Delo na ladji

Archive for november, 2012

Ker smo posadka baje neodgojene divje zivali, zaradi tistega incidenta v Maleziji, nam je HR managerka (Human Resourses) skoraj prepovedala izhod na Baliju. Kaj? Mislim... Kaj?!? O Baliju sanjam, odkar vem za tropske kraje. Ze samo ime mi priklice slike precudovitih kilometrskih plaz in palm, dveh lezalnikov na plazi in soncni deznik v razlicnih barvah. Saj veste, Bali. In da ne bi smela tu ven? Sploh, ker smo tudi tu samo enkrat (drugic ladja pride sem, ko bom jaz ze doma)???!!!

Ok, gremo od zacetka. Po hodniku za posadko (na Celebrity ladjah se ta imenuje I-95, baje po neki glavni cestni povezavi v Ameriki) so polepili obvestilo gospe HR managerke glede izhoda v Baliju. Zaradi incidenta v Maleziji, seveda. Ker smo v Baliju zasidrani, nas mora do obale pripeljati tender boat. In posadka te lahko zacne uporabljati sele, ko so vsi gostje, ki zelijo ven, zunaj. Najprej torej gostje, ki so kupili izlete, potem po zvocniku sporocijo, da so tender boats na voljo tudi ostalim. V obvestilu za posadko je pisalo, da gremo lahko sele po tem obvestilu v bar za nekadilce, kjer bodo delili "vstopnico" s stevilko in ko bo poklicana ta stevilka, gre clan posadke lahko na tender boat. Se nikoli nisem dozivela kaj takega. Ampak ok, pac ne zelijo, da se vrinemo pred gosti. Ok. V obvestilu je potem tudi pisalo, kako priti nazaj na ladjo. Iz Balija naj bi izpluli ob 19h, zadnji tender boat za posadko naj bi odpeljal ob 18:15, za goste pa ob 18:30. Ok, vedno in povsod je tako.

V glavnem, v obvestilu je pisalo, da bo na pomolu ena vrsta za goste in ena vrsta za posadko, in ko bo kaksno prosto mesto na tender boat-u, bodo gor pustili tudi posadko. Logicno, kajne? Sli smo torej ven, na Kuta Beach, baje ena lepsih plazna Baliju. Ne vem, morda je nas taksist spustil ven na napacnem mestu, ker tam nisem videla nic posebnega, tako da se je moja podoba o Baliju razblinila. Edino, kar lahko potrdim je, da se tu resnicno lahko oblecete od glave do pete in obujete za le nekaj dolarjev. Preprosto, seveda. Se vedno mi je zal, da nisem kupila Reebok za $30. Grrrr! Kakorkoli ze, bilo je res vroce, nic kaj dosti za videti, nekaj fotk, malce shoppinga in nazaj v pristanisce. Tam smo bili pred 16h, torej vec kot dve uri pred odhodom zadnjega tender boat-a. Najprej smo pred stavbo cakali v vrsti skupaj z gosti, recimo okoli 30 minut in ko smo se koncno premaknili nekaj metrov, na drugo stran stavbe, smo se locili od gostov. Se se spomnite ene vrste za goste in druge za posadko? No, videli smo, da na pomolu caka verjetno okoli tristo (300!) clanov posadke, vec kot polovica nasega teama je bila tam, tudi managerji.

Posadka caka na tender boat

Gosti so bili razburjeni, ce so koga od posadke spustili pred njimi, ker so tudi oni cakali v vrsti vec kot uro. Normalno, placali so bogastvo za to krizarjenje in za ta izlet, in pricakujejo, da bo vse slo po nacrtih, nikjer nobenega cakanja ali stanja. Torej, cakamo in cakamo, pa se cakamo, eno uro, dve uri, tri ure, tri in pol. Nekateri clani posadke so tam bili celo uro pred nami, torej vec kot stiri ure kampiranja na pomolu v Baliju. Celebrity Solstice je za prevoz gostov s pomola na ladjo najel celo katamaran, ki je bil dokiran na pomolu, ker je v vrsti pac bilo prevec razjarjenih gostov, na pomolu pa cisto prevec posadke in bi trajalo celo vecnost, da s svojimi tender boat-i prepeljejo vse na ladjo. Zadnji tender boat z gosti je odpeljal okoli 18:30, zdaj pa se tristo clanov posadke. En tender boat sprejme max. 120 oseb, voznja v eno smer je trajala 25 minut. Zamislite si to. Ura je bila 19h, ko sem jaz prisla na vrsto, za mano je bilo se za en tender boat ljudi. Iz Balija smo izpluli uro prepozno, zaradi posadke, ki je bila prisiljena cakati na pomolu tri ali stiri ure.

