno prodajaln. Mesto, ki je časovno le tri ure za Slovenijo. S sodelavci smo se sprehodili do glavne promenade (cca 30 minut hoje od porta, mimo revnega in nevarnega predela, kjer sama nikoli ne bom šla), zamenjali dolarje v argentinske pesose (1 dolar = cca. 4,3 pesose) in občudovali izložbe mnogih trgovinic. Potrebujem čevlje z visoko peto, za crew bar, in v tej ulici je več kot preveč trgovin z obutvijo. Ogromnih trgovin, ne le en pajzeljček. In z ravno takimi čevlji, ki jih želim kupiti. Vendar šibamo naprej v McDonalds, ki ima vedno free wi-fi, na en frappe ter facebook in skype, jasno. Chat laufa na polno, dodajanje fotk, objavljanje novih prispevkov na blog Delo na ladji in ure minejo kot minute. Hitro nazaj na ladjo, priprava na passenger drill oziroma pax drill, za eno uro spat in nazaj na svoje delovno mesto.

Naslednjič bomo v Buenos Airesu imeli kar dve nočitvi. Tri polne dni v enem mestu, kar je za shoppije naravnost bajno in sijajno. Če pa takrat ne bom imela dovolj časa za shopping in vse ostalo... Potrebujem čevlje, sem že omenila?

Prvo praznovanje Novega leta na ladji. Dan prej sem se sončila na prečudoviti plaži, trgovine na palubi Celebrity Infinity smo odprli okoli pol devetih zvečer, zaprli okoli pol polnoči, pohiteli na odprto palubo, dobili kozarec šampanjca in odštevali skupaj z gosti. Pol ure kasneje smo šli na pizzo in v crew bar. Dan skoraj kot vsak drugi. Le da smo zdaj v letu 2012. In danes je delo na ladji potekalo cel božji dan, od 9h zjutraj do 1h zjutraj. Vse trgovine je bilo potrebno popolnoma urediti, ker se jutri začne novo križarjenje, novi gostje, novih 14 dni preko Cape Horna v Čile,...

Torej, vsem skupaj želim srečno Novo leto 2012 in polno košaro vsega dobrega.

Ja, na fotki je številka 2011. Ledena skulptura, pri kateri so po odštevanju razbili zadnjo enko in prinesli dvojko. Torej, dobrodošli v letu 2012.

Zadnji zapis letos. Včeraj smo bili v Montevideu, danes pa v Punta del Este, oboje se nahaja v Urugvaju. Montevideo je na prvi pogled (pa tudi na drugi) bolj kot ne revno mesto, če pozabimo na tisto promenado, kjer se nahajajo trgovinice, stojnice in restavracije. V Urugvaju imajo tudi eno čudno navado pred Novim letom. Iz vseh pisarn skozi okna stolpnic mečejo papir (bilo kakšen) in mimoidoče polivajo z vodo. Sprva sem mislila, da protestirajo in si sploh nisem upala čez cesto. Potem sem le vprašala nekega domačina, kaj se dogaja, in mi je pojasnil vso zadevo. In ja, med sprehajanjem od ene trgovinice do druge so me pošteno namočili. Na srečo je zunaj bilo okoli 30°C, tako da je skoraj nekako prijalo. Evo še nekaj fotk (ne pozabite, na tleh niso navadne smeti, ampak je to tako zaradi pričakovanja Novega leta).

Punta del Este pa je eden lepših obalnih krajev, kar sem jih videla na svojih križarjenjih. Poletje (ja, konec decembra), prečudovita plaža, očarljivi Latino Američani,... Jap, to je zame (ne pa Aljaska, ki jo bom mimogrede spet videla maja). Torej, fotkanje ob roki, ki gleda iz peska (znamenitost kraja), nabiranje barve na peščeni plaži,,... To je moj načrt za zadnji dan leta. Danes trgovine odpremo šele ob 20h (jap, odpremo trgovine in ostanemo odprti skoraj do naslednjega leta), tako da je časa v Punta del Este več kot dovolj.

Še veste o tisti utrujenosti od vceraj, za katero sem mislila, da je nisem cutila? Ocitno so bili zadnji dnevi napornejši, kot sem si predstavljala, kajti danes sem spala do štirih popoldne brez prestanka. Potrebovala sem ta day off. Še pa še še paše še pa še! 🙂

Jutri pa port day, ce bo vse po sreci (ce bo vreme na naši strani). Saludades de Puerto Madryn, Argentina.

Na ladji imamo običaj, da pred Božičem organiziramo 'secret Santa'. V trgovini smo to organizirali takole: vsakdo je nekaj dni pred Božičem na listek napisal svoje ime in tri želje, kaj si želi dobiti od Božička. Dogovorili smo se za znesek v višini $30. Na ladji smo precej omejeni, zato smo pisali traparije, recimo pivo, vodke, viski, največ pa parfumi. Kasneje je vsakdo izvlekel en listek in se odločil, katero od treh želja bo izpolnil svojemu sodelavcu. Po službi smo se zbrali v kabini naše managerke (njena kabina je seveda precej večja od naših), razdelili darila in skupaj praznovali (beri: zapili) Božič. Managerka je čez dan dobila informacije, kaj vsakdo od nas najraje pije, tako da nas je ta pijača v njeni kabini tudi pričakala. Jaz sem rekla Baileys Caramel, in kupila mi je celo steklenico, ki sem jo kasneje lahko celo odnesla s sabo v kabino (kar je ostalo, seveda). In to litrsko, ne 0,75l, kot imamo pri nas v Sloveniji.

Plus še eno presenečenje. Imela je 19 papirnatih kozarcev, kolikor je nas vseh skupaj. Na vsak kozarec je napisala ime enega shoppija in jih malce zmešala ter jih zložila enega v drugega. Potem smo morali vsi skupaj izbrati eno številko, kozarec pod to zaporedno številko (oziroma njegov novi lastnik) pa dobi še eno darilo. Prost sea day. Neprecenljiva nagrada. Izbrali smo številko 5 in peti kozarec po vrsti je imel moje ime. MOJE ime. Iiiiiii. Day off!!! Cel sea day off.

In zabava se je začela. Čeprav smo naslednji dan bili cel dan na morju, kar je pomenilo, da smo tudi cel dan delali, smo po razdelitvi daril vsi šli v crew bar in feštali do jutra. Potem pa delat. Moje oči še nikoli niso bile tako rdeče. Šele v takih trenutkih človek spozna, koliko je njegovo telo pripravljeno sprejeti. Moje me je kar malce presenetilo. Cel dan sem normalno stala na nogah, nisem čutila nobene posebne utrujenosti, čeprav sem spala le dve uri, v krvi pa verjetno še vedno imela kakšen promil alkohola.

Vesel Božič vsem, ki ga praznujemo!

Danes naj bi bil port day v Ushuaia-i na skrajnem jugu Argentine. Temu kraju oziroma tej tocki na zemljevidu pravijo tudi 'konec sveta' oziroma 'fin del mundo'. Zasidrali naj bi se ob 10h, izpluli pa ob 19h in nato imeli dva sea days. Ceprav nekega posebnega valovanja morja ni bilo cutiti, nas je kapitan ladje dopoldne obvestil, da imamo nekaj težav zaradi mocnih sunkov vetra (do 100km/h), vendar bo dal vse od sebe, da goste varno spravi z ladje v pristan in kasneje seveda tudi nazaj na ladjo. Vsake pol ure so nas po zvocniku obvešcali, da se še vedno trudijo, vendar veter ne popušca. Po dveh urah pa so nas koncno obvestili, da se žal ne moremo zasidrati in da je varnost gostov in posadke na prvem mestu, poleg tega pa so pristanišce v Ushuaia-i zaprli za ves promet (nihce ne gre notri in nihce ne gre ven), pristaniške oblasti nam ne dovolijo vpluti v luko, tako da smo ostali na odprtem morju.

Tako danes za nas ni bil port day, ampak skoraj sea day. Namesto ob 19:30h smo trgovine odprli ob 13h in delali do polnoci. Poleg tega pa smo morali cel dan poslušati pritožbe gostov, ki niso imeli priložnosti kupiti božicna darila in morajo zdaj zapravljati na ladji, kjer ni ne vem kakšne izbire. Je pa to bil izjemno uspešen dan za shoppije, kar se tice koncnega dnevnega izkupicka, saj je ta bil kar 20x višji od pricakovanega, vendar nam trije dnevi na morju nikakor ne dišijo.

To je zdaj mimo. Zdaj pa hitro na božicno zabavo.

Managerka nam je vceraj povedala, da je naš kontejner s 13 paletami robe na poti iz Floride bil oropan. Baje da v Mehiki. Pokazala nam je tudi slike, kako to izgleda. Skoraj vse škatle so bile odprte, vrednejše stvari, kot so nakit in ure, so seveda pobrali. To je pomenilo, da je pred nami dolg dan, saj moramo preveriti vse odprte škatle in evidentirati vse, kar nam je ostalo.

Ko je prišel kontejner v pristanišce v Valparaisu (Cile), smo v prisotnosti zavarovalnih agentov, policije, nekaterih ljudi iz naše pisarne in ostalih iz kontejnerja znesli vse škatle in locili odprte od nepoškodovanih. Na žgocem soncu smo morali prešteti in zapisati vse blago, ki nam je ostalo, kar je trajalo še dodatni dve uri, zdaj pa cakamo, da škatle rentgensko pregledajo. Šele nato lahko vse, kar nam je ostalo, znesemo v skladišce.

Ladja iz Valparaisa izpluje šele ob 19h, torej imamo dovolj casa, da to uredimo. Potem pa na delo, jutri pa cel dan na morju. Crazy.

Pa je prišel tudi ta dan. Rojstni dan, ki ga prvič v življenju nisem praznovala doma s svojo družino in prijatelji. Sodelavci so mi pripravili zabavo s tortico in baloni, vsi so prišli, tudi tisti, ki nikoli ne vstopijo v crew bar (le moje cimre ni bilo, ker je ravno danes padla s postelje in se poškodovala... Hjoooj, Ali!!!!) 🙂

Vse najboljše za 28. rojstni dan. 😛

Ogromno mesto, od pristanišca oddaljeno le nekaj minut vožnje, ogromni shopping centri, dolge ulice in prometni zastoji ter divji vozniki taksijev, latino glasba na vsakem vogalu, temni clovecki nižje rasti, ki predstavljajo perujsko populacijo in so precej podobni indijancem,... Ne vem zakaj, ampak tukaj se pocutim kar nekako domace. Mislim, da bi lahko živela tukaj. No... Morda.

Poskusila sem tudi seviche. Seviche je tipicna perujska hrana, sestavljena iz surovih morskih sadežev, nic ni peceno ali kuhano, le marinirano v ogromnih kolicinah limoninega soka. Obožujem morsko hrano, ampak tole je bilo pa naravnost nagravžno! Nekako sem se prisilila pojesti skoraj vse in tako se lahko pohvalim, da sem poskusila seviche, ampak nikoli vec.

Mami, danes praznuješ rojstni dan. Prvi rojstni dan, da me ni ob tebi. Oprosti mi, da sem tako dalec! Želim ti vse najboljše iz dna srca! Rada te imam!!!

Da se na hitro javim. Danes smo v Kolumbiji, vroče, 35°C, prosti smo od jutra pa do 17h, ko izplujemo iz Cartagene in plujemo naprej proti Colonu v Panami. Delamo vsak dan do polnoči, ker nam prej ne uspe pripraviti vsega za naslednji dan. Prišlo je devet novih shoppijev, v bistvu vsi stari, večinoma Indijci, nova managerka jih je pripeljala iz svojih prejšnjih pogodb. Managerka je za zdaj ok, malce živčna,  ker vsi pričakujejo veliko od nje, ampak ok.

Prvi dan smo palete prejeli šele ob štirih popoldne, ko bi v bistvu že morali izpluti iz Fort Lauderdala. Ker palete še niso bile naložene (tudi druge ne, ne le za trgovine), smo izpluli šele okoli enajstih zvečer, tako da prvi dan trgovin sploh nismo odprli. Gostje so bili razburjeni, saj tudi casino ni delal, ladja niti približno ni podobna novi, povsod naokoli so še delavci in orodje ipd, nobena ura na ladji ne kaže pravega časa,...

Mimo grede, na ladji imam tokrat med gosti več kot 50 Slovencev, neka skupina, ne vem, kakšna. Zdaj me vsak dan prihajajo obiskovati v mojo trgovino, saj sem edina Slovenka med posadko (še vedno, ja). Kako fino, počutim se skoraj kot doma... Prejšnjo pogodbo sta bila gor samo dva Slovenca. 🙂

No, toliko. Šibam nazaj na ladjo pogledat, če je kaj za pojest, drugače pa spat do pol petih, da si malce napolnim baterije. Crew bar me je izčrpal. Aja, mimo grede, moj fant je dobil potrjeno, da se 12. decembra pridruži Celebrity Silhouette, torej nič več vsakodnevnega javljanja... Em... 🙁

Danes je Celebrity Infinity zadnji dan na Bahamih. Dry-dock je po mojem mnenju pogrnil po celi črti. Celebrity Cruises je za obnovo naše ladje namenil 52 milijonov dolarjev. Baje največ, kar so do zdaj namenili za dry-dock. Kam so šli vsi ti zelenci, pojma nimam. Še enkrat povem, jaz nekih hudih sprememb na prvi pogled ne opazim. Niti na drugi pogled ne. Dela je na ladji še vedno več kot preveč, precej delavcev bo podaljšalo svoje delo na ladji in bodo kar z nami pluli baje vse do Kolumbije. Vsepovsod so še smeti, kontejnerji, plastika in les, vse je polepljeno in prekrito, nič ni niti približno nared za goste, ki pridejo jutri. Jutri! Le trgovine so pripravljene, prah je brisan vsak dan, vse je že na policah, čaka nas le še priprava skladišča na palete, ki jih prejmemo jutri. Baje jih bo okoli 25. 25 palet. In pet shoppijev. Uhhhh. Poleg tega imamo jutri zjutraj poseben 'emergency drill', na ladjo pride obalna straža ZDA (USA coast guard), ki bo preverila, ali je ladja in posadka popolnoma pripravljena na izplutje, pride tudi ogromno nove posadke (sign-on), devet novih shoppijev, med njimi tudi moja cimra Alina. Komaj čakam, da jo vidim! Potem še 'passenger drill' oziroma 'pax drill' z vsemi gosti, tik preden izplujemo, potem odpremo trgovine, naslednja dva dni na morju, šele nato prosti dan v Kolumbiji. Pa še to ne cel dan, le do petih popoldne, potem pa hitro naprej proti Panamskemu prekopu. In vse to z novo managerko, za katero še ne vemo, kako poteka delo z njo (oziroma predvsem odmori). Hjao. In vse to brez mojega fanta. Toliko vnaprej lahko predvidevam, ne morem pa si misliti, kako se bom počutila jutri, pojutrišnjem, čez tri dni, deset dni, en mesec, ko bom še vedno sama na ladji. Marsikdo na ladji mi govori, naj pozabim in grem naprej, da je to bila le ladijska ljubezen, tak je pač ship life. Neeee!!! To ni bila samo ladijska ljubezen in ne sprejemam ship life. Že mesece nazaj sem pisala o tem, kako hudo je, ko se team menjava, posadka gre domov, pride nekdo drug,... Ni lahko spoznati osebo, ki ti priraste k srcu in istočasno vedeti, da v kratkem ne bo več del tvojega življenja. Ne, ne sprejemam ship life. Askim, I miss you soooo much!!!

Kako in zakaj? Ne morem se pomiriti. Ne morem se sprijazniti z usodo. Zakaj je vse šlo po načrtih, zakaj je vse bilo v redu do prvega dne, ko sem se vrnila na ladjo? Kako srečna bi zdaj lahko bila, če bi mi fant sporočil, da se v začetku decembra vrača na Celebrity Infinity. Celebrity Infinity, ne Celebrity Silhouette.

Zdaj vseskozi mislim na to, kako bi se ga najraje 'nažrla do podna', da dam vse iz sebe in nato kar se da hitro pozabim, vendar se sploh ne upam vstopiti v crew bar, ker bi to bil moj brodolom. Nisem sploh še šla gor, odkar sem spet na ladji.  Vseskozi mi gre na jok. Povrh vsega pa na ladji cele dneve preverjajo ozvočenje in predvajajo romantično glasbo, ki jo hočem-nočem moram poslušati, ne glede na to, kje na ladji se nahajam. Sama sem v kabini, cimra Alina pride 3. decembra. Nimam nikogar, s komer bi se lahko pogovorila, le moj dnevnik za najboljšo prijateljico me nemo gleda s police. Moram ji pisati, ker me moje položaj ubija. F***ing ship life!

Moj Turk mi je sporočil, da je dobil mail iz pisarne. Imajo prosto mesto zanj. Na Celebrity SI. Solstice. Ladja, kjer Starboard Cruise Services nima trgovin, le-te so v lasti podjetja Harding Brothers. Kako naj zaprosim za transfer, če nimamo trgovin tam??? Groza me je bilo ob misli, da gre na ladjo, kjer ni niti najmanjše možnosti, da se mu prej ali slej pridružim. Na najslabšo ladjo bi šla za njega, ampak na to pa ne morem, če ni gor naših trgovin! Jok in stok, groza in obup, jecljanje in smiljenje sami sebi... Nisem več vedela, kako naj se počutim. Ne bom ga videla vsaj pol leta!!!

Nisem se mogla več pogovarjati. Komaj sem požirala slino, ki se mi je nabrala v ustih, cmok v grlu je bil prevelik, da bi sploh lahko kaj rekla. Prosil me je, naj se pomirim, saj bo drugače zavrnil ponudbo. Nočem, da ostane doma, ker vem, da si želi čim prej na ladjo, saj doma nima kaj početi, samo zapravlja denar in čaka na ponudbo. Zdaj jo ima. Hočem, da gre, ker kdo ve, kdaj se bo odprlo mesto zanj. Hočem, da gre. Res. Ampak mi je tako težko. Tako težko! Ko sem ga nekoliko kasneje spet poklicala, pa mi je sporočil, da ladja ni Solstice, ampak Silhouette. Vaaaaa, Silhouette. Zasveti iskrica upanja, da zaprosim za transfer. Vprašam Marka, district managerja pri Starboard Cruise Services, ki je ravno na naši ladji in... Iskrica ugasne. Ne zažari še bolj, ampak ugasne. Popolnoma. Žal me ne morejo poslati na Silhouette, ker je seznam shoppijev za Južno Ameriko bil potrjen že prejšnji ponedeljek in od takrat ne delajo nobenih sprememb več. Kdor je na seznamu, je na seznamu. Neeee!!!

Kako ne morejo? Zakaj ne morejo? Zakaj ne pošljejo nekoga od tam na Celebrity Infinity, mene pa tja? Kako ne morejo, ko pa delajo transferje, kakor se jim zazdi??? Pa ne, no!!! Vseeno se zahvalim, obrnem stran in komaj zadržujem solze v očeh. Še cel božji dan moram delati, skrivati svoje občutke in solze, ki jih nikakor ne morem ustaviti. Skrijem se v kot svoje trgovine, pred sabo zmečem sto majic in se delam, da jih zlagam, v resnici pa mislim samo na to, kako dolgo ne bom videla svojega fanta. Predolgo. Ob prvi priložnosti tečem v kabino, se še bolj zjokam, pokličem fanta, se še bolj zjokam, jecljam in stokam... Nič ne pomaga. Nobena beseda, noben 'baby' ali 'askim' ali karkoli ljubkovalnega. 'Askim' je turška beseda, po naše pomeni 'moja ljubezen'. Tako se kličeva s fantom. Askim. Črka i je v bistvu brez pikice in se vse skupaj prebere [aškm].

Krepko so me nalagali oziroma krepko sem se zmotila, ko sem mislila, da je delo na ladji v dry-docku kot počitnice, kjer morda uro ali dve na dan brišemo prah v trgovinah, preostali čas pa poležavamo na peščeni plaži, pod palmo in s koktejlom v roki. Niti približno ni tako. Moj prvi dan se je delo na ladji za shoppije pričelo ob 10h. V vseh trgovinah je najprej bilo potrebno urediti vse izložbe, namestiti ves nakit, obesiti vsa oblačila, seveda urejena po barvi in velikosti, in podobno.

Moje delo na ladji se bo tokrat začelo v trgovini Ready to Wear (RTW), kjer imam v enem kotu blago po 10 dolarjev, v drugem pa drage usnjene čevlje, in krzno - plašče, jakne, pokrivala in šale iz pravih pravcatih ubogih živali, ki so morale skozi ne vem kakšno trpljenje, da imam jaz zdaj v trgovini težke, nagravžne cunje za 1000 dolarjev in več. Pa toliko dela sem imela s to kožo, vsak kos posebej sem morala evidentirati in zalogo lepo zložiti v omare, vsak dan po koncu delovnega dne pa bom morala prešteti vse, kar imam. Vsak dan se bom morala dotikati mrtvih živali in vonjati tisti ogaben vonj po koži. Ali smem sploh omeniti komu, da mi to nikakor ne diši? Nisem neka huda zagovornica pravic živali, ampak ko se spomnim kakšnega posnetka z YouTube-a, na kakšen način pridejo do prečudovitih košatih mehkih izdelkov... No comment!

