Še 48 ur do odhoda
Še 48 ur... Še 48 ur in če bo šlo vse po načrtih, bom že nekje nad Evropo, na poti proti San Diegu, kjer se v nedeljo začne moje delo na ladji Celebrity Infinity. Poslovilne pijačke in druženja s prijatelji so za mano, vse je pripravljeno za pot in delo na ladji, le kovčka sta še povsem prazna. Nikakor se ne morem lotiti pakiranja, ker vem, da bom cunje in ostale potrebščine živčno premetavala po sobi sem in tja, zbirala, kaj potrebujem za delo na ladji in se ves čas spraševala, ali bosta oba kovčka prišla na cilj.
In občutki? Hm, čudno, ampak ni posebnih občutkov. Kot da sem v transu in se ne zavedam, da me le še nekaj ur ločuje od novega življenja. Kot da so poslovilne pijačke predstavljale popolnoma običajno druženje, ki se bo nadaljevalo tudi prihodnji teden in še naprej... Verjetno bo še vse prišlo za mano. Ko pridem na letališče. Ko oddam prtljago. Ko me bodo moji pustili samo na letališču in se odpravili proti domu - brez mene. Ko bom stopila skozi rentgen in na avion. Ko bom 9+6 ur potovala in se spraševala, kaj me čaka. Ja, takrat mi bo verjetno pa že povsem jasno, kaj se dogaja. Kar malce me je strah teh občutkov.
Mimo grede, kot kaže, smo vsi udeleženci septembrskega intervjuja v Budipešti, ki smo še vedno zainteresirani za delo na ladji, dobili svojo ladjo. Danes mi je še zadnja punca, s katero sem bila v kontaktih, sporočila, da je dobila datum. Super!!! Punce, srečno.
Celoten prispevek najdete tu.