Archive for marec, 2015
Morda je cas, da grem
Ne vem. Morda sem le prevec obcutljiva, ker so za mano naporni meseci brez potrebnega spanja. Morda je pogodba za delo na ladji z razlogom dolga sest mesecev, saj bi zdaj bila ze doma, ce ne bi podaljsala. Morda pa je po stirih letih dela na ladji res ze cas, da se poslovim od tega laznega zivljenja in se posvetim necemu, kar mi bo koristilo v pravem zivljenju, na kopnem.
Zadnje case imamo veliko obiskov iz glavne pisarne. In ko imamo obiske, moramo res poskrbeti, da je vse videti kot iz pravljice, da so sefi navduseni in si ustvarijo lazno sliko o nas in trgovinah in delu na ladji. Po celem dnevu dela na morju smo do treh zjutraj pospravljali in cistili in likali in... In ker nam je po zakonu dovoljeno delati najvec 14 ur dnevno, smo prekoracili to mejo, ljudje so seveda postali nejevoljni, sploh ker smo naslednji dan imeli dostavo in smo se morali predstaviti tem ljudem iz pisarne in smo vedeli, da bo vse skupaj trajalo do treh popoldne, ko se bodo oni morali izkrcati, mi pa na varnostne vaje z gosti in nazaj na delo, saj se je zacel nov dan z novimi 2500 gosti na krovu. Tocno to se je tudi zgodilo, nekdo iz teama se je pritozil, manager je pod nadzorom in pod se vecjim stresom kot prej, kar se odraza na njegovi volji oziroma nejevolji. Dobro v vsem tem je le dejstvo, da smo ena redkinh Carnival ladij, ki dosegamo cilj in vsaj placa in dodatne nagrade poplacajo vse tisto, kar me dela nemirno. Veliko sanjam in govorim v snu, hrana mi gre na zivce, take spring break ti para zivce z 2000 srednjesolci na krovu vsak teden,...
V glavnem... Pocasi bo cas, da grem. Vcasih se mi zdi, da je konec aprila se tako dalec, da ne bo za zdrzat. Ampak bo. Stisnili bomo pesti in naredili korak za korakom, spakirali kovcke, pustili slabo za sabo, zaprli polno denarnico in se odpravili novim izzivom naproti.
Izlet v NASA – vesoljski center
Veckrat kot ne delo na ladji predstavlja tudi uzitek in ti nudi priloznosti, ki se morda nikoli v zivljenju ne bodo vec ponovile. Carnival Sensation je dvakrat na teden v Port Canaveralu, ze iz pristanisca se lepo vidi NASA stavba, ki jo lahko vidimo v vsakem filmu o poletu v vesolje. Od tu je tudi Armstrong poletel v vesolje in kot prvi clovek stopil na Luno.
Na ladji smo organizirali izlet, placali $50 za prevoz in vstopnico, imeli vodeni ogled... Odlicna ponudba in zal bi mi bilo, ce je ne bi izkoristila. Ko vidis te rakete in nosilce goriva in kapsule, v katerih astronavti priletijo nazaj na kopno... In lepo urejeno zeleno okolje... In ko ti povedo, da je to obmocje dom 5000-7000 aligatorjem in potem dejansko tudi vidis dva-tri-pet med voznjo od enega objekta do drugega, kar sredi ceste. Pa zelve tudi. Vau... In potem se peljes mimo naprave, ki so jo ustvarili za prevoz rakete od stavbe, kjer so jo naredili, do izstrelitene tocke... Tiste gume gosenice, vecje od avtobusa... Uf... Se je pametnih ljudi na svetu.
Nikoli me ni kaj posebej zanimala znanstvena fantastika in vsi filmi povezani z vesoljem, a to je nekaj drugega. To je resnicna stavba, okoli nje so prave rakete, ki so jih pred leti poslali v vesolje, vse je predstavljeno tako spektakularno, da se vzivis v tiste dni. Celo glasba, ki jo predvajajo ob izstrelitvi rakete, te spremlja na vsakem koraku. Enostavno odlicno in neponovljivo. Z druzbo smo tudi izkoristili priloznost in sli v simulator poleta v vesolje. V bistvu je precej podobno necemu v zabaviscnem parku, kjer se privezes na stol, ta se obrne v lezeci polozaj, gledas v veliki ekran, ki predstavlja oblake in potem naredijo nekaj, ne vem kaj, kar ti da obcutek, da letis v zrak z 27.000km na uro, vrat te boli od drzanja glave gor, vse obrazne misice se ti zategnejo, stol se trese, vse supaj traja manj kot minuto in potem... Mir. Sproscenost. Vidis cudivoto zemljo iz vesolja. In to prav tisto stran, kjer je nasa Slovenija. Glej, moja hisa, glej. Haha... Ne vem, kako vse to naredijo, a prav gotovo priporocam vsem, ki so za take zadeve. Potem pa se shopping, seveda. Nekaj pa moram imeti za spomin na tako dogodivscino.