V glavnem, delamo vsak dan najmanj 10 ur, skakljamo iz ene trgovine v drugo, sesamo, brišemo prah, drgnemo po policah, da bi odstranili sledi selotejpa, skrbimo za zalogo v trgovinah, barvno urejamo in usklajujejo izložbe ipd. Na obisku smo imeli tudi 'visual team', Billa, Veronico in Valerio, ki so hodili od ene trgovine do druge, razmetali vse, kar smo prejšnje dni postavili, nametali nekaj svojega, predlagali, kako naj bi trgovina izgledala,... Pri Starboard Cruise Services so prišli do novega spoznanja. Ne gre več za to, da moramo pokriti vsaki centimeter police, ki ga podjetje plačuje kot najemnino, ampak gre zdaj bolj za 'manj je več', torej vsakega izdelka po nekaj velikosti in ne vse majice ali hlače, ki jih imamo. Končno! Se spomnim prejšnjega managerja, kako je težil, da damo ven ves jantar in žad, ki ga imamo, pokrijemo vsak centimeter... No, visual team je odšel, ostal pa je district manager Mark, ki še vedno živčno nadzoruje in preverja, kaj vse je še potrebno urediti, da bodo trgovine nared, ko ladja izpluje z Bahamov.

Ven sem šla dvakrat. Enkrat s sodelavcem, ki mi je pokazal bar, kjer je free wi-fi, drugič pa s kolegi, ko so me peljali v kitajsko restavracijo, drago kot žafran, kamor niti mrtva več ne stopim. Sem pa od tam vsaj videla plažo, sicer ponoči, ampak lahko rečem, da sem jo videla. Drugače okoli ladje ni ničesar. Bar s tem internetom, tankerji, en kup nizkega grmičevja, taksi do mesta pa stane 30 dolarjev. V eno smer. Časa ni, po trdem delu v trgovinah pa tudi ne volje. Po službi vidim le tuš in posteljo. No, topla voda je, klima je in ni, kakor kdaj, telefonska povezava na ladji je precej omejena, v 100-tih poskusih ti morda uspe 1x dobiti signal, medtem ko SiMobil recimo sploh ne pozna tega otoka. Ni signala, ni važno, ali sem v kabini (kjer ga tako ali tako nikoli ni), ali sem zunaj pred ladjo, ali v mestu. Nikjer.

Po resnici povedano, na ladji je še toliko dela, da se mi niti sanja ne, kako bomo čez 3 dni pripravljeni na 2000 gostov, ki komaj čakajo, da vidijo 'novo' ladjo. In če še bolj po resnici povem, sploh ni nič tako novega. Na vrhnjo palubo so dodali 42 novih kabin, nek nov ice-bar imamo, baje tudi neko novo restavracijo, bolj ali manj pa je vse ostalo isto. Sem mislila, da bodo po celi ladji zamenjali tepihe. Hh... Sem samo mislila, ja. No, nekje so jih zamenjali, ampak se zdaj kar pogrezam, ko stopim gor. Niti pomisliti nočem, kako bodo gostje hodile po tem v visokih petah.

Aja, mimo grede, ladja je dejansko na suhem. Potegnili so jo ven iz vode, dejansko vidiš propelerje in zarjavelo pločevino. Slikca je  morda malce slabše kvalitete, ker je narejena z mobilnim telefonom.

Prvi dan. Nisem še na cilju, od Bahamov me ločita še 2 uri čakanja na letališču v Miamiju (kjer je mimo grede 27°C) in ena ura leta. Opis poti do sedaj? Hjao. Rezervirali so mi letalsko karto, pri kateri nimam kaj dosti časa, da na naslednjem letališču ujamem naslednji avion. Tokrat naj bi iz Ljubljane letela ob 7:15, v Parizu pristala ob 9:15 in ob 10:50 odletela proti Miamiju. Ravno prav. Ampak ker se pri Air France rado kaj zalomi (pa upam, da je to edino, kar se je tokrat zalomilo pri meni), smo iz Ljubljane poleteli z enourno zamudo, tako da smo v Parizu pristali, ko se je vkrcavanje na avion za Miami že začelo. Panika, normalno. Potem pa še pregled potnih listov, čakanje na avtobusek, da te pripelje na tvoj terminal, tam pa iskanje pravih vrat, ki se kot običajno nahajajo na čisto drugi strani terminala. Seveda še vedno optimistična, da me bo morda avion počakal, hitim do pravih vrat, med tekom pa me spremljajo zvočna in pisna opozorila na vseh ekranih za 'last call' z mojim priimkom. Vedno sem se spraševala, kako hudiča lahko nekdo pride tako pozno na letališče, da ga morajo klicati. Zdaj vem - drugi avion je kriv. V mislih sem že tipkala emergency number, da ne bom mogla priti na ladjo danes, ker je imel avion zamudo. No, pa ni bilo potrebno, ker je pred vrati za avion proti Miamiju stala še množica ljudi, ura pa je bila že 10:45. Uf, kakšno olajšanje. Po tem pa smo čakali še eno uro v avionu, pilot pa se je celo opravičil za zamudo, ker čakamo potnike z drugih letov, ki imajo zamudo. Čakamo potnike z drugih letov? O, kako lepo! Še dobro, da imam v Miamiju 6 ur časa, da ujamem let za Bahame. Med potjo pa... Jao, jao... Saj razumem, da tudi družine z majhnimi otroci rade potujejo, ampak da se mi 9 ur, kolikor je trajal let do Miamija, na ušesa derejo štirje malčki z vseh koncev... Hjao, še vedno jih slišim v mislih. Prtljage mi v Miamiju ni bilo potrebno prevzeti, ker le-ta potuje direktno na Bahame, sem pa na letališču morala izpolniti obrazec I-94, ker imam delovno vizo. Torej, preden pridete na Immigration okence, najprej zaprosite za ta obrazec in ga izpolnite, šele potem se postavite v vrsto, drugače vas pošjejo nazaj. Sem se pa morala ponovno čekirati za let na Bahame. Self-service terminal - groza! Nihče ni znal karte natisniti sam. Po opravljeni papirologiji sem se napotila na skytrain (vlakec) do svojega terminala (vse je odlično označeno), ki je seveda spet čisto na drugi strani letališča, ko izstopim z vlakca, pa presenečenje. Zagledam sodelavko iz prejšnje pogodbe. Hrvatico, ki sem jo omenila v predzadnjem postu. Hrvatico, ki je nihče ne mara, so poslali na drugo ladjo. Hrvatico, za katero sem mislila, da mi bo spet nagajala, tako kot je vsem, gre na drugo ladjo. In jaz jo srečam na letališču, velikem za pol Slovenije, ob istem času, ko je čakala na isti vlakec, le da jo odpelje v drugo smer. Neverjetno. Seveda sem jo vprašala, kam gre, ker naj bi po mojih informacijah ostala do ne vem kdaj na Celebrity Infinity. Poslali so jo na Celebrity Millennium. Transfer. Arrrrr!!!! Ne morem verjeti. Hitro sva se poslovili, ker se z njo nimam kaj pogovarjati, in takoj ko sem se obrnila, se mi je narisal nasmeh na usta. Ogromen nasmeh, skoraj brezmejen. Na glas sem se smejala. Če ne bi imela ušes, bi se moj nasmeh raztegnil okrog cele glave. In smejala sem se še celo pot do vrat za avion, ki leti v Freeport na Grand Bahamas. In še vedno se smejim in ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. V glavi sem že imela, da me bodo dali v isto kabino z njo, ker je trenutno edina punca v timu (če izvzamemo novo managerko, ki ima seveda svojo kabino, in Valentino, ki je v kabini s svojim fantom). Torej... V glavnem, komu koristi, da lažem? Izredno srečna sem, da je ne bo na Celebrity Infinity. Za adijo sem jo pa še morala videti. Kot da bi me tisti tam zgoraj hotel čim prej razveseliti. Ali pa vliti vsaj malce upanja, da bo tudi moje drugo delo na ladji prijetno. Oh!

Še zadnjič letos vozim svoj avto. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati, ob štirih. Spala sem eno uro, ker sem se do treh zjutraj na skypu poslavljala od svojega Turka. V tisti urici, ko sem malce zadremala, pa sem še imela nočno moro in sem se ob pol štirih zbudila vsa prestrašena, da sem nekaj pomembnega pozabila doma. Za pol ure zaspim nazaj, in ravno ko se vključi budilka, kliče tudi moj fant, da se še zadnjič poslovi. Torej, nekaj pred peto z mami in očijem sedem v avto, peljem proti Brniku, opazujem temno in zmrznjeno okolico ter posipano cesto proti poledici. Ja, posipajo. Zunaj je -1°C. Jaz pa na poti na Bahame. Obdajajo me mešani obcutki, saj zopet napuščam domače in prijatelje, tudi ljubezen, po drugi strani pa grem na Bahame. Fant me prepričuje, da bo bolje, ko pridem na ladjo. Da ne bom imela časa toliko misliti nanj in na dom. Ampak nič me ne potolaži. Moji najdražji ostajajo doma, jaz pa grem na ladjo, kjer zopet nimam nikogar. Kot da grem prvič. Oziroma še slabše, kajti zdaj vem, da je gor najmanj ena oseba, s katero se ne ujemam ravno najbolje. Nihče se ne ujema z njo, tako da ni samo moj problem. Pa menda bomo tudi to preživeli.

Čez 36 ur, po šestih tednih doma, se mi začenja drugo delo na ladji. Vračam se na Celebrity Infinity, na počitnice, kot bi rekli moji znanci, ki nekako ne dojemajo, da na ladji dejansko delam. Kar groza me je, kako hitro je minilo. Počitnice, namreč. Ni mi všeč.

V glavnem, lahko bi začela pakirati, ne? 36 ur pred poletom sta moja dva kovčka še vedno v kotu, kot sem ju postavila pred 6 tedni. Kar precej stvari sem pustila na ladji, zato moram sedaj spakirati manj, če želim domov prinesti tudi tisto, kar sem pustila gor. In spet imam ta problem, da bom potrebovala tako poletno kot zimsko opremo, saj je na jugu Amerike (Cape Horn) januarja in februarja povprečna temperatura 12-13°C, medtem ko je v Argentini v Buenos Airesu istočasno 27-28°C.

Občutki 36 ur pred odhodom? Kaj pa vem. Če vam po resnici povem, se mi nekako ne gre tako, kot se mi je šlo prvič. Zdaj mi je delo na ladji že znano, poznam nekaj ljudi gor, saj se vračam na isto ladjo, a gor ne bodo ljudje, s katerimi sem se najbolj razumela, mojih starih sodelavcev, ker se je skoraj cel team zamenjal, tam pa bo nova managerka, o kateri sem slišala samo slabe reči (ampak zgolj slišala, tako da soditi še ne morem). Gor pa je ostala tudi sodelavka, ki vsem meša štrene. Poleg vsega pa ne bo niti mojega Turka.

Biti sam en teden na Bahamih in z nikomer deliti trenutkov, ko si srečen, presenečen, žalosten ali razočaran...

Delo na ladji, ki pluje po Južni Ameriki, zahteva tudi cepljenje proti rumeni mrzlici. Mislila sem, da bom tega neprijetnega opravila deležna na ladji, ko se vrnem s počitnic, ker naj bi tam cepljenje proti rumeni mrzlici bilo zastonj, ampak mi je Daleia iz Miamija poslala mail, v katerem me je obvestila, da moram sama poskrbeti za cepljenje proti rumeni mrzlici, še preden se vrnem na ladjo, drugače me sploh ne bodo spustili gor.

Ker je stric Google moj najboljši prijatelj, mi je povedal, da se cepljenje proti rumeni mrzlici opravlja na območnih zavodih za zdravstveno varstvo, cepivo deluje 10 let, cepili pa naj bi se vsaj 10 dni prej, preden vstopimo na ogrožena območja. Najprej sem klicala svojo osebno zdravnico, ki mi je povedala, da oni tega ne delajo in se moram odpeljati v Novo mesto. Pokličem v Novo mesto in se dogovorim za termin, hkrati pa še izvem, da cepljenje proti rumeni mrzlici stane 32 evrov. Dobiš tudi rumeno mednarodno knjižico s podatki o cepljenjih.

Zdravnica v Novem mestu me je opozorila na stranske učinke. Skoraj pri vseh, ki se cepijo proti rumeni mrzlici, se po 5-6 dneh pojavijo stranski učinki, večinoma glavobol in slabost, pri nekaterih bruhanje, skoraj obvezno pa bolečine v mišicah. No, pa da vidimo, kako smo odporni. Pri meni bo to ravno v času, ko bom letela proti Ameriki na svoje delo na ladji. Tako bo let še bolj stresen. Že tako ali tako bo moja sobota imela 30 ur, ker so na Bahamih kar nekaj ur za nami. Dolg bo dan. Po možnosti z glavobolom in slabostjo.

Delo na ladji ni le delo v trgovini in baru, ampak si ladijske družbe za zabavanje svojih gostov omislijo tudi nekaj takega:

Jocka in Maria sta bila del entertainment teama na Celebrity Infinity. Vsakokrat sta navdušila vse goste in seveda tudi mene, zato mislim, da je prav, da to izredno predstavo delim tudi z vami. Mimo grede, pesem, ki se odvija v ozadju od 42-e sekunde naprej, Alegria, poje Jayson, tudi član entertainment team-a, za katerim je 'norela' polovica punc na ladji (z mano vred, normalno). 🙂

V mojem okolju marsikdo misli, da je moje delo na ladji bilo kot dolgo počitnikovanje na morju. Vsi me sprašujejo, kdaj grem spet nazaj na počitnice. Ekskjuz mi???

No, na počitnicah sem zdaj, doma, ampak zaželela sem si pravih počitnic. Odletela sem na obisk k fantu v Istanbul. Iiiii... Srečanje po skoraj enem mesecu... Sooo nice! Zdelo se mi je, kot da ga nisem videla že pol leta. Po drugi strani pa spet, kot da sva bila narazen le dan ali dva, kot da mi je bil ves čas nekje blizu. Čudno.

In kakšen je Istanbul? Amazing! Polno ljudi na ulicah, ne glede na uro, tržnic toliko, da glava peče, vsaka druga vrata zlatarna (kot na Aljaski), vsaka vmesna vrata polna desertov, tipičnih za Turčijo (baklave, tulumbe, lokumi,...) in sveže stisnjenih sokov po sprejemljivi ceni (recimo okoli €2), na vsakem vogalu pečen kostanj in koruza, turški čaj je odličen, kave ne pijem, nisem pa niti opazila, da ljudje veliko kadijo, tako da pojma nimam, zakaj se pri nas reče, da 'kadi kot Turek'.

Mošeja na vsakih 200 m in ko začnejo ob šestih zjutraj klicati k molitvi in potem še 4x na dan... In če imaš hotel skoraj tik pod največjo in najbolj znano mošejo v Istanbulu, Blue Mosque...

Mimo grede, v tem času je v Istanbulu bila tudi ladja Celebrity Equinox, ena največjih ladij v floti, tam so imeli overnight, so pa bili na svojem zadnjem križarjenju po Mediteranu (selijo se na Karibe). Oh, moj Celebrity.

Včeraj sem na dom prejela pošto iz Miamija, s pogodbo in podatki o letu, torej je zdaj tudi uradno. Moje delo na ladji se bo tudi v drugič začelo na Celebrity Infinity. Začnem 26.11., ko pozno popoldne priletim na Bahame, kjer je Celebrity Infinity v dry-docku, končam pa po mesecih plovbe po Južni Ameriki, Panami in Aljaski (ja, zopet Aljaski), 1. junija v Seattlu.

Seveda sem že do potankosti preštudirala pot moje ladje v tem času, mami sem na koledar za leto 2012 napisala, kje bom vsak dan vse do začetka junija, zdaj že vneto študiram, kaj vse spakirati v dva kovčka, pri čemer moram biti izredno previdna, saj sem ogromno stvari pustila na ladji, nočem pa pretežke prtljage na poti nazaj. In glede na to, da se poznam in vem, da bom spet vsakemu nekaj kupila... Em... Še bo pestro, ja.

Odločitev je padla. Sicer se nihče z njo ne strinja, ampak jaz že od nekdaj delam po svoje in tokrat ni nič drugače. Daleii iz Starboard Cruise Services sem sporočila, da lahko z delom na ladji pričnem na predlagan datum, torej 26. novembra 2011. Bila je vesela, da sem ji tako hitro odgovorila, v naslednjem mailu pa mi je še napisala, da so dokumenti že poslani.

Vem, da ne bom samo poležavala na plaži na Bahamih, ampak bomo morali urejati trgovine in vse to, bom pa lahko rekla, da sem dala čez tudi dry dock. Vam pa bom lahko iz prve roke opisala, kaj vas čaka, če boste ta čas na ladji. Ja, kako sem jaz prijazna. Luv ya all!

Daleia iz Starboard Cruise Services mi je odgovorila izjemno hitro, v le nekaj urah. Prav prijetno presenečena sem. Odgovila mi je, da mi bodo še ta teden preko FedEx-a poslali dokumente za vrnitev na Celebrity Infinity. Potem pa še večje presenečenje. V istem mailu me je vprašala: "...please let me know if you are able to join ship earlier. Say November 26th..."

Em... Se želim vrniti na ladjo en teden prej? Celebrity Infinity bo med 12.11. in 03.12. v dry dock-u. To pomeni, da ladja ne pluje, ampak tri tedne stoji v luki nekje na Bahamih, kjer jo popravljajo in prenavljajo, dodajajo nove kabine, menjajo obloge, klime ni, tako da so kabine izjemno neprijetne za bivanje itd, medtem ko zaposleni malce pospravljajo po ladji, v glavnem pa se sončijo na bahamskih plažah. Baje. Trgovci pa približno dve uri na dan delajo v območju trgovin, vse blago je potrebno znesti nazaj v trgovine, urediti izložbe, brisati prah v trgovinah,... Na Celebrity Infinity bomo verjetno dobili tudi novo dostavo, ker bomo zamenjali pot, tokrat plujemo v Južno Ameriko. Poleg tega bi pa skrajšala počitnice za en teden. Ampak tako ali tako mi je doma dolgčas že od prvega tedna, tako da... Si torej želim prej na ladjo?

Sodelavka Alina, moja zadnja cimra in najboljša prijateljica na Celebrity Infinity, ki je sicer še vedno na ladji, mi je rekla, da je na dom že dobila pogodbo za drugo delo na ladji. Vrača se na isto ladjo in na isti dan kot jaz, torej bo imela le tri tedne dopusta. Ufff. Sem pa zelo srečna. Ko se vrnem, bom imela na ladji osebo, ki jo poznam in imam rada.

Meni je manager že na ladji potrdil, da se 3. decembra vračam na Celebrity Infinity, ampak imela sem samo njegovo besedo, nič pa napisano na papirju ali vsaj email iz glavne pisarne. Zato sem se odločila, da pišem v Miami osebi, ki je odgovorna za razporejanje zaposlenih na ladje.

Napisala sem, kdo sem, da sem že pred meseci zaprosila za vrnitev na Celebrity Infinity in da mi je manager potrdil vrnitev, vendar nimam nobenega papirja in želim pogodbo. Zdaj pa nestrpno čakam, kaj bo gospa Daleia iz Starboard Cruise Services odgovorila.

Če vam po resnici povem, se še sama sprašujem, ali se bo moje delo na ladji res nadaljevalo na Celebrity Infinity, ali me bodo poslali kam drugam. Baje da ni nič nenavadnega, da te tudi po potrditvi pošljejo na drugo ladjo, tudi k drugi ladijski družbi, če je nuja.

Kaj naj rečem? Doma sem že več kot en teden in po resnici povedano, si skoraj že želim nazaj. Delo na ladji te prisili v drugačno življenje, drugačne navade, v druženje z drugačnimi ljudi... Doma se spet počutim kot med štirimi stenami, vsi so tako omejeni, kar se tiče drugih narodnosti... Komaj čakam, da se vrnem med ljudi, ki so kot jaz, ki me razumejo, ki sprejemajo vse in vsakogar ali vsaj ne govorijo nič slabega o drugih... V Sloveniji je očitno Slovenec edini, ki je kaj vreden. Na ladji pa Slovenec ne pomeni nič več in nič manj kot ostalih 63 narodov, koliko nas je na naši ladji. Kakšna Slovenija, kakšna Evropska Unija? Tam smo vsi en svet.

Pa sem doma. Na srečo z obema kovčkoma, danes so mi na dom dostavili še drugega, tako kot so obljubili na letališču.

Splošni občutki? Ne vem... Ko sem se na ladji poslavljala od prijateljev in sodelavcev, ni bilo tako hudo. Tudi na letališču ni bilo posebne žalosti, vse dokler nisem skozi okno zagledala naše ladje. Tako blizu je bila, a spet tako daleč. Obesila sem se na FB in upala, da bo kdo od naših na internetu, da se še enkrat poslovim, čeprav sem vedela, da je to skoraj nemogoče, ker so dobili novo dostavo in niso imeli časa za surfanje po internetu.

V bistvu je vse bilo bolj ali manj v redu do trenutka, ko smo vzleteli. Skozi tisto malo okence sem videla našo ladjo, v grlu se mi je naredil velik cmok, ogromen cmok, solze so mi zalile oči in močno sem si zaželela nazaj na ladjo. Tako močno sem si želela nazaj, da je kar bolelo. Zaprla sem oči, da se malce pomirim, a ko sem jih ponovno odprla, ni bilo nič drugače. Še vedno sem videla obalo Floride, obsijano s soncem, medtem ko sem jaz sedela na avionu na poti v mrzle kraje. Jecljanje in smrkanje do Atlante. Tam pa je bilo bolje. Počutila sem se bliže domu, odštevala sem ure do pristanka v Ljubljani in ponovnega snidenja z mami in sestro, hkrati pa štela, koliko je ura na Celebrity Infinity. Ali sodelavci že delajo? Ali so dobili veliko dostavo? So uspeli iti kaj na zrak ali se spočiti do začetka prvega dne novega križarjenja?

Zdaj sem v Sloveniji. Moj avto, moj dragi golfić. A sploh še znam voziti? Pustila sem sestri, da vozi, ker si nekako nisem upala sesti za volan. Kdaj drugič, še bo čas.

