Delo na ladji

Delo na ladji se zame letos očitno še ne bo pričelo. Še vedno ni nobenih novic s Helenine strani, kar me že malce deprimira, ker res nisem želela dočakati prve snežne pošiljke nove zimske sezone (pa tudi nobene ostale pošiljke ne), ampak dobro. Baje je vsaka stvar za nekaj dobra, bo pa tudi ta. 27. rojstni dan bom pač praznovala doma. Samska. Prvič po osmih letih.

Pustimo to. Danes sem se zgodaj popoldne v Celju dobila z vsemi, ki smo skupaj potovali v Budimpešto na intervju za delo na ladji. Ena v petek že potuje v Miami, pa smo nekako našli čas, da se (verjetno še zadnjič) vsi skupaj dobimo in malo podebatiramo o tem in onem. Dobili smo se v City Centru v prijetnem lokalu Coffee Republic, po dveh urah debate pa smo se preselili v mehiško restavracijo Imperio Mexicano. Restavracija, ki bi jo z veseljem še kdaj obiskala. Pa tako prijazen natakar je bil. 😉 Ker nekih posebnih sladic niso imeli, smo se kasneje preselili čez cesto v slaščičarno in kavarno De la Creme v Planetu Tuš, kjer sta nastali tudi spodnji dve fotografiji. Tudi v to slaščičarno bi se še kdaj vrnila. 🙂

Včeraj, preden sem zaspala, sem pomislila, da bi lahko vsakemu od njih nekaj podarila. Nekaj čisto majhnega, simboličnega. In sem iz omare privlekla nekaj, kar mi je ostalo še od januarskih počitnic v Miamiju.

Good luck coin for everybody

Pa je vsak dobil good luck coin - one dime. To je desetina dolarja oziroma 10 centov. Vse skupaj nič, pa vseeno ena malenkost, ki jo lahko vedno nosijo s seboj in se me morda spomnijo, ko bodo nekje na Karibih brskali po svojih denarnicah. Good luck to everybody and bring home as many dimes as possible! V prenesenem pomenu, kajti mislim na tiste največje zelence, ki obstajajo! 😀

Comments are closed.