Katastrofa, res! Tako slabe organizacije v zivljenju nisem videla. No, vsaj recem lahko, da sem bila na Baliju dlje kot gostje. Hehe. Na-na-na-na-naaa!!! 😛

Pred dnevi sem poslala pritozbo, o tem sem napisala tudi prispevek. In dobila sem odgovor iz Miamija. Kaksen? HR specialistka pri Starboard Cruise Services se mi je zahvalila za obvestilo in me prosila, naj jo poklicem v ponedeljek ali v torek po eni uri popoldne. Jaz sem mail prebrala v torek, torej ponedeljek je ze mimo, ce jo pa zelim poklicati v torek po eni uri popoldne v Miamiju, to pomeni, da se moram zbuditi sredi noci in jo poklicati. Odgovorila sem ji, da zaradi dni na morju nisem mogla odgovoriti prej, kar je res, in da v bistvu niti nimam kaj dodati. Napisala sem, kar se meni zdi, da ni prav v tem teamu in da ni vec na meni, kako se bo zgodba odvijala dalje. Ce zeli, da jo poklicem zgolj zato, da potrdim vse navedeno v pritozbi, pa jo bom poklicala. Sporocim, kako se bo zdeva odvijala v prihodnje.

V Maleziji, po ne vem koliko dneh na morju, mislim da osmih (ker nam indijska vlada pac ni dovolila z ladje v Indiji, ce nismo Indijci ali nimamo Seaman's book), je seveda vsak clan posadke, ki je imel vsaj malo prostega casa, zelel ven, na trda tla, vdihniti svez zrak, obiskati Kuala Lumpur in pojesti nekaj, cemur se dejansko rece hrana, ne pa te pomije na ladji. Mimo grede, jaz ze lep cas gladovno stavkam, ker ta hrana res ni za nikamor. Zato tudi komaj cakam vsako pristanisce, da nekaj pametnega pojem, poleg zimske zaloge oresckov, ki jo imam v kabini. Hihi.

Iz pristanisca do mesta je vozil shuttle bus, kjer imajo gostje seveda prednost (vedno in povsod). Baje se je ena od spa punc vrivala med gosti, kar je padlo v oko HR managerki na Celebrity Solstice (Human Resourses), nakar se je baje le-ta pred gosti zdrla na vso posadko, ki so mirno cakali ob strani, kot da so zivali. Vpila je, da ne gredo nikamor, naj se takoj vrnejo na ladjo, da je to visek predrznosti, da bodo v prihodnje razmislili, ali nam bodo sploh dovolili uporabljati shuttle bus ali tender boat (colnicek, ki prepelje goste od ladje do pristanisca, ce je ladja zasidrana stran od obale).

WTF?!? Jaz sem v Maleziji sla na crew tour, izlet, ki ga v nekaterih pristaniscih pripravijo za posadko, placala $25 in videla vec ali manj vse znamenitosti v tem kraju, pa tudi male shoppingirala. Ce ne bi sla na crew tour, bi seveda hotela ven po svoje, navsezadnje smo v Maleziji samo enkrat. In ce bi dozivela to, kar je dozivela ostala posadka... Ne vem... Sodelavka je bila med njimi, punca je bila sokirana. Je rekla, da nikoli ni bila obravnavana na tak nacin. Kako je to HR vpila na njih, vsa zaripla. Pred gosti.

Mislim... Ne vem, kaj naj recem, no. Zdaj po ladji krozijo govorice, da nam bo v prihodnjih pristaniscih prepovedano iti ven. Ker smo nevzgojeni, neodgovorni, ne skrbimo za dobrobit gostov,...

Ampak Malezija je pa lepa, nimam kaj rect. Jedla sem jastoga. Hvala Bogu za ta crew tour.

Twin towers, Kuala Lumpur

Stvari so sle predalec. Toliko predalec, da je nekdo moral nekaj storiti glede tega. In kdo bi to bil? Jah, jaz, kdo pa drugi.