Doma pa... Čudno, kako veliko je stranišče in kako tiho je, ko potegneš vodo. Ko na ladji potegneš vodo in ko tista zadeva izsesa vse iz školjke, se ti zdi, da boš oglušel. Kopalnica je doma tako velika, da se ogledalo niti ne more zarositi med tuširanjem. In kako dobro je grozdje, ki ga utrgaš s trte pred hišo? Mmmm. Da ne govorim o udobni in veliki postelji, na kateri se ne zbudiš do naslednjega dopoldneva, pa še to le zaradi sonca, ki te obsveti. Dnevna svetloba v kabini na ladji? Heh... Sanjaj. Ja, je možno, če si manager ali kaj podobnega, navadni shoppiji imamo kabine brez oken. In da o domači vodi iz pipe sploh ne govorim, ki nima ne barve, ne vonja, ne okusa. Neprecenljivo! Šele zdaj vem, kaj vse mi je v bistvu manjkalo na ladji.

Ampak grem nazaj. Delo na ladji se zame še ni končalo. Nimam še dovolj. Najmanj še enkrat. Potem bomo pa videli.

Delta Airlines... Je potrebno povedati še kaj drugega? Na letališču v Atlanti sem komaj ujela avion za Pariz, ker smo imeli malce zamude, vkrcavanje pa se je začelo, še preden smo mi sploh prispeli, v Parizu pa nisem imela časa niti za stranišče, ker sem tekla direktno na naslednji terminal. In kaj potem? Priletim v Slovenijo, stopim iz aviona, čakam prtljago, vidim pa samo en kovček svetlo modre barve z rožami. Manjši kovček. Kje je pa veliki? Z vsemi spominki???

Tako sem prvič v življenju morala obiskati oddelek za izgubljeno in najdeno. Dala sem jim opis in naslov, kam naj ga pošljejo (čeprav ima kovček tudi etiketo z mojim slovenskim naslovom). Kovček so izsledili v Parizu, pride pa z naslednjim letom iz Pariza. Baje mi ga pošljejo po pošti in jutri naj bi že bil v Trebnjem. Bomo videli. In ja, mimogrede, sploh nisem bila edina. Iz Pariza nas je priletelo okoli 100, od tega pa kar trije nismo dobili vse prtljage. A je to normalno?

Tolažim se s tem, da v njem ni nič kaj posebno vrednega, vse je bilo v moji carry-on torbi (kar priporočam tudi vsem vam). Sem pa srečna, da se je to zgodilo na poti domov in ne na poti na ladjo, kajti ne predstavljam si, kako bi se na ladji sprijaznila s stvarmi iz enega kovčka.

Pa je prišel dan, ko se je moje delo na ladji končalo. Moja prva pogodba je trajala šest mesecev in dva dni. S sodelavcem, s katerim skupaj odhajava, sva včeraj oddala svojo check-in prtljago v crew wellfare, da jo pregledajo in označijo kot prtljago posadke. Danes zjutraj ob pol desetih smo imeli imigracijski postopek, oddali I-95 (tisti dragi papirček, s katerim smo lahko šli z ladje v ameriških pristaniščih), dve uri čakali v avtobusu, da nas odpeljejo na letališče, potem pa na letališču čakali nekaj ur na avion. Na srečo imajo v Fort Lauderdale-u brezplačni wi-fi, tako da sem se kratkočasila z blogom, Facebook-om in maili. In še zadnja fotka Celebrity Infinity iz letališča v Fort Lauderdale-u:

Letela sem z Delta Airlines. Pri check-inu so mi rekli, da imam en kovček pretežak in če želim, lahko kaj vzamem ven. To sem tudi naredila, seveda, drugače bi plačala $90 za odvečno težo. Potem pa so mi rekli, da imam samo eno prtljago brezplačno, za drugo pa moram plačati $75. Wtf!!! Na ladjo sem prišla z dvemi brezplačnimi kovčki, nazaj naj grem pa z enim? Ne, pritožila sem se, kajti z našo delovno vizo imamo lahko dve brezplačni prtljagi. Po pol ure pregovarjanja in dokazovanja, da mi na papirjih piše, da imam lahko dva kosa prtljage, so mi le odobrili tudi drugi kos brezplačno.

Zdaj pa čakam na prvi avion proti domu. Ob 17:45 letim proti Atlanti, nato v Pariz in iz Pariza v Ljubljano. Upam, da ujamem vse lete, kajti med leti imam samo eno uro časa, letališči v Atlanti in Parizu pa nista ravno majhni.

Pred tedni sem pisala o tem, da želim naslednjo pogodbo spet oddelati na Celebrity Infinity, ker ladja potuje v Južno Ameriko, kjer še nisem bila. In zdaj je manager končno dobil pisno potrditev iz pisarne v Miamiju, da se takoj po dry-docku vračam na isto ladjo. Celebrity Infinity bo v prenovitveni fazi od 12.11. do 02.12.(dry dock) na Bahamih, 03.12. pa skupaj z mano potuje preko Panamskega prekopa v Južno Ameriko. Iiiii. To pomeni, da lahko odpakiram svoje kovčke in na ladji pustim kar nekaj stvari, recimo uniformo, obleke in čevlje za formalne večere, bundo iz Aljaske, pa še kaj se bo našlo, kar doma ne bom potrebovala. Glavno, da moji kovčki ne bodo pretežki, ker ne nameravam doplačevati za pretežko prtljago. Uf!

Celebrity Infinity, see you soon!

Moje delo na ladji se bliža koncu, pred mano sta le še dva dneva na morju, potem pa Florida in zbogom, Celebrity Infinity. Včeraj sem se na farewell party-ju pofotografirala skoraj z vsemi. Vsakih pet minut sem se spomnila, da je to moja zadnja zabava v tej pogodbi, da nekatere kolege ne bom nikoli več videla, kar mi sploh ne da miru, in da se konec koncev resnično vračam domov. Čuden občutek.

Danes smo bili v Cartageni v Kolumbiji, zadnjem pristanišču tega križarjenja. Spakirala sem kovčke, nekatere stvari sem morala vreči, ker enostavno nimam prostora za njih in zdaj srčno upam, da bosta oba kovčka prispela do Ljubljane, kajti nihče ne sme ostati brez spominkov iz Aljaske in Paname.

In občutki, ker se moje delo na ladji končuje? Ne vem... Strah. Občutek imam, kot da doma nikogar več ne poznam. Kot da je zdaj moj dom ladja, moja družina moji sodelavci, moja najboljša prijateljica moja cimra Alina,... Verjetno sem le pod stresom, ker te delo na ladji res spremeni, tukaj imaš drugačne priorotete, drugačna pričakovanja in zahteve, prav tako pa se moraš soočiti z dejstvom, da izgubljaš prijatelje, ki si jih spoznal in z njimi delil uspehe in neuspehe, ljubezenske zgodbe, debatiral o govoricah in preverjal, ali le-te držijo,... In moja ljubezenska zgodba z mojim Turkom?

Ja, to je ship life, na to sem se pripravljala mesece, preden se je moje delo na ladji sploh začelo, a mi nekako ni uspelo slediti načrtom. Žal sem le človek in imam čustva in vem, da bom jokala, ko bom zadnji dan imela poslovilni govor pred vsemi sodelavci, da o zadnjem poljubu s fantom sploh ne govorim. Hjaoooo!!!

Pred tremi tedni se nam je pridružila Neetasha iz Južne Afrike, luštna punca, manekenka, ki pa že od vsega začetka ponavlja, da je delo na ladji ne zanima pretirano in da je tu le zato, da vidi svet, da se druži z ljudmi, da njen bivši fant prejme pošteno lekcijo in da po koncu pogodbe ostane nekaj tednov v Ameriki in najde neko agencijo, za katero bi delala kot model. Delo na ladji je bilo zadnje v njenih mislih, zato se je vseskozi pritoževala nad težkimi škatlami, ko smo prejeli dostavo, nad težkimi mizami, ki jih je bilo potrebno odnesti iz trgovine in postaviti pred trgovino, kar pomeni niti 20 korakov,... Pa sploh niso tako težke, kot ona da misliti drugim ljudem.

Takoj smo vedeli, da punca ne bo zdržala do konca pogodbe. Meni je Neetasha bila všeč, je zabavna punca, party bejba, res luštna, visoka, na pol Indijka, kar jo naredi le še lepšo, a ko nekdo misli, da delo na ladji v trgovini pomeni bolj zabavo kot delo, nekako ne moreš imeti najboljšega mišljenja o tej osebi. Ok, tudi jaz sem svoji agenciji rekla, da me delo na ladji zanima, ker želim potovati in spoznati ljudi, šele nato je zaslužek, a jasno mi je, da grem na ladjo prvotno delat, šele nato se zabavat.

Neetasha je bila danes v tisti polovici teama, ki je morala prenesti vse stvari iz 10. palube na 5. palubo, kjer so trgovine. Po dveh mizah je začela jokati in vpiti, da ima vsega dovolj, da ne potrebuje tega in da daje odpoved. Po pogovoru z managerjem je napisala odpovedno pismo in to je to. Punca gre v Fort Lauderdale-u domov, skupaj z mano. Plačati si mora karto, odpoveduje se proviziji, ki jo bomo zaslužili, torej bo prejela le del osnovne plače, poleg tega pa ne more ostati v Ameriki in najti agencijo, kakor si je zamislila.

Žal mi je za njo, ker mi je bila všeč, bila je dobra družba, delala je skupaj z mano, jaz sem jo uvedla v posel in ji razložila vse, kar mora vedeti za delo na ladji, jo spoznala s prijatelji,... Nekaterim delo na ladji pač ne leži. Kolikor sem jaz navdušena nad delom na ladji, toliko ga ona sovraži in želi čim prej domov. Sto ljudi, sto čudi, pravijo.

Danes plujemo preko Panamskega prekopa in imamo deck-sale. To pomeni, da je v Emporiumu odprta le trgovina z nakitom in urami ter Liquor shop, vsi ostali smo na 10. palubi, zunaj, pred okni, poleg bazenov, z 20 mizami polnih majic in ostalih stvari iz Paname.

Zgodaj zjutraj, ob 5h, smo prejeli dostavo direktno iz Paname, dostavili so nam 10 škatel raznih proizvodov, vse to smo morali prešteti in postaviti na mize, vse majice iz skladišča smo morali posortirati na mize po velikosti in barvi, ob 8h smo lahko začeli prodajati. In kot sem že pisala, imamo najboljšega managerja na svetu, ki nam na dan plutja preko Panamskega prekopa da kar 5 ur odmora (ker smo morali vstati tako zgodaj in ker moramo delati v neizmerni vročini). Polovica teama je imelo odmor od 9h-12h in od 16h-18h, druga polovica pa od 12h-15h ter od 18h-20h. Jaz sem bila v drugi polovici, ker sem ob 10h imela sign-off meeting, za katerega nisem hotela žrtvovati svojega odmora. Odmor je namenjen počitku, sign-off meeting pa je trajal skoraj dve uri, tako da...

Prva polovica teama je ob 14h morala vse stvari od zgoraj prenesti na deck 5 v trgovine oziroma pred trgovine, kjer nadaljujemo s prodajo panamskih proizvodov. Nekatere mize so bile težke in jih je morda res malce težje prenesti do dvigala ter od dvigala do trgovine, in morda je res vse skupaj le okoli 50m hoje, a v pogodbi, ki smo jo podpisali za delo na ladji, smo sprejeli pogoj, da smo sposobni dvigniti 20kg. Jah, nič, veselo na delo, trenirajmo mišice, da ne zakrnejo. 🙂

O, kako lepo je občutiti vroče sonce, se sprehoditi po plaži in poslušati zvoke valov. Nepopisno lepo, glasba za mojo dušo, to je tisto, kar sem si želela gledati celo pogodbo, vendar mi je pot prekrižala mrzla Aljaska. Ampak ok, zdaj smo tu, na poti preko Panamskega prekopa, v vročih krajih, kjer se lahko po mili volji nastavljam soncu in se nato doma važim z rjavo barvo sredi zime. 🙂

Cabo san Lucas, naše prvo pristanišče po San Franciscu. Mehika, nič kaj dosti za videti, ampak prečudovita plaža in še bolj čudovit resort brez vstopnine, direktno na plaži, kjer uživamo na ležalnikih, obkroženi s palmami, španskimi ritmi in vse to. Oh, kako sem to pogrešala. In seveda ne duha ne sluha o kremi za sončanje, kajti bog ne daj, da se obranim kakšnega sončnega žarka.

Naslednji dan bi morali biti na morju in se nato ustaviti v Acapulcu, vendar smo spremenili načrte, ker se v Acapulcu baje dogajajo nevarne stvari. Zato smo se dan po Cabo san Lucasu ustavili v zameni nikoli prej slišanem Puerto Vallarta, kjer sem se prav tako odpravila v nek resort, tudi lep, zastonj, z izjemno hitro brezplačno internetno povezavo in s slapom sredi bazena. Kako romantično. In ker sem si v Cabo san Lucasu posončila le sprednji del, sem tu morala izkoristiti sonce za sončanje zadnjega dela. 🙂 Ampak mi nekako ni uspelo, ker sem bila vsa opečena od prejšnjega dne in nisem zdržala na soncu niti pol ure.

Po Puerto Vallarti smo imeli tri dni na morju, kar je za shoppije izjemno naporno, kajti trgovine so odprte vse tri dni od 9h do 23h. Vmes smo seveda imeli pavze, vsak dan pol ure za kosilo in 2 uri in pol za večerjo, a nekako se ne moreš pošteno odpočiti. Na srečo imamo najboljšega managerja, ki si ga lahko želiš za delo na ladji, in je vsak shoppi dobil en dan prosto (en dan, ko smo v pristanišču, ne na morju - žal). Jaz sem prosta v zadnjem pristanišču - Cartagena, Kolumbija. Ravno prav, da do konca spakiram.

Po treh dneh na morju nas je čakal dan v Puntarenasu v Kostariki. Arrrrrr!!!! Hilton resort, here I come. Tu je potrebno plačati vstopnino, pred 5 meseci je bilo $50, tokrat pa že $59. Ok, ni problema, kajti za ta denar lahko ješ in piješ cel dan, kar ti srce poželi in kolikor ti srce poželi. Od hamburgerjev, hot dogov, pice, raznih salat in rensično poštenega obroka v restavraciji, do vode, sokov, alkoholnih in brezalkoholnih koktejlov in seveda piva... Neomejena količina. Plaža je tu obupna, voda grozno umazana, pesek pa skoraj črne barve, tako da res nič privlačnega, je pa zato Hilton resort toliko boljši. In seveda izkoristim sonce za sončanje moje zadnje plati, ker mi to ni uspelo v prejšnjem pristanišču. Zdaj sem rjava spredaj in rdeča zadaj. Vem, nespametno, ampak kaj, ko sem morala nadoknaditi izgubljene mesece na Aljaski. 🙂

Uuuu, danes mi je manager dal podatke o letu domov. O moj bog, šele zdaj sem občutila, da gre zares. Res grem domov. Moje delo na ladji se konča 13.10., zgodaj zjutraj imamo imigracijski postopek, potem pa nas odpeljejo na letališče. Nekateri letijo iz Miamija, meni pa so našli let iz Fort Lauderdale-a. Torej, letim 13.10. ob 17:45 iz Fort Lauderdala proti Atlanti, let traja dve uri, tam čakam eno uro na naslednji let proti Parizu. Ta let traja skoraj 9 ur, tam čakam uro in 20 minut in letim proti Ljubljani. Slovenija, moja vas domača, vidimo se 14.10. okoli pol treh popoldne. Aaaaaaa, komaj čakam!!!!

Res mi je delo na ladji všeč, pogrešala bom sodelavce in ostale člane posadke, večino njih ne bom videla nikoli več v življenju, ampak tako kot pravijo - povsod je lepo, a doma je najlepše. Mama, prihajam domoooov!!!!

Moje prvo in zadnje križarjenje v tej pogodbi, kjer imamo eno nočitev v enem pristanišču. Nam se je to zgodilo v San Franciscu. Izjemno zanimiv kraj za shopping, ogromen shopping center, kjer en dan nikakor ni dovolj, da se le sprehodiš mimo vseh trgovin, kaj šele, da zaviješ v vsako od njih in preveriš njihovo ponudbo. Imajo vse, popolnoma vse. Od navadne trgovine, do parfumerije, Victoria's Secret, ki je baje nimamo nikjer v Evropi, en kup trgovin z dizajnerskimi proizvodi, poceni in drage trgovine, ma kar ti srce poželi.

In seveda Ross, trgovina, ki jo posadka v Ameriki enostavno obožuje. Ross je veriga trgovin, ki nudi oblačila, obutev in razne dodatke po izjemo ugodni ceni, imajo Guess torbe, Calvin Klein oblačila, Skechers obutev, vse precej cenejše kot pri nas ali v drugih trgovinah po Ameriki. V San Franciscu najdete Ross v treh nadstopjih. Resnično ogromna ponudba vsega. Jaz sem si tokrat kupila večerno obleko za $30. Dolga, črna, z nekaj gubami spredaj in zadaj,... Ma enostavno prečudovita obleka za formalne večere na ladji... Sama sebi sem 'hot' v tej obleki in komaj čakam, da jo oblečem. Verjetno jo bom oblekla na zadnji formalni večer, da se me sodelavci zapomnijo po tej obleki, ko bom šla na dopust. 😀

Shopping se je končal okoli devetih zvečer, nazaj na ladjo, malce počitka, nato pa seveda get ready for party in San Francisco. Temperature so bile kra visoke za noč (verjetno okoli 20 stopinj), tako da smo ven šli v kratkih rokavih. Našli smo nek disco, ki obratuje sredi tedna (bila je namreč sreda), Infusion se mi zdi, vstopili smo lahko z ID kartico, ki jo dobiš na ladji, kajti potnih listov seveda nimamo (tega ti vzamejo prvi dan, ko se tvoje delo na ladji začne, v zameno dobiš le nek papirček s tvojimi podatki, ki pa mimogrede stane 300 ali 400 dolarjev, če ga izgubiš - brez tega listka pa ne moreš z ladje v ameriških pristaniščih). Polno ljudi, glasba enaka kot v crew baru na ladji, le da tu nikogar ne poznaš. Okoli treh zjutraj smo prišli nazaj na ladjo, ker smo naslednji dan  (danes)imeli 'life boat drill'. Potem pa spet ven, narediti nekaj luštnih fotk in nazaj na ladjo. By-bye San Francisco, see you never again. Probably.

O nemirnem morju sem že pisala. Ampak to je bilo, preden sem občutila, da je morje lahko precej bolj nemirno, kot sem mislila. Dooživela (in preživela) sem vihar vseh viharjev. Poznate ta film? George Clooney? No, ni bilo tako hudo, ampak precej blizu. Valovi do 11. palube, stvari so letele s polic, vrata in predali so se odpirali in zapirali, spali seveda nismo nič, pred nami pa dan na morju, kar pomeni delo na ladji od 8:45 do 23h.

Končali smo s križarjenjem po Aljaski (končno, po 4 mesecih zime) in mislila (upala) sem, da bo zdaj morje mirnejše, ozračje toplejše in vse to. Pred mano je le še 18-dnevno križarjenje preko Panamskega prekopa. Izpluli smo iz Seattla v Washingtonu, jaz sem bila še posebno vznemirjena, ker je to moje zadnje križarjenje v tej pogodbi, moje delo na ladji se namreč konča 13.10., ko prispemo v Fort Lauderdale na Floridi.

Včeraj pred koncem dela smo vsi čutili nekoliko močnejše pozibavanje ladje, vendar smo mislili, da se bo do jutra stanje umirilo. Aha! Dream on, baby. Danes zjutraj nas je zbudil klic pomočnika managerja, da moramo priti na delovno mesto eno uro prej, ker so nekatere trgovine v razsulu. Žal mi je, da nisem s sabo vzela fotoaparata, ker vam z nobeno besedo ne znam opisati stanja v Liquor shopu (trgovina z alkoholno pijačo) in Custom Jewelry (CJ). Liquor shop je bil poplavljen, alkoholne hlape smo vonjali na metre daleč, na tleh polno stekla in koktejli različnih alkoholnih pijač. Izgubili smo okoli 30 steklenic različnih vodk, Bailey's, neke konjake in viskije,... Vonja pa se nismo mogli znebiti vse do večera. Večina ostalih trgovin je bila v redu, razen Custom Jewelry, kamor so premestili mene, ko je sodelavka Alejandra odšla domov. Grozno! Ves nakit po tleh, globusi razbiti, stojalo z uhani iz jantarja se je prebrnilo in uhani so bili po celi trovini,... Resnično vam ne znam opisati občutkov, ko sem stopila v svojo trgovino. In ko vidiš radovedne goste, ki hodijo okoli trgovin in preverjajo, kaj vse je šlo po gobe... Grrrrr!!!

Cel dan je bil tak. Izjemno visoki valovi, gostje niso smeli na 10. palubo (odprta paluba z bazeni), ker je bilo prenevarno hoditi po spolzkih tleh, ljudje smo naokoli hodili kot v območju breztežnosti, ker nas je dobesedno nosilo iz ene strani ladje na drugo. Če si hotel na drug konec ladje, si potreboval veliko moči v nogah, da si ostal na začrtani poti. In konec koncev, Emporium je bil kot mesto duhov. Cel dan nikjer nikogar, prodajali smo le tablete in zapestnice proti morski bolezni. Sem pa tja se je kakšen gost sprehodil mimo trgovin le iz radovednosti, kaj se dogaja, ostali so ostajali v svojih kabinah. Obupen dan za trgovine, obupen dan na sploh.

