Delo na ladji

Archive for januar, 2012

Čisto po naključju sem opazila, da sta Helena Vehovec in Sašo Vehovec spremenila ime svojega podjetja in email, kamor jima lahko pišete za delo na ladji. Nista več Invermore Shipping, morda jima slovenska davčna uprava končno diha za vrat, ker smo jim provizijo (katero mimogrede sploh ne bi smela zaračunavati) nakazovali na bančni račun v Italiji. Heh... BTW, ali to še vedno zahtevajo - provizijo???

V glavnem, na mail še vedno prejemam Helenina vabila na razgovore za delo na ladji za različne pozicije, pojma nimam, zakaj me že ne izbriše s svojega seznama. V glavnem, tukaj so njuni novi podatki, novo ime podjetja, novi maili,... Če slučajno koga zanima delo na ladji in se želi prijaviti preko slovenskega podjetja, je to edini naslov, kamor se lahko obrnete (desno zgoraj).

Kljub izjemno slabi ljubezenski izkušnji, ki sem jo doživela na ladji (kar je verjetno maščevanje za vse tiste, ki sem jih jaz prizadela v preteklosti), je delo na ladji zame posebna izkušnja, ki je nikoli ne bi zamenjala. In nisem še zaključila, na ladji bom, dokler ne najdem prave ljubezni in se preselim v njegovo državo (šala mala, af kors). Ali dokler ne bom prestara, da bi nosila škatle gor in dol po palubah in bom že sama sebi tečna. Heh...

Na Celebrity Infinty je ogromno Indijcev, ki danes praznujejo 62. Dan republike. Posebna večerja v jedilnici, vonj curry-ja po celi ladji, potem pa še posebna fešta v crew baru z brezplačno pijačo in seveda z indijsko glasbo. Ja, praznovali smo tudi kitajsko novo leto pred dvemi dnevi, vendar Kitajci niso bili tako prijazni, da bi nam pripravili svojo hrano (mimo grede, obožujem in strašno pogrešam kitajsko restavracijo). In mimogrede, indijska hrana mi nikakor ne sede, vse je pekoče, z nekako čudnim okusom. V edino normalno hrano, ki sem jo našla na jedilniku, sladoled, so dodali cvetove vrtnic. In ja, dejansko je sladoled imel okus po rožah. Kar nekaj. Ampak fešta je bila pa zakon. Indijska glasba precej spominja na balkansko, kar je popolnoma po mojem okusu. Kar malce se mi je odklopilo, plesala sem kot nora, čeprav drugače sploh ne plešem. Pa niti pijana nisem bila. Heh...

Življenje se spreminja. Psihično se postavljam nazaj na svoje noge, skoraj brez tarnanja vsak dan, zakaj se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, tudi delo na ladji je še vedno enako, južnoameriška sezona je res precej napornejša od aljaške, vendar se vse preživi. Delamo in živimo za port days. In glavno je, da je zdaj pred nami kar sedem port days, od tega kar dve nočitvi v Buenos Airesu, česar nikakor ne morem dočakati. Komaj čakam, da grem z ladje in mi ne bo treba dva dni pogledati na uro, da slučajno ne bi zamudila nazaj. Buenos Aires, here we come!!!

Kaj naj rečem? V leto 2012 sem vstopila s strtim srcem, bolečino v duši, izgubljenimi mislimi in mešanimi občutki. Moji načrti so bili premestiti se na ladjo zdaj že bivšega fanta, čim prej, sploh mi ni bilo pomembno, kako in kam, le da bi bilo čim prej. Ampak njegovi načrti so se spremenili, baje je dojel, da za naju ni prihodnosti in da je bolje, da ostanem na svoji ladji, ker bo nama kasneje še težje, če njega naslednjo pogodbo pošljejo na eno od ladij, kjer Starboard Cruise Services nima trgovin. Hh... Samo za info, če si par, enostavno izpolniš obrazec s prošnjo, da vaju pač pošljejo na isto ladjo, kar običajno tudi upoštevajo. V glavnem, slišala sem polno zgodb z njegove strani, zakaj tako in zakaj ne tako, polno tolažečih besed, ki me niti približno niso pomirile,.... Vsak drugi dan me je čakalo njegovo sporočilo, kako trpi, kako je izgubljen, kako ga boli, kako me še vedno ljubi, ampak... Whatever, whatever!!! Nisem odgovorila niti na enega.

Tako sem na lastni koži spoznala, kaj ship life resnično pomeni. Nisem bila nikakršna izjema. Delo na ladji ni za naivne ljudi. Moraš biti bee-yatch, izkoristiti vsakogar, ki ti pride prav, in predvsem skrbeti najprej in edino za svojo zadnjico.

