Delo na ladji

Archive for december, 2010

Smejoče

Razposajeno

Enkratno

Čudovito

Nepozabno

Odlično

2011

Predbožični večer. Jaz pa doma, ker se delo na ladji zame še ni začelo. Še slabše, o mojem delu na ladji ni ne duha, ne sluha. Ko sem šla pred tremi meseci na intervju za delo na ladji, sem resnično upala, da bom božične praznike že preživljala tam nekje, bog ve kje, v družbi nekaj tisoč ljudi z različnih koncev sveta. Ampak dobro, tudi okraševanje smreke in odvijanje daril v božičnem jutru ter preživljanje časa z družino ima nek svoj čar. Letos bom prvič po osmih letih Božič dočakala samska. Ni mi všeč. Ti občutki, ki me obdajajo, me ubijajo. Samsko življenje sucks. Sploh takole med prazniki, ki naj bi jih preživljal s svojimi najdražjimi. Nisem navajena. Samo to je. Drugo leto bo že bolje. Menda.

No, nočem nikogar zamoriti, ker naj bi to bil čas veselja, topline, radosti in tako naprej, zato vsem, ki berete moj blog Sonja in delo na ladji, in ki praznujete Božič, želim vesele božične praznike in vse, kar se še ob tej priložnosti zaželi.

Evo eno izčrpno poročilo iz prve roke. Poročevalka je seveda naša Nina, ki je prva od nas dobila delo na ladji in že 10 dni veselo križari po Karibih. Internetna povezava je zelo počasna, zato se bo javljala bolj poredko. Če je že v portu, se bo seveda najprej javila domov in ne bo proste urice preživljala za računalnikom in nam pošiljala pozdravčke in poročila. Povsem logično in razumno. Za to poročilo, ki mi ga je poslala, sem ji pa res izredno hvaležna. Nina, you rock, baby! 😉 Tako dobro si vse napisala, da ti bom ukradla kar nekaj besed!

Ok, najprej nekaj nasvetov glede ročne prtljage. Nina žal še vedno ni dobila svoje prtljage (grozno, grozno, grozno), zato priporoča, da v ročno prtljago obvezno spakiramo vse za prvo silo; spodnje perilo vsaj za en teden, čevlje za delo na ladji, kopalke, nekaj za na plažo in najnujnejša oblačila. In uniformo!!! Ona svoje še ni dobila. Če punce nimamo tistega navy blue krila za vsak slučaj, obvezno v ročno prtljago spakirati črn hlačni kostim! Njeni sodelavci imajo vsak svojega, o obljubljeni Starboard uniformi ne duha ne sluha.

Svetuje, da postavljamo vprašanja za (citiram) "vsaki božji prdec"! Njej nihče nič ne pove, dobesedno je prepuščena sama sebi. Drugače je delo na ladji kul, dela vsak dan. Vsi na novo zaposleni imajo prva dva tedna obvezna izobraževanja in treninge, da pridobijo vse potrebne certifikate, zato zdaj ni v vsakem portu prosta. Delo na ladji je popolnoma drugačno kot v Sloveniji, še pravi. Na začetku dobiš "buddy-ja", ki skrbi zate (Nina ima Gregorja iz Ajdovščine in pravi, da bi brez njega že zdavnaj vrgla puško v koruzo). V njeni ekipi jih je 12 (iz Peruja, Čila, Indije, Hrvaške in Srbije, cimra pa je Švedinja). Na ladji Navigator of the Seas jih je 45 iz bivše Juge, ki so ustvarili kar nek svoj team, kjer vsi držijo skupaj. Če pa to ni nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi po vsem, kar je ona doživela... 🙂

Hrana: horor. Nina je sendviče, tortice in jogurte s kosmiči, in bi vse na svetu dala za burek in čevape! 🙂

Zdaj pa najboljše - roba (tako je Nina poimenovala moško populacijo). "Braziljerosi" so tako dobri!!! Ko jih vidi v fitnesu, bi jih... (ne bom nadaljevala, ker...) 😀 Arrrrrr!!! Mali Filipinosi so prijazni in ustrežljivi, ta črni so blebetave face, gejev je malo morje (artisti oziroma plesalci).

