Zdaj me pa že malce stiska :S
Očitno je odločitev, da zapustim Slovenijo, začela vplivati na mojo 'psiho'. S tem seveda ne mislim, da sem si premislila ali prinesla kakšno novo odločitev, ki bi vplivala na moje delo na ladji. Ne, nikakor ne. Ampak torkovo obvestilo, ki mi ga je poslala Helena Vehovec, mi je dalo malce misliti. Čeprav sem bila že pred 2 meseci na razgovoru v Kopru in pred enim mesecem na intervjuju v Budimpešti, in sem skozi dala vso proceduro in izpolnila vse potrebne papirje, sem šele dan ali dva po tem emailu začutila, da gre zdaj pa zares. Res zares.
Tako malo je manjkalo, da bi zdaj že bila na svojem novem delovnem mestu. Pred nekaj urami bi izplula iz Barcelone in začela svoje prvo delo na ladji. V torek se še nisem povsem zavedala, kaj bi Helenino obvestilo lahko pomenilo zame in za moje življenje. Ne bi se imela časa posloviti od svojih prijateljev, kolegov, sodelavcev,... Ne bi imela niti časa nakupiti vse potrebno (zobno krtačko in pasto, gel za tuširanje, šampon in balzam za lase, aceton in vato in vse druge kozmetične pripomočke). Ne bi imela časa zamrzniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja niti urediti novega za tujino, spremeniti naročniškega razmerja na SiMobilu, urediti pooblastila, da mi marca nekdo zavaruje 'Golfića',... Iti po sestavljanke, ki sem jih nesla uokviriti... Toliko stvari bi bilo še potrebno postoriti.
Kljub vsemu temu pa me je najbolj razžalostilo zavedanje, koga in kaj vse puščam za sabo. Pred spanjem sem se zagledala v fotografije, ki jih imam v sobi in neke druge predmete. Fotografije s prijateljico Petro, s sestrama in nečakinjama, s tekem, ki so za mano in v medalje, ki jih imam obešene po sobi... V valovito ogledalo, ki ga imam za vrati, vijolične stene, ki sem jih sama prepleskala in dekorativne stiroporne plošče na stropu, ki sem jih sama nalepila...
Vedela sem, da bom čez tri dni še vedno doma, ker se delo na ladji zame ne bo pričelo že ta teden, pa vseeno... Občutki, ki so se zbujali v meni zaradi dejstva, da bom nekega dne pa res odšla, so bili nepričakovani. Pogrešala bom več ljudi in več stvari, kot sem si mislila. Vedno sem mislila, da me skoraj nič ne veže na dom in na Trebnje, ampak sem se motila. Družina, Petra, klub, klub in še enkrat klub. 🙁
Solze so kar tekle, jaz pa sem se poskušala prepričati, da bo še vse v redu. Da mi tudi na ladji ne bo nič manjkalo, ker je delo na ladji kot ustvarjeno zame in si tega resnično želim, in da je povsem normalno, da sem malce nostalgična. Še vedno se prepričujem...
Celoten prispevek najdete tu.