Delo na ladji

Ohoho, Tauranga, to je pa ze druga zgodba. Vroc otok, kilometre dolga pescena plaza z zelenimi otocki v blizini in daljini, nesteto skoljk na pesku tik ob vodi, nic kaj dosti drena,... Koncno nekaj, kar sem cakala celo pogodbo. Da si naberem malce barve med slovensko zimo. Ne znam vam z besedami pojasniti, kako umirjeno sem se tu pocutila. Delo na ladji mi je koncno nahranilo tudi duso. Po tako naporni pogodbi sem komaj cakala, da sedem na topel pesek in gledam v sirno modrino, slisim valovanje morja in krike galebov.Kar zjokala bi se, od srece.

Nikogar nisem videla v top-lessu, tako da imam zdaj bele sledi od kopalk, cesar se drugace na veliko izogibam. Ampak ok, nisem v Evropi, ne vem, kaj je dovoljeno na Novi Zelandiji, tako da se nisem ravno cela nastavljala soncu. Zdaj je, kar je. Naj se omenim, da je na tej strani sveta sonce baje precej nevarneje, menda je nekaj povezano z ozonsko luknjo, kar mene seveda ne zanima, jaz lezim na soncu uro, dve tri, pa seveda ob poldne, ko je sonce se mocnejse, tako da me je en-dva-tri ozgalo. Lahko si mislite, kako prijetno je bilo delo na ladji v naslednjih dveh, treh dneh. Yeiiiii.

moj 'svic' koticek

Comments are closed.