Delo na ladji

Po 17.280.000 sekundah (= 288.000 minut = 4800 ur = 28 tednov = 200 dni) sem koncno spet stopila na slovenska tla. Oh, ljuba Slovenija. Letos te se nisem videla. Prvi vtisi? Brr! Brrrrr!!! Je kar sok za telo in mozgane, ko se na avion vsedes pri 40 stopinjah, potovanje pa zakljucis na -0 stopinjah. Ampak koncno sem doma. Po taki pogodbi, toliko zivciranja in dodatnega dela po nepotrebnem, ter po dveh dneh letenja in postopanja po letaliscih sem koncno spet doma. In tako vesela. Wauuuu, pa tako lepo po snegu disi!!! Na letaliscu v Perthu smo z Akshayem in se nekaj ostale posadke cakali vec kot 12 ur na svoje lete. Malo smo jedli, imeli so stojnice z zastonj internetom, popoldne smo prespali na udobnih oblazinjenih klopeh in ura poslovitve je prisla. Hjoj, yanu, babu, chiku piku, by-bye, see u very soon, love u! Akshay je letel pol ure pred mano s sosednjega terminala, tako da nisem bila dosti sama. Na letalu sem sedela v zadnji vrsti kupeja, kjer sta bila samo dva sedeza v vrsti, pa nikogar zraven mene, tako da sem vecino leta udobno prespala, v Dohi sem se sprehajala med duty free trgovinicami na letaliscu, v Zurichu pa sem umrla od dolgcasa. Pa tako drago je vse skupaj. V Burger Kingu sem si narocila en hamburgercek, pomfri in coca-colo. $16. Sestnajst dolarjev. WTF! Klinc in Svica, draga je ko zafran. In zdaj sem doma. Oh, kako velika je hisa. Kako tiha je skoljka, ko potegnes vodo. In kako lahka so vrata, ko jih odpres. Na ladji moras vloziti precej kilojoulov moci (ali kako se ze rece v fiziki), da odpres vrata kabine. Pa pitna voda iz pipe povsod po hisi. In joj, kako komaj cakam, da vidim dnevno svetlobo v svoji sobi jutri zjutraj, ko se zbudim. Oooo.

Comments are closed.