Stanje v skladišču? Imamo dve skladišči. Eden čisto na dnu ladje (Tween Deck), kjer je večina obačil in bižuterije, drugo pa čisto spredaj na 2. palubi, kjer je večinoma alkohol in tobak. Na Tween Decku je stanje bilo v redu, le en paket novo-prispelega alkohola se je prebrnil in seveda vseh 12 steklenic konjaka se je razlilo po tleh. Do skladišča na 2. palubi pa dva dni sploh nismo mogli priti, ker so stvari v enem skladišču pred našim zaprle dostop do vrat z notranje strani. Presenetljivo tam ni bilo nobene škode, ker je Sonja, locker manager, nekaj dni pred tem vse lepo posortirala. 🙂

In kako sem jaz preživela ta dan? No... Očitno obstajata dve vrsti nemirnega morja, kajti tokrat mi sploh ni bilo slabo. Bila sem bleda kot stena, nosilo me je naokoli kot mesečnika, poskušala sem ne misliti na nič, ampak ko se komaj držiš za pult, je resnično težko ne misliti na nemirno morje. Vendar sem preživela. Vsi smo preživeli. Nekaj gostov je imelo naslednji dan povito zapestje ali gleženj, vsi smo imeli o čem govoriti, vendar smo vsi preživeli.

Izjemno zanimiv dan da morju. Hvala za tako izkušnjo, ampak prosim, nikoli več!

Ko se je moje delo na ladji začelo, sem imela občutek, da sem del popolnega teama. Vsi prijazni, ustrežljivi, normalni... Z vsako novo menjavo v teamu pa so razlike med nama postajale vse večje in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo nekje počilo. Delo na ladji v takem teamu prav resnično ni zabavno.

V trgovini z nakitom in urami so štiri osebe, ki se med sabo komaj prenašajo, opravljajo eden drugega, tožarijo managerju, kaj so oziroma česa niso naredili ostali trije, itd. Ma ni denarja, da me spravijo tja. Poleg tega pa so enako plačani kot vsi ostali. Zakaj torej delati tam in iskati neprijatelje, če od tega ni nobene koristi?

Drugi problem v teamu pa so govorice. Če ena oseba enkrat ne prespi v svoji postelji, zjutraj to ve cel team. Take govorice krožijo vseskozi o marsikomu. Tudi o meni, seveda, a zame že dolgo vedo, s kom sem in kje sem. Ko pa so take in podobne govorice začele krožiti o eni sodelavki in našem managerju, so se zadeve popolnoma obrnile. Vsi smo prejeli veliko graj, nekateri celo groženj, da naslednjič pakirajo kovčke,...

Na ladji govorice niso dovoljene. Ne le, da greste lahko takoj domov (če je vpletena oseba resnično ogorčena nad temi govoricami), celo pred sodišče vas lahko postavijo. Moj nasvet je, da karkoli slišite o komerkoli, zadržite zase ali povprašate direktno to osebo, kaj se dogaja, kajti drugače ste lahko v globokem d***u. Ne debatirajte o ničemer v prostoru, kjer so druge osebe, ali z osebo, ki ji ne zaupate 100%. Ko se ta oseba sooči z grožnjo o odpovedi, začne govoriti kot po tekočem traku. Sodelavka ima 'ukor pred izključitvijo', prav tako še drugi dve osebi iz teama, zato vam polagam na srce - zadeva lahko postane izjemno resna in neprijetna.

Team je zdaj razdeljen na več manjših skupinic, vsakdo se briga zase in skoraj nihče ne bi naredil ničesar koristnega za drugega sodelavca. Opozorilo: prav imajo - najprej poskrbite za svojo rit, ker nikogar drugega ne briga za vas.

In če koga prosite za pomoč, premislite dvakrat, če resnično potrebujete pomoč. Karkoli vam je naročeno, naredite sami. Jaz sem danes imela velik problem s sodelavko, ker sem jo vprašala, če mi pomaga pregledati vse ruske babuške, če je cela družinica na kupu, in teh babušk je več kot 100. Gre za to, da moramo babuške z manjkajočimi deli označiti kot poškodovano robo.

Sodelavka mi je pomagala pregledati en del in malce kasneje rekla, da je vse pregledano. Ampak ko sem v roke prijela eno babuško, ta v sebi ni imela vseh članov. Pogledam pet naslednjih, vse ok, pogledam sedmo, ta je čisto prazna, naslednja nima ujemajočega spodnjega in zgornjega dela,... Kakšna pomoč je to? In ko sem ji rekla, da dela ni opravila korektno, je takoj tekla k pomočniku managerja in mu rekla, da se obnašam bossy. Ta je prišel do mene, me nadrl, zakaj debatiram z njo, in rekel, če je kaj narobe, naj povem njemu in bo on uredil zadevo. Sploh mi ni dovolil, da pojasnim, kaj se je zgodilo. Sama od sebe sem šla direktno k managerju, ki je seveda že vedel, kaj se je zgodilo, mu pojasnila svojo stran zgodbe in edina oseba, ki je na koncu imela prav, sem bila jaz. Iz vse zgodbe sem se naučila le tega, da če se le da, nalogo v bodoče opravim sama!

Sonja Krese je postala Operational Manager. Haha! 🙂 No, to je čisto neuraden naziv, nikjer nič ne piše, tudi pri plači se nič ne pozna, le manager in assistant manager me kličeta tako in cel team ve, da je skladišče 'moje' in če kdo postavi majico velikosti S na polico z majicami velikosti L, imam pravico vse frustracije stresti na to osebo.

Očitno nisem zastonj študirala tehnologijo prometa oziroma logistiko. Odkar se je moje delo na ladji začelo, sem se odlično znašla v skladišču in ko prejmemo 20 palet nove robe, potrebujem le nekaj ur in skladišče je zopet videti, kot da ni bilo nove dostave.

Manager je v meni videl potencial, omenil me je tudi visokosedečim osebam v Miamiju in rekel, da me bodo morda poslali na kakšno večjo ladjo, da vidijo, če sem res kaj vredna ali ne. Heh... No, niso me poslali nikamor, bomo pa videli, kako se bodo stvari odvijale v prihodnje. Če bom naslednje delo na ladji oddelala na Celebrity Infinity, bo to zato, ker me je manager močno priporočil, ker menjamo destinacijo iz Aljaske na Panamo in Južno Ameriko in me bodo močno potrebovali v skladišču. Za Južno Ameriko pa ponavadi izberejo določene ljudi, ki so vredni tega, tako da... Pa tudi prihaja nov manager, nove zahteve in pričakovanja,...

Odkar se je začelo moje delo na ladji, še nisem doživela tako nemirnega morja kot včeraj. Bili so dnevi na ladji, ko mi je bilo slabo od trenutka, ko sem vstala iz postelje, pa vse do poldneva, ampak včeraj... Že sredi noči sem čutila neprijetno pozibavanje ladje in vedela sem, da je pred mano težek dan. Ampak tako težek? K sebi nisem prišla vse do večera, naokoli sem hodila kot komiran zombi, bela kot stena, oblivala me je neznosna vročina, slabost, občutek letenja,... In ne, nisem bila zadeta. 🙂

Ne, delo na ladji me tudi po petih mesecih ni privadilo na morske valove. So mi pa gosti pomagali z nekaj nasveti. Prvi mi je nek Indijec že pred meseci svetoval, da spijem vodo, limonin sok in sol. Am? Nisem poskušala, ampak rada verjamem, da deluje. Drugi nasvet je prišel od  kolegov z ladje - zelena jabolka. Tretji nasvet - Ginger Ale (to je neka pijača, ki jo prodajajo v baru, kot Sprite, z dodatkom ingverja, ki baje pomirja želodec). Četrti nasvet - pojej nekaj suhega, kosmiče ali kaj podobnega, da se tekočine v želodcu ne pretakajo. In še en nasvet, nasvet mojega managerja - pojdi ven, glej nekaj časa v ravnino morja - horizont, da se tvoje oči in ušesa uskladijo in možgani dobijo informacijo, da je vse ok. Baje. Zadnji nasvet je tableta proti morski bolezni, ker po njej postaneš zaspan in nimaš volje delati cel dan. V naši trgovini na ladji pa prodajamo tudi neke zapestnice (za obe roki), ki baje pomagata. Imata nekaj, kar pritiska na žile, kao neka akupunktura. Aha, nasvet ene gostje je bil tudi akupunktura ušesa. What?!? No way! Ampak njen mož je to naredil, na ladji, in pravi, da je pomagalo.

Jaz za zdaj pijem Ginger Ale in jem zelena jabolka. Ponavadi pomaga, ampak včeraj... In sodelavci me opozarjajo, da je križarjenje v Južni Ameriki vsak teden tako. Oziroma še hujše. Stvari letijo s polic, v skladišču so morali vse polepiti s selotejpom, oblepiti vsa vrata,... A si resnično želim priti nazaj na Celebrity Infinity, ki decembra potuje v Južno Ameriko? Am? ...

Morda koga podrobno zanima, kakšna kabina za posadko? Opisala bom svojo kabino, obstajajo pa tudi čisto malce večje in čisto malce manjše kabine.

No, okoli in okoli je kovinska stena, na katero lahko napopaš magnete, tako da če imate doma zanimive magnetke, s katerimi želite pritrditi razne fotografije ipd, jih pustite doma, ker je tukaj magnetov kot vode. Jaz sem se odločila v vsakem pristanišču kupiti en magnetek, ki me bo spominjal na prvo delo na ladji. Stene seveda niso zvočno izolirane, tako da popolnoma jasno slišiš sodedo iz Romunije, ki se sredi noči krega po telefonu s svojim ljubosumnim grškim fantom. Slišiš tudi vsako smehljanje in seveda crkljanje in tiste zadeve, tako da če ste občutljivi, prinesite s sabo čepke za ušesa.

Kabina je široka toliko kot postelja in nič več, torej 2m. Od roba postelje do vrat imam 3m, kopalnica pa je oblike polovice STOP znaka, najdaljša stranica oziroma stena z vrati je dolga recimo 1,5 metra. Tuš je minimalen, morda 0.75 x 0.75m, takoj zraven je wc školjka, torej je točno tako, kot nam je Helena Vehovec opisala na razgovoru za delo na ladji - ko si na wc-ju, se lahko sproti še stuširaš. 🙂 Višina? Heh... Jaz sem majhna 1,63, pa niti na prste ne rabim stopit, da dosežem strop.

V kabini imamo mini tv, nad tv-jem sta dve polički z dvema sefoma (brez ključavnice), pod tv-jem je mini hladilnik, pod posteljo pa sta dva predala za obutev (ali karkoli), tvoja omara pa meri 0,3m x 2m, v tem so trije predali. Si lahko predstavljate, kam moramo spraviti dva kovčka opreme? Pa zdaj je še lahko, ker imamo poletno robo v kovčkih, zimsko pa v omari, ampak v Južni Ameriki bo drugače, ker imamo v enem tednu vse vremenske razmere. Kaj potem dati v omaro in kaj pustiti v kovčku?

Snađi se, je rekao Tito.

O G.I. sem že pisala. Pred nekaj meseci smo zaradi nesnage, ki jo naši predragi gosti privlečejo s sabo na ladjo, že morali sanitizirati vse prostore na ladji. Pred dvemi tedni pa smo spet postali tarča tega virusa, za katerega sem izvedela, da mu pravijo tudi norovirus (če vam je to kaj bolj znano). G.I. v bistvu pomeni gastrointestinal illness (ali nekaj podobnega), žrtev le-tega pa je postala tudi moja cimra. Zjutraj je bruhala, ni prišla na delo in v bistvu mi do naslednjega dne sploh kliknilo ni, kaj ji je.

Naslednji dan dopoldne nam je manager ukazal pospraviti vse z otoka in miz in takoj sem vedela, za kaj gre. Okužba gostov je bila precej obširnejša kot prvič, takoj smo zaprli območje trgovin in spet nadlegovali vsakega gosta, ki je vstopil v naše območje: Please, sanitize your hands. Thank you! Fino fajn. Bilo je proti koncu križarjenja in upali smo, da bomo z novimi gosti rešeni g.i. Ko so ti gosti odšli, smo se oblekli v posebne kombinezone, rokavice in maske in sanitizirali vse trgovine, bare, vse kabine na ladji. Vse vse.

Evo naš manager - g.i. buster 🙂

Moja kabina je verjetno bila najbolj sanitizirana zaradi moje bolne cimre (ki je mimogrede niso izolirali, spala sem v isti kabini, se tuširala pod istim tušem, pa vseeno nisem zbolela, čeprav je g.i. visoko nalezljiva bolezen, ker očitno dovolj dobro skrbim zase).

Zaprli so nam disko, sobo z igrali, prepovedali jesti v območju za goste, celo naše jedilnice niso več bile samopostrežne, ampak smo morali čakati v vrsti in osebi za pultom pokazovati, kaj želimo in koliko želimo. Nič več kečapa in majoneze po želji, olja in kisa, soli in popra, nič več pijače po želji, ker se nam ni dalo čakati dodatnih 15 minut v vrsti, da dobimo, kar želimo. Od takrat še nismo odprli otokov (kjer mimo grede delam jaz in sem zdaj brezposelna oziroma se sprehajam od trgovine do trgovine in prodajam zrak), ker imamo strašno čudnega novega OMM (Onboard Marketing Manager), ki meni, da je staff bar lahko odprt (kjer se seveda tre posadke, ker nimamo kam drugam iti), da imamo lahko mize v trgovinah, od včeraj tudi zunaj trgovin, ne pa tudi stvari na otokih, včeraj so ponovno dprli disko za posadko in vse kaže, da bo ok, le moje delovno mesto mora ostati zaprto. Zato tudi ne dosegamo cilja in konec križarjenja dobivamo 'napitnino', kot temu rečemo, namesto plače. Jutri bomo videli, ali smo izven tveganega območja, kajti od zadnjega prijavljenega primera mora miniti 72 ur. Potem pa s polno paro nad gostove denarnice, kajti minil je že drugi dan križarjenja, mi pa smo še daleč daleč od cilja.

Od mojega prvega tetoviranja je minilo skoraj šest let. Tetovirala sem se 28. septembra 2005 na absolventskem izletu na Kreti - tetovaža je bila 100€, denar za njo pa je dal moj takratni fant. In ne, nisem bila pijana. Tip, ki me je tetoviral, mi je poskušal dopovedati, da se bom prav gotovo še kdaj tetovirala, ker redki ostanejo le pri eni tetovaži. Ne in ne, ena je dovolj, sem ga prepričevala. Ampak nekje tri leta nazaj sem se odločila, da želim novo tetovažo. Našla sem motiv, ki se ga po treh letih še vedno nisem naveličala gledati(kar je seveda dober znak), nekaj ljudi, ki tetovirajo v Sloveniji, se pozanimala o ceni (med 150 in 200 €), le še za termin bi se morala dogovoriti. Ampak saj veste... Moraš poklicati, se dogovoriti za ceno, čakati dva-tri tedne, se odpeljati v nek drug kraj,...

Na ladji sem že prvi teden od več kolegov slišala, da imamo Filipinca, ki tetovira izjemno dobro in normalno cenovno precej ugodnejše, kot pri nas. Kocka je padla. Prejšnji teden sem se pozanimana, kdo to je, kdaj ima čas in koliko računa. Ker je ta tip sodelavec mojega Turka, mi je dal posebno ceno (baje).

Danes ob dveh zjutraj, po dveh Smirnoff Ice, je prišel čas za mojo novo tetovažo. Po 15 minutah sem imela na levem zapestju vtetovirano 'No Fear' - ime mojega kluba tajskega boksa. Tretja tetovaža, angelček in hudiček na desnem gležnju, pa pride malce kasneje. Mogoče jutri, ko pozabim, kakšen zvok ima igla in kako sem zatiskala oči ob vsakem vbodu. Heh... Ma ne, v bistvu sploh ni tako hudo. Bolečino lahko primerjam z depiliranjem nog, česar smo pa punce že navajene, kajne? Pa konec koncev, a sem fajterka ali ja? 😀

Cena za obe tetovaži: $120. Tax and Duty Free in shops on board. Hehe...

Tri kabine stran od moje se je pred dvema dnevoma okoli petih zjutraj vključil razpršilec vode. Nikjer nobenega ognja ali dima, voda je začela špricati brez razloga. Si lahko mislite, ob petih zjutraj, ko se verjetno šele prvič obrnete v postelji, pa vas zbudi mrzel tuš - dobesedno? Čez eno uro pa moraš vstati in na delo, ker imaš nenavadno nerazumevajočega managerja???

Prav to se je zgodilo dvema puncama iz foto oddelka. In kaj lahko storiš? Vstaneš kar se da hitro in poskušaš rešiti, kar se rešiti da. Prenosnik, fotoaparat in vse dodatke za ne vem koliko tisoč dolarjev, ker delaš za foto oddelek in ki si jih za delo na ladji seveda moral sam kupiti, spominske kartice,... Na cunje pa kar pozabi, ker so vsepovsod in ne veš, kaj bi vzel. In vse je tako ali tako že mokro, s prenosnika in fotoaparata kaplja voda, ti pa ves premočen stojiš pred kabino, v pižami, in nič ti ni jasno.

Ko končno nekdo pride ugasniti razpršilec, se ta malce kasneje ponovno vključi in po novem šprica umazano vodo, tako da je potem vse ne le mokro, ampak tudi umazano.

Punci sta bili isti dan preseljeni v drugo kabino, v stari kabini in pred njo pa so namestili dve ali tri naprave, ki vsrkavajo vlago. Zdaj, po dveh dneh, v kabini in okoli nje še vedno tako nagravžno smrdi, da grem mimo le z zatisnjenim nosom. Niti predstavljati pa si ne morem, kako se punci zdaj počutita, ker sta v nekaj minutah ostali brez vsega. In kdo jima bo povrnil vso škodo? Kupil nov prenosnik in fotoaparat, opral perilo in potovalke, čevlje,...? Kakšen lep spomin na delo na ladji, kajne?

Evo še fotka, kako izgleda kabina po nepričakovanem tuširanju.

Preden se je moje delo na ladji začelo, sem se spraševala, kako bom skrbela za svoje umazano perilo. Po resnici povedano doma nikoli nisem prala perila, in če sem poštena, niti ne vem, kako se prižge pralni stroj. Ups... Kolegica, ki je šla na ladjo pred mano, je rekla, da vse da čistilcu, ki jim čisti sobo in plača za pranje perila, ker se ona nima časa ukvarjati še s tem.

Na Celebrity Infiniti je tako: imamo pralnico, kamor lahko daš oprati svoje perilo. Pranje enega kosa perila stane $1,00. Drago, če pomisliš, da imaš ne vem koliko parov nogavic in spodnjega perila, majic itd. Poleg tega baje skoraj obvezno nazaj dobiš napol oprano perilo, nekaj manjka, nekaj je uničeno, skrčeno, potrgano, karkoli, perilo pa dobiš čez 2-3 dni.

Jaz nikoli nisem dala svojega perila v pralnico. Prva cimra mi je pokazala, kako se uporabljata pralni in sušilni stroj v pralnici, namenjeni posadki, ki želimo sami skrbeti za svoje perilo. Na celi ladji imamo baje le eno pralnico z enim pralnim in enim sušilnim strojem. Zdaj pa si zamislite, kako srečen moraš biti, da naletiš na prazen stroj, ko se odločiš oprati svoje perilo. Pranje perila ponavadi traja pol ure, sušenje pa najmanj 40 minut, v večini primerov pa moraš na sušilni stroj čakati, ker se tam suši perilo osebe, ki je prala perilo pred tabo.

Torej, če si rojen pod srečno zvezdo, celoten proces traja približno uro in pol, o likanju pa ne duha ne sluha, ker običajno ni časa, ali nihče nima likalnika, pa tudi nikoli nisem videla nikogar v pralnici, da bi likal perilo. In na prvi pogled likanje niti ni potrebno. Ko izvlečeš perilo iz sušilnega stroja, lepo zložiš, daš v omaro ali obesiš na obešalnik in zadeva je rešena. Konec koncev, dobro je, za kogar je. Heh...

Zapisala sem si nekaj cen nekaterih pijač v staff baru in crew baru (disku) na Celebrity Infinity. Cena je v obeh barih enaka, k vsem cenam pa avtomatsko prištejejo še 10% napitnine. Voda 1l = $1,00 Sok v pločevinki 0,33l = $0,60 (ledeni čaj, fanta, coca-cola, sprite,...) Smirnoff Ice 0,33l = $1,75 Becks & Heineken $ Corona 0,33l = $1,15 6-pack Coors Light = $4,50 6-pack Corona & Heineken = $6,00 Absolut vodka 1l = $18,00 Absolut vodka 0,02l = $2,30 Red Bull 0,25 l = $2,30 Twix & Snickers = $0,90 Pringles (čips v tubi) = $2,60

Aljaska je nekoč pripadala Rusiji, Amerika je celotno ozemlje baje odkupila za nekaj dolarskih centov na kvadratni kilometer. Smešno. No, prav zato lahko zdaj v vsakem portu najdemo trgovine z ruskimi izdelki, tistimi babuškami, svetniki, ruskimi kapami... Na Celebrity Infinity en dan v tednu posvetimo ruski dediščini in iz skladišča privlečemo vse, kar imamo na to temo. Vsak dan imamo tudi bingo, ko morajo gosti ugibati ceno izloženega Faberge jajca iz naše zbirke. Na Celebrity Infinity imamo kar nekaj različnih Faberge jajc s ceno od $12.500, najdražje jajce pri nas pa je Admiral Red, z mešanico 24-karatnega zlata in srebra, izdelan iz ne vem česa, v sebi ima neke diamante ali kaj, stane pa $35.000. Lepa cena za eno jajce. Na spodnji sliki pa je 60th Anniversary Egg, ki je bil izdelan za neko obletnico v Izraelu. Cena tega je $29.500, v sebi ima šest rubinov in nekaj diamantov. Takole smo ga čuvali Charliejevi angelčki. Heh...

