Slovo bo tokrat res tezko
Hudo mi je, ko samo pomislim, kaksno slovo od starsev bo tokrat na letaliscu. V nedeljo odhajam na delo na ladji. Ne prvic. Niti drugic ali tretjic ne. Petic. Ampak tokrat bo slovo drugacno. Vsakokrat do zdaj sem se po sestih mesecih (+- nekaj dni) vrnila na slovenska tla. In vseeno je mami vsakokrat zajokala in oci zatarnal, kolikokrat bom se sla. Zdaj pa je cutiti, kot da odhajam brez povratka. Niti sama ne vem, kdaj bom prisla nazaj. Cez leto, dve? Ne vem. Kdaj? Za nekaj dni smo sli k babici na Hrvasko, danes smo prisli nazaj. Posloviti sem se sla. Obiskala sem tudi dedkov grob. Kdo ve, kdaj bom spet prisla. Babica mi je rekla, da morda naslednjic tudi k njej pridem tako... Na pokopalisce. Kako more? Cmok se mi nardi v grlu, ko samo pomislim, da jo res zadnjic vidim. Ni tako stara, ampak saj veste, kaksni so starejsi ljudje. Vseskozi se pritozujejo in samo se cakajo gospo s koso. Ma... Kako more? Niti pomisliti ne smem, da je naslednjic ne bo vec tu. Ni sans. Ona bo zivela vecno, toliko kot jaz. Vem, da bo. Ne znam opisati tega obcutka. Kot da odhajam za vedno. Pa vem, da se bom vrnila. Sigurno se bom. Ampak ta tesnoba... Ta cmok v grlu... In solze v oceh... Zoprno. Ampak tako je. Grem.
Celoten prispevek najdete tu.