Delo na ladji

Archive for maj, 2012

Končno sem dobila tudi podatke o letu za domov. Do zadnje minute sem upala, da me bodo morda pa le poslali domov pred inventuro, ampak ne. Letim 8. junija iz Seattla, prispem pa 10. junija zjutraj na Letališču Jožeta Pučnika na Brniku.

Kot da so iskali povezave, kjer bom čim dlje posedala po letališčih. Iz Seattla letim skoraj ob polnoči (ne pozabite, imigracijski postopek na ladji imam ob pol šestih zjutraj), v Chicagu čakam 9 ur na let za Frankfurt, potem pa končno nekaj normalnega, dve uri čakanja na let za Ljubljano.

V glavnem, v nedeljo, 10. junija, bom doma. See you somewhere around facebook. 🙂

Ob ponedeljkih smo v Juneau, prestolici Aljaske, z nami vred pa še tri druge potniške ladje. Na eni od njih je tudi punca, s katero sva pred letom in pol skupaj šli na intervju za delo na ladji v Budimpešto. Dalj časa sva se dogovarjali za srečanje, pa je končno prišel tudi ta dan.

Srečali sva se nekje sredi ceste, šli na najboljši sladoled (po mojem okusu) na Aljaski, malce po trgovinah, potem pa v bar 'Viking', kjer se večinoma zbira posadka z ladij. Tam me je punca spoznala še z nekaterimi balkanskimi fanti z druge ladje in malo pijančevanje se je začelo. Po dveh pivih sem bila že malce adijo, tako da sem se kar kmalu pobrala od tam. Naslednjič pa baje prinesejo rakijo, da bo prava balkanska fešta. Da mi je samo još čevapa u lepinji. 😀

Ne morem docakati dneva, da stopim na slovenska tla, pred moj dom in pred moje najdrazje. Ne spomnim se, da bi si prejsnjo pogodbo tako mocno zelela domov. In odkar vem, da grem domov teden dni kasneje... Hjoj! Ja, res je samo se 20 dni, ampak zadnji dnevi se mi tako vlecejo. Pred dnevi sem ze spakirala vso poletno opremo, ker na Aljaski pac ne potrebujem nic od bikink, sexi oblekic in ceveljckov, zdaj samo se cakam dan, da v drugi kovcek zmecem vse ostalo. Se tri tedne.

Ne vem, morda je problem v moji slovenski miselnosti. Zame delo na ladji ne pomeni isto, kot nekomu, ki prezivlja svoje starse, zeno in tri otroke nekje v neciviliziranem delu sveta. Jaz sem tu za zabavo in prva pogodba je bila odlicna v vseh pogledih. Vse je bilo novo, vse zanimivo, vse neponovljivo. Ali pa je problem v tem, da spet plujem po isti relaciji. Aljaska sama po sebi je cudovita, narava je nepopisno lepa, ampak vreme... Vreme je tako depresivno. Vedno oblacno, dezevno, mrzlo in se enkrat mrzlo. Ali pa delo na ladji ni vec tako vznemirljivo. Ma ne, samo na drugo ladjo me morajo poslati, ki pluje po drugem koncu sveta. Dovolj Amerike zame. Ali vsaj Amerike s pacifiske strani.