To pomeni, da moraš ostati na ladji. Zadeva gre takole: v vsakem pristanišču je iz vsakega oddelka ena oseba port manning (baje zgolj zato, da ladja ne ostane popolnoma prazna). Ne moreš ven, ker varnostnike na vhodu (gangwayu) sistem opozori, da imaš sporočilo. Pravi: 'You have message!'. In zelo dobro veš, kakšno sporočilo te čaka. Ostati moraš na ladji, vse dokler le-ta ne izpluje iz tega pristanišča. Naslednji dan je port manning eden od tvojih sodelavcev.

Jaz sem danes port manning v Juneau. Tu smo od dveh popoldne do desetih zvečer. Zunaj je po dolgem času spet lepo vreme, sonce in precej toplo ozračje za aljaške razmere, jaz pa na ladji. Kaj početi do enih zjutraj, ko se začne party? In ne, ne morem biti s svojim Turkom, ker dela.

To je moja prva pogodba, moje prvo delo na ladji. Vsi vemo, da ni tako enostavno vklopiti se v popolnoma drugo družbo, med ljudi z vseh koncev sveta. No, meni ni bilo težko, imela sem Hrvatico Oro, ki me je vpeljala v družbo, Makedonca Zorana, ki me je spoznal z vsemi Makedonci na ladji, in navsezadnje vse moje Balkance, s katerimi sem se družila na zabavah.

Ko si določen v en razred ladje (Celebrity Infiniti pripada Millennium razredu, kjer so še ladje Celebrity Constellation, Millennium in Summit in so identične ena drugi), običajno krožiš le med ladjami istega razreda. S prijateljico Alino iz Romunije sva se odločili, da želiva delo na ladji nadaljevati na Celebrity Infinity. Ne le zato, ker tu že poznava kar nekaj ljudi, ampak tudi, ker ta ladja decembra svojo pot nadaljuje v Južno Ameriko.

Moje prvo delo na ladji se zaključi 13. oktobra, počitnice doma pa naj bi trajale maksimalno dva meseca. Managerju sem omenila, da želim priti nazaj na to ladjo, izpolnil je obrazec, kjer je označil, da imam tukaj tudi partnerja (haha), v mailu pa je dopisal še, da sem močen timski igralec in glede na to, da se Celebrity Infinity seli v Južno Ameriko, me močno priporoča za novo sezono, ker se odlično znajdem v skladišču. Datum povratka: začetek decembra.

Zdaj pa samo čakamo odgovor iz pisarne v Miamiju, kjer oblikujejo sezname, ali bodo moji prošnji ugodili ali ne. To bom vedela še pred koncem te pogodbe.

In vreme je zdržalo. No... Skoraj. Malce je rosilo, včasih celo malce deževalo, ampak to moje 'turške' družbe ni odvrnilo od paintball-a v Skagwayu. Zbralo se nas je 10 članov posadke - šest Turkov in ena Turkinja, en Čeh, en Srb in jaz, Slovenka. Heh...

Plačati je bilo treba 25 dolarjev po osebi, prišli so po nas pred ladjo in nas tudi dostavili nazaj. Tam smo dobili kombinezone in puške z metki. Igra je bila razdeljena na več delov, v gozdu smo bili približno dve uri. To druženje mi je malce popestrilo teden, ker mi je res bilo že dolgčas. Poleg tega pa sem spoznala večino kolegov mojega bodočega 'moža'. 😀

Danes  smo v Juneau, z delom smo začeli ob 7:45 zjutraj, končali pa ob 14h in smo prosti do jutri do 18h. Zunaj dežuje, mrzlo je, le okoli 12 stopinj, zato bediram v svoji mali kabini št. 1311. Prespala sem celo popoldne, zdaj je ura deset zvečer, party pa se začne šele po polnoči... What to do? What to doooo??? Hjaooooo!!!

Baje pa grem jutri z bodočim možem (haha) na paintball v Skagwayu. Upam, da bo vreme zdržalo, drugače bom pustila korenine v tej kabini.

Občutek imam, da mi na prsih leži skala, ki mi ne pusti dihati. Ne vem, ali je to posledica utrujenosti, vsega dela, povezanega z inventuro, ali pogrešam domače in prijatelje, ali je to morda strah, da se čez manj kot tri mesece delo na ladji zame konča, in bom pustila vse za sabo, sodelavce, nove prijatelje in znance, simpatije,... Strah me je, kako se bom znašla doma, kajti delo na ladji človeka spremeni. Navadiš se živeti 'med štirimi stenami', se družiti z istimi ljudmi dan in noč, se zabavati ponoči in uživati v pristaniščih, način in tempo življenja sta čisto drugačna,...

Poskušam se prepričati, da je delo na ladji pravilna odločitev zame. Vem, da se bom vrnila na ladjo, da bom oddelala še kar nekaj pogodb. Edino, kar bom zelo težko sprejela, je dejstvo, da tukaj ne moreš najti pravega prijateljstva ali ljubezni. Še huje pa je, da veš, da te to isto čaka tudi v naslednji pogodbi. Nova poznanstva, novi prijatelji in sodelavci, morda spet nova ljubezen...

Da ne bo pomote, delo na ladji mi je še vedno všeč, vse mi je všeč, le to... Moj problem je, da se čisto prehitro navežem na ljudi okoli sebe. In če sem se pred odhodom na ladjo še tako pripravljala na ship life, mi ravno ta ship life trenutno zelo težko pade. Zato pa sedaj ležim v svoji postelji, pijem en Smirnoff Ice za drugim, pišem en post za drugim in se smilim sama sebi, namesto da bi se uredila in šla na zabavo, ker je ura polnoč, jutri je port day in z delom začnemo šele ob šestih zvečer. Morda pa delo na ladji le ni zame. Kdo ve...

Deck sale? Na Karibih, ok. Ampak na Aljaski? Brrr! Brrrrrrrrrrrrr!!! Ko se je zame začelo delo na ladji, sem kot novinka morala delati tudi na deck sale na palubi 10. Ne vem sicer, zakaj vsi sodelavci to sovražijo, ker tam vsak nekaj dogaja, ljudje hodijo mimo, vidiš pokrajino in dnevno svetlobo, vsake toliko časa vdihneš svež zrak in občutiš, da si na Aljaski. In veš, ali je dan ali noč, kajti na deck 5, kjer so trgovine, ni enega okna, da vidiš, kaj dogaja zunaj. Prav klavstrofobična postajam na ladji. Jaz obožujem deck sale, čeprav je na Aljaski tako mrzlo, da večkrat ne čutim prstov in se sprašujem, kako sploh še lahko pišem račune (ročno, seveda, ker zgoraj nimamo računalnikov).

Ko imamo deck sale, dan prej priravimo mize z izdelki, ki jih prodajamo na deck sale, običajno jakne, kape, rokavice, vse možno, kar bi lahko gostje kupili v takem vremenu. Nismo na odprtem, smo pa med dvemi vrati in ko se oboja vrata odprejo, nam prepih razmeče vse majice in stojala s cenami, vrečke in račune. Vse, in potem nam gostje pomagajo pobirati stvari po tleh.

V prostoru, kjer imamo postavljene mize, včasih svojo ponudbo predstavljajo tudi fotografi, ponudniki ekskurzij in zaposleni v specialni restavraciji. Na enem od teh deck sale sem se tudi zagledala v tipa, ki je goste vabil v restavracijo. Turek. Pozicija: chef de rank. Pojma nimam, kaj to pomeni, vem, da kuha, flambira in podobno. Črn, simpatičen, zanimiv,... Lepi pogledi, lepe besede, vabila na večerjo v njegovo restavracijo,... Začetek ljubezenske zgodbe? Em... Maybe.

Na Celebrity Infinity imamo dostavo vsak drugi Seattle (Seattle je naš začetni port - dan vkrcavanja in izkrcavanja gostov). Naša dostava običajno obsega med 14 in 20 palet nove robe, ki jo moramo stlačiti v skladišče, ki je že tako ali tako polno. Po dostavi je v skladišču seveda vse na kupu, škatla na škatli, ne moreš najti ničesar, zato manager zadolži nekoga iz teama, da naredi red.

Ker sva se s sodelavko Alino v preteklosti izkazali za izjemno hitri in organizirani osebi, sva bili zadolženi za pospravljanje skladišča. V Ketchikanu, kjer trgovine odpremo šele ob štirih popoldne, sva z Alino od desetih zjutraj pa do pol šestih popoldne premetavali kartone, tlačili majice na majice, torbice na torbice, knjige na knjige, zapolnili vsak prazni kotiček v skladišču in ga pripravili za naslednjo dostavo čez dva tedna. Za 'trdo fizično delo' sva bili nagrajeni s prostim večerom. Ta dan nisva delali, medtem ko so ostali začeli delati ob pol štirih in so delali do pol polnoči. Tako jaz kot Alina radi delava v skladišču, ker tam nama nihče ne mori, ne pere možganov, ni nama treba govoriti neumnosti in se ves čas smehljati, zato nama je bilo prav kul. Želim si čim več takih zadolžitev, ker mi precej popestri delo na ladji. Zadnje tedne mi delo na ladji postaja dolgočasno, ker je vsak teden enak, na Aljaski pa bom še dva meseca. Upam, da se stvari spremenijo.

Dva tedna priprav na inventuro, urejanje skladišča in vseh stvari v njem po obliki, barvi, velikosti, iskanje vseh 'izgubljenih' delov, ločevanje uničenih izdelkov,... Od sortiranja 14812xxx kosov ruskih babušk po kodi se mi je že mešalo. In upoštevajte, da ima vsaka od teh babušk v sebi še vsaj štiri 'otroke' in če nimajo vseh otrok, smo jih seveda morali ločiti od ostalih.

Vse majice so bile zložene po šest v stolpcu, seveda istega tipa in velikosti, vse napisano na papirju, da smo potem na D-dan samo vstavljali kode izdelkov in količine v skener. Delo na ladji v tistem obdobju ni bilo več tako zabavno.

Ker sem jaz 'Inch of Gold Queen', sem pred inventuro morala prešteti vse, kar imam v rezervi za izdelavo nakita, vsak centimere vsake verige, vse sponke, vse obeske, seveda ločeno zlate in srebrne, ker ima vsak košček drugačno kodo, in seveda vse zapisati na papir. Priprave so mi vzele okoli pet ur. Na D-dan pa sem morala izmeriti še vse verige, ki jih imam na mizi za stranke, pa sponke in obeske. Dodatnih pet ur dela. Potem pa še vse to vnesti v skener. Ampak še vedno obožujem IOG in delo na ladji.

Hvala bogu smo na dan inventure delali le do šestih popoldne, potem smo imeli dve uri pavze in prišli nazaj prešteti vse, kar prodajamo. Vse skupaj je trajalo do pol treh zjutraj, naslednje jutro pa smo imeli dostavo - 17 palet nove robe. Si mislite, da bi imeli križarjenje, na katerem bi zadnji dan delali do enajstih zvečer, potem pa še intentura, naslednji dan ob osmih zjutraj pa še nove palete?!? Ker to se dejansko dogaja, nekateri imajo tako smolo. Skoraj se ti delo na ladji zameri zaradi inventure, ki tako rekoč traja dva tedna.

No, to je zdaj za nami. Inventura je vsakih pol leta, to pomeni, da me to pogodbo ne bodo več videli šteti vsega, kar imamo. Naslednjo pogodbo pa jovo na novo. Joy, oh, joy.

Inch of Gold (IOG) je podjetje, ki izdeluje 18-karatne pozlačene in posrebrene verige z doživljenjsko garancijo, iz katerih potem shoppi-ji na križarkah izdelujemo nakit po meri – verižice, zapestnice in 'zapestnice' za gležnje, nekatere stranke pa si zaželijo tudi verižico za okoli pasu. Za eno gostjo sem celo izdelala prstene, kar je skoraj nemogoče. Ampak je. Povprečna dolžina zapestnice je 7'', verižice med 16'' in 21'', zapestnice za gleženj pa 9'', seveda pa je vse odvisno od želje in 'obilnosti' stranke.

IOG ima posebno ponudbo – če stranka kupi 21'' ene verige, dobi zastonj zapestico iz iste verige ali verige enake vrednosti, prvo uro, ko odpremo Inch of Gold, pa celo dve zapestnici. Cena za en inch se giba med $1 za najtanjše verige do $5 za močnejše verige z avstrijskimi kristali (baje so to Swarovski kristali). Sponke pa so med $4 in $6, odvisno, kakšno verigo izberejo.

Ker zelo rada oblikujem in sem baje spretna, natančna in strpna, me je manager zadolžil za Inch of Gold in okronali so me za Inch of Gold Queen. S tem mi je delo na ladji postalo še bolj všeč. Evo še en moj unikaten izdelek. 🙂

Dodajam k enemu od prejšnjih postov: G.I. pomeni gastroenteritis. Če morda koga zanima, kaj to pomeni, stric Google ve vse. Meni je dovolj, da vem, kaj vse zahteva delo na ladji, da ostanemo zdravi. Dobro, to je zdaj za nami. Upam, da bodo v prihodnje naši dragi gosti, Američani, Indijci in Kitajci, imeli malce več občutka za higieno in bo delo na ladji potekalo brez nepotrebnih dodatnih zadolžitev.

Raje odletite domov. Ne, še bolje – preden se sploh odločite za delo na ladji, si doma pozdravite vse zobe in naredite vse potrebno, da v Ameriki ne boste imeli nobenih težav. Jaz sem doma zdravila en zob, moj zobozdravnik mi je vstavil zdravilo, ki naj bi v zobu ostal en mesec. Ker sem v tem času dobila delo na ladji, seveda niti pomislila nisem na zobozdravnika. Pač sem imela dosti ostalega dela. Saj veste, zdravniški pregled, viza, shopping, pakiranje, poslavljanje ipd... No, to me zdaj stane veliko denarja. Veliko. In mimogrede, turistično zavarovanje za svet, ki sem ga sklenila pri Vzajemni za devet mesecev, mi krije celih 100$ za zdravljenje enega zoba. Pa še to le za zdravljenje v javnih ustanovah. Pa ti zdaj najdi javno ustanovo v Seattlu, ki je poln privatnikov.

No... Ta isti zob, ki sem ga zdravila doma, mi je začel delati probleme. En dan je le bolelo. Mislila sem, bo že minilo. Mhm... Naslednji dan sem se zbudila z malce otečenim obrazom, bolelo pa ni več. Ta dan smo z delom pričeli že zjutraj, zato sem assistant managerja prosila za papir, s katerim grem lahko k zdravniku na ladji. Šla sem, dobila sem tri različna zdravila proti oteklini in bolečinam. Ta dan sem še delala, ker sem zdravniku rekla, da me ne boli in da ne vidim razloga, zakaj ne bi delala. Me je pa naročil za pregled pri zobozdravniku v Seattlu čez štiri dni. Naslednji dan pa... Jao... Vidno otečena, kot da bi me kdo udaril, vendar še vendo brez bolečine. Ta dan nisem delala, ker nismo želeli, da bi se gostje spraševali, kaj je z mano. Naslednji dan sem šla nazaj k zdravniku, zaradi še hujše otekline mi je predpisal dodatna zdravila. Spet nisem delala. Do tu je bilo vse zastonj. Prišel je petek, Seattle, pred ladjo so me že čakali ljudje, ki so me odpeljali do zobozdravnika.

Diagnoza: root canal infection (ne vem, kako se reče po slovensko). Torej, očistiti bo treba root canal, vendar bo treba priti večkrat, ker se ne da vse urediti v enem dnevu. Cena: 900$. Devetsko zelencev!!! WTF!?! No ja... Plačaj in get over it! Za prvo silo so mi očistili root canal in dali začasno zdravilo (isto, kot mi je naredil moj zobozdravnik v Sloveniji zastonj). Cena: 204$. Če hočem zdraviti do konca, pa moram plačati še 700$.

Omg... Ceneje me pride, da si kupim povratno letalsko karto domov, zob zdravim doma zastonj, in odletim nazaj v Seattle. Pa še domače in prijatelje vidim vmes.

V glavnem... Bomo videli, koliko časa bo učinkovalo to zdravilo. Če bo zdržalo tri mesece, to je do konca moje pogodbe, doma takoj letim k zobozdravniku, drugače pa... Ali plačam f***ing 700$, ali pa predčasno letim domov – kao medical emergency. In ne, Starboard ne plača stroškov zobozdravnika. Em... Whatever! Upam na najboljše.

Red code? Ja... Križarjenje po Aljaski si (očitno) večkrat privoščijo gostje, ki ne skrbijo pretirano za higieno, zato se razširi bakterija G.I. (ali nekaj podobnega, pojma nimam, kaj to pomeni). Simptomi: bolečine v trebuhu, driska in bruhanje.

Pred tremi tedni smo cel teden morali sanitizirati vsak kotiček ladje, shoppi-ji smo vsakega gosta ustavili pred vhodom v shopping območje in silili, da sanitizira roke z robčki ali s tekočino, podobno tisti v bolnišnicah. Bili smo precej nadležni, naokoli smo hodili s spreji in cunjami in sanitizirali vse površine, ki se jih ljudje dotikajo. Na srečo je ta red code trajal le en cruise. V tem času namreč nismo mogli niti z ladje, dovoljeno nam je bilo le do delovnega mesta in nazaj do palube za posadko.

Very important: ta 'zadeva' v glavnem kroži med gosti. Zdaj se pa vprašajmo, kdo je bolj čist – gosti ali posadka? Mhm...

Bruce Lee... Seattle... Itaq, let's check. Pojma nisem imela, da je Bruce Lee pokopan v Seattlu. No, zato pa imam svoje sodelavce, ki mi povejo take in drugačne  zadeve. Z Janosem iz Romunije sem šla na pokopališče Lake View Cemetery. Evo še fotke, dokaz, da sem res bila tam.

Oprostite izražanju, ampak 350 € provizije podjetju Invermore Shipping iz Kopra? NE!!! Včeraj sem se pogovarjala s sodelavci o tem, koliko so morali plačati podjetju za 'administrativne stroške'. Kakšne administrativne stroške? Nobenih administrativnih stroškov, nobene provizije, nič. Zato sem vprašala managerja, kako je s tem. In guess what??? Nobeno podjetje, ki dela za Starboard, NE SME zaračunavati nobenih stroškov, ker jih Starboard plača za to, da najdejo kandidate za delo na ladji. To se baje dogaja samo na Balkanu! Dejansko.

Na srečo sem s sabo vzela vse papirje, ki mi jih je poslala Helena Vehovec, skupaj z obrazcem, kaj vse jim moram posredovati - torej tudi s potrdilom o plačanih administrativnih stroških v višini 350 €  na račun v Italiji. Ja, v Italiji, ker sem denar za 'administrativne stroške' in letalsko karto morala nakazati na nek italijanski račun. Baje mi bodo povrnili te nepotrebne stroške, kaj bo s podjetjem Invermore Shipping, pa nimam pojma.

Torej vse, kar se piše na STA forum  - Delo na ladji, DRŽI!!! Dejansko Invermore Shipping ne sme zaračunavati provizije za opravljeno delo. Vem, vseeno boste vsi plačali, ker želite delati na ladji, tako kot sem plačala jaz, ker sem resnično želela delati na ladji. In nihče ne bo rekel niti besedice, ker drugače seveda ne boste dobili datuma za delo na ladji in se lahko obrišete pod nosom. No... Jaz sem zdaj na ladji in iz prve roke vem, da provizije podjetju Invermore Shipping ni potrebno plačati. Zato če plačate, OBDRŽITE RAČUN in Starboard vam bo povrnil te stroške. 350 € pa le ni malo, ne?

Em... Ne vem, ali sem jaz čudna, ali je hrana na ladji Celebrity Infinity dejansko okusna. Je pa tudi res, da nisem ne vem kako zbirčna. Za posadko sta namenjeni dve jedilnici – ena je staff mess, druga pa crew mess. Ja, že tu se ločujemo po 'stanu'. Vsi sicer lahko jemo v obeh jedilnicah, ampak v staff mess redkokdaj vidiš natakarje ali fizične delavce. V glavnem smo tam le shop, casino, foto ipd.

Zajtrk imamo od 6:30 do 9, ampak sem prelena, da bi vstala pol ure prej, zato nimam pojma, kakšna je ponudba zjutraj. Kosilo imamo med 11:30 in 14:30, večerjo pa med 18 in 20:30. Za kosilo in večerjo je nekako enaka ponudba. Sto vrst solate (zelena solata, zelje, paprika, paradižnik, francoska solata, tuna na tri različne nacine, koruza, mešana solata, kar ti srce poželi), riž in rižota z različnimi dodatki, meso na različne nacine, pica (margarita, navadna, zelenjavna, morska, tropska,... – vsak dan nekaj od tega), testenine in omake, lazanja ali neki zelenjavni narastek... Desert: suhi piškoti s čokoladnimi drobtinicami, sadne pite in kolači, včasih tudi nek žele v različnih barvah, ki ga še nisem poskusila in ga verjetno tudi nikoli ne bom, in seveda sadje – lubenica, ananas, melona. Sok v avtomatu: tropsko sadje, pomarančni sok in jabolčni sok, voda in ledomat. Vedno na posebni mizi najdeš tudi pladenj s 3 vrstami salame, 3 vrstami sira in 3 vrstami zelenjave, če si slucajno zaželiš sendvič. Ma ni da ni.

