Delo na ladji

Archive for marec, 2013

Ce pa nisem jaz en srecen primerek. Ker sem najprej dobila podatke, da letim ze v soboto (ob 7:30 iz Ljubljane preko Dunaja in Municha v Bremen - z dovoljenim enim kosom prtljage) in moram posledicno prespati v Bremnu, sem poslala mail v pisarno, da ni pripetih podatkov o prenociscu, pa mi je Indhira odgovorila, da mi bo popravila let.

Danes vsa presrecna berem mail, da imam bookiran nov let, da zacnem delo na ladji NCL Breakaway. Po novem letim v nedeljo ob 15:30 iz Ljubljane preko Pariza v Bremen, kjer me poberejo in odpeljejo do ladje. In kar je se pomembneje, z dovoljenima dvema kosoma prtljage! Juhuuuu!!!

Tudi pravi velikonocni zajtrk bom se ujela. Spodaj je slicica mojega pred-velikonocnega zajtrka prejsnjo nedeljo - ker sem pac mislila, da je bila to moja zadnja nedelja pred Veliko nocjo letos.

Katastrofa polet so mi nasli. Nikakav, no. Ah, ta ljuba mala Slovenija in povezave z evropskimi letalisci...

Letim v soboto (v soboto ze!, medtem ko Akshay iz Indije leti v nedeljo) ob 7:30 zjutraj, polet je pa tak: Ljubljana - Dunaj - Munich - Bremen. Cakanja na letaliscih ni, se tect bom verjetno morala, da ujamem naslednji let. Ob poldne bom ze na cilju, kaj pa potem? Najdi si hotel, prespi v Bremnu in se naslednji dan odpelji nazaj na letalisce, kjer vas bo pobral pristaniski agent in odpeljal do ladje, ki je priblizno uro in pol voznje stran.

Ne, na ladjo ne morem ze v soboto, ker mi v pogodbi in imigracijskih papirjih pise, da se bom na ladjo vkrcala 31.03., torej to odpade. V Bremnu hotel, ki je najblizji letaliscu, stane 88 evrov za dve osebi (jaz bom pac sama, kaj naj) in je priblizno 3km stran od centra mesta. Racun za hotel mi podjetje baje povrne, vendar se moram najprej pozanimati, do katere visine povrnejo. Ce povrnejo karkoli, grem kar v kaksen Hilton hotel.

Torej, letos zame odpade zegnjanje pirhov, sunke, potice, hrena itd, poslednicno odpade tudi velikonocni zajtrk, vse sadje bo docvetelo, dozorelo in se pojedlo, preden se vrnem na domaca tla...

V pogodbi pise, da se mi delo na ladji NCL Breakaway zacne 31.03. in zakljuci 6. 10. 2013. Bomo videli, ker bi morala iz osebnih razlogov biti doma tri tedne prej. Da vidim, ce se da kaj urediti s to naso pisarno v Miamiju.

Aja, spakirala sem pa tudi ze. Tokrat imam omejitev le en kovcek 23kg, tako da sem precej prebirala cunje. Se dobro, da grem na Bermude, pa sem spakirala vecinoma lahkotno poletno robo. Bunda gre v roke, Ugg-ice na noge, pa v Bremen.

Ampak ne pravi. Indhira je vceraj pozno zvecer po nasem casu vsem clanom teama na novi ladji NCL Brekaway poslala predstavitev management teama (manager je Kanadcan, en od pomocnikov je tudi Srb, jeiii) in spisek nas ostalih (vse sem ze pobrskala po FB, normalno :P).

Preden sem se pridruzila Celebrity Solstice, so nam poslali podobno predstavitev, vendar z napisanimi polozaji tudi za nas (takrat sem izvedela, da so me postavili na polozaj Operations Specialist, cemur sem se na koncu kar odrekla, ker so kar vsakogar posiljali v mojo "pisarno", beri: skladisce). No, v predstavitvi za delo na ladji NCL Breakaway polozajev ni, tako da pojma nimam, kam me bodo vtaknili. Pa ce po resnici povem, bi bila se najbolj vesela v eni od trgovinic, kjer imam svoj prostor in svoj mir, vse bi bilo pospravljeno po mojih zamislih itd.

Pise, da bomo kar pisana druscina. V teamu nas je 30: po 4 Indijci, Mehicani, Romuni in Kanadcani, 3 Anglezi, 2 Dominikanca in Srba, potem pa mi, revcki brez sodrzavljana: Juznoafrican, Bolgarka, Jamajcanka, Kolumbijka, Brazilka, ena iz Trinidad in Tobago, in jaz, piscancek izpod Alp.

No, v tem mailu je Indhira napisala, da smo do sedaj ze vsi prejeli podatke o potovanju in pridruzitvi ladji,... ? A da smo? To pa ne. Jaz nisem nic prejela. Ne pogodbe, ne letalske karte, ne nic. In sem valjda takoj pisala nazaj, da nisem nic prejela za moje delo na ladji NCL Breakaway, pa mi je kaj hitro odgovorila, da bo povprasala na "travel" oddelku in letalsko karto dobim jutri, pricakovan odhod bo 30. marec. Jutri je tu, karte pa se kar od nikoder.