Verjetno se boste vsi strinjali z mano, da se zadnje case samo se pritozujem. Vsak prispevek govori le se o tem, kdo je kaj naredil narobe. Res je. In morda sem s tem nehote ustvarila mnenje, da me delo na ladji ne zanima vec in se samo se zmrdujem in prigovarjam vsemu, ker sem razvajena Slovencica, ki je vedno dobila vse, kar si je zelela. Celo naslov drzavne prvakinje v tajskem boksu. Haha.

No, ni cisto tako. V tej zgodbi nisem sama. Delam s 25 (petindvajset!) ljudmi z razlicnih koncev sveta, z razlicnimi delovnimi in zivljenjskimi izkusnjami, ki temu stresu skoraj niso vec kos. In kaj je lahko tako stresno, ce pa opravljamo delo na ladji, ki pluje do najlepsih koncev sveta?

Gre za naso managerko. She's from London, mates! Sploh ne vem, kje bi zacela. Od mojega zdravstvenega problema, do dela od jutra do sutra s smesnimi odmori, dela v pristaniscih po ne vem koliko dnevih na morju, ko si vsi zelimo le malce svezega zraka na trdnih tleh, obljubah, ki jih ne more izpolniti, dostavah, po katerih zeli imeti opravljeno delo v istem dnevu, ceprav to isto delo ponavadi zahteva dva ali tri dni dela organiziranih ljudi, ki vedo, kaj kam postaviti, obcutek, da smo v bistvu v njenem suzenjstvu, pa se kaj bi se naslo. In to so le stvari, za katere vem iz prve roke. Ker sem bila tam. Koliko in kaj se je zgodilo ostalim, pa nihce ne ve, ker niso glasni? Kdo bi vedel.

Kakorkoli ze, danes je dan D. Ze pred dnevi sem spisala lahko bi se temu reklo esej, pritozbo nad naso managerko. Mail je bil poslan nasi HR (human resourses) managerki Stephanie v Miami, ki se zavzema za dobrobit vseh zaposlenih na Celebrity Cruises v podjetju Starboard Cruise Services. Za ta mail vesta le moj fant in pomocnik managerja, ki je vec kot na moji strani, vendar me za zdaj podpira le iz ozadja.

Zal je povsod tako, da so vedno vsi glasni, ko je potrebno nekoga podpreti, se pa izgubijo kot miske. Nimam nobenih pricakovanj. Vsi vemo, da se ponavadi spremembe zacnejo pri najsibkejsem clenu, v tem primeru trgovcu oziroma meni. Ce se ne bo nic spremenilo v tem teamu, sem zaprosila za premestitev na drugo ladijsko druzbo, kjer mi gospa K.M. ne bo vec sekala poti. Ce mi seveda ne bo spila vseh zivcev se pred iztekom moje pogodbe in bom sama dala odpoved, ali pa se bo po tej pritozbi spravila name in mi dala ukor za vsako malo stvar, ki jo bom naredila in bom dobila odpoved.

Kaj se bo zgodilo, ne vem. Delo na ladji mi se vedno vsec, ce odmislim gospo K.M., ampak ce ta pritozba pomeni moj konec v tem podjetju, pa naj bo. Priznam, strah me je. Ampak mislim, da je prisel cas, da se tukaj nekaj spremeni. Ali grem na drugo ladjo, ali pa grem domov. Kaj drugega se ze ne more zgoditi.

Mislim, da naslov vse pove. Spet so nas prisilili v odprtje trgovin, ceprav smo v pristaniscu. Sploh mi ni vec jasno, kaj se je zgodilo s pravilom, da morajo trgovine na ladji biti zaprte, ko je ladja v pristaniscu. Delo na ladji v trgovini naj bi bilo zabavno ravno zaradi tega - ker smo v pristaniscih prosti. Eh, nic vec. Ko so nam rekli, da bomo v Dubaju odprti, smo bili vsi razjarjeni, vendar je managerka prisegla, da se to ne bo zgodilo v Sigapurju, ker so baje tam pravila res stroga ipd itd. Bull s***. Spet delamo.

No comment!