Torej: upajte na zanič hrano, ali pa redno obiskujte fitnes, kot ga jaz (skoraj), ker mi je hrana enostavno predobra. Žal. Zato pa  moje boksarske rokavice toliko bolj pogosteje služijo svojemu namenu. 😀

Uniforma? Na Celebrity Infinity? Forget it. Ne duha ne sluha o uniformi za delo na ladji Celebrity Infinity. Punce, s sabo prinesite vsaj dvoje črne  ali temno modre hlače za čevlje brez pete in morda ene hlače za petke. Obvezno VSAJ dve beli bluzi, še bolj obvezno pa jakno, ki se ujema s hlačami, torej najboljše kar hlačni kostim. Bluza mora obvezno imeti ovratnik, mora pa biti zatlačena v hlače, zato imejte kostim z malce daljšo jakno. Čevlji: ene petke so dovolj - za formal night, drugače pa nekaj najbolj udobnega, kar si lahko omislite - črne mehke balerinke ali superge ali nekaj podobnega. Jaz sem si kupila črne Sketchers za 40$ (tiste superge z ukrivljenim podplatom), v njih tudi lahko delamo. Delo na ladji in petke vsak dan? Pozabite, četudi mislite, da res lahko zdržite, ker ste navajene ali whatever in so res najbolj udobni čevlji, kar jih imate, ker čez nekaj dni ne boste mogle stati niti na prstih, kaj šele na celem podplatu. Believe me!!! Fantje, črna obleka, bela srajca, črni čevlji, kravata...To velja za začetnike, navadne sales associates. Če narediš tečaj za beauty, watch ali jewerly specialist, ti ni potrebno biti oblečen v belo bluzo oziroma srajco. Punce so lahko v  bluzah različne barve ali majčki (seveda ne v navadni t-shirt majici), fantje pa v srajcah različnih barv (enobarvnih, normalno). 😀

Na Celebrity Infinity je takole: ko smo prišli, smo prejeli tri majice z logotipom Celebrity X Cruises. Ena bela, ena siva, ena temno modra. Ko imamo sea day, smo do 18h oblečeni v belo, naslednji sea day v sivo, in naslednji sea day v modro majico, potem pa spet od začetka. Punce, ki imate toliko dolge lase, da si jih lahko spnete, morate (moramo) obvezno imeti spete lase. Od 18h dalje pa moramo vsi biti oblečeni v kostim, torej črne ali temno modre hlače, belo bluzo, jakno in kravato - tudi ženske, ja. Še enkrat - bluza z ovratnikom! Če pa je formal night, pa moramo po 18h biti oblečeni formalno - torej obleka do kolen ali čez, petke, takrat imamo celo lahko spuščene lase. Lahko tudi kostim in nizki čevlji, če želite. Skratka, karkoli, razen navadne majice. No, toliko o dress code. Upam, da vam bo tole pomagalo pri pakiranju.

Moje delo na ladji bo večinoma potekalo na vodah mrzle Aljaske. Prvi port day na Aljaski, v Ketchikanu, sem mislila, da bom zmrznila. Dobesedno. Verjetno ni bilo veliko nad nulo, jaz pa brez bunde, šala, kape, rokavic... Ampak... Aljaska je res lepa. Sicer imam občutek, da mi bo v štirih mesecih grozno dolgčas tu, non stop ena in ista pristanišča, sneg in led... No... Bo že. Naslednji dan v Juneau je bil veliko toplejši, naslednji dan v Skagwayu je bil podoben dnevu v Juneau, danes pa sem v Icy Strait Point, nekje bogu iza leđa, kjer je baje nenormalno toplo za te kraje - 16 stopinj. No, evo ena slikca iz Hubbart Glacier, kjer smo imeli deck sale - na ladji zunaj ob bazenih postavimo mize in prodajamo vse, kar je povezano z Aljasko. Moja oprava je bila brezplačna. 😀 In ja, to je led na morju. Spominja na Titanik? Ne, kje pa.

To so moji zadnji štirje porti. V Cartageni sem tokrat bila samo na internetu v najbližjem baru, morda 100 m stran od križarke. V Panami se nismo ustavili, v Puntarenasu (Kostarika) sem z Novozelandcem Royem in ekipo artistov šla v Hilton resort, plačala 50 $, tam pa uživala v vsem, kar je bilo na razpolago. V ceno je namreč vključena neomejena količina raznorazne hrane in pijače (ja, tudi alkoholne, koktejli, pivo, vino, kar hočeš). Največ pa sem seveda nabirala barvo, ker so pred mano 4 meseci Aljaske.

V Acapulcu sem s sodelavci šla najprej v shopping v Walmart (recimo, da je bil približno tako velik kot Interspar v ljubljanskem Cityparku), potem pa v majhen ljubek resort Vila Vera. Včeraj pa smo bili v Cabo San Lucasu (Mehika), prav tako v nekem resortu, ogromnem, res ogromnem resortu sredi puščave (ampak ob morju), kjer ni žive duše, razen nekaj članov posadke naše ladje. Ogromno bazenov. Lepo, res lepo. Sproščujoče. Ampak ne bi živela tam, zdolgočasila bi se v dveh dneh. Sem pa zato nabrala barvo za naslednje mesece, ko moje telo ne bo videlo sončnih žarkov. Še vedno sem rdeča. Precej rdeča.

Danes je bil sea day, jutri pa smo od jutra do 16h v San Diegu. San Diego – kraj za shopping. Ko sem prvič prispela v San Diego, nisem imela časa za nič, ker sem z letališča takoj šibala v pristanišče na ladjo, zato komaj čakam jutri, da spoznam moj embarkation port. Potem še 2 sea days, nato zadnji port – Seattle. Nato pa Aljaska. Joy, oh, joy. Not.

Ker me pisanje sporočil preko facebooka ni več zadovoljilo, sem po treh tednih dela na ladji iz svoje kabine končno poklicala domov. Hotela sem slišati slovensko govoreče ljudi, ker sem že malce pozabila svoj jezik. Morda pa je bilo samo krivo dejstvo, da sem jih poklicala ob treh zjutraj po mojem času (8 ur za vami), po fešti v crew baru, malce opita ipd... Na ladji Celebrity Infinity imamo avtomat, na katerem lahko kupimo telefonsko kartico za 10 ali 20 $. Minuta klica v Slovenijo in Hrvaško na stacionarni telefon je 0,12 $, in ko vneseš telefonsko številko, ti ženski glas na drugi strani pove, koliko kredita imaš in koliko minut pogovora ti je ostalo. Za 20 $ sem dobila več kot 2 uri pogovora. Poklicala sem domače, se pogovarjala 5 minut, jokala skupaj z mami in razlagala, kako poteka delo na ladji, kako se imam, kako sem se vklopila v družbo, vse od a do ž, porabila pa sem en cel dolar. En dolar. Je pa 2x za razmisliti, če želite poklicati na mobilno številko, ker za 20 $ dobite le nekaj več kot pol ure pogovora, tako da... Ja, shranite si stacionarne telefonske številke (če sploh še kdo ima navaden telefon doma). Cena minute za internet na ladji pa je 0,14 $, imajo pa prastar Explorer, ki na FB ne omogoča chata, tako da... Vseeno ena ura hitro mine, prehitro, zato v portih vzemite laptop s sabo in najdite internet caffee, ker je precej ceneje. Ne pozabite slušalk in mikrofona za skype.

V nedeljo, 24.04., se je začelo moje drugo, najdaljše, križarjenje. 16 dni iz Fort Lauderdala preko Panamskega prekopa do Seattla. Od tega imamo 10 sea days, kar pomeni 10 dni dela od 9h zjutraj do 23h zvečer. Ko je sea day, imamo okoli poldne pol ure odmora za kosilo in med 16h in 22h dve uri odmora za večerjo, počitek, fitnes ali karkoli. Dnevi mi minevajo izredno hitro, po resnici povedano sploh nimam časa misliti na dom. Ampak glede na to, da vsi govorijo, da po mesecu in pol ali dveh mesecih vsakogar doleti kriza, ko hočeš enostavno spakirati kovčke in takoj odleteti domov, tudi jaz s strahom čakam na to obdobje.

Včeraj sem dobila prvo plačo. Ker sem jim rekla, naj mi kar takoj in naenkrat vzamejo vseh 500$ kao tiste varščine, je bila plača bolj tako-tako, bo pa zato vsaka naslednja lepa. In če seštejem to plačo z naslednjo, ki bo verjetno še višja, ker je tudi križarjenje 2 dni daljše, bo mesečni izkupiček kar lep. Po tem križarjenju pa se mi začnejo 7-dnevna križarjenja po Aljaski. Joy, oh joy. 😀

Zdaj pa grem, ker se mi ppostanek v Kolumbiji počasi izteka. Pred mano je 9 ur dela, jutri sea day, potem Panamski prekop, kar je isto kot sea day, potem spet sea day, šele potem je port day v Kostariki, tako da... Gremo počivat. Evo še dve fotki moje ladje.

Heeeeej. 🙂 Na hitro eno javljanje. Grozen začetek sem imela. Med letom do New Yorka smo imeli neke težave z motorjem, zato smo morali prisilno pristati v Londonu, kjer smo izgubili 2 uri. In ker smo izgubili dve uri, sem v New Yorku zamudila avion za San Diego. Naslednji let sem imela šele zjutraj ob 9h, na ladji bi se morala pojaviti do 12h, jaz pa sem v San Diegu pristala nekaj čez poldne. Takoj sem pisala Heleni, da mi ne bo uspelo priti do poldne na ladjo, sporočila sem tudi na emergency number, pa še Helena jim je sporočila, tako da na srečo nisem imela nobenih težav. Pa tudi če bi ladjo zamudila, baje ne bi bilo tako hudo, ker bi me vkrcali nekje drugje. No, prtljago pa imam vso - oba kovčka. 😀

Zdaj pa še nekaj besed o delu. Delo na ladji je meni isto kot v Sloveniji v neki trgovini. Imela sem 'smolo', da je sodelavka morala na hitro domov, zato sem že tretji dan ostala sama v trgovini z logo izdelki.

Ponavadi teden ali dva malo krožiš po trgovinah, šele potem te postavijo za določen pult. Ampak sem se kar hitro navadila, na začetku sem še potrebovala kakšno pomoč glede stornacij in to, zdaj je vse ok. Manager Jacques je iz Južne Afrike, assistant manager Desislava pa je iz Bolgarije in čez 3 tedne odhaja domov. Em... Kaj še, kaj še? O plači ne smem razglabljati, lahko pa povem, kako delamo. Ko je sea day, delamo od 9h-23h, vmes imamo pol ure pavze za kosilo in kasneje dve uri pavze za večerjo in počitek ali whatever. Do tega daljšega počitka smo oblečeni v črne hlače in njihovo majico, potem pa se moramo preobleči v uniformo (katero seveda nima nihče - imamo svoje hlače, bluzo in obvezno jakno!!!). Obutev: nekaj izjemno udobnega!!! Jaz imam balerinke in ene črne lahke superge. Ko je formal night, pa se moramo po drugi pavzi obleči in obuti elegantno. Takrat noge trpijo in komaj čakam, da pridem do svoje kabine, da se sezujem. Gostje naše ladje so starejši,večinoma prijazni in vljudni ljudje, tako da za zdaj še nisem imela z nikomer nobenih posebnih težav.

Party, party, party. Točno tako je, kot se piše po forumih. Domov bom prišla kronik. Jao jao... Imamo Indian party, Balkan party, Rock party, Latino party, svašta party. Vsak večer po službi, to nanese okoli enih zjutraj, šibamo v eno od kabin, kjer nas 4-5 oseb spije liter vodke z brusničnim sokom in sodo, ali kar direktno v disko za posadko, tam pa delaš, kar pač delaš.

Posadka na ladji: arrrrr... jaz sem baje edina Slovenka, je pa en kup Makedoncev in Srbov, tudi Hrvatje so, drugi itaq Filipinci, Indijci, itd. Fantje so pa... Arrrr. Precej jih je 2x za pogledat, pa tudi gejev nisem opazila kaj pretirano veliko. So, ampak ne polovica posadke. 😀

Sodelavci: cimra Davia iz Jamajke, Julia in Janos iz Romunije, Ruby in Gabriel iz Peruja, Adrian in Christian iz Mehike,  Alejandra iz Čilea, Rajesh in Raj iz Indije, Orlovka oziroma Ora iz Zagreba, Tony iz nevemkje in Zoran iz Makedonije. Ta zadnji še najbolj skrbi, da bo naša plača visoka, ker prodaja v zlatarni. 🙂 Upam, da nisem koga pozabila.

Šport: crew gym je zakon. Imamo moderne naprave, dve tekaški stezi, kolo, še nekaj podobno kolesu, ampak brez sedeža, en kup uteži in tistih multifunkcijskih naprav... Med razgledom ladje pa sem našla še boksarsko vrečo. Omg, I was soooo happy. Po mojem so se mi oči kar iskrile. Zdaj pa moram še nabaviti rokavice, da treniram in se vrnem v formi in ready za naslednji fajt. 😀 V guest gym še nisem šla, ampak tudi ni potrebe po tem, ker imam vse tu, pa še prazno je v glavnem, tako da...

Ladja Celebrity Infinity: baje je ena izmed dveh najboljših ladij v celi Celebrity Cruises floti, ker prinaša največ zaslužka. Bomo videli.

Še kaj? Aha, prvi port day sem bila določena za port manning. V vsakem pristanišču mora na ladji ostati določeno število ljudi, in mene je to doletelo ravno prvi dan. Ni ti treba nič delati, lahko spiš, fitnesiraš, whatever, samo z ladje ne moreš. Ponavadi te to doleti največ 1x na en cruise. Jaz sem zdaj torej rešena za en čas.

No, to bi bilo to. Naslednje javljanje ne vem, kdaj bo. Ko smo v pristanišču, se mi ne da vlačiti stvari s sabo, ampak se bom v bodoče verjetno raje razgledovala po mestih ali se sončila na plaži, tako da bo to javljanje tako, kot sem predvidela čisto na začetku - recimo 2x na mesec.Upam, da vam bo blog še vedno zanimiv, morda napišem še kaj koristnega.

Lep pozdrav iz Kostarike.

Še 48 ur... Še 48 ur in če bo šlo vse po načrtih, bom že nekje nad Evropo, na poti proti San Diegu, kjer se v nedeljo začne moje delo na ladji Celebrity Infinity. Poslovilne pijačke in druženja s prijatelji so za mano, vse je pripravljeno za pot in delo na ladji, le kovčka sta še povsem prazna. Nikakor se ne morem lotiti pakiranja, ker vem, da bom cunje in ostale potrebščine živčno premetavala po sobi sem in tja, zbirala, kaj potrebujem za delo na ladji in se ves čas spraševala, ali bosta oba kovčka prišla na cilj.

In občutki? Hm, čudno, ampak ni posebnih občutkov. Kot da sem v transu in se ne zavedam, da me le še nekaj ur ločuje od novega življenja. Kot da so poslovilne pijačke predstavljale popolnoma običajno druženje, ki se bo nadaljevalo tudi prihodnji teden in še naprej... Verjetno bo še vse prišlo za mano. Ko pridem na letališče. Ko oddam prtljago. Ko me bodo moji pustili samo na letališču in se odpravili proti domu - brez mene. Ko bom stopila skozi rentgen in na avion. Ko bom 9+6 ur potovala in se spraševala, kaj me čaka. Ja, takrat mi bo verjetno pa že povsem jasno, kaj se dogaja. Kar malce me je strah teh občutkov.

Mimo grede, kot kaže, smo vsi udeleženci septembrskega intervjuja v Budipešti, ki smo še vedno zainteresirani za delo na ladji, dobili svojo ladjo. Danes mi je še zadnja punca, s katero sem bila v kontaktih, sporočila, da je dobila datum. Super!!! Punce, srečno.

Ker bo moje delo na ladji večinoma potekalo na področju Aljaske, sem se hotela malce (ampak res čisto malce) poučiti tudi o tem delu Severne Amerike. Tam še nikoli nisem bila, niti pomislila nisem, da bi šla v te 'brdovce' ali se kakorkoli zanimala za to področje, zato sem na YouTube malce pobrskala, če bi našla kakšno poučno predstavitev. Morda mi bo delo na ladji lažje, če bom vedela, kaj vse me čaka v pristaniščih. Poleg tega pa tudi ne bo tako mrzlo, kot je slišati. Med majem in septembrom, ko bom tam, so povprečne temperature med 13 in 18°C. Ni ravno za kopalke, bunda pa tudi ne bo več potrebna. Evo še skoraj pol-urni filmček v angleščini iz YouTube, če slučajno še koga zanima.

Danes sem opravila še zadnji korak za delo na ladji - plačala sem račun za letalsko karto in provizijo podjetju Invermore Shipping, ki mi ga je poslala Helena Vehovec. Znesek (v mojem primeru 895 EUR + 1,80 EUR provizije, ki jo vzame naša banka) je potrebno nakazati na račun podjetja Invermore Shipping iz Velike Britanije, ki pa ima račun odprt v Italiji. V banki so me vprašali za sklic, ki ga med podatki, ki mi jih je poslala Helena Vehovec, ni bilo, zato sem poklicala Heleno in jo povprašala o tem. Rekla je, da ni potreben in naj kar napišejo 99. Torej, sklic ni potreben.

Včeraj sem skenirala vse dokumente, ki sem jih po mailu morala poslati Heleni (če ji boste dokumente pošiljali po pošti, obvezno pošljite samo KOPIJE!!! - originale morate imeti pri sebi na ladji): - podpisana pogodba (Helena Vehovec pošlje po emailu) - potni list na A4 formatu - viza na A4 formatu (vizo seveda najprej pridobite na ameriški ambasadi v Ljubljani) - podpisan obrazec Operation and Policy Manual (Helena Vehovec pošlje po emailu) - podpisan obrazec Medical Authorization (Helena Vehovec pošlje po emailu) - Medical Exam (dobite pri zdravniku, ko opravite zdravniški pregled) - laboratorijski testi (dobite pri zdravniku, ko opravite zdravniški pregled) - izpolnjeni in podpisani obrazci iz Pre-employment pack (Helena Vehovec pošlje po emailu) - podpisan obrazec Expenses list (Helena Vehovec pošlje po emailu) - potrdilo o plačilu administrativnih stroškov in letalske karte (dobite na banki, ko plačate) - no, tega še nisem poslala - bom jutri.

Ni pa mi bilo potrebno poslati izpolnjenega obrazca za uniformo ter potrdila o nekaznovanosti, ker sem to oddala že na intervjuju za delo na ladji v Budimpešti. Sicer piše, da je potrdilo o nekaznovanosti potrebno poslati v angleškem jeziku, vendar se s tem ne obremenjujte, ker tega kasneje ne zahtevajo - v slovenščini je dovolj. Na spletni strani http://e-uprava.gov.si downloadajte obrazec - Vloga za pridobitev potrdila iz kazenske evidence, izpolnite in pošljite na Ministrstvo za pravosodje. Potrdilo dobite v enem dnevu.

Tako... Zdaj pa samo še izbrati letno in zimsko garderobo, jo oprati, spakirati v dva kovčka in via San Diego. Aja, zelo pomemben podatek - s sabo imamo lahko tri kose prtljage: dve ročni (2-krat 7 kg) in en kovček za odajo (20 kg), ali eno ročno prtljago (7 kg) in dva kovčka za odajo (2-krat 20 kg). Jaz bom imela dva kovčka, normalno. V vsakega bom obvezno spakirala ene črne hlače in eno belo bluzo ter ene črne čevlje - elegantnejše balerinke (kot delovno uniformo), kopalke in nekaj kozmetike, za vsak slučaj, če se eden 'izgubi' - oba se pa menda ne bosta, je siva cesta. 😀

Ok, takole je včeraj potekal 'intervju' na ameriški ambasadi v Ljubljani  za vizo za delo na ladji (mimo grede, vratar ni na sprednji strani objekta, ampak morate mimo rampe - desno od glavnega vhoda v objekt). Pridite nekaj minut prej, da vas na vhodu evidentirajo - recite, da imate sestanek za vizo za delo na ladji (parkirni listek vzemite le za pol ure - pri meni je vse skupaj trajalo 10 minut, pa še to le zato, ker sem denarnico pustila pri vratarju, na ambasadi pa žal nič ne delijo zastonj, tako da sem morala nazaj do vratarja - pa saj je bil mali kar simpatičen :)). Pri vratarju ugasnete telefon, stopite skozi detektor, s sabo pa lahko vzamete le tisto, kar potrebujete: - sprintana spletna prijava - letter of company (meni ga je Helena poslala po mailu) - potni list, ki velja vsaj še 18 mesecev - 140 $ ali 105 € v gotovini - fotografija (tako piše na koncu spletne prijave, vendar je meni ni bilo potrebno dati, ker sem jo že naložila preko spleta) - na vas naslovljena A5 obložena kuverta z znamko za 1 € in 0,10 €

Od vratarja se sprehodiš po ozki potki ob ograji do glavnega vhoda in ko ugotoviš, kako se odprejo vrata, stopiš do recepcije, poveš, da imaš sestanek za vizo in tip te pošlje skozi druga vrata na srednje okence (prostor je bil podoben računalniški učilnici). Do tu so vsi govorili slovensko. Na okencu sem pozvonila in prišel je angleško govoreči tip, kateremu sem predala potni list, printano spletno prijavo in letter of company, 105 € za c1/d vizo za delo na ladji pa sem plačala na istem okencu eni slovensko govoreči ženski, ki je zamenjala tipa. Potem sem minutko ali morda dve počakala in preko zvočnika sem zaslišala svoje ime. Šla sem do drugega okenca, tip me je vprašal, ali pridem naslednji dan po potni list, pa sem rekla, da imam kuverto. To je bilo to. Hvala lepa in adijo. Potni list in c1/d viza v njem sta prispela danes na moj naslov v kuverti, ki sem jo pustila tam. To je to - naj se delo na ladji začne. Še dobra dva tedna.