Danes pa je Indhira vsem poslala se en mail. Da menda prejema vprasanja o uniformi. Grrrr!!!! Baraba, kdo je to vprasal?! Indhira pravi, da bi vsi, ki smo ze opravljali delo na ladji, ze morali imeti svojo Starboard uniformo, ki je navy blue barve (in ki naj bi jo placali $100). Normalno je nimamo, pa ceprav smo morali 10x dati svoje mere, preden smo sploh prvic prisli na ladjo. Ampak navy blue? Veste, kako tezko je najti primerne crne hlace in crno jakno, pa da ni predrago, ker za delo na ladji pac noces kupovati neke Mure pa podobne fore??? Frdamane hlace sem iskala od Evrope do Avstralije, pa jih ni bilo, da bi meni bile vsec in prav, nazadnje sem jih kupila v Kiku v Novem mestu za 6,49 evrov, pa se ene podobne za isto ceno v drugem Kiku v Ljubljani (jah, sem pac cheap). Jakno pa sem po ne vem koliko raziskanih trgovin na Dolenjskem nasla v H&M v Cityparku v LJ. Tam so jih pa imeli menda sest ali sedem razlicnih modelov, da sem se kar cudila. Se dve sem hotela kupiti. In zdaj oni javijo, da mora uniforma biti mornarsko modre barve, ker je ladja cisto nova in moramo vsi biti enako obleceni in da crna odpade!?!? Grrrr, kar prsti se mi krivijo, tako sem besna! Kje naj zdaj v enem tednu najdem mornarsko modro uniformo? Kje, ajd?

Se preden sem zakljucila s tretjo pogodbo na Celebrity Solstice, so me ze obvestili, da sem bila izbrana za delo na ladji NCL Breakaway. Celoten team naj bi se vkrcal konec marca. No, konec marca je tu, pogodbe in podatkov o letu pa od nikoder. Mami in teta me ze vsak dan sprasujeta, kaj se dogaja, ce je morda kaj narobe, kaj ce ne dobim pogodbe, ce ne grem nikamor,... Hjoj, mami, ne me se ti zivcno delat.

Akshay je svojo pogodbo z datumom in letalsko karto dobil ravno na dan, ko je letel k meni. Leti 31. marca v Bremen (Nemcija). To je cez deset dni, jaz pa se nic nisem dobila. Pa se sprasujem, ali naj posljem mail Indhiri, razporejevalki za Celebrity in NCL iz Miamija, ali ne. Bom pocakala do naslednjega tedna, ker vem, da znajo pogodbe in ostale podrobnosti poslati tudi komaj dva ali tri dni pred odhodom, tako da mene sploh se ne skrbi. Morda cakajo na last minute letalske vozovnice. Sicer pa NCL Breakaway prvic izpluje sele konec aprila, se imajo casa, da me spravijo gor. Hihi.

Tale clanek pisem zgolj zato, da si olajsam duso in tesnobo v srcu, in verjetno ne bo razumljiv tistim, ki se niste nikoli v zivljenju z vsem srcem in duso ukvarjali s sportom (ali katerokoli drugo dejavnostjo).

Klub borilnih vescin No Fear Trebnje mi je odprl vrata v borilne vescine, predvsem tajskega boksa, meni takrat popolnoma tujega, a precudovitega sporta, kjer sem se takoj nasla in pot nadaljevala do najvisje stopnicke v drzavi. Treningi so bili neizprosni, posteno sem se namucila pridobiti potrebno kondicijo, da sem lahko drzala tempo z vrhunskimi borci iz kluba, nemalokrat sem krvavela, se krivila od bolecih udarcev, domov hodila modra in otecena, ampak to je bil tajski boks. Moj sport, moja dusa.

Prva tekma na domacih tleh (foto: Primoz Bregar)

K1 fight v Trebnjem (foto: Primoz Bregar)

K1 fight v MB (foto: Milos Vujinovic)

Muay Thai na Ptuju (foto: mislim da Zdravc)

Trening doma (foto: Ana)

Sami tezki fajterji (foto: Nina)

Do tega trenutka sem ponosna clanica kluba No Fear Trebnje, ceprav se ze dve leti ne ukvarjam s tajskim boksom. Enkrat tajski bokser, vedno tajski bokser. Ko sem slisala, da je Klub borilnih vescin No Fear Trebnje vceraj zaprl svoja vrata, me je stisnilo pri srcu, solze so se mi vlile, kot da je umrl del mene.

Ce niste nikoli bili predani nekemu sportu z vsem srcem, duso in telesom, me ne boste razumeli. Vsakokrat, ko sem sla na ladjo, sem se sprasevala, do kje bi lahko prilezla, ce bi ostala doma in nadaljevala s treniranjem. Imela sem potencial. Ampak izbrala sem delo na ladji pred tajskim boksom in marsikdaj mi je zal.