Pozabiti moram na prejšnjo pogodbo, kajti tokrat je vse drugače. Drugi ljudje, drugačen način dela, izkušnje iz preteklosti... Vse to te spremeni. Postaneš previdnejši, vse ti je bolj jasno. In začneš sprejemati nov način življenja, kajti ne preostane ti nič drugega kot zliti se z ostalimi 95% posadke, ki na ladji uživa in ne načrtuje prihodnosti.

Verjetno ste vsi slišali o nesreči potniške luksuzne križarke Costa Concordia. Bil je petek, 13. Resnično je to izjemno tragičen dogodek, tako za potniške križarske ladje kot tudi celoten ladijski promet, ki se v 21. stojetju nikakor ne bi smel zgoditi. Na Celebrity Infinity, kot verjetno tudi na vseh ostalih ladjah, smo imeli poseben sestanek s Safety Officer, kaj odgovoriti gostom, če nas vprašajo karkoli o nesreči te ladje, kaj se je zgodilo, kako, zakaj, ali smo mi varni,... In resnično je bilo precej gostov, ki so kar naprej spraševali o varnosti na ladji, o reševanju, o nemirnem morju, ki je v Južni Ameriki precej pogosto, o vsem mogočem.

Kdo je kriv za nesrečo Costa Concordia, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je bil na mostu in kdaj je kapitan zapustil ladjo, to so vprašanja, ki se bodo kar naprej postavljala in iz ene resnične zgode se bo razvilo na tisoče novih neverjetnih zgodb. Nima smisla ugibati, prej ali slej bo vse prišlo na dan.

V glavnem, Celebrity Infinity še vedno pluje okoli Južne Amerike, vsi smo v redu, delo na ladji poteka normalno, celo morje ni tako nemirno, kot so me strašili prejšnjo pogodbo.

V Južni Ameriki imamo dva embarkation porta, Valparaiso v Čilu in Buenos Aires v Argentini. Valparaiso še nisem imela priložnosti občudovati, ker smo prvič imeli smolo z ukradenimi paletami, sem pa zato danes imela več kot dovolj časa raziskovati Buenos Aires, še toliko bolj, ker v Buenos Airesu sploh nimamo dostave nove robe (to imamo v Montevideu, pa še to se skupina razdeli na pol, ker v povprečju prejmemo le 3-4 palete, in en Montevideo za palete poskrbi devet shoppijev, naslednji Montevideo pa drugih devet).

Torej, BA, ogromno mesto, ogromno ulic in parkov, ogromno prodajaln. Mesto, ki je časovno le tri ure za Slovenijo. S sodelavci smo se sprehodili do glavne promenade (cca 30 minut hoje od porta, mimo revnega in nevarnega predela, kjer sama nikoli ne bom šla), zamenjali dolarje v argentinske pesose (1 dolar = cca. 4,3 pesose) in občudovali izložbe mnogih trgovinic. Potrebujem čevlje z visoko peto, za crew bar, in v tej ulici je več kot preveč trgovin z obutvijo. Ogromnih trgovin, ne le en pajzeljček. In z ravno takimi čevlji, ki jih želim kupiti. Vendar šibamo naprej v McDonalds, ki ima vedno free wi-fi, na en frappe ter facebook in skype, jasno. Chat laufa na polno, dodajanje fotk, objavljanje novih prispevkov na blog Delo na ladji in ure minejo kot minute. Hitro nazaj na ladjo, priprava na passenger drill oziroma pax drill, za eno uro spat in nazaj na svoje delovno mesto.

Buenos Aires, Argentina

Naslednjič bomo v Buenos Airesu imeli kar dve nočitvi. Tri polne dni v enem mestu, kar je za shoppije naravnost bajno in sijajno. Če pa takrat ne bom imela dovolj časa za shopping in vse ostalo... Potrebujem čevlje, sem že omenila?

Prvo praznovanje Novega leta na ladji. Dan prej sem se sončila na prečudoviti plaži, trgovine na palubi Celebrity Infinity smo odprli okoli pol devetih zvečer, zaprli okoli pol polnoči, pohiteli na odprto palubo, dobili kozarec šampanjca in odštevali skupaj z gosti. Pol ure kasneje smo šli na pizzo in v crew bar. Dan skoraj kot vsak drugi. Le da smo zdaj v letu 2012. In danes je delo na ladji potekalo cel božji dan, od 9h zjutraj do 1h zjutraj. Vse trgovine je bilo potrebno popolnoma urediti, ker se jutri začne novo križarjenje, novi gostje, novih 14 dni preko Cape Horna v Čile,...

Torej, vsem skupaj želim srečno Novo leto 2012 in polno košaro vsega dobrega.

New Year on Celebrity Infinity

Ja, na fotki je številka 2011. Ledena skulptura, pri kateri so po odštevanju razbili zadnjo enko in prinesli dvojko. Torej, dobrodošli v letu 2012.

Srečno 2012