Težek dan :(
Občutek imam, da mi na prsih leži skala, ki mi ne pusti dihati. Ne vem, ali je to posledica utrujenosti, vsega dela, povezanega z inventuro, ali pogrešam domače in prijatelje, ali je to morda strah, da se čez manj kot tri mesece delo na ladji zame konča, in bom pustila vse za sabo, sodelavce, nove prijatelje in znance, simpatije,... Strah me je, kako se bom znašla doma, kajti delo na ladji človeka spremeni. Navadiš se živeti 'med štirimi stenami', se družiti z istimi ljudmi dan in noč, se zabavati ponoči in uživati v pristaniščih, način in tempo življenja sta čisto drugačna,...
Poskušam se prepričati, da je delo na ladji pravilna odločitev zame. Vem, da se bom vrnila na ladjo, da bom oddelala še kar nekaj pogodb. Edino, kar bom zelo težko sprejela, je dejstvo, da tukaj ne moreš najti pravega prijateljstva ali ljubezni. Še huje pa je, da veš, da te to isto čaka tudi v naslednji pogodbi. Nova poznanstva, novi prijatelji in sodelavci, morda spet nova ljubezen...
Da ne bo pomote, delo na ladji mi je še vedno všeč, vse mi je všeč, le to... Moj problem je, da se čisto prehitro navežem na ljudi okoli sebe. In če sem se pred odhodom na ladjo še tako pripravljala na ship life, mi ravno ta ship life trenutno zelo težko pade. Zato pa sedaj ležim v svoji postelji, pijem en Smirnoff Ice za drugim, pišem en post za drugim in se smilim sama sebi, namesto da bi se uredila in šla na zabavo, ker je ura polnoč, jutri je port day in z delom začnemo šele ob šestih zvečer. Morda pa delo na ladji le ni zame. Kdo ve...
Celoten prispevek najdete tu.