No Fear, always in my blood!

Obstaja spletna stran, kjer lahko berete o vsem slabem, kar lahko doleti goste na ladji ali vas, medtem ko opravljate delo na ladji. Seveda je veliko slabih stvari, kot tudi na kopnem, vendar se bolj ali manj o tem ne govori (ali pa se jaz ne druzim s pravimi - napacnimi ljudmi in nic ne vem).

Ker makedonski kolega tozi mojo zadnjo ladjo Celebrity Solstice in hkrati na FB objavlja vse, kar najde proti ladijskim druzbam, sem se tudi jaz malce bolj poglobila v to spletno stran, Cruise law news (klik na spodnjo sliko).

Na spletni strani lahko za leta nazaj najdete zapise, kaj se je dogajalo na krizarskih ladjah, vecina zgodb se konca s tozbami in odskodninami v visini tudi po vec sto tisoc dolarjev. Se splaca tako delo na ladji, ha?

V glavnem, moj kolega je na Celebrity Solstice delal v housekeeping oddelku. Obtozili so ga, da je na dan vkrcanja pregledoval gostove prtljage, ven pobral vredne predmete in prtljago nato odnesel v kabino lastnika. Videvala sem ga vsak dan, nekega dne pa ga ni bilo vec. Pa naslednji dan spet ne. Pa spet ne. Pa sem se pozanimala, kje je. Menda ne bi kar sel domov, ne da bi se poslovil ali vsaj kaj omenil, da se mu izteka pogodba? Rekli so mi, kaj se je zgodilo in da so ga zaprli v kabino, dokler nismo prisli do prvega pristanisca, tam organi pregona niso nasli dovolj dokazov, kolega je dal odpoved in zdaj tozi Celebrity Cruises. Prvo tozbo pravi, da je dobil, zdaj tozi se naprej, ne vem tocno, kaj, ker nisem prevec drezala v to, ampak vesel je, da se mu je to zgodilo. Ce mi sporoci, koliko je izvlekel od Celebrity Cruises, vam seveda javim.

P.S.: na spletni strani Cruise law news lahko preberete tudi clanek o pogresanem gostu z ladje Celebrity Solstice. Le nekaj dni po mojem odhodu. Hja...

Zdravniski pregled za delo na ladji je potekal nekako enako, kot prvic. Sla sem v Zagreb, normalno, in privarcevala najmanj 100 evrov, z ze vkljucenimi potnimi stroski. Garmin me je pripeljal cisto pred ordinacijo, kjer sem na kiosku kupila parkirni listek za eno uro (10 HRK). Ce boste sli na zdravniski pregled za delo na ladji k istemu zdravniku (dr. Vedran Batarelo), avto raje parkirajte v parkirno hiso trgovskega centra Billa, ta je le eno ulico stran, parkiranje imate brezplacno za dve uri.

Pri dr. Batarelu sem bila kaksnih 15 minutk, ne vec in placala 1100 HRK (= 150 evrov). Za slikanje pljuc in odvzem krvi sem se odpeljala nekaj ulic stran, natancen zemljevid mi je dala sestra (lahko bi sla tudi pes - verjetno okoli 15 minut hoje) in tam na parkomatu kupila parkirni listek za pol ure (5 HRK). Vse sem opravila v 15 minutah, tam ni treba nicesar placevati. Aha, naj samo opozorim, ker sem se to zafrknila tudi prvic: ko ste ze v tem Domu zdravlja, imate slikanje pljuc na 1. nadstropju, kjer na 1. vratih pise "slikanje zob" in ne pri naslednjih vratih, kjer pise "slikanje pljuc". Jaz seveda cakam pri vratih "slikanje pljuc", logicno zame je bilo, da me bodo vzeli tam. Po 5 minutah sedenja se primaje sestra, pokazem napotnico, ki mi jo je dal dr. Batarelo, pa mi pove, da moram ena vrata nazaj. D-d-d-d.

Sikala pljuca, v eni minutki dobila sliko, sla v pritlicje na odvzem krvi, v eni minutki dobila epruvetko, se odpeljala nazaj do parkirisca Bille, odnesla izvide k zdravniku ter se za stiri ure nekam dala (na caj, v trgovino, itd,...).

To je to, hvala lepa, srecno delo na ladji in mirno morje, se vidimo cez dve leti... Verjetno ne, ampak hvala vseeno. Lp.

K svoji zdravnici sem sla se po potrdilo o cepljenju v otrostvu proti ospicam, rdeckam in vodenim kozam. Malce sem imela tezav, ker niso nasli mojega kartona iz otrostva, podatkov niso imeli v racunalniku, zakaj, ne vem, arhiv kartotek pa so imeli v drugem mestu, tako da so se morali ponj, vendar se je vse hitro in dobro koncalo.

Pofotkala sem vse izvide in jih poslala v Miami, zdaj pa cakam nadaljna navodila. Akshay je ze dobil podatke, leti 31. marca iz Mumbaia v Bremen.