Na koncu pa sporoča, da ostanimo pozitivni! Meni je najpomembnejše, da sem iz tega njenega javljanja dobila občutek, da punca ne glede na to, kaj vse se ji je zgodilo, dejansko uživa. Verjetno ni več stvari, ki bi še lahko šla narobe (razen seveda, če ne dobim datuma za delo na ladji), zato sem jaz še vedno čisto navdušena in optimistično čakam na Helenin mail, v katerem me bo vprašala, če sem pripravljena na odhod. Jaaaaaa, let's gooooo. Delo na ladji čakaaaa!!! 😀

... druga polovica pridemo na vrsto zelo kmalu, je sporočila Helena Vehovec, ko sem ji poslala email za delo na ladji. Ja, izjemno nestrpna sem in ker sem zelo nerada v tako 'vprašljivem' položaju, sem jo včeraj kar kontaktirala. Zanimalo me je, ali se nahajam le na spisku 'in case of emergency', glede na to, da sem na intervjuju za delo na ladji v Budimpešti rekla, da potrebujem le toliko časa, da si uredim papirje (kar jim zelo prav pride v primeru, če nekdo da 'izredno odpoved'), ali me bodo za delo na ladji upoštevali tudi, ko onim gor poteče pogodba.

Helena Vehovec mi je danes že odgovorila (tako kot mi je še vedno do zdaj), da oni nimajo spiska 'in case of emergency', ampak samo GAP POOL, kjer smo vsi kandidati. Ko torej nekdo namerava zapustiti ladjo, oni iščejo njegovega naslednika, in vsi smo potencialni kandidati.

Cozumel, Mexico - tu se dobimo s puncami na pivički

Nimam pojma, kako izbirajo te kandidate, ker sem sama recimo napisala na prošnjo, da sem pripravljena iti takoj, medtem ko so drugi napisali datum dva, tri mesece vnaprej. Kakorkoli že, srčno srčno upam, da bo ta Helenin 'zelo kmalu' res zelo kmalu. Ok, drugo leto, s tem sem se že sprijaznila, ampak naj bo kmalu drugo leto. 🙂 Optimizem me še ni napustil, še vedno sem polna pričakovanj glede urejanja papirjev za delo na ladji, potovanja, prvega srečanja s cimro, sodelavci, ostalo posadko,...

Kar groza me je, kaj vse gre lahko narobe, če se na pot odpravljaš sredi zime. Ninino delo na ladji se začne jutri. Danes je krenila na pot proti Miamiju, letela naj bi z našega letališča do Pariza in nato naprej v Miami, a se je zalomilo že na slovenskem letališču. Let je bil zaradi snežnega meteža prestavljen, zaradi česar je Nina v Parizu zamudila avion za Miami.

Ampak to še zdaleč ni konec neprijetnega. Dobila je sicer let iz Pariza do Atlante in nato iz Atlante do Miamija, kamor je prispela ob polnoči. Njena prtljaga pa se je nekje na poti izgubila, poleg vsega pa so ji oddali tudi rezervirano sobo v hotelu, ker je zaradi zamude aviona prispela šele sredi noči. Toliko sem izvedela preko njenega Facebook profila. Srčno upam, da zjutraj prispe do svoje ladje Navigator of the Seas v Fort Lauderdale in da se njeno delo na ladji začne. Brez dodatnih težav, ker če gre pa lahko še kaj narobe...

Skoraj tako sem živčna, kot da bi šlo zame. Komaj čakam, da punca sporoči, ali je dobila svojo prtljago, kakšen je bil sprejem na ladji, kakšno ima cimro in ali je 'kopalnica' v kabini res tako majhna, da lahko opravljaš potrebo in se tuširaš hkrati, ali je dobila uniformo, ki ji ustreza, kakšni so sodelavci, shop manager, pa seveda tisti crew bar pod palubo, kjer je Heineken baje pol dolarja,... Hjoj, vse me zanima, vse. Predvsem pa to, ali je vse v redu.

Verjetno se Nina zdaj kar nekaj dni ne bo oglasila, ker bo jutri cel dan imela en kup drugih opravkov, prvi mesec pa baje novinci za delo na ladji nimajo kaj dosti izhodov. Razen, če bo izkoristila internet na ladji (ampak bo drago plačala). Samo, da se javi, na hitro sporoči, kaj in kako, in nadaljuje svoje delo na ladji z največjim veseljem. Upam, da bo vse v redu. In da bom tudi jaz kmalu del vsega tega in bom lahko iz lastnih izkušenj govorila o vsem, kar me zdaj tako zanima. 🙂

Pa sem dočakala tudi ta veseli december. Naša Nina čez dva dni leti proti Miamiju, mi pa bomo tu še kar nekaj časa odmetavali sneg, drgnili zaledenele šipe, se drsali po ledu, hodili naokoli kot zabundani Eskimi, jaz bom poleg vsega še 'tepena', ker me naslednji teden čaka tekma v lowkicku... Zunaj sneži in temperatura je pod ničlo, zato mi je več kot potrebno nekaj podobnega temu videospotu, da se malce dvignem z realnih tal in si začnem v živo predstavljati, kako bo, ko se bo začelo moje delo na ladji. Komaj čakam! 🙂

Aruba, Jamaica, ooo I wanna take ya, Bermuda, Bahama, come on pretty mama... Arrrrrrrrr!!!!!