Se tri tedne
Ne morem docakati dneva, da stopim na slovenska tla, pred moj dom in pred moje najdrazje. Ne spomnim se, da bi si prejsnjo pogodbo tako mocno zelela domov. In odkar vem, da grem domov teden dni kasneje... Hjoj! Ja, res je samo se 20 dni, ampak zadnji dnevi se mi tako vlecejo. Pred dnevi sem ze spakirala vso poletno opremo, ker na Aljaski pac ne potrebujem nic od bikink, sexi oblekic in ceveljckov, zdaj samo se cakam dan, da v drugi kovcek zmecem vse ostalo. Se tri tedne.
Ne vem, morda je problem v moji slovenski miselnosti. Zame delo na ladji ne pomeni isto, kot nekomu, ki prezivlja svoje starse, zeno in tri otroke nekje v neciviliziranem delu sveta. Jaz sem tu za zabavo in prva pogodba je bila odlicna v vseh pogledih. Vse je bilo novo, vse zanimivo, vse neponovljivo. Ali pa je problem v tem, da spet plujem po isti relaciji. Aljaska sama po sebi je cudovita, narava je nepopisno lepa, ampak vreme... Vreme je tako depresivno. Vedno oblacno, dezevno, mrzlo in se enkrat mrzlo. Ali pa delo na ladji ni vec tako vznemirljivo. Ma ne, samo na drugo ladjo me morajo poslati, ki pluje po drugem koncu sveta. Dovolj Amerike zame. Ali vsaj Amerike s pacifiske strani.
Celoten prispevek najdete tu.