Me je kdo razjezil? Razjaril? O ja, pa se kako. Besna sem kot ris. In celotni team skupaj z mano. Vedno sem vedela, da je potrebno malce pocakati, preden svojo jezo streses na prvo osebo, ki jo srecas. Prespi zadevo, ohladi se, naslednje jutro bos morda na stvar gledal drugace. Ampak ne, to nisem jaz. Jaz reagiram takoj, vcasih nepremisljeno, priznam. Ampak ne tokrat, ker vem, da jutri moje mnenje ne bo nic drugace. Tako rada bi uporabila najgrse besede, ki jih pozna slovar balkanskega jezila, pa... Saj veste, se ne spodobi na spletu. Celo ta prispevek sem hotela napisati kasneje, da ne napisem kaj narobe, ampak ne, nocem. Hocem povedati, kar cutim zdaj in kakor cutim zdaj, v tem trenutku. Kaj je spet bilo? Krizarjenje od Barcelone do Dubaja traja 16 dni, zadnjih 6 dni smo na morju. Umor in samomor za shoppije. Seveda vsi komaj cakamo Dubaj, sprostitev, shopping, cista uzivancija. Celo prenocitev imamo tam. Po sestih dneh dela od jutra do sutra si menda zasluzimo malce pocitka. Ampak ne. Celebrity Cruises oziroma vsi, ki so tukaj zadolzeni za dobro pocutje in zabavo gostov in vsi, ki jih skrbi pomanjkanje dveh dodatnih dolarjev v zepu, so si omislili, da bodo trgovine na ladji v Dubaju odprte. ODPRTE!!! V Dubaju, v kraju, kjer ljudje na veliko kupujejo zunaj, ker na ladji pac ni posebne izbire, poleg tega je Dubaj prav tako duty free, tako da kdo za vraga je blesav, da bo kupoval na ladji? Torej, po sestih dneh na morju imamo embarkation day, prispe nam 18 palet nove robe, kar moramo po novem po zeljah managerke takoj znesti v trgovine in postaviti na police. To se ponavadi konca okoli pol dveh, dajo nam ravno dovolj casa, da ujamemo hrano v jedilnici, tokrat pa bomo morali ob stirih popoldne odpreti trgovine, ceprav smo v Dubaju preko noci. Overnight. In se seveda smehljati in izraziti dobrodoslico vsem duhovom na ladji, ker pac ne bo nikogar tam. Se enkrat, le kdo je tako blesav, da bi zapravljal cas na ladji, kjer bo tako ali tako naslednjih 12 dni? Poleg tega polovica sedanjih gostov ostaja se naprej na ladji, podaljsali bodo pocitnice do Singapurja ali celo Sydneya. Aja, in se btw, po Dubaju imamo se tri dni na morju, potem pa Indija, kjer tako ali tako zaradi glupih pravil ne smemo ven. Potem pa spet tri dni na morju. WTF! Dragi moji, tako sem besna na Celebrity Cruises, da res ne vem vec, kako bom dokoncala to pogodbo na tej ladijski druzbi. Da priporocim Celebrity Cruises za delovno mesto prijatelju ali znancu ali zgolj mimoidocemu? Niti sovrazniku ne. Nikoli in nikdar. Cim dlje stran, resnicno in iz dna srca. Cim dlje stran! Noben denar ne odtehta stresa, ki ga posadka dozivlja na tej ladji. In mimo grede, denar je povsem enak ali celo boljsi tudi na Carnival ladjah. S precej manj dela in skoraj nobenih pravil. Torej... Culo na rame in pot pod noge.

Starboard Cruise Services veckrat ponudi pomoc tistim, ki so pomoci potrebni. Spomnim se, da smo pred letom dni zbirali denar za pomocnika managerja iz Indije, katerega 4-letna hcerka je potrebovala operacijo v tujini, drago okoli $30.000. Akcija je krozila med zaposlenimi shoppiji pri Celebrity Cruises, kdor je hotel, je odstopil kaksen dolar od place, kolikor je pac hotel. Tokrat nudimo pomoc za izgradnjo novih sol na Haitiju, kjer je orkan pred leti naredil ogromno skode. Na vsaki ladji so managerji nasli nek nacin, kako zbrati denar med zaposlenimi. Na Celebrity Solstice prodajamo testerje parfumov in krem za nego telesa (nove, zapakirane, seveda). Na drazbo z izklicno ceno $5 damo recimo Armani - Aqua di Gio 100ml za zenske, ki ga komaj kje najdem, ce pa ga (nekje v Florencah), pa stane 92e. In ker je moj najdrazji parfum, iz mene zanj izvlecejo $10. Iiiiii. Loccitaine krema za roke, ki je v redni prodaji na ladji $30, je bila prodana za $8. Moski parfum Davidoff - Champion, ki je v redni ceni $56, je bil prodan za $25. Na voljo so tudi Chanel, Davidoff, Versace, Polo, skoraj kar ti srce pozeli. Bomo videli, koliko bomo na koncu zbrali.