No, pa smo opravili še zadnje formalnosti za delo na ladji - c1/d viza je v potnem listu, velja pa 5 let. Potni list vam mora veljati vsaj še 18 mesecev - če vam preteče prej, si naročite novega (kot sem ga jaz). Noben problem ni naročiti nov potni list, čeprav vam stari velja še leto ali več - jaz sem ga dobila v 5 delovnih dneh. Če boste šli delat nov potni list, se morate tudi fotografirati za biometrični potni list (mimogrede, poskrbite, da vaša dva kazalca ne bosta poškodovana, ker morate za nov potni list dati prstne odtise kazalcev). Ker morate pri spletni vlogi za c1/d vizo  za delo na ladji naložiti primerno fotografijo, vam svetujem, da fotografu rečete, če vam lahko da to fotografijo tudi na usb ključek ali pošlje po mailu (jaz sem jo šla iskat naslednji dan, hvala bogu so jo še imeli v računalniku).

Ok, zdaj pa navodila. Ko pridete do tega koraka, vam bo Helena poslala mail z linkom, kako izpolniti spletno prijavo za c1/d vizo za delo na ladji. Link je https://ceac.state.gov/genniv/. Pri sebi imejte svoj (novi) potni list, ime ladje ter kontaktne podatke Helene (ali Sašota, če boste na ladji gostinec) in ene osebe iz Miamija (jaz sem iz enega Heleninega emaila prepisala ime in priimek, naslov in telefonsko številko neke Daleie W. iz pisarne v Miamiju). Če ne boste v nobenem Heleninem emailu prejeli tega podatka, najprej za to prosite Heleno, ker vas spletna aplikacija ne bo spustila naprej. Pa prosite jo tudi, da vam pošlje 'letter of company', ki ga morate prinesti s sabo na ameriško ambasado. Pri izpolnjevanju te spletne prijave se vam bo prav gotovo kje zataknilo, ker zahtevajo vse mogoče, zato se tega lotite nekje sredi dneva, da lahko pokličete Heleno in jo vprašate, kaj tam napisati. Meni se je najprej zataknilo pri vprašanju, katero vizo potrebujem. Nikjer ni pisalo c1/d viza, nikjer ni pisalo delo na ladji, zato sem tam kar na pamet označila 'other'. Nato mi je odprlo še en okenček, kjer pa je med drugim pisalo tudi 'crewmember'. Naprej sem vse znala izpolniti, le nekje pri koncu pri vprašanju 'Will you be serving...' in še nekaj naprej se mi je ustavilo. Bom stregla na ladji? Em... Če sem označila 'yes', sem morala vpisati ime ladje in identifikacijsko številko ladje, ki pa je nimam. Helena, help.  Ne, ona je tudi nima. Ok, označila sem 'No' in šla naprej. Celoten vprašalnik si morate sprintati in ga prinesti s sabo na ambasado. Na koncu vam izpiše še podatke s kodo (tako kot v trgovini na izdelkih), ki si jo morate sprintati.

ZELO KORISTEN NASVET!!! Vsak korak, ki ga naredite pri izpolnjevanju te prijave, shranite! Takoj na začetku si shranite tudi identifikacijsko oznako (na začetku vam jo napiše na sredi strani, med izpolnjevanjem spletne prijave pa je vseskozi napisana v desnem zgornjem kotu), ker z njo potem odprete svojo prijavo, ki je že izpolnjena do tam, kjer ste jo shranili. Aplikacija je malce čudna - če predolgo mečkaš, ti kar napiše, da je seansa potekla, ker je baje minilo 20 minut od zadnje shranitve (pa čeprav so morda minile le 3-4 minute).

Ko to izpolnite, se prav tako preko spleta naročite še na 'zmenek' na ameriški ambasadi v Ljubljani. Odpre se vam koledar in zraven označeno, kdaj je še prosto. Sami izberete datum in uro in se takrat pojavite za rešetkami ameriške ambasade. That's it, folks.

Za delo na ladji moraš opraviti zdravniški pregled pri zdravniku, ki ima z Invermore Shipping sklenjeno pogodbo. Nam najbližja sta dr. Kopilović Šime v Kopru in dr. Batarelo Vedran v Zagrebu. Helena Vehovec mi je po mailu poleg navodil za pridobitev vize za delo na ladji poslala tudi kontaktne podatke obeh zdravnikov. Meni je bližji Batarelo Vedran, zato sem se včeraj naročila pri njemu, danes pa sem že bila na pregledu in ga tudi uspešno opravila. Zdrava sem kot riba. 🙂

Zdravniški pregled pri Batarelu stane 150 € ali 1100 HRK, plačaš v gotovini pri njih v ordinaciji in dobiš račun. Ta račun prinesite s sabo na ladjo, da vam povrnejo 150 $.

Zdravniški pregled za delo na ladji pa poteka takole: prideš v ordinacijo, sestri napolniš kozarček - z urinom, seveda :), poveš, na katero ladijsko družbo greš (pri meni je to Celebrity Cruises), pokažeš osebni dokument in plačaš. Potem te prevzame dr. Batarelo Vedran. Najprej preverjanje vida - branje črk in številk s table z razdalje nekaj metrov, potem dobiš pred oči polja, podobna tem na spodnji sliki, kjer moraš razbrati številke.

Nato dobiš še neko kratko besedilo za branje, napisano z res minimalno velikostjo, potem pa še izpolnjevanje vprašalnika. Oziroma samo odgovarjaš, ali si na kaj alergičen,  ali si bil zaradi česa operiran oziroma hospitaliziran, ali dobro slišiš, ali imaš piercing, tetovažo,... Potem pregled srca, meritev pritiska, poslušanje pljuč in to je to. Dobiš dve napotnici - eno za rentgen pljuč, drugo za odzvem krvi, kar pa moraš opraviti v zdravstvenem domu, ki je od ordinacije dr. Batarela oddaljena nekaj ulic. Rentgensko sliko in epruvetko krvi dobiš takoj in oboje odneseš nazaj  v ordinacijo dr. Batarele, potem pa se nekam daš za dve-tri ure, dokler dr. Batarelo Vedran ne uredi vse potrebne dokumentacije. To je to. Dobiš izvide in rentgensko sliko in greš domov.

Punce, me moramo pri svoji ginekologinji opraviti tudi ginekološki pregled in papa test (test za raka materničnega vratu), po možnosti še pred tem zdravniškim pregledom. Moj nasvet: ta test naj bi se opravljal med menstrualnimi ciklusi, na izvid pa se čaka tudi dva tedna, zato se takoj, ko dobite datum za delo na ladji, naročite na ta pregled.

Uredila sem si tudi zdravstveno zavarovanje za tujino. Preverila sem ponudbo Coriss in Vzajemno. Odločila sem se za Vzajemno in kar preko telefona naročila osnovno zavarovanje Tujina - Svet za 270 dni, ki stane 189 € in krije 40.000 € stroškov za nujne storitve. Ko mi Helena Vehovec pošlje pogodbo za delo na ladji, pa moram na Vzajemno poslati dokaz, da me ne bo v Sloveniji, da lahko brez 'kazni' zamrznem dodatno zdravstveno zavarovanje za čas, ko bom odsotna.

Tukaj je moj koledar križarjenj s križarko Celebrity Infinity. Moje delo na ladji se začne 10. aprila v San Diegu v Kaliforniji, praviloma pa naj bi se zaključilo 13. oktobra v Fort Lauderdale-u na Floridi. Če vas bo morda zanimalo, kje se nahajam danes, jutri, čez en mesec, pred enim tednom, poglejte spodaj.

Read the rest of this entry »

Mislila sem, da mi ne bo težko. Vseskozi sem imela občutek, da me na Slovenijo ne veže kaj dosti stvari. Vendar se stvari ne odvijajo tako, kot sem si predstavljala. Ko mi je Helena Vehovec preko sms-a sporočila, da me čaka mail za delo na ladji, sem seveda bila neizmerno srečna. Še vedno sem, da ne bo pomote, in na ladjo definitivno grem! Ni stvari niti osebe, ki bi me odvrnila od tega (I think). Na ta mail sem čakala vsak dan skoraj pol leta. Trenutki neizmernega veselja, vpitje po hiši, branje Heleninega maila znova in znova, klicarjenje naokoli, pošiljanje sporočil, objava na Facebooku, chat in odgovarjanje na raznorazna vprašanja...

Potem pa... Solze... Spoznanje, da gre zares... Da se bo potrebno dejansko ločiti od družine in prijateljev, zapustiti klub, v katerem sem oblikovala svojo osebnost... Čez en mesec tak čas bom že v San Diegu, se živčno prekladala iz enega kota hotelske sobe v drugega in čakala na uro, ko bo čas, da me yellow cab odpelje v pristanišče k moji Celebrity Infinity ladji. O moj bog, mislim, da še nisem povsem dojela, kaj me čaka.

Nisem pričakovala takih čustev. Kar ne morem nehati jokati in se spraševati, ali bom zmogla. Sem prava fajterka, ali se znam boriti samo v ringu? Ko vidim solze v maminih očeh in popolno razočaranje v očetovih, še sama nisem več prepričana, ali so res potrebne take drastične spremembe v mojem življenju, da bi bila srečna. Ali mi je res tu tako zoprno, da me lahko osreči le delo na ladji nekje daleč stran? Ne vem, ali so taka čustva običajna in jih doživljajo vsi, ki gredo na ladjo, ali sem samo jaz preobčutljiva in sem si nepremišljeno zadala ta cilj.

Morda bo jutri, ko prespim vse skupaj, drugače. Morda se bom z veseljem sprehajala po mestu, urejala zavarovanje, nov potni list, registracijo za avto in komaj čakala, da mine ta en mesec, da oddelam zadnjo tekmo v tajskem boksu v svojem življenju in da se delo na ladji začne. Morda... Po vsej verjetnosti pa bom morala najprej v lekarno po pomirjevala, ker je to trenutno res too much... Misel na to, kaj puščam za sabo, boli. Preveč! 🙁

Recimo, da sem se zdaj malce umirila od vsega vznemirjenja in lahko na kratko opišem ladjo Celebrity Infinity ladijske družbe Celebrity Cruises, ki bo moje novo delovno mesto od 10. aprila pa do kdo ve kdaj. Ladja Celebrity Infinity je bila narejena leta 2001, sprejme 2046 gostov, skoraj 1000 posadke in ima 12 palub.

Moje delo na ladji se bo pričelo s 15-dnevnim križarjenjem proti vzhodni strani Panamskega prekopa. Če bi šla en mesec prej, bi plula tudi po Južni Ameriki (Čile, Peru, Ekvador), ampak dobro, to je mimo in ne bomo žalovali, kajne?

Torej, delo na ladji začnem 10. aprila ob 17h v San Diegu, 2. dan sem cel dan na morju - sea day (torej cel dan tudi delam), 3. dan ob 9h prispemo v Cabo San Lucas (Mehika) in smo tam do 18h. Potem spet sea day, 14. aprila ob 8h prispemo v Acapulco (Mehika) in ob 18h izplujemo. Naslednji dan ob 8h prispemo v Huatulco (Mehika) in izplujemo ob 16h. Spet sea day, naslednji dan, 17. aprila ob 7:30 prispemo v Puntarenas (Costa Rica) in izplujemo ob 19:30. Naslednji dan plutje preko Panamskega prekopa, v Colon (Panama) prispemo isti dan ob 18h in izplujemo ob 22h. 20. aprila je spet sea day, 21. aprila ob 8h prispemo v Cartageno (Kolumbija) in smo tam do 17h. Potem pa dva dni na morju in 24. aprila ob 7h pristanek v Fort Lauderdalu. Uf... Veliko sea days bo za prvič. Ampak več sea days, več časa za 'obiranje' gostov, tako da... 😀

Potem pa isti dan po isti poti nazaj, sicer brez postanka v Colonu in Huatulcu, zato pa s podaljškom do Seattla (Washington). Nato pa se začne veselo delo na ladji, ki bo plula po Aljaski vse do 26. septembra, potem pa spet nazaj preko Panamskega prekopa. Oh yeah... Em... No ja... Niso ravno Karibi, ampak baje je Aljaska tudi lepa. 😀

In ko bo čas, da Sonja konča delo na ladji Celebrity Infinity (recimo decembra), bo ta spet začela pluti po Južni Ameriki in bo šla po zahodni strani Južne Amerike čisto do juga in na vzhodno stran Južne Amerike, pa spet nazaj na zahodno stran... Oh joj... Sonje ne bo več nazaj, ker Sonja hoče vse to videti. Z ladjo Celebrity Infinity.

Nisem še prišla k sebi, zato bo tale članek morda malce čuden za branje, ampak briga me! Ladjo imam! Celebrity Cruises ladjo! Celebrity Infinity ladjo!!! Končno se bo delo na ladji začelo tudi zame. V trgovini, ljudje moji. V trgovini!!! 😀

No, takole je bilo. Ker sem bila v dvomih, ali sprejeti delo na ladji v baru ali počakati na trgovino, sta Helena Vehovec in Sašo Vehovec v petek prejela moj mail. Ja, spet, so what. Vprašala sem ju, ali mi lahko pomagata pri odločitvi za delo na ladji, ker res ne vem, kaj naj naredim. Naivno, ker le kako bi mi onadva lahko pomagala, kajne? Sašo Vehovec mi ni odgovoril, Helena Vehovec pa je odgovor poslala v ponedeljek. Odgovorila je, da je njej verjetno še težje odločiti se za nekoga drugega, in kaj naj mi reče. Odgovorila sem, da ne vem, katere besede bi me pomirile. Da želim, da mi reče, da bo slej ko prej prišla Celebrity Cruises ladja s prostim mestom v trgovini, in da sem jaz prva na seznamu za delo na ladji (razen, če je še kakšna Slovenka zapisana za Celebrity Cruises). Pojamrala sem še, da je težko pol leta vsak dan biti v pripravljenosti, čekirati maile in upati, da je kaj novega, poleg tega pa še cel čas poslušati domače, prijatelje in znance, kdaj bom šla. Na koncu sem ji še zaželela srečen Dan žena. Helena Vehovec mi je danes dopoldne odgovorila, da sem prva na seznamu za delo na ladji Celebrity Cruises in da bo zopet malo poklicala v Miami. Okoli pol osmih zvečer pa mi je Helena Vehovec poslala sporočilo na mobitel. Pisalo je: "Sedaj pa je čas, da pogledate svoj email. Helena".

Začela sem se tresti, roke so se mi spotile, ustnice so se mi zaokrožile navzgor od sreče, pa navzdol od dvomov, pa navzgor... Nor občutek, sploh ne znam opisati, koliko adrenalina mi je v tistem trenutku steklo skozi telo. Pa poglejmo mail, ki ga je poslala Helena Vehovec. Pisalo je: "Sonja, saj ne vem, ali sem jaz bolj srečna ob tem emailu ali vi. Prosim potrdite. Helena". Spodaj pa je bil mail Američana: "Hi Helena, Please advise if Sonja can be ready to join the Infinity on April 10 out of SAN DIEGO, CALIFORNIA. Kind Regards."

Aaaaaaa... Delo na ladji? Za Sonjo? Na Celebrity Cruises ladji? Na Celebrity Infinity? Res??? Jaaaaaa. Seveda sem takoj odgovorila, da sprejemam ponudbo za to delo na ladji, Helena Vehovec je odgovorila, da smo na vezi, in to je to. Čakam nadaljna navodila.

 

"Whatever you decide, it will be your decision, and therefore it will be the right decision.

After you decide, never look back, and never regret.

Because whatever you do, you will do it your way. And that makes you special (among many other things)."

 

To misel mi je na mail poslal bralec mojega bloga Sonja in delo na ladji, in je v bistvu njegov odgovor na moje težave glede odločanja o ponudbi za delo v baru. Bila mi je tako všeč, da tej misli in bralcu posvečam poseben članek. Miha, hvala!

Sašo Vehovec mi je včeraj zvečer sporočil, kdaj se začne delo na ladji. Torej, gre za delo na ladji Carnival Imagination, ki sprejme 2.052 gostov in 920 posadke, potuje pa na dveh relacijah. Prva je 3-dnevno križarjenje po Bahamih (Miami - Nassau - Miami), druga pa 4-dnevno križarjenje po zahodnih Karibih (Miami - Key West - Cozumel - Miami). Delo na ladji bi začela 4. aprila, gre pa v bistvu za 1-mesečno uvajanje, nato bi začela s 6-mesečno pogodbo na eni drugi Carnival ladji. Moja prva pot bi bila 4-dnevno križarjenje po zahodnih Karibih, nato pa izmenično s prvo relacijo.

Kaj naj naredim? Nekateri mi iz dna srca odsvetujejo delo natakarice, ker res veliko delajo, drugi pravijo, naj izkoristim priložnost, saj 6 mesecev spet ni tako dolga doba, da se ne bi dalo zdržati. Sašo Vehovec mi je kot zadnji dan za odločitev postavil 20. marec. Bo do takrat morda iz Miamija pricurljal kakšen datum za delo na ladji v trgovini? Za zdaj je edini plus dela v baru ta, da je datum znan, kar pa ima zame neprecenljivo vrednost.

Tečna Sonja je danes zjutraj spet poslala mail za delo na ladji in Helena Vehovec iz Invermore shipping ji je v petih minutah že odgovorila. Zanimalo me je, če še vedno ni nič z datumi  za delo na ladji za nas šest Slovencev, in da je zdaj res že čas, da se kaj kam premakne, recimo jaz na ladjo. 🙂 Vprašala sem še, če še vedno drži, da bom na  eni od Celebrity Cruises ladij, ker sem nekje prebrala, da nas lahko dajo tudi na ladjo ene čisto druge ladijske družbe.

Helena Vehovec mi je odgovorila, da je ravno danes dobila datum za Slovenko, ki zna italijansko - za delo na ladji ladijske družbe Royal Caribbean. Sklepam, da bo ta plula po Mediteranu. Je pa še napisala, da ima Sašo Vehovec zame datum za delo na Carnival Cruise Line in če me zanima, naj ga pokličem. Za preselitev na drugo ladijsko družbo pa je napisala, da se redkokdaj zgodi, da nas dajo na neko drugo ladijsko družbo, se pa tudi zgodi, konec koncev delamo za Starboard Company, ne za določeno ladijsko družbo. Torej mi ni zagotovljeno, da bom delala na Celebrity Cruises ladji. Jaz pa že vse njihove ladje preštudirala. 🙂

No, tudi Sašo Vehovec iz Invermore shipping je takoj prejel moj klic in vedel je, zakaj kličem. Torej, gre za delo na ladji v baru, za kar sem se tudi prijavila v začetku septembra, ko je bil tisti izredni intervju v Kopru z Američanom Ericom. Iskali so kandidate za delo v trgovini s cvetjem in natakarje. Ker so prosta mesta za delo v trgovini s cvetjem bila zasedena, sem se v skrajni sili prijavila za bar assistant. No, zdaj je tu ponudba iz Invermore shipping, tu je datum, tu je ladja, jaz pa se sprašujem, ali naj sprejmem delo na ladji v baru, kjer bi se menda morala kregati s Filipinci za stranke, ker so natakarji plačani po prometu, kjer bi delala dan in noč, kjer bi bila crew member in ne stuff member, in s tem bila prikrajšana za vse privilegije (ne bi se smela čisto nič družiti z gosti, obiskovati prireditve za goste, uporabljati savno,...). Ali pa še malce potrpim in počakam na datum za delo na ladji v trgovini, kljub temu, da niti približno ne vem, kdaj bo ta datum pricurljal iz Miamija, kljub temu, da sem res že pošteno tečna sebi in vsem okoli sebe, kljub temu, da imam že vse kupljeno in pripravljeno, samo še ladja mi manjka (ter viza in zdravniški pregled).

Zdaj imam možnost, da grem, čez en mesec bi lahko že bila nad oblaki in na poti proti nevemšekam, zdaj pa si zmišljujem. Iti ali ne iti? Sprejeti bar ali počakati na trgovino? Carnival Cruise Line s party ladjami ali Celebrity Cruises s fancy gosti? Helena Vehovec ali Sašo Vehovec? Hjoooooj!!!! 🙁

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še naprej jamrala, pa čeprav sem napisala, da ne bom več. SPET sem pisala Heleni za delo na ladji, ker mi ne preostane nič drugega kot to, da sem poleg sama sebi tečna še nekomu drugemu. Včeraj pozno popoldne sem ji poslala mail, da sem zdaj pa res že neučakana in me zanima, kaj se dogaja na ladjah, da nihče noče domov in če mi lahko pove, koliko časa lahko še traja to čakanje na delo na ladji, ker sem živčna, ker niti približno ne vem, kaj se dogaja in zakaj se nič ne dogaja.

Pa mi je Helena Vehovec, spet tako kot še vedno do zdaj, že čez dve uri odgovorila sledeče. Lani so na intervjujih sprejeli preveč kandidatov za delo na ladji, oziroma se mesta na ladjah sproščajo počasneje kot prejšnja leta. Helena Vehovec je zraven napisala še, da tudi sama 'teži' tistim v Miamiju, da ji dajo prosta mesta za delo na ladji, zraven pa je pripela še odgovor nekega Grega Scotta iz Starboard Company, ki ji je napisal, da mu je žal, da tako dolgo traja, da pa je še 44 takih, ki čakajo skoraj že eno leto in da se bo potrudil, da bo Helenine ljudi spravil čim prej gor, bo pa vseeno trajalo nekaj časa.

44 takih, ki čakajo skoraj že eno leto? WTF? In spet jaz ne bi bila jaz, če ne bi takoj odgovorila na ta mail. Sem jo vprašala, kako je možno, da Starboard Company aprila organizira nove intervjuje za delo na ladji, če še nas lanskih niso 'popokali gor, pa še, če mi lahko pove, koliko Slovencev nas še čaka na svoje delo na ladji. Helena Vehovec mi je odgorila zjutraj. Med tistimi 44 čakajočimi so večinoma Indijci, ki težko dobijo vizo in znajo samo angleško, intervju aprila organizirajo za italijansko/nemško govoreče kandidate, ker se začenja 'mediteranska sezona', Slovencev pa nas je še šest. Š.E.S.T.!!!

