Delo na ladji

Archive for februar, 2011

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še naprej jamrala, pa čeprav sem napisala, da ne bom več. SPET sem pisala Heleni za delo na ladji, ker mi ne preostane nič drugega kot to, da sem poleg sama sebi tečna še nekomu drugemu. Včeraj pozno popoldne sem ji poslala mail, da sem zdaj pa res že neučakana in me zanima, kaj se dogaja na ladjah, da nihče noče domov in če mi lahko pove, koliko časa lahko še traja to čakanje na delo na ladji, ker sem živčna, ker niti približno ne vem, kaj se dogaja in zakaj se nič ne dogaja.

Pa mi je Helena Vehovec, spet tako kot še vedno do zdaj, že čez dve uri odgovorila sledeče. Lani so na intervjujih sprejeli preveč kandidatov za delo na ladji, oziroma se mesta na ladjah sproščajo počasneje kot prejšnja leta. Helena Vehovec je zraven napisala še, da tudi sama 'teži' tistim v Miamiju, da ji dajo prosta mesta za delo na ladji, zraven pa je pripela še odgovor nekega Grega Scotta iz Starboard Company, ki ji je napisal, da mu je žal, da tako dolgo traja, da pa je še 44 takih, ki čakajo skoraj že eno leto in da se bo potrudil, da bo Helenine ljudi spravil čim prej gor, bo pa vseeno trajalo nekaj časa.

44 takih, ki čakajo skoraj že eno leto? WTF? In spet jaz ne bi bila jaz, če ne bi takoj odgovorila na ta mail. Sem jo vprašala, kako je možno, da Starboard Company aprila organizira nove intervjuje za delo na ladji, če še nas lanskih niso 'popokali gor, pa še, če mi lahko pove, koliko Slovencev nas še čaka na svoje delo na ladji. Helena Vehovec mi je odgorila zjutraj. Med tistimi 44 čakajočimi so večinoma Indijci, ki težko dobijo vizo in znajo samo angleško, intervju aprila organizirajo za italijansko/nemško govoreče kandidate, ker se začenja 'mediteranska sezona', Slovencev pa nas je še šest. Š.E.S.T.!!!

Zakaj sem med zadnjimi, če sem pa pred pol leta na intervjuju za delo na ladji rekla, da grem lahko takoj? Morda zato, ker sem v vlogi za Starboard Company napisala, da znam ein bischen (poudarek na ein bischen - malo) nemško? Me bodo zato dali na Mediteran?

Ampak ne, jaz sem še vedno optimistična in si v glavo vbijam tisto frazo: najboljše za konec, češnja na smetani, pika na i, ali kako se še reče. Pa konec koncev, tudi če ne grem na Karibe... Glavno je, da nekam grem. Saj tudi po Mediteranu ladje ne plujejo skozi vse leto, prej ko slej gredo v tople kraje. Drugo pogodbo pa morda šibam čez lužo. Morda celo čez dve luži. 🙂 Večna optimistka, ni kaj.

... zakaj se tako dolgo ne oglašam, evo razlog: dosti je jamranja! Na kratko, še vedno sem doma... Brez informacij... Brez tistega težko pričakovanega maila... Brez kakršnega koli podatka, kaj se dogaja v Miamiju, ali v Kopru, ali na kateri koli Celebrity Cruises ladji... Ampak še vedno optimistična... Bomo videli, koliko časa še... Zdaj pa ne napišem niti besedice več, dokler ne bom imela nekaj konkretnega za objavo.

Samo še mesec in pol, pa bo preteklo tistih pol leta od intervjuja za delo na ladji, ko naj bi vsi dobili datum. Ker sem nekje prebrala, da je potrebno ponovno vložiti prošnjo za delo na ladji in spet dati skozi vso proceduro, če v roku pol leta od intervjuja ne dobiš datuma, je včeraj Helena Vehovec zopet prejela moj mail. Tečna? Ja, tečna, pa kaj potem?! Tudi sama sebi sem tečna! In še komu, tako da... Vprašala sem jo, ali se dejansko dogaja, da kdo v tem času ne dobi datuma, četudi je bil sprejet, in Helena Vehovec mi je odgovorila takole. Res se vleče, ampak bo kmalu. Ni pa mi treba skrbeti, ker ne bo potrebno zopet na intervju.

Niti pomisliti nočem, da pol leta po intervjuju za delo na ladji še vedno ne bom imela datuma odhoda. Če bi septembra vedela, da se bom februarja še vedno spraševala, kdaj in na katero ladjo grem, in če sploh grem... Ne, obupala verjetno ne bi, ne bi pa bila tudi cel čas tako optimistična. V glavnem, ne preostane mi drugega, kot da čakam. Spet. Ne spet, še vedno.