Zakaj sem med zadnjimi, če sem pa pred pol leta na intervjuju za delo na ladji rekla, da grem lahko takoj? Morda zato, ker sem v vlogi za Starboard Company napisala, da znam ein bischen (poudarek na ein bischen - malo) nemško? Me bodo zato dali na Mediteran?

Ampak ne, jaz sem še vedno optimistična in si v glavo vbijam tisto frazo: najboljše za konec, češnja na smetani, pika na i, ali kako se še reče. Pa konec koncev, tudi če ne grem na Karibe... Glavno je, da nekam grem. Saj tudi po Mediteranu ladje ne plujejo skozi vse leto, prej ko slej gredo v tople kraje. Drugo pogodbo pa morda šibam čez lužo. Morda celo čez dve luži. 🙂 Večna optimistka, ni kaj.

... zakaj se tako dolgo ne oglašam, evo razlog: dosti je jamranja! Na kratko, še vedno sem doma... Brez informacij... Brez tistega težko pričakovanega maila... Brez kakršnega koli podatka, kaj se dogaja v Miamiju, ali v Kopru, ali na kateri koli Celebrity Cruises ladji... Ampak še vedno optimistična... Bomo videli, koliko časa še... Zdaj pa ne napišem niti besedice več, dokler ne bom imela nekaj konkretnega za objavo.

Samo še mesec in pol, pa bo preteklo tistih pol leta od intervjuja za delo na ladji, ko naj bi vsi dobili datum. Ker sem nekje prebrala, da je potrebno ponovno vložiti prošnjo za delo na ladji in spet dati skozi vso proceduro, če v roku pol leta od intervjuja ne dobiš datuma, je včeraj Helena Vehovec zopet prejela moj mail. Tečna? Ja, tečna, pa kaj potem?! Tudi sama sebi sem tečna! In še komu, tako da... Vprašala sem jo, ali se dejansko dogaja, da kdo v tem času ne dobi datuma, četudi je bil sprejet, in Helena Vehovec mi je odgovorila takole. Res se vleče, ampak bo kmalu. Ni pa mi treba skrbeti, ker ne bo potrebno zopet na intervju.

Niti pomisliti nočem, da pol leta po intervjuju za delo na ladji še vedno ne bom imela datuma odhoda. Če bi septembra vedela, da se bom februarja še vedno spraševala, kdaj in na katero ladjo grem, in če sploh grem... Ne, obupala verjetno ne bi, ne bi pa bila tudi cel čas tako optimistična. V glavnem, ne preostane mi drugega, kot da čakam. Spet. Ne spet, še vedno.

Aaaaaa, kako lepo je bilo slišati Petro, ki je svoje delo na ladji začela v začetku tega meseca. Prvič v življenju sem uporabila skype. Vsi me prepričujejo, da je skype obvezna dodatna oprema, če želim ohranjati stike z domačimi, ko se tudi zame začne delo na ladji, meni pa skype ni nič drugačen kot messenger, ki ga uporabljam že leta. Ampak ok, modernizirajmo se in imejmo skype. 🙂

Petra mi je poslala sms, če grem lahko na skype in komaj sem se vpisala, že me je nekdo klical. Bejba mi piše, da me kliče in če sem vpisana, jaz pa ji pišem, da ona ni vpisana, da pa me kliče neki Gary. No, to je bila ona, pa sem se oglasila. Oooooo, kako lepo jo je bilo slišati.

Bejba je trenutno na Cozumelu (Mehika), sedi za mizo s štirimi geji, manager Gary Van Der 'nekaj' pa ji je posodil telefon, da me je poklicala. Joj, kako jo je bilo lepo slišati. Punca je slišati odlično, veselo in sproščeno, svojo ladjo Carnival Liberty in delo na ladji hvali na polno, plače je dobila 450 $ v dveh tednih (se pravi, da bo v enem mesecu okoli 1400 $, če prištejem še tistih 500 $ osnove). Se pravi nekaj čez 1000 € za delo na ladji v teh'recesijskih' časih. Kar lepo, glede na to, da nimaš nobenih stroškov na ladji (razen, če rad pogosto kaj konkretnega spiješ ali se razvajaš na neke drugačne načine).

No, tu je ponedeljek in tu so tudi odgovori, ki jih Helena Vehovec vztrajno pošilja na vsako moje poizvedovanje za delo na ladji. V petek je Helena Vehovec poslala mail, v katerem za nadrejene v Miamiju sprašuje, kdaj sem na voljo za delo na ladji in koliko prej naj mi sporočijo. Kasneje sem ugotovila, da email ni bil poslan samo meni, ampak še sedmim bejbam, ki čakajo svoje delo na ladji. Poslala sem svoj odgovor, da sem na voljo takoj, Helena Vehovec pa je danes dopoldne odgovorila le z 'ok'.

Hm... Ok... Pa sem seveda pisala nazaj in vprašala, ali to zdaj pomeni, da bom kmalu dobila svoj datum in ladjo (morda že ta mesec)? Pa sem se spomnila, da ta mesec verjetno res ne bo šlo, ker smo zadnjega januarja, in sem ji zopet pisala, da se opravičujem, saj sem z mislimi že v februarju in da me seveda zanima, če bom morda že februarja dobila delo na ladji. Odgovorila je, da vsi upamo na datume, še en mail kasneje pa, da je razumela tisti 'ta mesec' in pomežik zraven. 🙂 Mimogrede, Helena je imela danes razgovore za Steiner, tako da ne vem, kako je sploh našla čas odgovarjati na moje maile. Razen, če ji ni bilo treba biti na tem razgovoru. Ne vem.

No, kakorkoli, ne preostane mi drugega, kot da spet čakam, da se nekomu na eni ladji ladijske družbe Celebrity Cruises izteče pogodba in da upam, da sem prva v vrsti, da grem namesto nje(ga) gor. 🙂

Danes sem si vzela dopust. Resnično sem že potrebovala umik iz tega okolja, kjer se vsak dan samo še prekladam iz enega konca na drugega in se iz dneva v dan čedalje bolj smilim sama sebi.  Odpeljala sem se v 180 km oddaljen kraj, kjer poznam samo eno osebo. In hudo dobro mi je delo. Zadnje dni namreč mislim samo še na to, kje je obstal tisti mail za delo na ladji. Tisti pomemben mail zame. Tisti, ki mi ga mora poslati Helena Vehovec. Oziroma kakršna koli nova informacija s Helenine strani za delo na ladji. Da vem, da se nekaj dogaja. Da se nekaj premika. In evo ga. Prišel je. Danes pozno popoldne. Helena Vehovec mi je pisala, da v Miamiju sprašujejo, kdaj sem pripravljena na odhod in koliko časa prej naj mi sporočijo, odgovor pa ji moram sporočiti najkasneje do ponedeljka.

Žal je bilo že prepozno, da bi jo poklicala, sem pa ji seveda takoj odgovorila na email. Ni potrebno posebej omenjati, kaj sem ji napisala, kajne? In ker sem zdaj še bolj nestrpna, jo bom v ponedeljek kar poklicala, če ne bo že sama prej kaj odgovorila, in jo vprašala, ali imajo mogoče kakšno delo na ladji zame. Kako že komaj čakam, kaj mi bo Helena Vehovec odgovorila.

V glavnem, nekaj se dogaja. V Miamiju me imajo očitno v mislih za delo na ladji. Verjetno se jim že nekaj mesecev dan in noč kolca zaradi mene, pa hočejo mir pred mano. Haha... Odgovor sporočim takoj, ko ga prejmem. Smo na vezi.

Kot sem že v prejšnjem članku napisala, mi je Helena Vehovec prejšnji teden poslala vabilo na razgovor za delo na ladji. Torej, tole pišem za vse tiste, ki želite na razgovor za delo na ladji, pa ne veste, ne kje je, ne kdaj je. No, ne morete se kar prikazati tam, prej je potrebno kontaktirati Heleno Vehovec, da se dogovorite za termin in da vam Helena Vehovec pošlje vprašalnike, ki jih morate imeti izpolnjene na razgovoru za delo na ladji. Evo najnovejši profili, ki jih iščejo in datumi za razgovor za delo na ladji. Bom napisala kar v angleščini, tako kot mi je napisala Helena Vehovec. Če si ne znate prevesti, žal delo na ladji ni za vas.

Steiner Ltd išče: - hairdressers (male/female) - nail technicians (female) - massage therapists (female) - beauty therapists (female) - personal trainers (male/female) Datumi za razgovor za delo na ladji: - 17., 24. in 31. januar 2011 - 14. in 28. februar 2011

Starboard Cruise Services išče: - shop assistants (male/female) - shop managers (male/female) Datumi za razgovor za delo na ladji: - 19. in 26. januar 2011 - 2., 9. in 16. februar 2011

Če vas zanima, pošljite Heleni Vehovec email (helena.vehovec(afna)invermoreshipping.si) in si rezervirajte svoj termin. Pogumno in brez skrbi. Ne razgovor, ne kasneje intervju, nista noben bav-bav, vam povem iz prve roke. Čim prej na razgovor za delo na ladji, da boste naslednje novo leto (če ne že poletje) preživeli nekje daleč daleč.

Prejšnji teden, točneje v četrtek, je Helena Vehovec poslala mail. Nič posebnega zame, pač pa vabilo na nove razgovore za delo na ladji. Ko sem videla, da imam nov mail Helene Vehovec, mi je srce začelo hitreje biti,  roke so se mi kar tresle, mislila sem, da je kaj pomembnega za moje delo na ladji. Morda datum, ali kaj podobnega. Ampak ni bilo, pač pa le informacije o novih razgovorih za delo na ladji. Vsa živčna sem ji odgovorila, da sem že bila na intervjuju v Budimpešti in da samo še čakam datum, da sem baje zapisana za Celebrity Cruises, ter ali moram vseeno priti na te razgovore. Helena Vehovec mi je, tako kot še vedno do zdaj, takoj odgovorila, da meni ni potrebno priti, ker sem že vse to dala skozi in da samo čakamo datum vkrcanja.

Pa nisem mogla pri tem zaključiti, zato sem jo še vprašala, če mogoče kaj ve glede teh datumov in da vem, da lahko mine tudi pol leta od intervjuja, ampak sem res že nestrpna in se mi kar sline cedijo ob branju Nininih in Petrinih poročil s Karibov, in da bi jaz tudi šla. Helena Vehovec je odgovorila, da datumi za delo na ladji kar curljajo, da so vkrcali že približno 60% tistih, ki smo bili na intervjuju v Budimpešti, da bodo naslednji intervjuji aprila in se pričakuje, da bomo mi do takrat že na ladji. Zraven pa je še pripisala, da bo malce pritisnila in rekla, da bi jaz šla čim prej. Jaaaaa! Kaj več kot zahvala mi ni preostalo. Dan mi je polepšala za 300%. V sredo sem namreč imela najbolj zamorjen dan, kar pomnim od intervjuja.

In zdaj spet čakam mail za svoje delo na ladji. Preštudirala sem že vse ladje ladijske družbe Celebrity Cruises, za vsako vem, kam in kdaj pluje, vse imam v excelovi tabeli printano in obarvano, tako da ko dobim svojo ladjo, bom točno vedela, kje bom kdaj. Potem pa samo še na koledar pisat za vsak dan posebej, da bo mamica vedela, kje sem tisti torek, ali kaj bom počela tisto nedeljo,... 🙂 Wiiii, komaj čakam!!!

Kje je moja Celebrity Cruises ladja? Hočem svojo Celebrity Cruises ladjo! Vem, neučakana sem, ampak ne morem si pomagati. Hočem svojo ladjo! Dobesedno vsak dan sanjam samo še o tem, kako se bom zjutraj zbudila in v emailu med kupom neprebranih sporočil od Facebooka našla tudi vabilo za delo na ladji, ki mi ga je poslala Helena Vehovec. Komaj čakam dan, ko bom na Facebooku objavila nov status. Nekaj takega: "It's time to pack my bags and go!" Ali pa: "Sonchy se seli na Karibe - dobesedno! Če bo kdo in the neighborhood, let me know! Častim coffee." Ali pa karkoli. Samo da že nekaj napišem.

... Sanja Sonja o kukuruzu ...

Jaz bi šla na ladjooo! Upam, da se bo to čakanje za delo na ladji izplačalo. Morda me 'šparajo' za najboljšo ladjo ladijske družbe Celebrity Cruises, Celebrity Century, ki zdaj potuje po Bahamih, med februarjem in aprilom gre na Karibe, nato do septembra na Aljasko, nato na Havaje, novembra pa preko Pacifika do Nove Zelandije in Avstralije. Cel svet bo obplula. Ma, konec koncev sploh ni važno, kam bom šla, glavno je, da se delo na ladji končno začne tudi zame. Kmalu! Pred valentinovim, please!!! Helena Vehovec, please, vrini me nekam, a.s.a.p.

V petek, 7. januarja, je proti Miamiju odletela druga kolegica, s katero smo bili skupaj na intervjuju za delo na ladji v Budimpešti. Petra je mesec po intervjuju dobila datum za delo na ladji Carnival Liberty in že pluje po Karibih. Če sem prav preverila Carnival Liberty, bo cel čas plula bolj ali manj po isti poti. Ampak nič zato, glavno je, da se je delo na ladji za njo že začelo. Z avionom ni imela težav, na cilju jo je pričakala vsa prtljaga, hotel je bil odličen... Zdaj pa samo še čakam, da se prvič javi z ladje.

Je pa sporočila pomembne informacije glede prtljage. Iz Starboard Cruises posadki pred odhodom baje posredujejo navodila o prtljagi. S sabo imamo lahko 3 kose prtljage - 2 ročni in eno za oddajo, ali eno ročno in dve za oddajo. Prtljaga za oddajo lahko tehta 32 kg, ročna pa 7 kg. Nisem dobro razumela Petro in ne vem, ali lahko obe prtljagi za oddajo skupaj tehtata 32 kg, ali vsaka posebej. No, Petra je imela težave na Brniku, ker tam dovolijo največ 23 kg na kos, kljub temu, da naj bi nam 'seamans viza' dovoljevala težjo prtljago.

Torej, Petra opozarja vse, ki bomo pakirali stvari za delo na ladji, da upoštevamo pravila našega letališča, da ne bomo doplačali 100 € za pretežko prtljago, kot se je to zgodilo njej.

Eden od bralcev mojega bloga mi je priporočil knjigo z naslovom Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik avtorice Aksinje Kermauner. Gre za dnevnik Slovenke Tanje, ki je leta 2005 opravljala delo na ladji Silver Kiss, sicer v spa-ju, ampak dobro. Preko Cobissa sem takoj preverila, če imajo knjigo Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik tudi v naši knjižnici in naslednji dan že šla po njo. Zgodbe so me tako potegnile notri, da sem knjigo prebrala še v istem popoldnevu (mimo grede, knjiga ima 257 strani). S klikom na spodnjo sliko si lahko preberete kratek opis na spletni strani, kjer knjigo Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik lahko tudi kupite.

Knjiga je napisana v stilu, ki te res kar potegne notri, zaradi komičnih vstavkov sem se večkrat nasmejala do solz, zaradi podrobnih opisov pa sem si lahko skoraj v živo predstavljala dogajanje na ladji. Začne se s Tanjinim prihodom v London, kjer je imela usposabljanje za delo v spa, nato z letom v Južnoafriško republiko, kjer je začela svoje delo na ladji. Ladjo je na začetku opisovala kot izjemno veliko, zato sem mislila, da je delo na ladji res opravljala na neki velikanki, vendar je pozneje omenjeno, da je ladja za okoli 400 gostov in 300 posadke (če se prav spomnim). Torej precej majhna križarka, s katero je plula po zahodni obali Afrike, vse do Kanarskih otokov in nato po Mediteranu (tudi do Benetk, kjer se je srečevala s svojimi domačimi in prijateljicami), na koncu pa preko Rdečega morja do Sejšelov. Tam se je izkrcala in po enem tednu počitnic ter osmih mesecih dela poletela domov. Vmes je seveda opisanih na stotine zanimivih dogodkov, ki pa so meni pustili vtis, da gre na ladji predvsem za pijančevanje in 'crkljanje' z nekom od posadke, v glavnem pa z več njimi. Ko gre eden domov ali pride mimo lepši in boljši, si pač omisliš drugega. 🙂

Tanja je baje bila najlepša na tej ladji in se je spetljala najprej z nekim Pablom, nato pa z baje najlepšim članom posadke Amadeejem, s katerim se je po še eni opravljeni pogodbi tudi poročila. Zdaj živita malo v Sloveniji, malo v Franciji in malo v Maroku. O, kako lepo.

Knjiga Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik je res zanimiva in jo tudi jaz priporočam vsem, ki vas zanima delo na ladji. Vendar pa je ne bi dala prebrati mami, ker bi verjetno tudi ona dobila vtis, da bom šla na ladjo predvsem pit in seksat, po vsej verjetnosti pa se bom še zaljubila v tipa iz bog ve kje, s katerim se sploh ne bo znala pogovarjati, ker ne govori angleško. Joy, oh, joy.

Smejoče

Razposajeno

Enkratno

Čudovito

Nepozabno

Odlično

2011

Predbožični večer. Jaz pa doma, ker se delo na ladji zame še ni začelo. Še slabše, o mojem delu na ladji ni ne duha, ne sluha. Ko sem šla pred tremi meseci na intervju za delo na ladji, sem resnično upala, da bom božične praznike že preživljala tam nekje, bog ve kje, v družbi nekaj tisoč ljudi z različnih koncev sveta. Ampak dobro, tudi okraševanje smreke in odvijanje daril v božičnem jutru ter preživljanje časa z družino ima nek svoj čar. Letos bom prvič po osmih letih Božič dočakala samska. Ni mi všeč. Ti občutki, ki me obdajajo, me ubijajo. Samsko življenje sucks. Sploh takole med prazniki, ki naj bi jih preživljal s svojimi najdražjimi. Nisem navajena. Samo to je. Drugo leto bo že bolje. Menda.

No, nočem nikogar zamoriti, ker naj bi to bil čas veselja, topline, radosti in tako naprej, zato vsem, ki berete moj blog Sonja in delo na ladji, in ki praznujete Božič, želim vesele božične praznike in vse, kar se še ob tej priložnosti zaželi.

Evo eno izčrpno poročilo iz prve roke. Poročevalka je seveda naša Nina, ki je prva od nas dobila delo na ladji in že 10 dni veselo križari po Karibih. Internetna povezava je zelo počasna, zato se bo javljala bolj poredko. Če je že v portu, se bo seveda najprej javila domov in ne bo proste urice preživljala za računalnikom in nam pošiljala pozdravčke in poročila. Povsem logično in razumno. Za to poročilo, ki mi ga je poslala, sem ji pa res izredno hvaležna. Nina, you rock, baby! 😉 Tako dobro si vse napisala, da ti bom ukradla kar nekaj besed!

Ok, najprej nekaj nasvetov glede ročne prtljage. Nina žal še vedno ni dobila svoje prtljage (grozno, grozno, grozno), zato priporoča, da v ročno prtljago obvezno spakiramo vse za prvo silo; spodnje perilo vsaj za en teden, čevlje za delo na ladji, kopalke, nekaj za na plažo in najnujnejša oblačila. In uniformo!!! Ona svoje še ni dobila. Če punce nimamo tistega navy blue krila za vsak slučaj, obvezno v ročno prtljago spakirati črn hlačni kostim! Njeni sodelavci imajo vsak svojega, o obljubljeni Starboard uniformi ne duha ne sluha.

Svetuje, da postavljamo vprašanja za (citiram) "vsaki božji prdec"! Njej nihče nič ne pove, dobesedno je prepuščena sama sebi. Drugače je delo na ladji kul, dela vsak dan. Vsi na novo zaposleni imajo prva dva tedna obvezna izobraževanja in treninge, da pridobijo vse potrebne certifikate, zato zdaj ni v vsakem portu prosta. Delo na ladji je popolnoma drugačno kot v Sloveniji, še pravi. Na začetku dobiš "buddy-ja", ki skrbi zate (Nina ima Gregorja iz Ajdovščine in pravi, da bi brez njega že zdavnaj vrgla puško v koruzo). V njeni ekipi jih je 12 (iz Peruja, Čila, Indije, Hrvaške in Srbije, cimra pa je Švedinja). Na ladji Navigator of the Seas jih je 45 iz bivše Juge, ki so ustvarili kar nek svoj team, kjer vsi držijo skupaj. Če pa to ni nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi po vsem, kar je ona doživela... 🙂

Hrana: horor. Nina je sendviče, tortice in jogurte s kosmiči, in bi vse na svetu dala za burek in čevape! 🙂

Zdaj pa najboljše - roba (tako je Nina poimenovala moško populacijo). "Braziljerosi" so tako dobri!!! Ko jih vidi v fitnesu, bi jih... (ne bom nadaljevala, ker...) 😀 Arrrrrr!!! Mali Filipinosi so prijazni in ustrežljivi, ta črni so blebetave face, gejev je malo morje (artisti oziroma plesalci).

Na koncu pa sporoča, da ostanimo pozitivni! Meni je najpomembnejše, da sem iz tega njenega javljanja dobila občutek, da punca ne glede na to, kaj vse se ji je zgodilo, dejansko uživa. Verjetno ni več stvari, ki bi še lahko šla narobe (razen seveda, če ne dobim datuma za delo na ladji), zato sem jaz še vedno čisto navdušena in optimistično čakam na Helenin mail, v katerem me bo vprašala, če sem pripravljena na odhod. Jaaaaaa, let's gooooo. Delo na ladji čakaaaa!!! 😀